ali Solaris

Si predstavljate kako je imeti novo Olivo, pa ne moreš nikamor z njo? Lahko vam zagotovim, da je to kar trpljenje. Tako zelo bi jo rad spoznaval, vse njene prednosti in slabosti. In ugotovil ali je posoda, ki si jo dal v kuhinjo ta prava, ali bi raje nekaj večjega.

In ko je končno prišel vikend, ko nas nihče ni potreboval nikjer, sem zbolela. Prebavne motnje. Hude! WC in jaz sva postala najboljša prijatelja. Ampak mi bi tako radi nekam šli.

Pa pojdimo v naš Solaris, tam vemo, da Dragana neprestano čisti kopalnice. In smo šli. Kljub slabi vremenski napovedi in mojim prebavnim motnjam. Pravijo, da je sreča na strani pogumnih, kar je naš glavni družinski moto. Na recepciji so nas najprej vprašali, če smo mogoče s šotorom, da je napoved tako slaba, da šotor odsvetujejo. Nič kaj obetavno.

Začelo se je super. Parcela blizu kopalnic, ravna in obrnili smo se stran od vetra, da nas ne bi preveč zeblo, ko bomo sedeli zunaj. Kopalnica resnično čista in moji obiski so postajali redkejši. Potem pa naenkrat postane nebo temno, po celem kampu se zasliši zabijanje klinov in veter postane tako močan, da smo vsi 4 (tudi pes) zlezli na spodnjo posteljo Olive. In se stiskali. Skoraj dobesedno. Postelja je namreč dolga 190 in široka 110 (če ne še manj). Zelo malo prostora za nas vse. Smo mislili. V resnici pa je bil to za nas prelomni trenutek. Celotno obdobje nevihte smo si pripovedovali razne zgodbe, se nasmejali, da nas je vse trebuh bolel in odigrali kar nekaj partij kart. Ugotovili, da moramo predale Olive napolnit z raznimi družabnimi igrami, ker se je izkazalo, da nas to totalno zabava. In da smo srečni, če se stiskamo na tako majhnem prostoru.

Problem je nastal, ko je prvi želel na WC. Tega pa naša Oliva nima. Tudi kopalnice s tušem nima. Le umivalnik, majhen.

Nevihta je minila in kljub vsej ljubezni, ki smo jo čutili en do drugega v tem majhnem prostoru, smo kar z malo olajšanja odprli vrata in spustili svež zrak. Takoj smo šli na sprehod.

Ponoči je seveda spet deževalo. Zelo je deževalo. Kot bi nekdo zlival škafe vode na nas. In Oliva je zdržala. Zgornja postelja je preživela hud naliv in obe z Emo sva bili suhi. Bravo Oliva!!

Preživela sem tudi nočno plezanje iz zgornje postelje, preko sedežev v spodnji del in ven do kopalnice na WC – večkrat tekom noči. V takem avtodomu se namreč razvijejo nadčloveške gibalne sposobnosti, da tudi po 40 letu lahko plezaš, kot kakšna opica.

In da ne boste mislili, da je bilo slabo vreme ves čas! Kje pa! Večino vikenda je sijalo sonce in smo uživali na morju. Sreča je bila vendarle na strani pogumnih in vsem, ki so tisti vikend ostali doma, je bilo zelo žal.