ali Dalmacija za krompirjeve počitnice

Do sedaj smo z Olivo uživali le za vikende. Za krompirjeve počitnice pa smo se odločili, da preizkusimo kako je z Olivo potovati nekaj dni in vsak dan menjati kraj spanja. Med različnimi predlogi je zmagala Dalmacija. Glede na to, da gremo z Olivo prvič, se nam je zdela Hrvaška blizu, domača in poznana.

Z vso ljubeznijo sem se lotila planiranja poti. V tem neznansko uživam. Pripravim popolni plan, ki vsebuje vse, od linkov, kje bomo spali, do izračuna vseh stroškov in prikaza poti, kje bomo potovali. To naredim zato, da vidim, ali si potovanje sploh lahko privoščimo in predvsem zato, da poiščem najugodnejše možnosti za oglede. Plan ni namenjen temu, da se ga potem strogo držimo in kot ovce sledimo mojim navodilom. Namenjen je temu, da vemo, da za 1. novembra ladjica na Korčulo ne vozi tako pogosto, kot jo potrebujemo mi, pa da se zabaviščni park prvi vikend našega potovanja že zapira in da se nazaj grede ne moremo ustaviti v njem in da so karte za obisk narodnega parka Krka cenejše, če si ga ogledamo v novembru, torej na poti nazaj. In predvsem smo bili nekoliko omejeni z datumi zaprtja kampov.

Dalmacija konec oktobra in začetek novembra je čudovita. Nikjer nobene gneče, nobenih turistov in pokrajina je bila tako lepih pisanih barv. Imeli smo srečo, saj smo imeli skoraj celo pot sonce. Pihal je tudi močni veter, a ravno zaradi vetra, je sijalo sonce. Cene so izven sezone precej nižje, kampi imajo posebne cenejše ponudbe, hkrati pa vse redne stvari še vedno funkcionirajo (trajekti vozijo normalno, na cesti ni gneče, ….). Tudi domačini so zelo prijazni, ker so se že malo odpočili od poletne gneče. Hkrati pa je res, da so kraji, plaže,… ki so namenjeni izključno turistom, v tem času popolnoma zapuščeni in prazni. Lokali zaprti. Nas to ni motilo, ker smo le tako lahko spoznali, kako življenje v resnici tukaj poteka, ne pa ko se vse blešči za turiste.

Vse je samo za nas

ali Obrovac

V petek smo spet predčasno zapustili šolo in službe. Pri Emi v šoli me zdaj vsakič, ko pridem ponjo v petek, sprašujejo: »Kam pa gre Ema tokrat?« Sošolci so se že čisto navadili, da ob petkih Ema vedno nekam odpotuje. In včasih mi je kar hudo, ker v tistih otroških učkih vidim željo, kako zelo radi bi tudi oni kam šli. Mogoče se pa kdaj res dogovorimo s katerim od staršev in kakšnega otroka za vikend vzamemo s seboj. Mogoče…

Naša pot se je začela z vožnjo do meje s Hrvaške (jasno, da tam, kje pa naj bi se? Na poti do Avstrije?) Peljali smo se po Partizanki – cesti, ki pelje mimo Žužemberga – cesti, ki ima milijon ovinkov in malo pred mejo je bilo že vsem malo slabo in malo smo imeli že vsega dosti, pa še nikamor nismo prišli. Obljubili smo si, da gremo naslednjič v Dalmacijo po avtocesti do Zagreba in potem v smer Dalmacije. Po postanku smo bili nekako bolje. Kriza je minila. Ema je spet brala knjige, jaz pa sem poiskala USB ključ, na katerega mi je moj Žiga posnel glasbo za celo pot. Ne mine minuta poslušanja, ko postane Rok že čisto nervozen, da on ne bi spet poslušal Siddharte, pa tudi Gibonnija ne…. Da on bi radio poslušal. Da je tam bolj raznolika glasba in da tam tudi kaj povedo. Sej ne vem, ali naj vam priznam ali ne, ampak zaradi njegove izjave, sem bila totalno užaljena. Potrudila sem se, pripravila za nekaj ur poslušanja glasbe dolg seznam pesmi in izvajalcev, se dogovorila s prijateljem, ki mi je prijazno posnel vse pesmi, med njimi tudi take, ki so naše, družinske,…..on pa bi raje poslušal radio?????? Malo je manjkalo, da nisem USB ključa zabrisala ali vanj ali pa kar skozi okno. Mulo sem kuhala še kar nekaj kilometrov.

