ali kako nas je en kamp čisto presenetil.

Tokrat en malo drugačen zapis.  Zapis enega čisto običajnega počitniškega vikenda. Zapis, ki morda ne bo tako zanimiv, ampak se mi zdi, da ga moram objavit.

Obožujemo praznike, še predvsem tiste, ki so dela prosti, ker potem lahko vikend malo podaljšamo in se gremo kopat kam dlje, kot samo do Istre.

Tokrat sva porabila skoraj teden dni, da sva se z Rokom odločila, kako preživeti predzadnji vikend v juniju, ko Ema že (predčasno) zaključi šolo. Bi potovali, kar pomeni spati vsak dan drugje ali pa bi se raje nekje namestili za vse 4 dni in uživali v miru. En teden pregovorov in rezultat je bil: kamp Straško na Pagu. Ker ga vsi tako hvalijo!!

PETEK

Zgodaj popoldne se odpravimo od doma in res nam uspe prehiteti vso gnečo, kajti po 3 urah in pol smo že v vrsti za trajekt na Pag. Celo pot je bila cesta prazna, v pristanišču pa nas pričaka kar dolga kolona. Ne uspe nam priti na prvi trajekt, zato si malo namočimo noge, pojemo sladoled in že je tu naslednji.

Kilometer ali dva in že smo v kampu. Na recepciji doživimo enega najbolj prijaznih sprejemov . Takoj nam povedo, da je kampiranje s kartico avtokampi.si cenejše. Na zemljevidu nam označijo nekaj prostih parcel in že se odpravimo proti tisti, ki je najbližje morju. Je malo manjša parcela, stoji poleg pekarne in restavracije, ima pogled na morje in je zelo blizu plaže. Idealna, ampak nima pa nobenega debla, na katerega bi lahko obesili vrv za sušenje perila.

V tem trenutku pa nas ogovorijo sosedi, nemci, ki so ravno pospravili parcelo nad našo. In da odhajajo predčasno in da naj preverimo, če je morda na voljo za 4 nočitve.

S skirojem se odpravim proti recepciji, ki ni bila tako zelo blizu in ko prispem v klimatiziran prostor recepcije, sem tako zadihana in zaripla (ker je bilo zunaj tako zelo vroče in ne ker sem čisto brez kondicije in s kar nekaj preveč kilogrami), da so se čakajoči ustrašili, da me bo kap. Na srečo imajo na razpolago vodo in planem po njej, kot da bi nekaj dni tavala po puščavi.

Na srečo je bila vrsta nekoliko daljša in se je moj srčni utrip umiril, ko sem bila na vrsti. Parcela je prosta in lahko se naselimo na njej. Super!

Tla parcele so bila zelo ravna, zato Olivo samo postavimo in že lahko začnemo z urejanjem okolice. Eme že ni več, je odhitela na bazen in spoznavanje kampa. Z Rokom pa švicava dalje in postavljava stole, mizo, kuhinjo, lučke, vrv za perilo….

Potem pa le še kopalke, brisači…in tečeva v vodo. Plaža je iz belih kamnčkov in morje v 50 odtenkih modre barve. Ampak pozor! V morju so ježi! Kar nisem mogla verjeti, da ima tako idilična plaža ježke. Ajoj!! Previdno prestopiva tisti del obale, kjer so ježki doma in kmalu je pod nogami le še mivka. Voda topla in tako zelo čista, da komaj verjameva.

Zvečer se sprehodimo do Novalje. Kratek sprehod in že smo v kraju polnem mladine, ki se pripravlja za nočno zabavo v Zrčah. Marsikatero mamo bi kap, če bi videla in vedela, kako oblečene in pijane hodijo njihove hčere tam. Mene je kar stisnilo pri srcu. A to naj bi bil del odraščanja. Uf… mogoče sem pa jaz stara in zategnjena.

SOBOTA

Zbudimo se v oblačno jutro. Jaz spet prva, takoj za mano pa še Rok. Moja dva sta sicer zaspanca. Odpeljem Toro en krog, nato pa v kopalke in skupaj z Rokom v morje. Kakšen mir! Kako prijetna voda. Ni lepše budnice.

Po zajtrku Ema odhiti po svoje, saj je animacije za otroke več kot dovolj. Vmes jo obiščem in odigrava nekaj iger namiznega tenisa. Že vrsto let ga nisem igrala, Ema se pa še uči. Zelo dobro nama je šlo. Roku je bilo dolgčas in je šel na kavo, midve pa sva uživali v igri.

Ema se nato vrne v bazen, jaz pa k Roku. Ker je bilo vroče, se vržem v morje. Ne nosim modrca, zato nisem mogla v bazen z Emo. Že tako sem tudi skoraj edina na plaži, ki vztrajno fura topless. Ne prenesem modrca!

Na delu plaže, kjer je bazen, je ježev več. Zato grem v vodo kar z natikači. Za vsak slučaj.

Za kosilo pojemo Etine čufte, ki so OK, niso nek presežek kulinarike. Po kosilu midva z Rokom počivat (beri: spala sva kot top), Ema pa…ne vem, nekje v kampu je bila.

Potem pa je začelo deževati in stiskali smo se pod tendo in v Olivi. Kljub slabemu vremenu, so to najlepši občutki. Smo skupaj, se pogovarjamo, hecamo… res se imamo lepo.

Pozno popoldne se odpravimo do Novalje, v eno samopostrežno trgovino, ki smo jo odkrili že leto in pol nazaj, ko smo za 1. november obiskali Pag. Trgovina, kjer imajo res vse: od šivanke do slona.

