ali Pozor, Poljska!

  »Bistvo življenja je ležanje na plaži, z možgani na off in čivavo na straži«

za nas očitno ne velja. Pripisati to mojih zgodnji srednjim letom? Morda. A po tednu dni, takšnih in drugačni morskih peripetij, preprosto nisem mogla več. Svoje občutke sem zaupala Roku in Emi in presenečeno obstala, ko sta se oba v en glas strinjala, da gremo. Gremo nekam, kjer še nismo bili. Najin otrok je res pravi nomad.

KAM BI PA ŠLI?

Staknili smo glave in Rok je predlagal Gdansk. Poljska, torej. Zakaj pa ne. Na hitro že na morju naredimo plan poti in se veseli odpravimo proti Ljubljani, nestrpno pričakujoč naslednje jutro, ko se bomo odpravili novi dogodivščini naproti.

DAN D

Zgodnje jutro, opravimo še nujne nakupe vinjet in via Maribor. Prvi dan preživimo večinoma na cesti, saj smo časovno omejeni. Na voljo imamo vsega skupaj le 9 noči, Poljska pa je precej velika.

Torej, prevozimo pol Slovenije in celo Avstrijo, prispemo do obmejnega češkega mesteca Mikulov, kjer se nepričakovano znajdemo na prelepem mestnem trgu, tik pod gradom. Spijemo kavo in nadaljujemo pot.

Mimo Brna do Osieka, do cilja – kamp Molo. Manjši, lep in miren kamp. Parceliran, z elektriko in precej spodobnimi (beri čistimi) sanitarijami. Cena = nizka. 97 zlotov, kar je približno 22 evrov. V okolici je še hotel, jezero in prelep bazen, ki smo ga žal zamudili, ker so ga že zapirali.  

• 

• 

• 

KRAKOV

Iz kampa do Krakova se pripeljemo po lokalnih cestah in parkiramo le ulico stran od vhoda v stari del mesta. Vreme je odlično, turistov ne preveč in pred nami se odpre glavna uličica starega mesta, ki pelje direktno na glavni trg.

V samem mestu je veliko znamenitosti, mi smo se odločili, da se le sprehodimo po starem delu mesta in si ogledamo predvsem glavni trg. Sredi trga je stavba, v kateri so male trgovinice. Nadaljujemo še do gradu, kamor pa s psom ne moremo vstopiti, zato si ga le na hitro ogledamo iz zunanje strani.

• 

• 

• 

VARŠAVA

Po ogledu Krakova se odpravimo na pot do Varšave. Pričakovali smo hitro cesto do glavnega mesta, pa je žal ni bilo in začela se je kalvarija 300 kilometrov počasne vožnje. Pot je trajala več kot 4 ure. Vmes smo se na srečo ustavili v čudoviti gostilni ob cesti.

Po kosilu z odlično poljsko hrano (strošek za 3 jedi + 3 pijače je bil okoli 140 zlotov, kar je dobrih 30 eur), se je bilo nekoliko lažje voziti v koloni. Zgodaj zvečer prispemo v kamp Kaputov, nekaj kilometrov pred Varšavo. V samem kampu ni trgovine, zato smo se odpeljali do vasi Stare babice, kjer je bil Lidl.

Kamp se nahaja na neverjetno urejenem posestvu z jezercem, mostičkom, starimi hišami, angleško travico, račkami … prava idila. Ima tudi restavracijo, kjer pa so v času našega obiska pripravljali poroko in ni delovala.  Kamp ima travnato podlago in dokaj čiste sanitarije.

Zjutraj se zgodaj odpravimo v glavno mesto Poljske.

V sami Varšavi ponovno parkiramo takoj poleg obzidja, tam opazimo tudi parkirišče za večje avtodome. Nahaja se ob reki, koordinat ne vem, lahko pa vpišete ulico Wodna ali pa Bugaj, ki sta poleg tega parkirišča.