In končno prispemo v Obrovac. Mesto, ki leži ob strmih bregovih reke Zrmanje. Nenavadno mesto, kjer je pred hrvaško vojno stanovalo kar nekaj Srbov in mesto, kjer je imel nekoč celo Elan svojo tovarno. Danes pa mesto životari. Meni se je zdelo, da kljub nedokončanim ali pa porušenim hišam, še vedno vztraja in se ne preda. Kljub temu, da ga le malokdo obišče. 

Kamp Kamp Obrovac Village Zrmanja je nekaj kilometrov južneje od samega mesta. Povzpnemo se po ovinkasti cesti na hrib in v vasi Kruševo skoraj zgrešimo odcep. Na tablah namreč ne piše enako, kot smo pričakovali, temveč omenjajo kamp kot ekološko kmetijo oz. nekaj podobnega. Kamp je zelo lep. Ob prihodu opazimo, da ponujajo tudi jahanje. Recepcija in ostale zgradbe, v katerih sta še lokal in domača gostilna so nove ali pa tako zelo lepo obnovljene. Vse je urejeno, čisto… Prijazno nas sprejmejo in odpeljejo do prostora, kjer lahko parkiramo Olivo. Smo edini. Kopalnico odprejo samo za nas. In to kopalnico, kakor je še nismo doživeli v nobenem od kampov. Prečudovita, čista in predvsem topla. Si pa ne predstavljam, kako zmorejo s tako majhno kopalnico, kadar je kamp poln.

Sredi kampa bazen, kljub mrazu in slabemu vremenu, čist in pripravljen za kopanje. Okoli bazena mobilne hiške. Malo više prostor za kamperje (ravna tla in priključki za vodo ter elektriko), nad tem pa prostran prostor z oljkami, kjer se lahko kampira. In mir. Popolni mir.

Zvečer gremo na kavo v gostilno in smo edini. Kamp je deloval tako rekoč samo za nas.  

Ponoči pa smo prvič doživeli, kako je spati ob Velebitski burji v Olivi. Premetavalo nas je tako zelo, da sem že razmišljala, kako zaščititi Emo, če se Oliva slučajno prevrne. Celo noč nisem spala, strašno me je bilo strah. Sunki burje so butali v nas, nas stresali in bilo je glasno. Ema in Rok sta spala kot top. Sem jima zelo zavidala. Meni pa se je zdela noč tako dolga, ura se ni in hotela premakniti.

Zjutraj se zbudimo v čudovito sonce, čeprav rahlo hladno. Zajtrkujemo v prelepi naravi. Kmalu se poslovimo in odpeljemo nazaj v mesto Obrovac. Tam sem se že vnaprej po mailu dogovorila z lastniki tega kampa za vožnjo z ladjico in ogled kanjona Zrmanje. Kot gosti kampa smo imeli popust, saj storitev nudi isti lastnik.

Pričakal nas je kapitan in bili smo (spet) edini gosti. Izlet z ladjico je bil namenjen samo nam. Tako si je kapitan lahko vzel čas in nam vsake toliko povedal marsikaj zanimivega o Obrovcu, kanjonu in o tem, kako so snemali Vinetuja na pobočjih reke. Povedal je tudi, da je filmska ekipa imela na snemanju s seboj dve divji kozi, ki jih je nato pustila kar tam in kako ti dve kozi in ves njun naraščaj še danes lahko vidimo.

Kanjon reke Zrmanje je naravni park in je nekaj najlepšega, kar smo kdaj videli. Mirna reka, v kateri ob bregovih raste trsje živo rumenih barv, pobočja pa se strmo dvigajo nad njo. Jesenske barve so naredila kanjon še bolj čaroben. Narava se je res poigrala in ustvarila nekaj čudovitega. Po slabi uri smo pripluli do izliva v Novigradsko more. Lepo se je videl tudi Maslenički most. Nazaj grede je ladjo vozila tudi Ema, kar jo je strašno zabavalo. Naju dva pa je na palubi na koncu že pošteno zeblo. Če ne bi bilo tako lepo, bi nama ta vožnja nazaj, ostala v slabem spominu. Stiskala sva se skupaj in še psa, da bi se malo pogreli. Obisk kanjona vam zelo svetujemo, mogoče le v kakšnem za kanček toplejšem terminu.

Kako presenetiti Emo

ali FUNPARK MIRNOVEC

Pri vsakem potovanju pripravimo za Emo vsaj eno presenečenje. Po ogledu kanjona reke Zrmanje smo se odpravili proti Bigradu na moru. Ker pa se vedno pogovarjamo, kaj na poti sledi, sva se z Rokom morala kar pošteno potrudit, da sva si zmišljevala, kam nas pot sedaj vodi. Povedala sva ji le to, da ji bo zagotovo všeč. In ko smo se pripeljali na skoraj prazno parkirišče Fun parka Mirnovec je z zadnje klopi bilo slišati le glasno smejanje in vriskanje.

