Ali Tora postane mami

»Kaj pa, če bi Tora imela mladičke?« je nekega dne Rok med kosilom vprašal. Ja, seveda in kdo bo skrbel za njih tistih 8 tednov? Saj ne morejo biti kar sami doma. Pa kje jih bomo sploh imeli? Kot vedno, začnem najprej komplicirat. Ema pa že vriska od veselja in sanja o tem, kako se bo igrala z njimi.

Pa je minilo pol leta in v tem času se o razmnoževanju našega psa ni pretirano razpravljalo. A ideja ni zamrla.

Jeseni smo Toro prijavili v Društvo slovenskih terierjev (OK, ne Toro, prijavil se je Rok, kot uradni lastnik). Septembra pa smo odšli na pridobitev vzrejnega dovoljenja. Tja sva odšla oba z Rokom, ker je mene zelo zanimalo, kako se to sploh izvaja. Izkazalo se je, da to počnejo ljudje, ki se s tem ukvarjajo popolnoma ljubiteljsko, saj je bilo vzdušje tam zelo sproščeno, prijetno in ker sva bila prvič, so nama z veliko prijaznosti tudi pomagali.

Toro so najprej zmerili v dolžino, širino in višino. Popisali njen izgled, preverili ali ima vse zobke in Rok je moral narediti par krogov, da so videli način hoje in teka. Tora je celotni ogled opravila z oceno odlično. Celo karakter so jih ocenili kot zelo prisrčen.

Potem pa je bilo potrebno najti bodočega očeta pasje mladeži. Rok je vzel na spletu seznam in poklical kar prve po vrsti. In tako smo nekega dne pripeljali na dvorišče lastnikov Jimmyja (uradno imenovanega tudi Amromeka Forget me not) – Dijane in Simona. Takoj ob prihodu smo ga zagledali in obema je vzelo sapo, saj je pred nama stal najlepši Parson Russell Terier, kar sva jih kdaj videla. Nato pa sta skozi vrata prišla še oba nasmejana lastnika in po koncu obiska smo vedeli, da smo poleg partnerja za našega psa, našli tudi čudovite nove prijatelje.

In se je začelo čakanje. Da bo Tora pripravljena na paritev.

Sredi decembra je napočil trenutek in skupaj smo na travnik spravili dva mlada psa, ki sta bila v vsej zadevi enako neizkušena kot vsi mi naokoli. Nekaj smeha je le bilo, a sta kmalu sceno po pasje že čisto obvladala. Rok je želel zadevo opraviti temeljito, zato je na tistem travniku kar 5 dni zaporedoma zmrzoval skupaj z Dijano in obema srečnima psoma.

In potem smo spet čakali. Da bo UZ potrdil brejost.

Veterinar nam je sredi januarja zagotovil, da se je zmrzovanje na travniku obrestovalo in da Tora pričakuje mladičke. Števila nam ni znal povedati.

In smo spet čakali. Da bo minilo 63 dni brejosti.

Na koncu smo že pobirali stave, kdaj točno se bodo mladički skotili. V četrtek zvečer opazimo Torino nemirnost in ob 1.25 ponoči nas zbudijo njeni zvoki. Vedeli smo, da se je začelo. Ob 1:45 je prišla na svet prva samička Istra. Odločili smo se, da jim damo geografska imena. Bili smo namreč prepričani, da si lahko izberemo karkoli. Pa so nas kasneje, ko smo leglo prijavljali opozorili, da morajo vsi imeti enako začetno črko in da radi vidijo, da začnemo z A. Ajoj…!! OK, torej, najprej je na svet prišla Abril Istra (bo zdaj OK?) – Abril =April, Istra pa je polotok na Hrvaškem. Potem kmalu za njo še Atros Tar (Atros je gora na otoku Kefalonija v Grčiji, Tar pa mesto zraven našega najljubšega kampa Solaris). Nato malo odmora. Moram priznati, da sama tega ne bi zmogla in še dobro, da je bil Rok zraven, ker tista popkovnica, pa posteljica, pa ovoj, v katerem je mladič in le-ti niso najbolj…za občutljive želodčke.

