ali Življenje pred Olivo

Najprej sva bila samo dva. In sva hodila na nedeljske izlete. Zjutraj sva miže postavila prst na zemljevid in se tja odpeljala z avtom. Včasih ni bilo tam popolnoma nič, še kave nisva imela kje spiti in sva se pač celi dan samo vozila. Včasih pa je bilo tam vsega polno in sva prišla domov pozno ponoči in utrujena od vseh spominov. Najpogosteje sva hodila na morje, na obalo, ponavadi nekam, kjer sva bila sama ali pa skoraj sama. Eden takih kotičkov je poleg gostišča Ribič pri solinah, v Sečovljah. Pri gostišču sva parkirala in takoj za vogalom je bila divja plaža. Če sva imela dovolj denarja, sva včasih tam tudi kaj pojedla.

Potem sva spoznala poceni letalske prevoznike in vikend potepi so se razširili čez meje domovine. Spoznavati sva začela različna evropska mesta. Spanje v preprostih prenočiščih in oguljeni podplati celodnevnih sprehajanj po evropskih mestih. Vedno sva se bala, da ne bi česa izpustila in splanirana je bila skoraj vsaka minuta vikenda.

Potem smo postali trije. Čisto na začetku je še babica pomagala, ko sva še zadnjič želela iti sama v Lizbono.

Kmalu pa sva ugotovila, da Ema kaže veliko zanimanje za stvari, ki otrok ponavadi še ne zanimajo. Všeč ji je bilo že samo ogledovanje stavb, muzeji so pa sploh postali nekaj najboljšega. Začeli smo z Benetkami, Verono…..

…Barcelono…

in za Emin 6. rojstni dan pristali v New Yorku.

Zadali smo si cilj; eno glavno mesto na svetu na leto. Ema je odlični otroški popotnik. Če ji zagotovimo dovolj igrišč in vsaj en obisk zabaviščnega parka, je pripravljena cele dneve hoditi po mestih, si ogledovati muzeje in o tem pisati tudi dnevnik (opremljen večinoma z risbicami). In tako smo se po Rimu sprehajali skupaj z antičnimi bojevniki in jedli antične špagete.

In kmalu nam ti izleti niso več zadostovali. Vikend paketi preko Booking.com so postajali vedno pogostejši in poleti smo postavljali šotor že vsak petek. Naša zaloga različnih velikosti šotorov in hitrosti postavitve je že zelo primerljiva s kakšno manjšo športno trgovino. Jeseni 2016 pa smo dobili  še psa in veliko hotelov nam je zaprlo vrata pred nosom, poceni letalske družbe ne marajo psov in brez naše Tore nismo želeli nikamor.

Sanjamo nemogoče?

ali Kaj sploh hočemo?

Vsi sanjamo. Včasih sanjamo tudi o več stvareh hkrati. Včasih sanjamo nemogoče. Pogosto pa ne naredimo nič ali pa premalo, da bi svoje sanje uresničili. Mi smo se odločili drugače.

Že nekaj časa smo sanjali o avtodomu. Eni bolj, eni manj. In vedno smo govorili, da si bomo te sanje uresničili nekoč, ko bomo imeli več denarja. In še takrat bi ga mogoče raje najeli, ne pa kupili. Tako so leta tekla, denarja, ki bi nam padel z neba, od nikoder, sanje pa so še vedno ostajale neizpolnjene.

Potem pa je padla ideja, da kaj pa če mi ne bi čakali na to negotovo prihodnost. Do tja je še dolgat in nihče ne ve, kaj bo takrat. Živeti je treba zdaj, danes! In ne čakati na nekoč. Kaj nam bo nova kuhinja, nova dnevna soba,…dajmo privarčevana sredstva raje nameniti nečemu, kar nas bolj osrečuje. Dajmo raje kupiti avtodom!

Rok je kar zmajeval z glavo. Vsi, ki sem mu jih pokazala, so bili preveliki, da ne bomo mogli več potovati po manjših krajih, da bomo preveč okorni z njim……skratka potrebno je bilo kar nekaj časa, da sva sklenila dogovor. Pa mi je rekel: »Če želiš avtodom, naj bo majhen in kul«. IN VW California je točno tak. In iskanje se je začelo.