Imeli smo veliko srečo in Fun park Mirnovec obiskali na predzadnji dan odprtja. Poleg nas je bilo parkiran morda še 10 avtomobilov. Imeli smo park torej skoraj samo zase. Nikjer nobenega čakanja, na vlakcu smrti se bila skoraj edina in peljala sem se parkrat zaporedoma. Park ni ogromen, je neprimerljiv z Gardalandom, ampak za obiskati ga nekaj dni pred Halloweenom, ko je vse lepo okrašeno, ljudi pa skoraj nič, je bilo enkratno, idealno in odlično. Vstopnice so bile po precej nižji ceni, le restavracija ni imela celotne ponudbe hrane na voljo. Smo se zadovoljili s pico. Po treh urah smo imeli vsega tudi dovolj. Ema se je naužila vseh voženj, kolikor je hotela in ni bilo problema park zapustiti.

Kako uloviti trajekt na Pelješac

Po obisku zabaviščnega parka smo se odločili, da prespimo v Kampu Adriatic Primošten . Spet smo bili skoraj edini v kampu. Postavili smo se tik za vhodom, poleg prve kopalnice in z zadnjimi močmi odšli še na kavo v Primošten. Tam sva bila z Rokom pred davnimi leti in v spominu nama je ostal iz kovine izdelan plezalec – alpinist, ki je bil postavljen na steno pred eno trgovino. Sva ga hotela ponovno najti in smo utrujeni od celega dneva vseeno prehodili vse uličice od začetka do cerkve na vrhu…..večkrat. Celo ene Slovence, ki imajo tam očitno vikend, smo vprašali, če poznajo tega plezalca, pa niso bili čisto prepričani, a zdelo se jim je, da te trgovine ni več. Kar je popolnoma mogoče….

Zjutraj se počasi odpravimo in ob obali v smeri proti Šibeniku nadaljujemo svojo pot. Malo pred Šibenikom zavijemo levo, smer avtocesta. Peljemo se po zelo ovinkasti cesti. Zanimivo, kako je ob obali vse prilagojeno turistom, ko pa malo zaviješ s ceste, je svet popolnoma drugačen; manj zabaven, manj kičast in predvsem bolj realen. Povzpnemo se visoko in se vključimo na avtocesto. Za hec preverim, kdaj sploh gre trajekt iz Ploč na Pelješac. Ugotovim, da ga bomo verjetno za minuto ali dve zamudili, naslednjega pa bi morali čakati 3 ure. Pa Rok pritisne na gas, Oliva vključi svoj turbo pogon in zdi se mi, da smo kar leteli proti cilju. Avtocesta pelje skoraj do Ploč, česar včasih še ni bilo in res nam uspe priti v pristanišče, kjer trajekt še čaka… na nas? Ko tečem po karte, opazim še manjšo skupino motoristov. Očitno le nismo bili zadnji. A ujeli smo ga res zadnjo minuto. Bravo Oliva!! Bravo Rok (ki zaradi lovljenja trajekta ni uspel priti do kave na poti)! In kaj je bilo tudi razveseljivo? Naša Oliva je plačala trajekt enako, ko če bi bila osebni avto. To je nam ena od večjih prednosti pred večjim avtodomom. Na avtocesti pa so žal Hrvati postavili mejo na 190 cm višine, mi smo pa 199 visoki in plačamo višji cestnino. Prvič sem se še kregala. Zdaj pa vem, da imajo oni prav.

Na trajektu se šele zavemo, kako smo vsi v nekakšnem krču prepeljali vso to pot in neprestano preverjali koliko je ura. Na palubi se pa le sprostimo, sije sonce, ni prehladno in okoli nas morje. Za nami celina, pred nami Pelješac. V tistem trenutku sem začutila prvič na tej poti, da smo v Dalmaciji, da smo na morju in da smo na mini počitnicah.

V Trpanju na Pelješcu si zaželimo kave. Z Emo in Toro gremo peš na kopno, Rok pripelje Olivo. Parkiramo ob obali in se najprej malo sprehodimo. V daljavi opazimo neke vrste beach bar, ki pa od blizu ni deloval, da je odprt. Z Emo se vsedeva na pomol in kmalu nama dobesedno v naročje zleze ena luštna oranžna mucka in se nama z veseljem pusti božati. Bi jo najraje kar s seboj vzeli.

