Spanje na parkingu

Nekoč, pred davnimi časi, sem na televiziji videla oddajo o čudovitem kraju na jugu Češke – Česky Krumlov. Kar dolgo se sanjala o tem in končno so se mi nek junijski vikend sanje uresničile. Gremo z Olivo na Češko!

Takoj na zadnji dan Eminega 2. razreda smo sedli v našo Olivo in se odpeljali mimo Maribora, Linza in po čudoviti predmejni pokrajini do Češke. Na meji so še vedno vidni ostanki trgovin, tako na eni, kot tudi na drugi strani. To me je spomnilo na čase, ko smo tudi mi hodili čez mejo v Italijo, Avstrijo… po kavo, kavbojke,…

Takoj za mejo, pa se izgubimo. Garmin nas je peljal po neki čudoviti vaški cesti, kjer je bilo sicer zelo lepo, narava prekrasna, vse urejeno in mirno…nikjer nobenega avta, človeka, vsekakor pa ne kraja, kamor smo bili namenjeni. Očitno smo na ene križišču napačno zavili, zdaj pa nas navigacija pelje po drugi poti v ta kraj. Po precej daljši poti. Zato obrnemo in po parih kilometrih zapeljemo v čisto majhen kraj, s čudovitim gradom – Rožmberk ob Vltavi.

Kakšne krasne hiške, pa Vltava, ki pelje skozi kraj,…Prečudovito. Prvi vtisi Češke so presegli moja pričakovanja. Sprehodili smo se ob reki, razmišljali o tem, da bi v gostilni na trgu tudi nekaj pojedli, a ker nismo vedeli, kje bomo zvečer spali, smo se odločili, da gremo kar naprej.

Na Češkem je z avtodomom dovoljeno spati povsod, razen če ni izrecno prepovedano. Je pa po drugi strani tudi tako, da so njihovi kampi še iz časov 50 let prejšnjega stoletja, kar pomeni, da so prilagojeni masovnemu socialističnemu (pa s tem nikakor ne mislim nič slabega) počitnikovanju. V kampih so namreč večinoma že vnaprej postavljene lesene hiške /barake, ki jih lahko najameš. Kopalnica je skupna. Včasih lahko zraven postaviš tudi šotor, za prikolice, avtodome…pa takrat še niso slišali. In marsikje je še danes tako. Ponekod pa so se malo modernizirali in sprejmejo vse. Sem slišala, da v drugih delih Češke obstaja pa tudi taki, ta pravi kampi. No mi jih tokrat nismo videli. Naj dodam tudi to, da so kampi zelo preprosti, ampak načeloma čisti (v mislih imam sanitarije), pogosto je za tuš potrebno doplačati. So pa cene ugodne, mi smo v povprečju plačali 15 EUR (2 odrasla, otrok in pes + kombi + tuš).

No, skratka, pripeljemo se do Česky Krumlov in najprej poiščemo kamp, ki je nekoliko izven mesta. Ga najdemo, se nam zdi čisto OK, a ker gostilna ni delala, smo se odpeljali nazaj v mesto. Parkiramo tik pred obzidjem in sredi parkirišča gostilna. Bili smo že tako lačni, da si nihče ni več upal zmišljevati.

Gostilna se je izkazala za res zelo dobro. Spoznamo, da je češka hrana odlična, njihovi cmočki, omake, brusnice, meso…. Tako dobro že dolgo nismo jedli. Mi namreč med potovanju živimo zelo skromno in si večinoma kuhamo sami ali pa gremo na kakšne bolj poceni obroke. Tukaj pa smo si privoščili 3 glavne jedi in še vsak svojo brezalkoholno pijačo, pa je bila cena 22 EUR – in to v turističnem kraju. Odločili smo se, da na Češkem ne bomo kuhali špagetov, temveč bomo jedli zunaj. Juhuhu!! Za nas celo razkošje.

