ali vikend v dvoje na Gorenjskem

Počitnice so se začele s polno paro. Emi so se aktivnosti že začele in sicer kot prvo je preživetje tedna dni s taborniki nekje ob Kolpi. Prvo leto in prvi tabor. Mamo je groza, ker se bo mestna hčerka umivala v mrzli Kolpi in spala enkrat tudi kar nekje v gozdu, pod milim nebom. Že vidim, da je pred menoj en zelo doooolg teden.

Ema se je pa tega tako zelo veselila, da je odštevala dneve, kdaj gre. Ona je moje čisto nasprotje – njej se zdi to vse huda zabava.  Bravo, moja najljubša hči! Rada te imam.

Odhod so imeli šele v soboto, zato smo bili po dolgem času v petek doma. Sem se počutila kar malo zgubljena. Emino prtljago sem že dvakrat preverila, hrane za grickanje je že zmanjkalo in na televiziji nič pametnega. Res ne razumem, kako lahko ob petkih zvečer, predvajajo narodno zabavno glasbo!

Končno je prišlo sobotno jutro, pojemo zajtrk in Emo odpeljeva pred šolo Franceta Bevka, kjer se je že zbrala množica staršev in veselih otrok. Ema pade v objem svoji prijateljici Gloriji in midva zanjo ne obstajava več. Počakava še na zbor, dobim še en objem in že zgine na avtobus.

Midva pa v najino Olivo in smer Gorenjska! Tik pred Radovljico zavijeva na bencinsko črpalko, ko prejmem po messengerju fotko Olive na avtocesti. Poslala mi jo je nova prijateljica Ida (na Facebooku človek namreč ni nikoli sam), ki se je slučajno s svojim možem peljala za nama. Se nama je zdelo prav lepo.

Prispeva v nama zelo ljubi kamp Špik. Ko vstopim v recepcijo, me gospodična Langus, ki tam dela, pozdravi z nasmehom in pove, da mene se pa spomni. Da smo pogosto tu. In spomni se celo priimka in to, da se moj Rok piše drugače kot jaz. Ostala sem brez besed. Resnično mi je ta njena pozornost vzela sapo. Moram priznati, da je to zares zelo lep občutek. Hvala, turizem so res ljudje!

Poleg tega, da preživiva en čudovit vikend, je bil namen obiska kampa Špik tudi rezervacija parcele za počitnice z družino Jug (včasih tudi družina Krt, če pozabiš, kako se pišejo) v avgustu. Zdaj bomo že tretjič skupaj preživeli par dni.

Z Rokom zapeljeva po kampu, ker sva si zaželela, da bi tokrat parkirala Olivo nekje drugje. Ampak se nikakor ne moreva odločit (pa samo za eno noč sva prišla!!), zato se še peš sprehodiva po kampu, obupava sama nad seboj in greva na eno kavo. Očitno je bilo že dopoldne prevroče, da bi človek lahko razmišljal.

Potem pa naju sredi kampa ustavi par, za katerega se izkaže, da sta Ida in njen mož. Ker sta nama že tako sledila, sta se odločila, da se ustavita v kampu in naju poiščeta. Da se spoznamo še v živo. Zelo sva bila vesela tega. Še dva nova simpatična človeka!

Kava je pomagala, Olivo postaviva na parcelo blizu vhoda, blizu WCja in s pogledom na Špik in sosednje gore. En najlepših pogledov v Sloveniji. Ne edini, ampak eden od najlepših. Vsaj zame.

In v tem kampu vlada tak mir, ljudje so mirni, še veter, ki piha je prijeten. Tokrat pa je kamp obiskala ena velika družina iz južne Italije, z ogromnim (enim ali več, ne vem) avtodomom. Vsi, vključno z otroci, so imeli vsak posamezno več kot 100kg, vsi premajhna kolesa in celi dan so se sprehajali po kampu, hodili po parcelah in kričali v tisti svoji zanimivi italijanščini južnih dialektov. V bistvu niso bili moteči, ampak prej zanimivi, ker nismo vajeni takih narodov. Z zanimanjem sva jih ves čas opazovala, saj jih je bilo povsod dovolj.

Ok, vrnimo se k nama. Olivo postaviva, stoli ven, miza ven…. Odpreva še tendo in se lotiva čistilne akcije. En vikend prej, na Pagu, sva namreč ugotovila, da je postala porozna. Zato jo temeljito očistiva in nato posprejava z impregnacijo za šotore. Upam, da bo delovalo in da sva rešila problem.

Dan preživiva precej lenobno, na sončku, ob knjigi. Ker je neprestano pihalo, sploh nisva čutila moči sonca in mene je kar pošteno opeklo. In najhuje je to, da se mi pozna majica (oziroma naramnice od majice). Grozno!!