Kave nismo dobili, zato se odpeljemo kar naprej, smer Orebič Najprej želimo poiskati kamp in počasi skuhati že kosilo. Prvotni plan je bil sicer, da spimo v kampu Lupis v Lovištu, čisto na severu polotoka, a se je Rok uprla, ker da se v Lovištu nič ne dogaja. Zato poiščemo kampe v Orebiču, a vsi so bili zaprti, ali pa pri nekomu na dvorišču. Potem pa le zavijemo v kamp Nevio, na recepciji sicer nikogar, a Rok je imel dosti iskanja in je poklical na številko, nalepljeno na vrata zaprte recepcije. Oglasi se mu gospa, za katero se celo izkaže, da je Slovenka in pravi, da naj se kar zapeljemo v kamp, namestimo in da bomo naslednji dan urejali formalnosti, ker oni danes obirajo oljke in nimajo časa priti.

Kako kljub tropu mačk bivanje podaljšamo za en dan

ali Pelješac

Kamp Nevio! Spet eden tistih kampov, v katerega se hitro zaljubiš. Izbrali smo raven prostor, kar med dvema parcelama (kamp je bil skoraj prazen) in dobro zaščiten z zidom, v primeru nočne burje (ki nas premetava vsako noč). Kopalnica seveda v bližini in zelo lepa.

Skuhamo kosilo in ker se bliža noč čarovnic, izrezljamo tudi bučo in jo namestimo pred Olivo. Vse v stilu.  Nato se sprehodimo po kampu do plaže. Kamp je na kar strmem bregu, a je pot zelo lepo urejena. Ob morju opazimo prečudovite male parcele, tik ob plaži. Nam je bilo žal, da nismo postavili Olive raje tja. Pa drugič. Kmalu se nam pridruži cel trop mladih muck, vseh možnih barv. Prav nič se nas niso bale, niti Tore in z Emo sva čisto navdušeni, ko se nama pustijo božati. Nato pa so nama sledile, ker so seveda upale na hrano. Roka je skoraj kap, ko prideva do Olive, za nama pa 10 mačk. So bile zelo luštne in za ene 3 smo ugotovili, da če bi bili doma, bi jih takoj posvojili. Ker pa smo na poti, to ni bilo mogoče. Na koncu se je izkazalo, da je bila naša prijaznost rahlo neprijetna, ker se jih nikakor nismo mogli znebiti, še zajtrk smo jedli tako, da jih je en ves čas odganjal. Ah….

Že takoj smo se odločili, da bomo ostali dve noči. Na Pelješac naju z Rokom veže veliko spominov in vedela sva, da bo en dan premalo. Tako smo naslednje jutro odšli do centra Orebiča in nato z lokalno ladjico do mesta Korčula na otoku z istim imenom. Vožnja z ladjico je za domačine tako, kot za nas z avtobusom iz Bežigrada v center Ljubljana. Pravijo, da hodijo v Korčulo »na celino«. Pelješac je polotok, Korčula pa otok, a za njih ravno obratno, na Korčuli se več dogaja in tam je več trgovin.

Na pol poti med obema krajema, je čudovit pogled na eni strani na Orebič in Ilijo, ki raste nad njim. Na drugi strani pa se nam je približevala Korčula, s svojim obzidjem in stolpom. In to na ponovno čudovit sončen dan.

V mestu se odločimo, da ne začnemo pohakovanja v starem delu mesta, temveč zavijemo v drugo smer in se sprehodimo ob obali, nato pa zavijemo med hiše, kjer živijo ljudje vsakodnevno življenje. S tem pridobimo vpogled v normalno življenje Korčulanov in ne samo v to, kar želijo ponuditi turistom. Zelo lepo. Tudi na kavo gremo v lokal, kamor zahajajo bolj domačini. Rok pomotoma plača z 20 EUR v prepričanju, da je dal 20 HRK. Ko smo se pol ure kasneje vrnili v lokal, smo bili zelo presenečeni, ko je natakarica pritekla in nas sama opomnila,da smo se zmotili in da je dala bankovec na stran, v upanju, da se vrnemo. Bili smo brez besed, malokdaj človek sreča tako poštene ljudi. Seveda smo se ji malo oddolžili (v HRK).

Ko se vrnemo v pristanišče, ugotovimo, da smo imeli napačni podatek, kdaj ladja odpluje nazaj na Pelješac. Na srečo smo bili prezgodnji. In hitro stečemo še v stari del. Predvsem, da Emi pokažemo rojstno hišo Marca Pola, znamenitega popotnika in morda krivca, da vsi najraje jemo špagete (ki jih je uvozil iz Kitajske).

Ob vrnitvi v Orebič se odpeljemo v Lovište. V vasi se ustavimo, da kupimo solato in se odpeljemo do konca vasi, kjer stoji nesrečno naselje hiš, ki jih nekomu ni uspelo prodati do konca. Tam je tudi ena restavracija, v kateri sva z Rokom pred leti jedla, tokrat pa ni bilo žive duše tam.