Naslednji je prišel Alvor (po norveško resen) Klis (Trdnjava nad Splitom) in kmalu za njim še Asos (kraj na Kefaloniji) Thor (Emin najljubši nordijski bog).

Potem pa je bilo malo odmora. In Rok se odloči, da bo naslednji dan vzel dopust, zato naj grem jaz kar malo počivat. OK, se uležem v posteljo, Rok pa na drugo ležišče in ga čez 5 min vprašam: »imaš vse pod kontrolo?«, odgovor je bil takojšen: »seveda«. Čez pet minut vprašanje ponovim in …. Odgovora seveda ne dobim več. Rok je zaspal. Torej mi ni preostalo drugega, kot da jaz naprej bedim.

Ob 6h pa nenadoma na svet pride še zadnji samček Alegre (vesel) Tibidabo (hrib z zabaviščnim parkov v Barceloni). Zbudim Emo, ki je bila čisto navdušena, se oblečem in odidem v službo. Neprespana, saj sem spala le 1 uro in pol.

Sedaj imamo torej 5 malih bunkic, ki so še čisto nemočne, zaprtih učk, nič ne slišijo in le spijo in sesajo pri mamici. Občasno kateri malo zacvili in neprestano jih preštevamo, saj se bojimo, da bi Tora kakšnega potlačila pod seboj ali pa bi se zakopal v dekico, ki jo ima v ležišču.

Naslednjih 8 tednov bomo spremljali razvoj in napredek. Nato pa jim bomo iskali nove domove, morda tudi pri nekomu od vas. O vsem vas bomo tukaj redno obveščali.

Spremljajte nas….

Ko so bili stari en teden so bili deležni pravega photoshootinga.

Težave v raju

ali Pasja urgenca ob nedeljah (je zelo draga)

Nedelja, Emo oddamo v kolonijo. Gre smučat v Kranjsko goro z ZPM Moste Polje (mimogrede; pri njih imajo najboljše počitnice). Midva po opravkih, zunaj sije sonce in malo po času kosila se vrneva domov.

Najprej peljeva na sprehod Toro, ki pa se vede zelo čudno. Malo jo zanaša, nogice je ne držijo, kot bi jo morale in vsa se trese. Nato opaziva, da jo dajejo krči in da zelo težko diha. Poguglava in znaki se ujemajo z eklampsijo – pomanjkanje kalcija, ki je pogosto pri doječih mamam in psih. Če se zadeve ne lotiš resno, lahko pes tudi umre. Pokličeva dežurnega veterinarja, ki Google diagnozo potrdi in reče, da moramo takoj priti na živalsko urgenco.

Prišli smo dovolj zgodaj, Tori pobrijejo tačko, ji vtaknejo kanilo (kanal), vzamejo kri za preiskavo in vtaknejo infuzijo glukoze. Izkaže se, da ima kalcija 1,50 (spodnja meja pa je 2,30), zato takoj dobi še injekcijo kalcija. Injekcijo kalcija pa dajejo ob hkratni kontroli srca (EKG), saj je nevarnost, da bi ob preveliki dozi kalcija prišlo do aritmije srca.

In tako stojim ob njej, jo objemam, božam in mirim, saj se je reva od strahu kar tresla. EKG pa zraven naju spušča tako smešne glasove, da nismo vedeli ali razpada naprava ali pa Tori res tako hecno bije srce. Na srečo je bilo le prvo.

Veterinar nama razloži, da moramo mladičke odstavit, saj so jo čisto preveč izčrpali. Da jih moramo začeti hraniti na roke. In da moramo spremeniti prehrano Tore, saj da smo ji dajali premalo hrane za mladičke.

Naju z Rokom skoraj zadane kap. Kako naj zdaj hraniva 5 mladičev, kako naj Tori dovoliva stik z mladiči, hkrati pa morava pazit, da ne bi sesali pri njej? To bo precej napornih nekaj tednov pred nama.