Kamp je srednje poln. Veliko je Nizozemcev, starejših. Poleg naju je skupina mladih šotoristov iz okolice Murske Sobote (sklepam po registraciji na avtu). V tem kampu se vidi več šotorov, kot po drugih kampih. Ne vem zakaj. Kamp je super tudi za otroke, saj ima odličen adrenalinski park, kjer se otroci lahko varno igrajo celi dan. Le kampirati v bližini tega igrišča zna biti malo napornejše, ker se ves čas sliši, kako neka gugalnica drsi po žici.

Zgodaj zvečer se s kolesi odpraviva do Kranjske gore. Ker je bilo še vedno kar vroče (in ker nimam popolnoma nobene kondicije) sem prispela do tja kar neprijetno zardelih lic. Rok si je kupil sladoled, jaz pa sem prosila za kozarec vode. Uf…

Kranjska je bila prijetno polna, kar pomeni, da ni bila prepolna ljudi. Ker sem prej v kampu zlomila sončna očala, sem si takoj kupila nova. Začasna, taka poceni.

V Intersportu imajo spet razprodajo, kupim si dvoje kopalk (ker zadnje čase hodimo tudi po textilnih kampih) in še Rok je končno privolil v to, da proba še zase ene. Ne poznam človeka, ki bolj sovraži nakupovanje, kot on.

Potem se sprehodiva do smučišč, kjer se pozimi smučamo, sedaj pa se tam pasejo konji. Zelo lepa pobočja so. Se pa zdaj vidi, kako zelo stare so vlečnice. Še dobro, da vsaj kaj dela. Pozimi tega res nisem nikoli opazila.

Ob vrnitvi domov, naju je kar malo zeblo na kolesu. Je prijetno, da so tukaj večeri manj vroči.

Doma pojeva pohane zrezke in krompirjevo solato, kar sem vse pripravila že doma. Da nama bo res čim bolj udobno. Pa čudovit grenek radič za zraven.

Napokana se odločiva, da greva še na en nočni sprehod. In se odpraviva po novem pločniku skozi vas Gozd Martuljek, nekje na sredi pa Rok predlaga, da zavijeva proti kolesarski poti in se po njej vrneva. In to po temi!! Sva imela sicer naglavno svetilko s seboj, ampak ker je bila jasna noč, bel kolovoz…se je kar lepo videlo. Naenkrat pa se Tora ustavi, napne ušesa, dvigne eno tačko….in jaz skoraj umrem od strahu. Le kaj je zagledala? Jaz imam namreč velik strah pred temo, pred gozdovi in ni hujšega kot gozd v temi! Rok se smeji, prižge svetilko…in pred nami podrta banja, ki sicer služi za napajanje živine. On se je smejal, jaz pa sem bila raje kar tiho.

In gremo dalje, prispemo na kolesarsko pot, ki pa je bila v še hujši temi. Meni je bilo grozljivo, sem se tiščala k Roku vedno bolj. Kar naenkrat pa na moji desni strani zaslišim neko šelestenje. Verjetno je bila neka žival. Mene je stisnilo in spustila sem Roka in začela precej hitreje hoditi proti prvim hišam. Grozljiv sprehod!!!!!!!

V kampu je bil mir, ohladilo se je na prijetno temperaturo in počasi smo vsi zaspali. Vsi, le južni Italijani so se še celo noč sprehajali po kampu in se precej glasno menili med seboj.

Zjutraj nas pričaka čudovito jutro. Po zajtrku prebereva še knjigo do konca, nato počasi pospraviva vse in zapustiva kamp. Cena kampiranja je bila ugodnejša, ker sva uporabila kartico Avtokampi.si – žal v tem kampu za ostale kartice nudijo višji popust, a vseeno sva bila vesela tudi 5% za najino kartico.

Odpeljeva se na jezero Jasna, hitro najdeva prosto parkirno mesto in senco po enim od dreves. Uživava, malo tudi zaspiva. Tora je našla fantka, ki ji je z veseljem metal žogico in s tem zabaval še njo.

Postaneva lačna, zato se odpraviva dalje. Ustaviva se na poti, ob cesti, nekje pred Mojstrano. Na klopci pojeva še drugo polovico identičnega kosila, kot je bil dan prej.

Rok se odloči, da se vrneva domov po stari cesti. Ampak pri Radovljici nikakor ne moreva naprej, saj so bile vse lokalne ceste zaprte. Zveva, da poteka državno prvenstvo v kolesarjenju. Zato vzameva iz Olive ležalko in vodo ter se še midva vsedeva na travo in počakava, da prikolesarijo mimo. Ugledava tudi Primoža Rogliča.

Tale mini piknik ob ogledu kolesarske tekme se nama je zdel odličen zaključek čudovitega vikenda v dvoje. Imela sva se čudovito. Čeprav brez Eme, ki sva jo na trenutke vendarle malo pogrešala.

In ja…rezervirala sva odlični parceli v kampu Špik za avgust.