Olivo parkiramo ob zapuščeni restavraciji – s pogledom na morje. Odpremo streho, iz zmrzovalnika vzamemo hrano in skuhamo kosilo. V bližini, čisto ob morju, najdemo betonske klopi in mizo. Elegantno jo celo pogrnemo s prtom, Rok pa za piko na i doda nabor tort za poobedek, ki jih je dan prej nekje kupil. Čudovita kulisa za domače, preprosto kosilo.

Posodo pomijemo v morju, Ema in Rok pa celo zaplavata. In to konec oktobra. Bravo! Za lažjo prebavo se še sprehodimo naokoli, a je kar žalostno in vse zapuščeno.

Ob prihodu v kamp nas pričaka trop veselih mačk, v pričakovanju, da bodo prejeli večerjo. Pa je žal niso…vsaj pri nas ne.

Zvezda s sladkorjem, ki to menda ni

ali Ston

Zjutraj se poslovimo od mačk, prekrasnega kampa in prijazne gospe na recepciji. Kar malo težko nam je, da že gremo.

Sredi polotoka zavijemo z glavne ceste, ki pelje po sredini polotoka, na desno, skozi čisto ozek tunel na zahodno stran Pelješca. Tam nas pričaka popolnoma druga slika otoka. Strm breg in dokler seže pogled same trte. Negovane, lepe trte. Ta del otoka je namreč zelo znam po vinarnah. Cesta pa tako ozka, da se imela ogromen cmok v želodcu celo pot do…. Trstenika.

Trstenik je skrit biser Pelješca. Mala vasica, ob obali z belimi kamenčki, obdana s trtami na strmih pobočjih hriba za vasjo. Vas je bila ob našem prihodu popolnoma prazna, mislim, da smo videli 3 ljudi. Ne znam si predstavljati, kako je v tem raju sredi sezone. Je gneča? Ko smo jo obiskali mi, je bilo tako lepo mirno. In sončno. In ob morju. Kaj bi si lahko želela še lepšega?

Pa grem dalje. Zelo se veselimo ogleda Stona in Malega Stona. V Stonu se še posebej veselimo zvezde s sladkorjem – to je en tak kruh, v obliki zvezde in posuto s sladkorjem. In ker sem se tega veselila že doma, sem imela verjetno nos do tal in bled obraz, ko je prodajalka rekla, da še nikoli ni slišala za nič takega. Sem bila tako razočarana, da sem skoraj spregledala na polici eno, eno samo samcato zvezdico s sladkorjem. Kako je lahko rekla, da je nimajo, če pa jo imajo?? Mi je odgovorila, da to ni zvezda, ampak rakovica. Hm? O tem bi se dalo razpravljati, zame je to zvezda. In pika.

Smo imeli namen v Stonu tudi jesti, so zelo znani po školjkah. Pa je bilo še prezgodaj in smo bili še siti od zajtrka (in zvezde). Se odpeljemo še Mali Ston, ki sem se ga ravno tako zelo veselila že doma. A ko smo prišli tja, kar nismo vedeli ali naj se sprehodimo po tej vasici s 3 hišami ali ne? Za kosilo v Kapetanovi kući, pa naša denarnica ni bila dovolj globoka. Zato naredim nekaj fotk, toliko, da bomo lahko rekli, da smo bili tam in odpeljemo se dalje – smer jug.

Požrešne papige in nakupovalni centri

ali Dubrovnik

Pot nas vodi dalje na jug. Na poti polno ovinkov in polno zalivov z vasicami, ki so v sezoni zagotovo polne ljudi. Opazim, da ima veliko vasic ob vhodu znak,da je prepovedano za avtodome in se nasmehnem, vesela, da smo se odločili za Olivo in ne kaj večjega. Ne samo, da pridemo ceneje skozi, tudi gremo lahko kamor hočemo.

Peljemo se mimo Dubrovnika, še južneje, v kamp Matkovica. Hm? Kamp? V bistvu je to dvorišče nedokončane hiše, z recepcijo v kiosku, kjer pa mislim, da ni sedel že dolgo nihče. Kmalu pride zelo prijazna gospa, ki potrdi, da je lastnica. Kamp stoji blizu glavne ceste, nasproti shopping centra in križišča. Kar nekaj razlogov, da me je bilo strah, kako bom ponoči spala. Kopalnica v kampu je sicer čista, a mislim, da še izpred mojega rojstva. Tu se ne bomo in nismo tuširali (edinkrat na celi poti). Bomo že preživeli.

Pojemo kosilo in se odpeljemo v Dubrovnik. Parking najdemo čisto ob obzidju, a ni bil prav poceni. Je bila pa Oliva vsaj na varnem.

