ali Krk

Naš najljubši kamp vodič Avtokampi.si je oglaševal posebno jesensko ponudbo kampa Krk. Kamp s petimi (5!!) zvezdicami. Še nikoli nismo bili v kampu s toliko zvezdic, to si pa moramo ogledati! Zelo nas je zanimalo, kaj sploh lahko kamp še ponudi. Bolj čist kot čisto čist ne more biti, parcele so lahko ravne, senčne, ampak take so marsikje. Bazene imajo že skoraj vsi. Lokale tudi. Mini klube tudi. Torej?

Pa se v petek popoldne pripeljemo na Krk, nato v Krk in komaj najdemo kamp. Pa Krk kar dobro poznamo. Na vhodu nas ustavi prijazni vratar, ki nima svoje hiške ob rampi, kot jo imajo popolnoma vsi kampi. Ne, tukaj mora cel dan stati, pa če dežuje, je vroče ali pa padajo prekle. Hm?

Na recepcij se uvaja nove gospodična, nima pojma, ko ji omenim, da imam Avtokampi.si kartico in da mi pripada ugodnejša cena. Ojoj, tega pa res nisem pričakovala pri petih (5!!) zvezdicah. Pa čakam in čakam, da pridem na vrsto pri drugi receptorki in na srečo je vsaj ona seznanjena z vsem. Ne dovolijo nam z Olivo v kamp izbrati prostora, moramo peš. Počasi se že malo temni in ni več prijetno toplo, pa tudi deževalo je pred tem, tako da…. OK, pa pojdimo peš.

Kamp je res lep. Ima luksuzne hišice z luksuznim bazenom. Ima parcele, ki so po dežju nekoliko namočene in ker so tako zelo senčne, jih jesensko sonce ne uspe pravočasno posušiti. Zato najdemo lepo parcelo s peskom in pogledom na morje, ki pa poleti nima popolnoma nobene sence. Je pa zelo blizu prečudovite kopalnice. In tam odkrijem verjetni razlog za pet (5!) zvezdic: imajo pomivalne stroje za posodo. No, to pa prvič vidim v kampu. In privatne kopalnice. In odlične oljke za plezanje. In premalo ogrevane kopalnice za jesenko hladno vreme.

Naslednje jutro se zbudimo v soncu. Vse skupaj postane za kar nekaj odtenkov privlačnejše in kamp zasije v vsej svoji lepoti. Res je lep. Ne vem pa, kako je tu v sezoni.

Odkrijemo sprehajalno pot iz kampa do mesta Krk. Čudovita je. Žal ni primerna za družine z vozički, ker nima ravne podlage. Zato predlagam, da vsi, ki imate manjše otroke, naj vam očki nosijo voziček, vi pa otroka v naročje. Saj ni dolga pot. Kmalu pa se tudi razširi in otroka lahko odločite nazaj v voziček in upate, da bo čimprej zaspal, da si lahko v mestu na obali privoščite kavo v miru. Vsaj jaz sem si tega vedno želela, ko je bila Ema še manjša – kava v miru.

Mesto Krk je septembra prijetno prazno. Sploh po dežju. In ker nimamo več otroka v vozičku v miru spijemo kavo na obali. In pred nami rdeča podmornica. Že od nekdaj me je mikala ta tipična turistična ponudba. Ker mi je popolnoma jasno, da v Jadranskem morju ni nič pametnega za videti pod morsko gladino, si zmislim, da si Ema to res zelo želi in da se žrtvujem in grem pač z njo. Trik uspe. Rok gre s psom nazaj v kamp po Olivo, midve pa na rdečo podmornico.

Veste kako privabijo ribe? S palube podmornice (ker podmornica se zaradi nas, ki imamo strah pred zaprtimi prostori, ne spusti v celoti pod vodo) mečejo kruh v morje in ribe pač pridejo na kosilo. Otroci so uživali, starši pa smo se prepustili sončnim žarkom. Kmalu je tudi Ema ugotovila, da je razgled zgoraj lepši od tistega spodaj in sva se stiskali ena k drugi in se sončili.

Rok in Oliva sta naju pobrala v mestu Krk in odšli smo vandrat po otoku. Morje je najlepše, ko ni množice turistov, ko si sam na plaži in ko te le domačini začudeno gledajo, ko se edini slečeš v kopalke in tečeš res na hitro v vodo in nato nazaj ven.

Prednost vandranja z Olivo je v tem, da ves čas, vse kar imaš, nosiš s seboj. Te zebe? Ni problema, v Olivi imaš vso svojo garderobo. Si lačen? Ni problema, ustavimo se še naprej od Stare baške, nekoliko nad prečudovito plažo z belimi kamenčki, v senci oljk, kjer že stoji miza nekega pastirja. Odpremo streho, da si omogočimo stojno višino v kuhinji, iz hladilnika vzamemo zmrznjeno govejo juhico (smo le Slovenci), zmrznjen haše in skuhamo špagete. Iz omare potegnemo prt in sedimo na blazinah, hlodih ali pa na vhodu v Olivo. In s pogledom na morje. In z vonjem morja. In toplino sonca. Čudovito!! Nepozabno. Vedno sem si želela jesti sredi narave. In to mi Oliva omogoča. To je tisti pravi #vanlife. In v takih trenutkih smo srečni in postanemo močnejši kot družina. Verjemite, da jesti kosilo skoraj na kolenih in si podajati solato naokoli ni enostavno in zabavno, če tega ne počneš z ljubeznijo. In mi smo ta ljubezen. Zaradi Olive.

Večer v kampu. Malo hladi že. A Oliva ima gretje. Ga vklopimo. Nekoliko sicer ropota, ampak toplo pa je. Na nafto dela gretje, zato zunaj nekoliko smrdi iz izpusta. Ni nam najbolj všeč, sosedom še manj. Bomo morali razmisliti, če nam je to všeč.

Ko pa že ravno omenjamo sosede…ena od prednosti #vanlife je tudi v tem, da Ema vsak vikend spozna kakšnega novega prijatelja. Tokrat ji je družbo delal zelo prijeten fantek, skozi okno smo ju opazovali, kako sta se podila po kampu, plezala po oljkah in se skrivala po kopalnici. Ema je zelo družabna deklica in sem vesela, da si vedno najde družbo. Če pa ni nikogar se pa potopi v knjige in je sploh ne vidimo ven iz Olive.