Smo zgodni, zato se po starem delu mesta sprehodimo med prvimi. Zelo zanimivo se nam je zdelo dejstvo, da je bil ta del mesta v letu 1945 popolnoma obstreljen in do tal porušen z ruskimi topovi. Po vojni pa so ga v celoti obnovili. Glavni trg je tipično poljski, s čudovitimi hišami. Mimo gradu se sprehodimo v modernejši del mesta. Ko prispemo na en betonski trg, se zavemo, da smo res na Poljskem. Trg je ogromen, poleg njega stoji hotel, ki je iz časov, ko so gradili velike stavbe, gladkih linij. V daljavi vidimo stolpe modernih stavb.

Sprehodimo se še mimo narodnega gledališča, ki nas navduši s svojo veličino. Ob vrnitvi v stari del mesta, pa se že občuti naval turistov. Zato svetujemo ogled pred 9 uro zjutraj.

Varšavo zapustimo, čeprav bi bilo vredno ogleda še kar nekaj stvari, ampak na tokratnem potovanju žal nimamo časa. Pa tudi pripravljeni smo bili čisto premalo in sploh nismo vedeli, kaj naj si še ogledamo.

Odpeljemo se na sever, tokrat so ceste boljše. Poljaki imajo kar nekaj hitrih cest, ki so brezplačne , nove in široke kot avtoceste.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

MALBORK

Prvi postanek je Malbork. Toro pustimo v avtu (v senci, pa še oblačno je bilo, odprta okna, voda….temperatura manj kot 20 stopinj na soncu, v senci zagotovo manj – da nas ne bi kdo obsodil, da mučimo psa), ker je bila utrujena in tudi sama je vesela, če jo tako kdaj pustimo, ker potem lahko spi.

Po 17 uri so vstopnice za grad cenejše. Grad nas res preseneti. Je čudovit. Imeli smo tudi avdio vodiča (poimenovali smo ga Bine), ki je povedal veliko zanimivih stvari. Ogledali smo si celotno notranjost, razstavo orožja (preveč vsega, da bi si ogledali natančno, pa še naš pacifistični duh nas je prepričal, da nas ne sablje, ne pištole ne zanimajo tako zelo), jantar (ki je itak na vsakem vogalu Poljske), kuhinjo, pekarno, mlin, … Grad je poln kotičkov, v katere zaviješ le če poslušaš Bineta (sicer jih namreč sploh ne opaziš). Obisk gradu zelo priporočam. Cena za 1 odraslega, 1 otroka in 1 znižana karta (Rok ima namreč invalidsko kartico, s katero marsikje dobi popust) je bila manj kot 20 eur.

Imeli smo namen v tem kraju tudi prespati (na drugi strani reke sta namreč dva kampa, en na nekem vrtu, drugi, precej večji, pa malo naprej), a se odpeljemo v Gdansk.

Prispemo v kamper park Stogi. Ajoj, tega nismo vajeni. Če si predstavljate parkirišče avtomobilov – no tako je bilo tam s kamperji. Ne vem, če je bilo med dvema 1 meter prostora. Na tleh pa povsod blato. Mi smo dobili parcelo, ki je bila končna in je imela leseno ograjo s koriti rdečih rožic. Ker je Oliva manjša, je na naši parceli ostalo še dovolj prostora za mizo in stole. Počutili smo se kot bi sedeli na gorenjskem balkonu z rožicami.

• 

• 

• 

• 

• 

GDANSK

Zjutraj se odpeljemo v Gdansk, ki je naš glavni cilj potovanja. V centru smo spet med prvimi. Na ulicah poteka sejem in prodajalci so pripravljali svoje stojnice. Zelo prijeten prvi vtis. Sprehodimo se po starem delu mesta, občudujemo prelepa hiše, glavni trg, predvsem pa tudi obrežje, kjer plujejo ladje. Mesto ima super energijo. V ulični restavraciji jemo njihovo hrano: klobaso s krompirjem, krvavico, nabodalo iz piščančjega mesa in čebule. Zraven pa krompir v kosih posut s koprom.