Dubrovnik, kot pač Dubrovnik. Mogoče te drugič ne prevzame več tako zelo, kot prvič ali pa je razlog v tem, da je to vse tako turistično. Vse se giblje okoli in za turiste. Na srečo ne prvič ne drugič v času našega obiska ni bilo tako hude gneče turistov, niti večjih ladij.

Vseeno se sprehodimo po mestu, a zavijemo stran od glavnih ulic in se sprehajamo daleč od vseh ostalih. Čisto po vrhu Dubrovnika, takoj poleg obzidja. Na obzidje nismo šli, ker je vstopnina. Mi pa zelo redko plačujemo vstopnine. Mora biti res nekaj zelo vrednega, ali pa zelo poceni. V eni od uličic Rok opazi odprta vrata in gospo, ki pometa dvorišče. Ogovori jo in ona ga prijazni povabi naprej, prepričana da je Rok kak arhitekt, da ga zanimajo strehe Dubrovnika. Vse mu je pokazala in razložila. Sem mislila, da ga ne bom več dobila nazaj. Dogodek je bil sicer malo smešen, a hkrati mi je dalo misliti, kako včasih pa le najdeš toplega človeka, ki te povabi na svoje dvorišče in vse razkaže. To se ne zgodi pogosto, ljudje postajamo hladni in nedostopni.

Na štradunu Ema opazi ulično umetnico s papigami, takimi velikimi, seveda živimi. Ema se ji približa in dobi eno od njih (papig) na ramo. Smeh na obrazu otroka, ki je kar naenkrat zginil. Papiga ji je namreč začela požirati zadrgo in tiste zobke na zadrgi. Ema je postala čisto panična in sploh ni vedla, kako naj se papige znebi. Jaz ji žal nisem mogla tako hitro pomagati, ker sem imela telefon v eni roki, vrečko v drugi, Rok pa je bil s Toro malo dlje. Jaz se smejim situaciji, Ema pa čisto panična. Verjetno sva zgledali precej hecno. No, nekako nama je le uspelo požrešno papigo spravit nazaj na drog. Fotkam tega dogodka se še danes smejimo.

Dubrovnik nato zapustimo, se malo zgubimo in se z vrha hriba še slikamo z mestom v ozadju.

Dnevi so kratki in ko se vrnemo v kamp, je že tema, ura pa zgodnja. In kaj narediti? Glede na stanje sanitarij v kampu, se vsi skupaj odpravimo čez cesto v nakupovalni center, kjer gremo najprej na stranišče. Verjamem, da bo kdo zgrožen nad tem, da je stranišče v nakupovalnem centru boljše, ampak v kampu je tako zelo smrdelo, da enostavno nismo mogli iti tam.

Nakupovalni center je kar zanimiv, glede na to, da ni ravno največji. Pa si kupimo ene čevlje, pa nekaj netopirskih pripomočkov za Emo, pa kakšno pižamo….in še pojemo kepico ali dve sladoleda. Potem pa jo mahnemo nazaj čez cesto, spat. Kljub bližini ceste, smo spali zelo dobro. Skozi okno pa smo celo noč lahko občudovali vse reklamne panoje našega nakupovalnega centra.

Nismo najmanjši

Ali pot nadaljujemo proti Splitu

Zjutraj se zbudimo in ugotovimo, da nismo več najmanjši avtodom v tem malem kampu. Poleg nas je spal francoz, v zelo majhnem osebnem avtomobilu. Ali je bil sam ali pa je imel kakšnega sopotnika ni bilo možno ugotoviti, ker so bila vsa okna tesno obložena z brisačami in blagom različnih barv in dimenzije.

Po zajtrku sedemo ponovno v Olivo in se odpeljemo smer Split. Vozimo se ob obali, počasi in z užitkom. Ustavimo se v Omišu in zapeljemo še v dolino reke Cetinje, kjer nas najprej preseneti hlad, nato pa svežina zraka.

Parkiramo poleg trajektne luke, na parkirišču za osebne avtomobile. Okolica je sicer podobna železniški postaji, a na parkirišču sedi možakar, ki ga prijazno pozdravimo, v upanju, da bo kak uč vrgel tudi na našo Olivo.

Sprehodimo se po glavni splitski rivi, ki je seveda polna aziatskih turistov, z senčniki in fotoaparati. Potem pa hitro zavijemo v male ulice Dioklecianove palače. Tudi tam se seveda tare turistov, a Emi sva želela pokazati, kako so Splitčani včasih živeli.