Po 2 urah infuzije, zdravil in nege, plačamo (visok) račun in gremo domov. Takoj greva v akcijo priprave umetnega mleka, priprave stekleničke in skrbi, da Tora ne bi pustila sesanja. Verjetno je vsakomur jasno, da to ni tako enostavno. Mleko segrejem na pravo temperaturo, a kaj ko nikakor ne morem narediti luknje v steklenički, da bi sploh kaj ven prišlo. Tora med tem joka za zaprtimi vrati in Rok jo tolaži. Nastal je totalni kaos in Rok zadevo ustavi.

Odloči se, da bo Tora vseeno dojila, da pa bova pazila, da ne več tako pogosto. Obrneva se po nasvet še na Torinega vzreditelja in na vzrediteljsko psarno od Jimmya (oče teh otrok). Oba nama odsvetujeta odstavitev mladičev in svetujeta: vampe, konjsko meso, goveje meso, skuto in jajčne lupine (domačih jajc). Nič od tega nisem imela doma tisto nedeljo.

Tako se je začelo obdobje, ko sva Toro animirala, da je bil čim manj z mladiči kadar to ni bilo potrebno, a hkrati dovolj, da niso bili zapostavljeni. Jedli so pri njej.

V ponedeljek tečem v službo po računalnik, saj mi zaradi razmer omogočijo delo od doma. Zlato šefico imam. Potem pa v mesarstvo Krušič po konjski bočnik in v trgovino po goveje meso, skuto…oči pa mi med tem dostavi domača jajca.

Tori ponudim konjsko meso kar surovo, a se obrne in ga niti ne proba. Skuto še nekako malo proba. Konjsko meso sem kupila torej brez veze. Iz preostanka skuham odličen golaž za naju z Rokom.

Opoldne greva s Toro na kontrolni pregled k našemu veterinarju pri Zajc Trstenjak. Naš nadvse simpatični Štajerc nama potrdi teorijo vzrediteljev, da naj nikakor ne odstavljamo mladičev, temveč naj izboljšamo njeno prehrano. Nič konjskega mesa, nič lupim, ker za vse te zadeve ne moreš kar sam oceniti koliko kalcija vsebujejo in ali se bo pravilno absorbiral v pasje telo. Obvezna je hrana za mladiče in samo to in nič drugega. Če bo kalcija še vedno premalo, so na voljo tablete, kjer točno piše, kakšna doza je potrebna.

Tori pregledajo še kri in vrednosti kalcija so tokrat celo nekoliko nad zgornjo mejo.

Veseli odhitimo domov. In olajšani, da ne bo potrebno ročno hranjenje mladičev. S tem nam je bilo prihranjenega ogromno dela. Bravo Torči, zmagala si!! Super mami si!!

Drugi teden

V drugem tednu so mladički začeli odpirati učke. Čisto počasi. Najprej so bile samo temne črtice, nato pa si že zagledal čisto majcen uček, ki nejasno gleda v svet. Ti odprti učki, so jih naredili že malo bolj podobne kužkom.

Tretji in četrti teden

To so dnevi, ko se vsak dan zgodi kaj novega. Vsi imajo že odprte učke, smrčki se jim počasi barvajo in predvsem so začeli skakati naokoli.

Zato smo umaknilo mizo v jedilnici (in moramo zdaj jesti na kavču) in jim naredili pravo igralnico. Namestili smo jim dve gugalnici, tunel (ki je kmalu postal javno stranišče in smo ga raje umaknili) in predvsem veliko igrač.

Začeli so dobivati tudi pravo hrano, kar jim je bilo v začetku malo tuje in niso točno vedeli ali naj jo pojedo ali naj raje stopijo vanjo. Asos se je enkrat tudi polulal vanjo (medtem, ko so drugi jedli).

V tem času pa so počasi prihajali tudi že bodoči novi lastniki. Prva je svojo novo družino spoznala Istra. Nov dom bo imela s čudovito nemško družino s tremi otroci, ki trenutno živi v Sloveniji.

V Tara se je zaljubila moja sestrična v prvem (ali je to drugem?) kolenu. Trenutno se še odloča, kajti sprejeti psa v svoje življenje ni enostavno.