Po kosilu se odpeljemo do dvorane Arena Ergo, ker smo želeli iti na tekmo slovenske odbojkarske reprezentance – kvalifikacije za nastop na olimpijskih igrah v Tokiu. Že v Ljubljani smo kupili slovensko zastavo, da bomo bolje navijali. Žal pa so nastopili proti Poljakom in je bila dvorana totalno razprodana. Nek Slovenec – strašni navijač – mi je sicer našel preprodajalca kart, ki pa je hotel za eno karto 200 zlotov (50 eur). Žal toliko nismo bili pripravljeni plačati. Na koncu je pa Slovenija še izgubila.

Mi smo se raje vrnili nazaj v mesto in se sprehodili še po drugem delu mesta, ki je na drugi strani kanala in spili še sok s prečudovitim razgledom po celem kanalu.

Gdansk se je predstavil v vsej svoji lepoti in še danes menimo, da je bilo najlepše mesto na poti. Ima dušo, ima vodo, ima ladje in levo usmerjene prebivalstvo (v nasprotju s preostalo Poljsko, ki je izrazito desna in močno podvržena cerkvi).

Mesto nas je očaralo in ni nam bilo žal, da smo se pripeljali tako daleč na sever. Zato nam je bilo ob odhodu kar hudo. Kar pa težko rečemo za naslednji dan, odpeljali smo se namreč v smer polotoka Hel.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

HEL

Hel je polotok nasproti Gdanska, ki je širok nekaj 100m in dolg približno 40km. Ker tam zelo piha, je idealni kraj za kajtanje. Polotok je poln kampov, ki pa so zelo zasedeni in je težko dobiti mesto. Mi smo prispeli na polotok pozno popoldne in bili priča koloni ljudi, ki so odhajali dol s polotoka – bila je vsaj 20km kolona.

Plan je bil, da spimo v kampu čisto na koncu, v mestu Hel. Ker pa sta bila oba kampa tam grozljiva, na nekaj m2 zemlje in s kontejnerjem za WC, smo se raje odpeljali nekaj kilometrov nazaj v drug kamp. Imena žal ne vem, mi smo ga poimenovali »gor/dol«, ker je bilo namreč zelo težko dobiti dovolj ravne zemlje, da bi Oliva stala naravnost.

Drugo jutro se odpravimo nazaj v Hel, ker smo si želeli ogledati hranjenje tjulnjev v njihovem rezervatu. Tudi to se je izkazalo za (sicer zelo poceni) kratko predstavo, ki ni bila vredna našega časa. Pričakovanja smo imeli precej višja, razočaranje zato tako veliko.

Polotok Hel odsvetujem, ni vreden gneče na cesti in kampi so manj lepi.

• 

• 

• 

• 

ŁEBA

Iz Hela se odpravimo na severno obalo, v mesto Łeba (kar se prebere »ueba«, po domače lahko tudi »jeba« – ljubkovalno seveda). To je manjše turistično mesto s peščeno plažo (kilometri mivke levo in desno) in znamenitimi sipinami. Odločimo se, da ostanemo dve noči, da si malo spočijemo. Pa še vreme se je malo poslabšalo, pihalo je in malo deževalo. Idealno za počitek.

Spimo v kampu Lešny (gozd), ki je najlepši kamp v celi Poljski, kar smo jih mi doživeli. Priporočil mi ga je prijatelj Milan D. Travnata tla, breze in smreke na parcelah, sanitarije neprestano čistijo. Kamp ima tudi kuhinjo in skupno sobo (kjer je tudi TV). Imajo trgovino in izposojajo kolesa. Za kamp lastnik skrbi zelo natančno in vse je zelo urejeno. Naj dodam še to, da se je v tem kampu celo noč sprehajal varnostnik (to mi je povedal Rok, ki je šel ponoči nekajkrat na WC in ga je vsakič srečala).