Iskanje idealne Californie

ali Olive ni lahko najti

Začetek iskanja je bil enak čisto praznemu belemu listu papirja. Nič nisva vedela o teh kombijih. Kmalu sva ugotovila, da so novi tako dragi, da si je lažje kupiti stanovanje, kot novo Californio. Zato objavim vprašanje v eni od skupin na Facebooku, če mogoče kdo kaj ve na temo nakupa Californie. Kmalu se pojavijo komentarji v smislu, da je to brez veze, da če se kopljem v denarju, da sem neumna, ker si želim kupiti tak avto in splošno posmehovanje, da bom metala denar skozi okno. Najprej nisem vedela, kako naj sploh odgovarjam na tak negativni pristop, zelo me je začudilo. Pa se pojavi komentar, ki pravi, da naj se ne oziram na vsa ta posmehovanja, da je to le zavist tistih, ki si takega kombija ne morejo privoščiti. Pa da mi je na voljo za vsa vprašanja, ki jih imam. Ja, tako sem spoznala mojega Aleša. Eno uro sva klepetala po messengerju, kjer mi je že takoj posredoval nekaj okvirnih informacij, ki so pomembne pri iskanju popolne Californie. Zame je bilo takrat to vse novo, neznani izrazi, strokovne oznake….. Danes vam lahko sredi noči odgovorim na skoraj vse, kar mora ženska vedeti pred nakupom VW T4 Californie Coach.

Kot prvo je pomembno, da je bila narejena v letih od 1993 do 2001, pred tem je bil model T3, po tem letu, pa so bile slabše narejene in so bile polne napak. Naj ima vsaj 102 konja in motor naj bo diesel 2,5 TDI, da bo potovanje z njo prijetno. Barva naj ne bi bila pomembna (je rekel Aleš, jaz pa vem, da ni tako). Notranjost seveda čimbolj ohranjena, dosedanji lastnikov čim manj. Posebno je potrebno preveriti, koliko rje ima na sebi. In da obstajajo podobne variante, kot je na primer VW Multivan, ki ga sicer že dobiš z dvižno streho, a omaric in kuhinje nima. To lahko naknadno predelaš. Midva nisva želela predelovati in sva si želela končno verzijo že ob nakupu. Najina naj ima kuhinjo s plinskim štedilnikom, umivalnik z vodo, hladilnik, omare v zadnjem delu, vrtljive sprednje sedeže, dvižno streho s posteljo, po možnosti tendo in predvsem naj vse deluje in naj bo vse zelo ohranjeno. Nisva si želela porabiti veliko denarja za popravila in želela sva, da se nama notranjost ne bi gabila. Kupovala sva vendarle 20 let star avto. In starost lahko na avtu pusti kar nekaj lepotnih posledic. Bova sploh našla tak kombi?

V Sloveniji so nama pred nosom prodali enega, ki pa ni čisto ustrezal vsem zahtevam, ki sva jih imela, pa še nekoliko utrujen je bil.

Iskanje se je nadaljevalo v Nemčiji, Avstriji in Italiji. Celo Anglija je bila v igri. V primeru nakupa iz tujine, bi bilo potrebno doplačati še davek in transport iz tujine tudi ni poceni. Informacije o tem najdete tudi na strani Javne agencije RS za varnost prometa.

Nekega dne sva našla idealno Californio, cenovno zelooo ugodno, črne barve, s hudo opremo in malo kilometri. Prodajal jo je nekdo v Italiji. Takoj sem stopila v kontakt z njim. Odziv z njegove strani hiter, da je Anglež, da je živel v Italiji, da v Angliji ne more voziti z volanom na levi strani in da jo zato prodaja. Da pa želi prodajo izvesti preko dostavne službe. Del kupnine naj nakažem kar temu podjetju, oni mi pripeljejo avto, jaz ga nekaj dni testiram in če je vse OK, doplačam razliko, oni pa mi dajo avto. Kako super se je vse slišalo!! Če ne bi ravno takrat brala nasvete Evropske unije o nakupih in prevarah pri nakupih avtomobilov v tujini. Če kupujete avto iz tujine je to obvezno branje. V nasvetih je opisan točno moj primer. Sem imela veliko srečo. Bodite pozorni, takih oglasov sem kasneje zasledila še nekaj.

Iskanje Californie sem nadaljevala po spletnih oglasih Mobile.de, Autoscout24, Ebay in seveda AvtoNet. Marsikaj sem našla. Tudi take, ki so ustrezali vsem mojim kriterijem. A so bili tako daleč in vsi so imeli kar veliko kilometrov za seboj. Z Alešem sva bila neprestano na vezi, dnevno sem mu pošiljala oglase in on mi je nanje hitro, prijazno in strokovno odgovarjal. Vsega kar danes vem o Californijah, me je naučil on v enem mesecu poleti 2017.