Na poti tja, Rok Tori ves čas meče žogico, ko naenkrat Tora namesto za žogo, steče na cesto. In zbije jo avto. Toro odbije od odbijača in jo zakotali nekaj metrov po tleh. Vsem je zastal dih, Rok je le zakričal njeno ime. Na srečo Tora priteče in se stisne k njemu. Bila je vsa krvava okoli ust, kar se kasneje izkaže, da si je le jezik pregriznila. Stiska se k meni, obrišem ji gobček in opazim še manjšo ranico na nogici. Pretipam celo njeno telo, da vidim, če bi jo kje karkoli zabolelo. Na srečo nikjer ne trzne. Voznik avta se je seveda totalno prestrašil, bila sta dva prijazna Slovenca, Rok pa se je opravičeval njima. Na srečo škode na avtu ni bilo, Tora pa je bila tudi samo v šoku. Lahko bi jo izgubili! Še dolgo smo bili vsi v šoku.

Ko zaključimo z nakupi, opazimo, da je nebo nad nami črno, da se bliska in grmi. Zato hitrega koraka stopimo nazaj proti kampu. Tik pred vhodom začne nekoliko padati, ampak nič hujšega.

Sedimo pod tendo, ko ugotovim, da pušča. Da je postala porozna, zato nanjo hitro položim še eno platno. Zadeva za tisti večer rešena.

Z Emo greva do kopalnice, da si umijeva zobe, ko naju ustavi ena prijazna gospa, da če smo mi tisti, ki smo na Facebooku in beseda je dala besedo in Emo je že strašno tiščalo lulat, ko sva midve z Nušo še kar klepetali.

Ponoči je celo noč deževalo. V Olivi je bilo toplo in suho.

NEDELJA

Zjutraj Ema teče k Nuši in vpraša njuna otroka, če se gredo igrati skupaj. In že jih ni bilo več.

Z Rokom ostaneva sama. Greva pa na plažo. Na plaži je zjutraj še prijetna senca, voda je super topla, ježi še vedno prisotni (nimaš kaj, smo se jih počasi že navadili, Emi pa kupili čevlje za v vodo).

Dan je potekal počasi, lenobno, na plaži, pred Olivo….enkratne počitnice. Ema? Nimam pojma kje vse je bila: na bazenu, igrala šah, morda namizni tenis, se s skiroji vozila naokoli, tudi skrivali so se. Pridružil se jim je še en fantek in spoznali smo še njegove starše. Enkratna in prijetna in zabavna družba. Že dolgo nisva spoznala tako simpatičnih novih ljudi, s katerimi smo se toliko nasmejali.

Popoldne se na parcelo pred nami pripeljeta dva stara Nemca in nam zakrijeta pogled na morje, zato Olivo prestavimo za nekaj metrov. Imamo ogromno parcelo, mi pa se stiskamo na njenem skrajnem zunanjem robu.

Otroci gredo zvečer v kino v kampu, midva na sprehod in spoznava še nekoga, ki me je prepoznal iz Facebookove kamping skupine.

PONEDELJEK

Nič posebnega od dneva. Otroci se igrajo po svoje, starši klepetamo ob kavi in Radlerju v baru ob plaži. Z Emo mi uspe odigrati nekaj rund namiznega tenisa. Sonce sije močno, morje je enkratno. Ema celo poizkusi sup. Čudovit dopustniški dan na morju.

Za kosilo smo se odločili, da gremo kar na pico v kampu. Če odštejemo, da je bilo testo popolnoma neslano, je bilo vse ostalo na pici super. Naročili smo eno ogromno za vse 3 in jo brez problema pojedli v hipu.

Zvečer se odpravimo v luna park. Ujamemo vlakec, ki pelje iz kampa v Novaljo in nas zapelje del poti. Ema v luna parku maksimalno uživa. Meni je slabo že samo od tega, ko gledam, kako se vrti.

Zvečer dobimo nove sosede spredaj, ki pa nam v celoti zakrijejo pogled na morje. Zelo sem žalostna.

TOREK

Zadnji dan. Zjutraj hitro pospravimo in gremo še zadnjič na plažo. V kampu potekajo zabavne igre, dogaja se na veliko.

Ekipa staršev; Nuša in Bojan, Barbara in Bernard ter midva pa v lokalu ob plaži klepetamo in se počasi, zelo počasi poslavljamo. Srečam še Žigata, tudi novega znanca izpred 2 dni nazaj. Vsi nasmejani, vsi veseli….. Čudovit občutek.

Ujamemo trajekt ob 14h, ustavimo se v gostilni Potok in ob 19h smo doma.

REFLEKSIJA

Še preden smo prišli v kamp Straško, so nam vsi govorili, kako super je. Ampak tako vsak trdi za svoj kamp. Ampak tukaj so imeli prav. Že ob vstopu v kamp sva občutila, da nama bo všeč. Prijaznost ljudi, urejenost samega kampa, parcele super….. In plaža, čudovita. Sprehodili smo se tudi do tistega dela, kjer je bil včasih FKK. Tam je več paušalistov, ki vržejo nekoliko slabo senco na ta, sicer hud kamp.

Vibe celotnega kampa nama je bil noro všeč. Zadeve sploh ne znam opisati. Kljub gneči, kljub samim majhnim otrokom (ki mi niso najbolj pri srcu), vse skupaj še vedno deluje mirno. Zvečer je mir. Čez dan je mir. A hkrati se ogromno dogaja. Težko opišem.

A vem, da se bomo še vrnili. Ne vem sicer kdaj, ker planov imamo ogromno, ampak Straško – vidimo se!!

OPOMBA

Izjavljam, da nisem za vso hvala na temo kampa Straško, od njih prejela niti centa ali kakršne koli druge usluge. Mnenje je absolutno moje.