Na tem parkingu opazimo možnost nočitve, imeli so tudi sanitarije, ampak se mi je zdelo čisto preveč hrupa. Zato se odpeljemo nazaj proti kampu. Nekje na poti, pa rečem Roku, da naj zavije levo, saj sem prej videla en avtodom, ki je zavil tja in kolikor vem, je tam še eno parkirišče in mogoče bi se pa opogumili in enkrat spali kar tako. Ok. In se peljemo, najprej skozi gost, nato pa se povzpnemo na planoto, od koder je bil čudovit razgled po okoliških gričih. Kmalu pridemo do obzidja in parkirišča.

Vprašamo, če lahko prespimo in koliko stane nočno parkiranje. Parking mojster na rampi nam pokaže na ceno: 30. Sem mislila najprej, da je to 30 EUR, pa se mi je zdelo mičkeno veliko, potem pa me spomni Rok, da so to češke krone in da je to 1,30 EUR. Koliko?? Tako poceni pa še nismo spali. Pa dajmo probat. Parking je sicer en sam klanec, ampak smo našli na spodnjem delu nekaj ravnine in super drevo zraven (ponoči je včasih treba tudi kakšno drevo zaliti, če nimaš kopalnice).

Skozi okno opazujemo, kako iz levega konca obzidja neprestano prihajajo ljudje, se vsedejo v avto in odpeljejo. Zelo me je zanimalo, kaj je tam za ovinkom.

In zato gremo na večerni sprehod. Ko pa dejansko pridemo izza tistega ovinka, ugotovimo, da bomo prespali za obzidjem grajskih vrtov, ki so prečudoviti. Takoj zraven je seveda tudi glavni grad Českega Krumlova in odpre se nam prečudovit razgled na mesto spodaj. Vse je bilo osvetljeno z lučkami in delovalo je res čarobno.

Zvečer nekako zaspimo. Ampak ne vsi. Jaz sem imela celo noč privide, kako nas želijo oropati, napasti, …lokalne tolpe, ki bi pijane prišle iz kakšne zabave. Spanje na takem parkirišču očitno ni zame.

Festival, grad Hluboka in prazne Češke Budejovice

Zjutraj se pred 8h odpeljemo in parkiramo spodaj, z namenom, da končno vstopimo v ta prečudovit kraj, o katerem sem toliko časa sanjala. A na mestnih vratih nam želijo zaračunati vstopnino, okoli 250 ČSK (15 EUR) po osebi, ker je v mestu potekal nek festival. Zdelo se nam je vseeno malo predrago in v mesto tako nismo šli. Kasneje mi je bilo tako žal, da se še danes jezim nase. A hkrati je to odlični izgovor, da se v mesto vrnemo še kdaj.

Kupimo nekaj za zajtrk in se odpeljemo naprej. Naš naslednji cilj je grad Hluboka nad Vltavo. Prekrasen bel dvorec. Ker je naš kombi majhen imamo srečo in lahko parkiramo tik pod hribom, kjer pelje pot na grad. Peš je le nekaj korakov do prečudovitega vstopa v vrtove gradu. In kmalu je pred nami tudi celotni grad. Nismo imeli namena iti notr, kasneje celo ugotovimo, da bi morali počakati nekaj več kot 2 uri, da bi sploh prišli na vrsto. Zato si ga ogledamo le od zunaj.

Naslednja postaja so Češke Budejovice. Ura je že skoraj 1 in mesto je prazno kot da je izumrlo. Nekje na sredi, v eni od ulic, sicer igrajo neko harmoniko in glasno prepevajo, ampak razen nas in še 7 turistov, ni bilo nikjer ničesar. Sprehodimo se po mestu, ustavimo na čudovitih igralih z glasbenimi in počasi postanemo lačni. Kadar smo lačni, znamo biti malo tečni in meni Rokovi predlogi restavracij nikakor niso bili všeč. Same čudne gostilne.