Plaža je od kampa oddaljena 10 min hoje, skozi čudovit gozdiček, kjer sva z Emo nabirali borovnice. Plaža sama pa je seveda mivka, mivka in še enkrat mivka. Videvali smo Poljake, ki so vsi v rokah nosili količke z blagom. Na plaži ugotovimo, da so to ograjice iz blaga, ki jih namestijo okoli sebe in spodaj še zakopljejo z mivko. Najprej sem mislila, da so tako zategnjeni, da se ograjujejo zaradi intime. Ko pa je prvič veter močno zapihal po celi plaži in smo imeli le mi polno mivke (v ustih, laseh, torbi…), pa mi je postalo jasno, da je to njihova zaščita pred vetrom. Je pa vseeno grozno, ker se tako stlačijo eden poleg drugega (mi smo pred enimi pobegnili, ker so se naselili skoraj na našo brisačo), da komaj prideš do plaže.

Baltsko morje je toplejše in manj slano, kot smo pričakovali in v njem se lahko kopaš brez problema.

Ko je nekajkrat močno pihnilo in so se nad nami začeli zbirati spet neki oblaki, smo se tudi mi odpravili nazaj v kamp.

Proti večeru smo najeli kolesa in se odpeljali po Łebi naokoli. Čudovito mestece, z malimi trgovinami lokali in seveda veliko ponudbo ribjih jedi. Mi smo se odločili za večerjo v restavraciji s tipično poljsko hrano, kjer žal niso imeli menija v angleščini, se je pa zato dekle, ki je tam delalo, zelo potrudilo in nam vse razložilo. Če se ji je kdaj zataknilo, smo jo prosili naj pove kar v njihovem jeziku, saj sta si z našim zelo podobna. In res smo marsikaj tako bolje razumeli.

Jedli smo njihovo tipično hrano: pohano meso, zelje, njihove žlikrofe, … zelo okusno.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

KAM PA ZDAJ?

Bil je torek, večer in pred nami je še nekaj dni. Plan je bil, da nadaljujemo do Ščečina, pa potem še malo po Nemčiji. Padla je tudi ideja, da nadaljujemo po severni obali Poljske do nemškega Rostocka. Kaj pa Poznanj in Vroclav? Mi bi vse, a žal ni časa. Oklevali smo med severno obalo in Poznanjom. Odločili smo se za slednjega.

• 

POZNANJ

Pot iz severa do Poznana je potekala večinoma po cestah sredi gozdov. Kot bi bili na Pokljuki. Čudoviti gozdovi borovcev, cesta pa grozna. Na poti naletimo na vas Lipnica. Moj oče izvira iz Lipnice, a iz tiste na Gorenjskem. Slikali smo tablo in mu jo poslali v pozdrav. Kraj je seveda poznal in nam takoj povedal, da tam živijo Kašubi, slovanska manjšina na Poljskem.

Šele tik pred Poznanjom pridemo do malo bolj pomembne ceste, kjer pa se seveda ponovijo zastoji, gneča…

Stari del mesta Poznanja je spet čudovit, mestna hiša na trgu je prelepa in obvezno si jo oglejte. Ampak po tednu dni ogledovanja zelo podobnih mestnih glavnih trgov, moram priznati, da so se mi že vsi zdeli podobni. Morda le to, da so na severu bolj podobni skandinavskim,  na jugu pa se že čuti vpliv avstro-ogrske.

Za kosilo izberemo vogalno restavracijo, ki se izkaže za najbolj priljubljeno med domačini. Strežejo najboljše pohane zrezke (kot sem že omenila, glavna znamenitost poljske kulinarike) v celem mestu. Zraven dobiš še domač kompot, poješ za ogromno mizo skupaj z ostalimi gosti.

Potem si je Rok omislil oglede nekih cerkva…meni to ni ravno blizu in sem se vlekla za njim kot en smrkelj. Metala sem Tori žogico in s tem zabavala mimoidoče (kar smo počeli pravzaprav po vseh mestih in še danes mi je žal, da nismo dali na tla še kakšnega klobuka. Prepričana sem, da bi zaslužili kar nekaj denarja.).

Ker tokrat nisem pripravila načrta ogledov, je pobudo prevzel sam. To je pomenilo, da smo si ogledovali vsako jeb*#$ stvar, ki jo je načrt mesta omenil. Za tiste, ki so bile zunaj mesta, se pa še danes sekira, da jih nismo šli pogledat.