Pride čas kosila, spogledujemo se z restavracijami v bližini, a so vse tako izmuteničene in namenjene le tistim, ki nimajo pojma o pravi dalmatinski kuhinji. Kar naenkrat Ema izrazi željo, da ima malo dosti špagetov, blitve,…in da bi rada jedla v McDonaldu. OK? In kje v Splitu imajo McDonald? Zahvaljujoč pretiranemu oglaševanju vseh shopping centrov, kmalu na najbljižjem kandelabru (ulični svetilki) zagledamo reklamo, ki opozarja, da je naše kosilo  nekaj krat po 100 m daleč od nas, v smeri sever, v Joker Centru. GPS pove, da je to 21 min hoje. In jo pač mahnemo. Počasi zapuščamo turistični del, stavbe postajajo vedno manj ohranjene, Split kmalu pokaže svoj pravi obraz. Tisti obraz, ki ga njegovi prebivalci gledajo vsak dan. Obraz z dušo, obraz z napakami in obraz, ki je veliko bolj dobrodošel, kot tisti ob obali.

Hamburgerji so povsod približno enaki, zato bom ta del opisovanja preskočila. Lahko le dodam, da je bil shopping center zaprt, delal je le McDonald in da je bilo vse zelo čisto in urejeno. In veliko mladine.

Na poti nazaj proti avtu, pa ob cesti opazimo lokal, kjer prodajajo sto in eno palačinko. Seveda se temu ne moremo upreti, Ema in Rok snedeta vsak eno ogromno palačinko z nadevi iz naše mladosti. Bili sta tako veliki in polni, da na koncu nista mogla več dihati in sem ju skoraj zvalila do avta. Na srečo sama nisem naročila nič (Sem kao na dieti – kot vedno.Pa nič ne pomaga – kot vedno) in sem le pri njiju malo kradla. In še dobro, da je bilo do avta potrebne vsaj pol ure hoje in so se palačinke lahko enakomerno porazdelile po celem telesu.

Na poti nazaj odkrijemo parking za invalide, ki nam je ob kasnejših obiskih prišel zelo prav (Sinjska ulica 1).

Počasi se dan zaključuje in že v temi (kar sicer ne pomeni, da je ura pozna, temveč le, da je dan kratek) pridemo do kampa Stobreč nekaj kilometrov južno od Splita. Tam nas pričaka zaprta recepcija! Tako zgodaj? Imajo pač zimski delovni čas in v takem primeru goste počaka na vstopu prijazni fant, ki pobere dokumente in nam zaželi lep večer.

V temi najdemo ravno parcelo. In želimo pod tuš. A glej ga zlomka, tuš je plačljiv, oziroma, če si gost kampa dobiš neko zapestnico in je tuširanje vključeno v ceno kampiranja. A res? In zakaj je mi nismo dobili? Ker je bila recepcija že zaprta! To me je seveda nekoliko razjezilo. Z Emo skočiva skupaj pod tuš, da malo prišparava (2 HRK na tuširanje), a se izkaže, da je bilo vode dovolj za 3 in bi lahko še Roka povabili zraven. Bilo je tako pozno, da verjetno nobena dama ne bi imela težav s tem, da se pod ženskimi tuši, umiva še en postaven fant.

Zakaj ima Ema ušesa na tleh

Ali Zadar

Dopoldne se pripeljemo v nam tako zelo ljubi Zadar. Mesto je polno domačinov, ki hitijo po vsakodnevnih opravkih. Nimajo vsi počitnic, kot mi. Za 2. november je bilo vreme čudovito, naokoli smo hodili v jopicah in na soncu pili kavo. Ema in Rok sta se povzpela celo na stolp in si ogledala Zadar iz višine, jaz in Tora pa sva se sprehajali po parku, ki je ob obali.

Hrvati 2. novembra nimajo praznika, zato sem se kar malo razveselila odprtih trgovin in Emi hitro kupila nove superge. Obvezno smo spili tudi dobro kavo, pojedli sladoled, Ema pa je plezala po starih izkopaninah, kjer je to dovoljeno (plezanje namreč).

Ema je prvič videla morske orgle, ki so prava znamenitost mesta. Morje s svojimi valovi dela glasbo. To morate doživeti, še najlepše je ob čudovitem sončnem zahodu. Ljudje posedajo na stopnicah, klopcah in uživajo v naravnih melodijah.

Po kosilu se odpeljemo naprej, mimo Nina in po lokalnih cestah preko paškega mostu na Pag. Izbrali smo kamp Šimuni, ki je v sezoni zelo obiskan, tokrat pa je bil zelo prazen. Z Emo se sprehodiva naokoli. Kamp je res velik. Rok pa si skuha kavo in malo počiva.

Kdo potrebuje kafetjero?