Nato pa zagledamo Igy shopping center in v njem pivnico Potrefena Husa. Odlična izbira. Imajo čudovito hrano in odlično Staropramen 11 pivo. Hudo! Zelo priporočamo. To je veriga pivnic od Staropramen.

Po super kosilu in ogledu parih trgovinic, se odpeljemo naprej do Jindrichovega Hradca.

Čudovito mestece, s starimi stavbami, gradom in prijaznimi ulicami. Tam smo srečali celo nekaj ljudi. V mestu imajo parkirne ure še vedno take, kot pri nas pred 30 leti. Vse pa je čisto, urejeno in zelo lepo.

Razočarani v Telču in prijaznost v Trebiču

Planirano je bilo, da tu nekje najdemo prenočišče, ampak ker je bilo časa še dovolj, volje za vožnjo pa tudi, jo mahnemo naprej do Telča. Unesco zaščitena vas, polna malih pisanih hišk, ampak tudi ta do konca zapuščena. Nikjer nikogar. Res da je bilo vreme malo oblačno, pa vseeno…. Ni bilo prijetno. Smo spili kavo in šli naprej. Zdaj pa že res nujno rabimo prenočišče in nikjer v okolici nič.

Vozimo se po stranskih poteh, ker je bil obvoz, in spoznavamo prečudovite kraje, gozdove in polja. Vse je tako lepo urejeno, čisto, da imaš občutek, da si v Avstriji. Moje predstave o Češki so bile precej drugačne. Čudovito lepa dežela je to.

Pripeljemo se do kraja Trebič, v katerem naj bi bil najbližji kamp. Garmin nas pripelje do mostu, kjer pa mostu ni. In ne moremo več nikamor naprej, kamp pa tik za tem mostom. Pa v bližini opazimo gospoda, naših let, ga vprašamo če govori angleško – ne, nemško – čisto malo. Ok pa probajmo. Na koncu smo govorili on češko, jaz pa slovensko s češkim naglasom in zmenili smo se odlično. Povedal nam je za obvoz in ko smo se čez 10 min pripeljali do kampa je stal tam, ker se je želel prepričati, če smo vse našli (on je šel namreč lahko peš čez most, ki ga ni). Tako smo ponovno doživeli še eno prijaznost domačinov, ki je v teh krajih zelo pogosta.

Kamp je bil čudovit. Sredi mesta, a hkrati v gozdu in popolnim mirom. V kampu je bilo postavljenih 10 lesenih hišk, v vsaki ena družina, mi pa smo se postavili na travnik sredi kampa. Doplačali smo tuš, saj smo bili vsi potrebni umivanja (prejšnjo noč, ko smo spali na parkirišču, smo si umili lahko le zobe). Lastnik je poznal kar nekaj krajev v Sloveniji in povedal, da ga pogosto obiščejo Slovenci.

Spali smo mirno in meni je bilo precej bolj všeč, kot na parkirišču.

Policaji tolovaji in ne gremo še domov!

Drugo jutro po zajtrku se odpeljemo proti Brnu. Na poti tja, se peljemo skozi kraj Rosice, ko kar naenkrat v vzratnem ogledalu zagledam policijski avto, s prižganimi lučmi. A že dolgo vozi za nami? Rok ustavi in v neki čudni angleščini mu razložijo, da je par kilometrov nazaj prevozil znak STOP. In ga je res. Situacija je bila taka: križišče je bilo malo v klanec in z našo Olivo je težko speljati v klanec iz čiste nule, zato je Rok temeljito pogledal levo in desno in ker res ni bilo nikjer nobenega (že ob sobotah ni nikjer nobenega, lahko si predstavljate, kako je Češka prazna šele o nedeljah!!) je zavil na desno.

Policaji so opustili čudno angleščino in začeli kar po češko. Kazen: 200 ČZK (8 EUR!!). Roku zabičam, da naj bo kar tiho, da je to samo 8 EUR in da plačajmo in pejmo. Policaji so se začeli opravičevati, da so vozili za nami in imeli kamero v avtu. In ker nas je kamera posnela, so nam morali nekaj zaračunati in da je to najnižja kazen. Kako prijazno! Z nasmehom smo se poslovili in odšli vsak svojo pot.