Preden zapustimo Poznanj, se odpeljemo še do gradu, ki je v drugem delu mesta. Kratek sprehod in gremo dalje.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Na tem mestu sprejmeva odločitev, da se moramo naučiti potovati počasneje in bolj umirjeno!

VROCLAV

Zvečer prispemo v Vroclav, kjer nam pred prvim kampom zaprejo vrata, ker nismo imeli rezervacije. Odpravimo se v kamp Stadion, ki ga niso ravno hvalili na spletu. Ampak kamp je čisto OK. Trava na tleh, sanitarije srednje kakovosti, zjutraj zmanjka tople vode. Zato je nismo plačali. Smo pa v kampu srečali nekaj Slovencev. Zelo prijetno je bilo poklepetati. Lastniki Zverine iz Kopra, če to berete – lep pozdrav. Na stadionu je te dni potekal mednarodni turnir v skupinski igri s frizbijem, katere pravil pa nam v tako kratkem času ni uspelo razvozlati…

Vroclav je moderen in le delček njega je stari del. Ker je bil 15.8., praznik Marije in njenega odhoda v nebo (?) ter na Poljskem še dan vojske, je bilo seveda vse zaprto. V mestu pa na glavnem trgu nek dogodek, kjer so na veliko salutirali in se drli (res ne znam drugače opisati tona glasu s katerim v vojski dajejo povelja). Zaigrali so tudi poljsko himno, ki je zelo zelo podobna Hej Slovanom (eni se še spomnimo te himne). Zanimivo pa je bilo videti, kako so ljudje v lokalih ob himni vstali, tisti, ki so hodili, pa se ustavili. Sej vem, da je to znak domoljubja, pa vseeno je delovalo nekoliko podobno kakšni Severni Koreji. Mislim, da smo se tistih nekaj minut le turisti premikali po trgu.

Vroclav je znan po svojih malih mestnih palčkih, ki smo jih najdevali po celem mestu. Emi so bili še posebej všeč.

Z namenom uresničitve sklepa o spremenjenem načinu potovanja (sprejetem v Poznanju dan prej), se odpeljemo do Morskie Oko – to je jezero sredi Vroclava, kjer je kopališče. Samo kopališče je staro ene toliko kot jaz (kar ni tako malo), ima kar nekaj toboganov (večina jih je bila žal zaprta), veliko čuvajev plaže in travnike z dovolj sence. Jezero je primerne temperature za kopanje. Ljudje si prinesejo tudi žare za enkratno uporabo in tam pečejo. Mi smo želeli pojesti nekaj v tamkajšnji hitri prehrani, pa ni nihče znal niti besede tujega jezika, zato smo komaj naročili.

Kopanje je bilo super, ohladili smo se in odpočili. Res prijetno, pa sredi mesta.

• 

• 

• 

• 

KATOVICE

Spali smo v kampu Katowice 215, ki je poleg lepega jezera, a hkrati takoj ob avtocesti. Zvečer smo se sprehodili ob jezeru in šli na odlično večerjo v restavracijo v kampu.

Noč pa je bila prava nočna mora! Avtomobile iz avtoceste bi še prenesla, ampak bližnji disco in njegovi basi, ki so celo noč (do 6h zjutraj) nabijali, so bili pa tudi za moje čepke za ušesa čisto preveč.

• 

• 

DOLGA POT DOMOV

Zjutraj se odločimo, da gremo kar domov. En dan prej. V Brnu smo se ustavili za kosilo v Potrefeni Husi (zadeta/ranjena gos). Ko smo potovali po Češki, smo namreč radi jedli v tej verigi restavracij, tudi v tej v Brnu smo že jedli. Tokrat nam pa za začetek komaj pustijo s psom na vrt (takrat smo bili s psom celo notri), razložijo nam , da imajo samo kosila in da redne ponudbe z jedilnika ni. Kar je bilo že prvo razočaranje. Nato povedo, da jedi št. 1 na meniju za kosila tudi ni več (bila je edina, ki je bila vsaj malo češka jed). Zato naročimo št. 3 in še nekaj iz dodatka menija. Po dolgem času hrano dobimo, ampak št. 2.  Številka 2 pa je bila nekaj, česar nihče od nas ne mara in je zagotovo nismo naročili. Oni pa so vztrajali, da smo ravno to naročili, saj št. 3 sploh ni več. Ker nismo hoteli sprejeti jedi, so rekli, da bodo poklicali šefa. Skoraj sem umrla od smeha, ok, pa pokličite šefa. In pride šef in me vpraša, kaj želimo. Kaj MI želimo???? Mu povemo, kaj se je zgodilo, je vseeno želel, da pojemo št. 2, mu zabrusim, da nikakor ne bom jedla tistega, kar mi vsiljuje, da naj mi takoj prinese račun za pijačo in da odhajamo. In tako se je tudi zgodilo.