Ali Pag

Ker so dnevi kratki, se popoldne odpravimo v mesto Pag. Vse prazno. Nikjer nikogar. Naredimo nekaj lepih fotk mostu v nočni svetlobi. Sicer pa nič. Niti na pijačo nismo mogli iti. Mesto duhov. Ko pa se že odpeljemo, zagledamo trgovino v stilu vaške zadruge. Ker smo imeli še veliko časa, se odločimo, da vstopimo. Vstopili smo v čarobni svet. Vstopili smo v trgovino, kot jih danes sploh nismo več vajeni. V eni sami prodajalni, ne tako zelo majhni sicer, prodajajo dobesedno od šivanke do slona. Porabili smo kar nekaj ur, da smo si sploh vse ogledali. Ponudba je bila tako moderna, kot tudi taka, ki je pri nas ni več na voljo. Tako sem končno dobila posteljnino še iz tistega starega, trdega, belega bombaža. Tako, kot so jo imele naše babice. In to za zelo nizko ceno. Imeli so tudi še ostanke poletnega programa in vzela sem visečo mrežo in nekaj zvezkov za Emo. Res pravo doživetje.

Ko se vrnemo v kamp, pa doživimo pravi šok. Nekdo je namreč zložil vse naše stole in mizo, jih prislonil ob drevo, kot da bi si jih pripravil, da jih odnese. Pa smo ga presenetili. Ampak…kje je pa naša kafetjera? Polna kave?? Nikjer ne vidimo sledi polite kave. Kafetjere pa nikjer. Očitno si je nekdo zaželel kave in kafetjere. Nič kaj prijetno!

Drugo jutro se odpravimo raziskovati otok. Odpeljemo se čisto do severnega kraja Lun, kjer vidimo zelo stare Oljke. Čudovita mala vasica na koncu, kjer spijemo kavo, sok in v mini vaški trgovini še sladoled za Emo.

Kosilo pojemo v kampu in se sprehajamo ob peščeni obali. Rok se opogumi in steče v mrzlo morje. Vsi smo ga gledali, eni začudeno, druge pa je zanimalo, kako na glas bo zavriskal. In je res, a ne od mraza, temveč od tega, ker te obale izven sezone nihče ne čisti in je bila….polna ježev!! Rok jih je ob teku v morje pohodil kar nekaj. Malo smo se smejali, ker je bila scena vendarle nekoliko smešna, pa mu to ni bilo všeč. Še dolgo smo s pinceto vlekli črne pikice ven iz podplatov. Dobro se je držal, ni nič solz pokazal.

Ogledat smo si šli tudi znano obalo, kjer potekajo glavne zabave v Jadranu – plaža Zrče. V tem času je bila zapuščena in je izgledala precej žalostno in bedno. A če bi nekoč odstranili vse lokale, je sama plaža čudovita.

Zvečer gremo ponovno naokoli z Olivo in najdemo še eno trgovino, ki prodaja vse, ampak res vse. Tokrat nismo nič zapravljali, smo pa preživeli večer na toplem. Kajti, ko gre enkrat sonce dol, se le pozna, da je že november in so večeri kar hladni. Oliva je majhna in stiskanje v njej je zanimivo in zabavno le do neke mere.

Gremo domov

Ali Refleksija

Napočil je čas slovesa od otoka Pag. Slovesa od celotnega potovanja po prekrasni Dalmaciji. Na trajektu smo še zadnjič pomahali vsem lepotam Paga in se brez večjih postankov po obalni cesti odpeljali do Reke in nato domov, v Ljubljano.

To je bilo za nas prvo pravo popotovanje z Olivo. In v njem smo maksimalno uživali. Kot družina smo se zbližali, kot še nikoli. Nasmejali, prežgečkali, preplesali in prevriskali smo toliko trenutkov, da so nas lica od nasmeha že kar bolela. Naučili smo se ravnanja z Olivo, kdo zapira streho, kdo poravna stranice, kdo pospravi posteljo, kdo mizo in stole, kako skuhati vsak dan v tistem malem prostorčku, kako se preoblačiti v izmenah in kako zaviti v vsak zaliv, pa če ga vidimo ali pa ne iz ceste. Odkrili smo ogromno lepih krajev, nekatere prvič, nekatere smo že poznali, pa smo jih tokrat videli v drugačni luči. Predvsem pa smo bili prosti. In smo počeli kar smo želeli in to takrat, ko smo to želeli. Denarja nismo zapravili veliko, saj znamo živeti zelo skromno. Smo pa napolnili možgane z vsemi lepotami Dalmacije in nomadskega življenja. Zelo težko nam je bilo v ponedeljek ponovno v šolo in službo.

A hkrati smo bili tako zelo mirni, ker smo vedeli, da nas za vogalom že čaka naslednje poglavje.