Bila sem že tak strokovnjak, da ko se je pojavil v oglas, da nekdo prodaja navadni transporter in je prodajalec trdil, da je to isto kot California, le da nima omaric, sem mu v treh stavkih razložila razliko v izolaciji, elektriki v notranjosti in še ostalih razlikah. Je bil kar brez besed in je lahko le priznal svoje laži.

Ker želim vedno vse imeti takoj, sem postajal vedno bolj obupana in skoraj bi že kupili podobni kombi, le da je bil Mercedes in da mu avtomatični menjalnik ni delal in bi ga morali popraviti. Na srečo nismo storili te napake in verjeli Alešu, ki je ves čas trdil, da se bo kmalu nekje v Sloveniji pojavil pravi kombi za nas.

Skrajšan vikend na morju

ali Kako nas je Oliva našla

Avgust. Prelepo sončno in toplo jutro nekje v okolici Savudrije, v kampu Veli Jože. Super kamp, le čistoča sanitarij je njihova šibka točka. Ravno smo pojedli zajtrk in Rok je pomival posodo.

Odprem AvtoNet in rutinsko preverim ali je kaj novega. Smo še vedno sredi iskanja kombija in niti ne vemo več, ali naj izberemo manjši avtodom ali sploh še vztrajamo pri iskanju Californie. Nekako namreč nismo navdušeni nad idejo, da bi avto kupovali v tujini, pri nas pa ponudbe ni bilo.

Ko se kar naenkrat na ekranu pokaže oglas za …… popoln kombi – nekdo prodaja Californio. Pokličem! Kolena se mi kar šibijo, glas se mi trese….zdaj gre zares. Avto je na voljo, ampak mi smo v Savudriji. S postavljenim šotorom. Nas bo prodajalec počakal??? Rok se vrne, vpijem nanj, da sem našla avtodom in….kaj naj naredim??? Panika! Prav res. Prava babja panika. Sem tik pred izpolnitvijo svojih sanj, pa paničarim. Saj ne morem verjeti.

Rok se nasmehne in pravi: »Pa pojdimo!«.

Na hitro pospravimo šotor, kave sploh spili nismo in mislim, da smo presegli rekord v času pospravljanja. Pridemo do meje, stojimo 2 uri….kolona se premika tako počasi, da oba nervozno pogledujeva na uro. Nas bo počakala?

Skupaj z Alešem le priletimo na Gorenjsko in tam v vsem svojem sijaju na dvorišču neke hiše stoji prečudovita zelena California. Svetleča in dišeča. Bila je ljubezen na prvi pogled. Mogoče ne ravno na prvi pogled, saj jo je Aleš strokovno v celoti pregledal in tam je bilo precej več pogledov kot le en sam. Ampak bila je točno to, kar smo si želeli……Za nami v vrsti pa stoji še 15 kupcev, ki bi jo ravnotako imeli. Pa se ne damo. Plačamo aro, podpišemo potrdila in se dogovorimo, da kupnino plačamo do konca meseca.

V NLB sem se pred nakupom pozanimala, koliko kredita sploh lahko najamem in ko sem jih obvestila, da sem avto našla, je bil kredit odobren v istem dnevu.

S prodajalcem smo se dobili kar na enoti NLB v Kranju. Podpisali smo pogodbo, vzorec katere smo pridobili na AMZS, sredstva ta dokončno poplačilo kupnine za kombi smo izvedli kar na okencu v banki. Tako smo bili vsi prepričani, da vse poteka, kot mora. Prodajalec je imel potrdilo o nakazilu, jaz pa sem bila mirna in nisem nakazovala denarja pred podpisom pogodbe. Skupaj smo se odpeljali do bližnjega AMZSja in tam opravili prepis.

Tako smo postali ponosni lastniki Olive – VW California, letnik 1999, 102 konja in lepe zelene barve.

Barvna slepota

ali Kako je Oliva dobila ime

Že ko smo si ogledovali tisti Mercedes, s pokvarjenim menjalnikom in opremo Westfalia, smo mu dali ime Hubert. Nekako se nam je zdelo, da mu pristaja in v tujini smo opazili, da vsi ljubitelji svojim kombijem nadenejo imena. Zakaj pa ne tudi mi?

Zato ga je bilo potrebno dati tudi Californiji.

Oliva je dobila ime….čisto preprosto….ker je olivno zelene barve.

Pa je res? Tudi pod razno ne. Ampak prvih par dni smo bili prepričani, da je olivno zelena, ker smo imeli tako slabo fotografijo. Ime se je prijelo in tudi ostalo. Oliva je Oliva.