Lačni zato na okencu delikatese vzamemo »hot dog to go«, nato pa se na avtocesti pred Dunajem ustavimo v McDonaldu.

Rok nato brez postanka pelje do doma. Ljubo doma, kdor ga ima (doma). Srečno prispeli. In na domačem parkingu ruknili Olivo v en zid.

• 

REFLEKSIJA

Poljska me je presenetila bolj kot sem pričakovala. Vedno se mi je zdela tam nekje daleč, pa da so nekaj let za nami, pa da so nekoliko bolj revna država,… Skratka predsodkov sem imela več, kot jih sploh upam priznati. V resnici pa je to dežela prekrasnih naravnih in arhitekturnih lepot, prijaznih ljudi, odlične hrane in prijetne energije.

Ceste so vseh vrst. Nekaj imajo hitrih cest, nekaj celo avtocest, večinoma so pa lokalne, ki ne zadostijo potrebam števila kamionov in avtomobilov, zato nastajajo dolgi zastoji. Mi smo na celi poti plačali le enkrat in sicer avtocesto 13 zlotov (3 eur).

Vemo, da je na naši poti še veliko stvari, ki si jih nismo uspeli ogledati, ali pa nas ne zanimajo. Koncentracijsko taborišče Auschwitz smo namenoma izpustili, ker je Ema še premajhna za ogled (ga tudi oni odsvetujejo mislim, da do 12 leta), solni rudnik pri Krakocu tudi ni nekaj, kar bi nas zanimalo. Žal nam je, da nismo več časa preživeli na severni obali (tako poleg Gdanska – nekaj obmorskih letovišč, kot tudi od Łebe naprej smer zahod), a hkrati naslednjič ne bi šli na polotok Hel.

Varšavo bomo mogoče obiskali enkrat še posebej, ker je velika in je zagotovo še veliko stvari za videti. Pa tudi gorski svet na jugu (Tatre, Zakopane…) je menda zelo lep.

Cena kampov na naši poti je bila večinoma med 90 in 100 zloti, enkrat celo 70. To je vse okoli 20 eur (2 odrasla, 1 otrok (9 let), pes, kamper in elektrika). Kar je zelo ugodno, a kampi niso nič posebnega, le za prenočit.

Mi smo veliko jedli zunaj, ker se nam ni zelo tako drago (20-30 eur za 3 glavne jedi + 3 brezalkoholne pijače). Nekaj smo pa skuhali tudi sami.

Gorivo je na Poljskem cenejše, dizel je okoli 1,1 eur.

Znanje tujih jezikov je zelo različno, ponekod govorijo mladi dobro angleško, ponekod pa tudi besede ne. Na jezeru v Vroclavu so se ob vprašanju ali govorijo angleško, le obrnili stran (mladi cca 20 let stari). Ampak smo se povsod znašli. Nekateri starejši so govorili nemško. Bodite brez skrbi, se vseeno povsod da vse zmenit. Pa malo po slovensko in poljsko, če ne gre drugače.

Pojdite na Poljsko, oglejte si jo, ker menim, da še ni zasuta s turisti. Le v Krakovu in Varšavi smo jih nekaj videli (skupin), drugje pa skoraj nič. Morda kakšen italijanski kamper, pa kakšen nemški, drugega pa skoraj nič. Pojdite dokler so vstopnine še nizke.

Prevozili smo 3.600 km, spali v 7 kampih 8 noči.

• 

• 

•