ali Izola

Vikendi so naši, družinski in če je le mogoče radi pobegnemo v svet. Tokrat pa je Ema imela v okviru Planinskega krožka na šoli planinski izlet na Sv. Jakoba pri Katarini. In izlet je bil družinski. Pa smo spakirali Olivo, se z njo pripeljali na zbirno mesto v Medvode in poželi kar nekaj pogledov staršev. Oliva pa je rada v središč pozornosti.

Izlet smo začeli pri osnovni šoli Preska v Medvodah in po prijazni poti in neprestanemu priganjanju deklet, ki so neprestano klepetala, smo po približno 2 urah prispeli na vrh. Tam so vsi počivali, jedli sendviče, se slikali, igrali, risali,…nam pa se je že malo mudilo in smo se hitro poslovili. Mi in še nekaj planincev, ki so imeli tako kot mi, še nekaj planov pred seboj, smo odhiteli v dolino.

Nasmejani smo sedli v Olivo in se odpeljali na morje. Tokrat v Izolo. Ker smo želeli imeti zajtrk s pogledom do Benetk. Kamp Belvedere je strateško postevljen na vrhu hriba, tik nad morjem, s pogledom daleč do Italije in ima zelo lepo opremljen camper stop (sam kamp mi namreč ni všeč, ker je zaseden s pavšalisti, ki so si prikolice ogradili z lesenimi barakami ali pa kampiraš s pogledom na notranjost in ne na morsko stran).

Vsi, ki boste kampirali v tem kampu, si morate ogledati naravni rezervat, ki se razteza od kampa pa vse do obale pod njim. Po parku vodi sprehajalna pot, ki je čudovita. Vsake toliko se odpre razgled na obalo in Italijo. Spodaj pa je divja plaža s kamenčki. Ob našem obisku smo bili edini in v jesensko morje smo zakorakali do kolen. Tam ni betona, ni lokalov, je le narava in morje.

Zvečer smo se odpeljali do mesta Izola, kjer je potekal Čili festival. Žal sem bila jaz na neki dieti, Rok pa ni bil lačen. Še danes mi je žal, da nisem poizkusila črnega hamburgerja s pekočo omako.

Spali smo odlično, tudi bližina ceste ni bila moteča. Zjutraj pa smo imeli zajtrk z enim najlepših pogledov – če si uporabil malo domišljije, si v daljavi videl Benetke. Pod nami pa modro morje in borovci. Prečudovito.

Dopoldne smo preživeli v Portorožu. Verjetno se sprašujete, kaj nas je prepričalo, da smo šli v Portorož? Le to, da že dolgo nismo bili in da sem jaz upala, da imajo v slaščičarni Cacao torto, ki bi bila primerna za mojo takratno dieto in ker sem že noro pogrešala čokolado in sladkor. In so jo imeli. In Portorož nas spet nekaj časa ne bo videl. Ker je prepoln ljudi in ker so vsi v bleščečih trenirkah. Malo šale, malo pa zares.