ali Cres

Jaz vedno planiram vnaprej. Včasih za celo leto vnaprej. In včasih imam zgodaj spomladi že plačane jesenske počitnice….ki pa ne vključujejo Olive. Tokrat sva odšla z Rokom sama v mobilno hiško na/v Cres. Čisti luksuz. Kopalnica integrirana! Nikamor ni treba hodit sredi noči ali ko je najhujši naliv. Spala sva v kampu, obkrožena s kombiji in avtodomi. Včasih sva malo otožno pogledovala proti njim, a ko je večino tedna deževalo in močno pihalo, sva bila na skrivaj kar vesela, da imava nekaj več prostora.

Pojavila se je tudi dilema ali je bivanje v mobilni hiški tudi kampiranje? Jaz menim, da ni. Vsaj v taki najeti ne. Kampiranje mora vključevati vsaj malo robinzonskosti.  Naj razložim. Če prideš v kamp s šotorom, ga je potrebo postaviti, pravilno postaviti, da v primeru dežja ne zamaka. Postavljen mora biti tako, da te zjutraj ne zbudi senca, da se ne spotikaš ob kline in da je pred njim še dovolj prostora za mizo in stole. Spiš ponavadi v preozkih spalnih vrečah in se po šotoru veliko giblješ na kolenih. Na wc hodiš v kopalnico, ki jo deliš z drugimi, tuširaš se tudi v skupnih prostorih, kuhaš malo manj udobno kot doma. Če močno piha in/ali dežuje si izpostavljen slabemu spancu ponoči in velika verjetnost je, da boš zaradi vetra kaj podiral že vnaprej ali pa ti bo zaradi dežja kje zamakalo. Šotor je zame najbolj ta pravo kampiranje. Če prideš v kamp s prikolico, tudi če si pavšalist, jo moraš postaviti. Pravilno postaviti, da ne visi postrani. Potem je tu še predprostor, kjer je situacija podobna kot pri postavljanju šotora. In če nimaš popolnega luksuza, se higiena opravlja v skupnih kopalnicah. Če si z avtodomom, je situacija podobna kot pri prikolici, le da se uporaba vodne tehtnice, podiranje in postavljanje predšotora ali tende, ponavlja vsakič, ko se odpelješ ven iz kampa na obisk sosednega mesta ali večje trgovine. Mobilna hiška pa je ob tvojem prihodu v kamp že tam. Je pospravljena in postelje so postlane. Kuhinja je stojne višine in kopalnica je v istem prostoru. Če dežuje ali piha, tega niti ne občutiš tako zelo, ker je mobilna hiška trdno zabetonirana. Le vsakič ko se kdo premakne, misliš, da je potres in že razmišljaš o zasilnih izhodih skozi okna, ki imajo komarnike. Ponoči ni potrebno obuvati čevljev, če te prime lulat – wc je na dosegu roke. Menim, da je mobilna hiška nekakšen nadomestek bungalovom, za katere kampu ni potrebno pridobivati gradbenega dovoljenja in po želji jih lahko hitro odstranijo (glede na trend, bi bolj veljalo, da jih lahko na hitro postavijo).

Moram priznati, da je nama popolnoma ustrezalo enkrat bivati v mobilni hiški in ne v kombiju ali šotoru. Kljub temu, da Olive ni bilo z nama, sva večino dni vseeno preživela na cesti. Ko je deževalo sva se vozila, ko sva se ustavila je vedno nehalo. In sva raziskovala otok. Zadala sva si, da obiščeva vsako vasico na otoku Cres in nekaj glavnih točk Lošinja.

Začela sva čisto pri domu. Od kampa Kovačine vodi prijetna pot ob morju do mesta. Vsak dan sva šla vsaj enkrat po njej, kak dan tudi dvakrat. Pot se čudovito nadaljuje skozi mesto, mimo marine in po drugi strani zaliva do zelenega svetilnika.

Ob poti so plaže, ki so verjetno polne, jeseni pa ni bilo nikogar. Po poti se vozijo tudi kolesarji, zato svetujem malo previdnosti. Med kampom in mestom so izjemno nadležni in večkrat sem se jezila na njih. Priznam, da mi gredo najbolj na živce tisti, ki imajo na kolesih dodatni električni pogon. Bodi kolesar, imej kondicijo in brcaj tista pedala ali pa si omisli motor in se ne hvali, kaj vse si prekolesaril. To je podobno, kot če se z avtom peljem do mesta in rečem, da se bila na sprehodu.