Iz Prekmurja pa je po Asosa prišla družina, ki jim je pred kratkim umrla psička (tudi Parsonka).

Tako nov dom trenutno iščeta še Alegre in Klis. Ker sta tako očarljiva, sem prepričana, da ga bosta kmalu dobila.

Peti in šesti teden

Kužki pridno rastejo, jedo že sami, lulajo (v večini primerov) tam, kjer mi želimo, da lulajo… Predvsem pa so spoznali naš vrt! Kakšno veselje! Vsakič, ko odprem vrata na vrt, začnejo vsi cviliti in skakati na ograjo. In jih seveda spustimo ven.

Potem pa norijo po vrtu, uničili so mi polovico tulipanov (zaščitno mrežo smo ob robu slabo pritrdili), obožujejo vse grmičke in rožice. Da ne omenjam copatov. Moj copat jim je največje veselje. Vse možne igrače, ki jih imajo na voljo niso pol toliko zanimive.

Zanimiv pristop kupcev

Ker pogosto kaj prodajam, na primer preko Bolhe, Let go… sem vajena zelo zanimivih pristopov kupcev. Še vedno sicer zmaguje nekdo, ki mi je poslal sporočilo (pri prodaji otroških rolerjev), ki je vsebovalo le 2 besedi in sicer “maš še”. Lahko si mislite, da na tako gostobesedno sporočilo niti nisem odgovorila.

Pri prodaji psov, pa je pristop kupcev nekoliko drugačen. Ko sem jaz kupovala psa, sem najprej ugotovila, da si želim psa. Nato sem naštudirala, kakšno pasmo si želim in šele nato, sem šla raziskovati kdo in kje prodaja take pse. Cena je bila odvisna od velikosti psarne.

V mojem primeru, ko sem v vlogi prodajalke, pa srečujem naslednje tipe povpraševanj:

• kupci, kot sem jaz – vedo kaj hočejo in pri ceni ne barantajo
• kupci, ki so prepričani, da prodajamo eno drugo pasmo
• kupci, ki so prepričani, da prodajamo eno drugo pasmo, pa jim je pravzaprav na koncu vseeno, kaj kupijo
• kupci, ki nimajo pojma o naši pasmi
• kupci, ki jih zanima samo cena

Najhujši pa so kupci, ki pridejo, se zaljubijo v določenega mladička, jim ga rezerviram samo na podlagi besede, z namenom, da doma razmislijo in se res dokončno odločijo za nakup – potem pa se NIKOLI VEČ NE JAVIJO!!! Teh ne bom nikoli razumela.

Sedmi in osmi teden

Počasi postaja nevzdržno. Nomadki rastejo in vedno bolj razgrajajo. Ograjena igralnica v jedilnici jim postaja premajhna in spuščamo jih na vrt. Seveda smo vrt predhodno zaščitili, ampak… vseeno jim je uspelo prebiti okope in narediti razdejanje med tulipani in narcisami. Tudi vrtnice, hortenzije in oleander ter sivka so utrpeli hude posledice stampeda 20 malih tačk.

Predstavnica Kinološke zveze Slovenije je prišla na ogled in dejala, da imamo čudovito leglo. Seveda smo bili ponosni do neba.

Sredi osmega tedna pa smo jih vse odpeljali k veterinarju, kjer so bili pregledani, cepljeni in dobili so čipe. Izkazali so se za prave junake, saj ni niti eden zacvilil ob tistih velikih inekcijah.

In čisto na koncu smo za vse naše male Nomadke dobili tudi enkratne lastnike in nove domove.

ABRIL ISTRA PIKA nemško družino Zimmermann, ki živi v Ljubljani

ATROS TAR družino Žabot iz Drenovega griča pri Vrhniki

ASOS THOR družino Šuster iz Prekmurja

ALVOR KLIS gospo Celio Mario Abril Paredes iz Španije in njen fant. Oba sicer živita v Zagrebu

ALEGRE TIBIDABO KOBE družino Učakar iz Ljubljane