V Brno se pripeljemo po avtocesti, parkirišče najdemo v čistem centru. Brno nas je presenetilo, saj je bilo polno ljudi, trgovine so bile odprte in vzdušje je bilo čudovito. Medtem, ko Rok vadi svoje znanje češčine z gospo, ki je navdušena, kako Tora prinaša žogico, z Emo odkrijeva trgovino Tiger. Je sicer skandinavska in polna malih neumnosti.

Ogledamo si center, spijemo kavo, sprehodimo do cerkve in pojemo kosilo v Potrefeni Husi. Ura je nekaj čez poldne in razmišljamo ali ne bi morda šli kar proti domu. Saj smo že polni vtisov in bi Bratislava ne pasala v celotni kontekst. OK, pa pejmo domov. Na poti iz Brna ven nas ponovno ustavijo policaji, ker smo v križišču menjali pasove, a jim razložim, da smo turisti in da nas je Garmin narobe peljal. So se le nasmehnili in nas spustili.

Rok prijazno ustavi še v Ikei, kjer na hitro nekaj kupimo, vmes se nam ene stare gospe nežno zaletijo v avto (nič škode) in odpravimo se smer Ljubljana.

A kar naenkrat me stisne v želodcu, da če pa gremo že zdaj domov, da nam bo to nekoč še žal in da je vprašanje, kdaj bomo res še šli v Bratislavo. Rok zamenja vozni pas in zavije v Bratislavo.

Bratislava je draga

Pozno popoldne se pripeljemo v Bratislavo in kar naprej do kampa Zlaty Pesky. To je en zelo zanimiv kamp. Pred leti je verjetno tukaj kar mrgolelo ljudi, saj je postavljenih ogromno lesenih bungalovov, vidne so propadajoče stavbe, kjer so bili lokali, vse skupaj pa stoji ob prelepem jezeru, kjer je plaža in celo tobogani. Zdaj pa je vse skupaj delovalo precej zapuščeno, tudi kakšna podgana je ob ograji pribezlala.

Sanitarije si bile bolj tako tako, zato smo higienske zadeve opravili zelo na hitro.

Spali smo tik ob ograji, na drugi strani pa večpasovna cesta. Ampak je bil hrup tako enakomeren, da naj se prijetno uspaval.

Zjutraj pojemo, plačamo in gremo v center Bratislave. Prednost našega kombija je tudi v tem, da smo lahko parkirali v mestni garaži v samem centru mesta. Sprehodili smo se po mestu in ugotovili, da je ostalo v časih socializma, da napredek ni tak viden, kot na Češkem, da so trgovine precej za časom…. Je pa mesto sicer zelo lepo in znano po spomenikih, ki so postavljeni po celem mestu in prikazujejo vsakodnevno početje ljudi.

• 

• 

• 

Na sončku smo spili kavo, v papirnici kupili Emi novo peresnico za šolo in se odpeljali domov. Še nekaj ur vožnje in zvečer smo že spali v svojih posteljah.

Refleksija

Češka je ena najlepših držav, ki sem jih obiskala. Je zelo urejena, mirna, gostoljubna in predvsem z odlično hrano. Je tudi cenovno ugodna, saj smo lahko vsak dan jedli zunaj, kar je sicer na naših potovanjih redko. Kampi so nekoliko zastareli, a vseeno hkrati zelo prijetni. Nekoliko se vrneš v času nazaj.

Pokrajina je čudovita, polja urejena, ceste pa zelo dobro prevozne, skoraj bi lahko trdila, da bolj kot v Sloveniji.

Na Češko bomo še šli. Ogledali si bomo še preostale dele države. Plan je že pripravljen, le še vreme in čas se morata uskladiti.