Mesto Cres je sicer lepo, a strašno dolgočasno. Jeseni se ne dogaja popolnoma nič. Lokali so sicer odprti, ampak če nimaš namena jesti zunaj ali pa ne piješ alkohola in tako ne moreš testirati različnih sort vin, potem ti preostane le še sladoled v trgovini ali kakšen kičast izdelek v eni od treh turističnih trgovinic. Upam, da je v sezoni kaj bolj zabavno.

Ste kdaj slišali za vas Ustrine? Nujno jo morate obiskati. To je vas klopc. Vas, kjer vas v svojem starem jeziku popeljejo v svet ljubezni. Vas, kjer je čutiti, da ste dobrodošli in kjer še vedno imajo nekaj smisla za humor. Priporočam. Vzelo vam bo 15 min. In ne spreglejte vaškega nogometnega igrišča pred vstopom v vas.

Mimo Miholaščice sva se pripeljala v Martinščico. Kako so ti kraji jeseni čisto nekaj drugega, kot poleti, ko tu mrgoli raznih ljudi. Jeseni pa to postane mirna vasica, kjer vas tišina in valovanje morja pomirita. Spijte kavo, posedite ob morju in se sprehodite po pomolu. In ne pozabite na razgled ob lepem vremenu. Morje je lepo.

Vedno me je zanimalo, kako zgleda Punta križa s kopnega. Do vasi pelje ozka cesta, kjer se pogosto avtodomi zataknejo, ko jim nasproti pripelje enako velika avtomobilska krava. Sva bila kar vesela, da sva bila z osebnim avtom, čeprav menim, da bi bila tudi Oliva kos tem ožinam. Potem pa sledi šok. Sredi vasi iz leve na desno stran steče…nekaj. Nekaj živali. Srne? Sva prav videla. OK, res je malo deževalo, ampak srne pa tudi ne zamenjaš kar tako s kakšnim psom. Rahlo začudena, se peljeva dalje do kampa Baldarin. Dovolijo nama sprehod s psom po kampu. Celo deževati je nehalo. Lep kamp, ampak kaj ko je plaža otrokom večinoma neprijazna, pa tudi….kaj pa bi počeli sredi ničesar? Mi potrebujemo več življenja in kamp nas kljub vsemu ne prepriča. Ko pogledamo cenik ugotovimo, da verjetno ne bomo tako kmalu prespali pri njih. Žal…..

Lošinj. Otok vonjav in miru. Nekaj bo res na tem, da je otok odličen za vse, ki imajo težave z dihali. Meni otok daje mir. Sprehodi ob bobnečih valovih in pod borovci. In spet ne dežuje. Res imava srečo – vsakič, ko stopiva iz avta, neha deževati. Malo Lošinj – za naju kot bi se vrnila v civilizacijo. Zato obiščeva Lidl (sem že omenila, da sem strašen odvisnik od nakupovanja?  O tem več v drugem zapisu.) in nakupim si tulipanov vseh barv – tudi črnega. Ko bodo rastli doma na vrtu, se bom spomnila Lošinja.

Pogrešava Emo. Sama sva. Sama sva zelo redko. Vse počnemo vedno skupaj. Ker nam je tako všeč. In ker smo radi skupaj. Zdaj pa je Ema v šoli v naravi. In vem, da se ima lepo. Jaz jo vseeno pogrešam.

Na Cresu posije sonce in vsi tečemo na plažo. Si lahko predstavljate, da je sredi septembra nemogoče dobiti prosti kvadratni meter plaže na FKK delu kampa? Ja, pa je bilo tako. Brisače nisva imela kam dati, do morja sva preskakovala gole noge in trebuhe starejše generacije zahodne Evrope. Vsi so bili na plaži. Nihče ni kuhal kosila ali kolesaril z električnim kolesom po otoku. Pa sva s razgrnila brisače kar ob sprehajalni poti. Po kateri hodijo tudi tisti, ki niso navdušeni nad razkazovanjem teles v celoti. Hja….

Romantičnega tedna v dvoje (plus pes) je bilo počasi konec in z nasmehom in prepričanjem, da v kamp Kovačine se pa še vrneva (ko bo vreme lepše) sva odšla domov. Vesela, da bomo kmalu spet kompletni.