ali Dobrodošli na otoku sanjskih plaž, oleandrov in rogljičkov.

Dva dni pred odhodom iščem informacije, kam sploh gremo, kaj si tam ogledati, kako priti do tja, kakšne obrazce potrebujem za vstop na otok, kje kupiti karte za trajekt, od kod pelje trajekt… in še in še.

Ups, …stopimo korak nazaj. Zakaj taka nepripravljenost?

Ker smo letos odpovedali že 5 potovanj in ker ima Rok zlomljeno ključnico in ker nam nič ne gre po načrtih! In ker smo se 2 dni pred odhodom odločili, da gremo na Sardinijo. Za priprave pač ni bilo časa!

Vdih, izdih, vdih… Vse smo uredili, česar ne že od doma, pa na poti. Vse se je izteklo čudovito in nepozabno.

Zemljevid poti

Na pot

Na pot gremo v soboto, sredi dneva in v nekaj več kot 5 urah smo v Livornu. Čisto prezgodaj za trajekt, ki gre šele ob 22h zvečer. In smo se šli kopat na mestno plažo. Napaka! Po kakšni uri plaže, se vrnemo v Olivo in takoj opazimo, da so nam poizkusili vlomiti – neuspešno! Uničili so dve ključavnici. Na srečo je na voznikovi strani ostala cela in na še večjo srečo, nam je daljinec čudežno začel spet delovati. Zgodba bi lahko imela popolnoma drugačen konec – vrniti bi se morali domov.

Pretreseni se odpravimo v center Livorna, avto parkiramo na glavni ulici, v upanju, da ravno pred Max Maro pa ne bodo vlamljali. Malo se sprehodimo, ogledamo center, pojemo pico na cesti, poiščemo bencinsko črpalko ter se odpeljemo v pristanišče.

Trajekt je odpeljal ob 22h. Karte sem kupila 2 dni prej, zato niso bile poceni. Kupila sem jih samo v eno smer, ker nisem vedela, koliko časa bomo sploh želeli biti na otoku. In vzela sem kabino, ker nisem več v kondiciji, da bi spala nekje na tleh ladje.

Zbudimo se ob prihodu v pristanišče, kjer nas pozdravijo svetilnik in galebi. S palube vidim avtodomarje, ki so prenočili na plaži zaliva.

Želeli smo iti sicer na kavo, a smo bili še vedno pod vtisom poizkusa vloma v Olivo in smo se odločili, da Olbio tokrat izpustimo in začnemo kar s potjo okoli otoka.

Naš cilj je kamp Baia Blu Tortuga. Izbrali smo ga, ker smo videli vodni park, ki bo v zabavo Emi. Nisem eden od tistih staršev, ki svojim otrokom na dopustu teži, da se morajo družiti le z mano in naravo in morjem in … Mi se imamo radi in se družimo celo leto in svojemu otroku privoščim tudi bazene, tobogane in konec koncev tudi občasno igranje iger na telefonu.

Kamp je sicer lep, senčen, prazen, a odnos na recepciji vse skupaj malo pokvari. Na vsak način me je hotela prepričati, da skrivam v Olivi še enega otroka, ki ga nočem prijaviti. Pa sem ji rekla, da naj stopi iz svojega kotička in pride na ogled Olive… pa se ni odločila. Izberemo parcelo, za katero se po 5 min izkaže, da je edina z malo manj sence, zato se takoj že selimo na sosednjo. Ravno dobro vse postavimo, ko mimo nas pride moja sodelavka Sanja. Kakšno presenečenje!!! Seveda se je totalno razveselim in ne mine dolgo, ko že sedimo pri njej na pivu. Otroci so našli svojo družbo, midva pa svojo. Idealno. Za drugi dan takoj splaniramo piknik. Pridobiva nekaj dobrih nasvetov in sicer kar se tiče prihodnjih kampov, o pivu Ichnusa, žetonih za tuš in neprecenljivi namig za najboljši čokoladni namaz: Panne di stella ali “Stella Nutela”, kot ji rečejo otroci od Sanje. Čist hud namaz!!

Plaža v kampu je idilična, beli kamnčki, turkizna voda, a zaradi vetra nekaj valov. Ampak ta veter pa je priklical množico kajtarjev, ki so me čisto navdušili. Mogoče nekoč probam, mogoče…

Vodni park smo na koncu koristili vsi, tudi vodno aerobiko. Je pa zaradi Covida potrebno imeti v bazenih kapo na glavi.

Piknik je uspel, Rok in Marko sta prišla nazaj čisto prekajena od dima, a meso sta spekla odlično. Srečati prijatelje takole nekje daleč, je res čudovito, takoj popestrijo življenje. Žal smo mi po dveh nočeh odšli dalje. Še pred odhodom, sem si zgodaj zjutraj privoščila dolg sprehod po prazni plaži.

Malo po notranjosti

Na ta dan smo uvedli našo tradicijo: prvi postanek dneva je v lepi vasi, kamor gremo na kavo in rogljiček. In to smo storili v vasi Isola Rossa. Ne, to ni otok, le ime ima tako. Vasica majhna, morda nič posebnega, a imela je neko posebno energijo, čudovito plažo, predvsem pa fenomenalno kavo in rogljičke. Zelo lepo je tako začeti dan.

Cesta nas je peljala dalje, po planoti, za katero pravijo, da zgleda kot na Luni. OK, mogoče. Ima res nekaj ogromnih skal in po celi planoti posejane manjše skale. Zelo zelo lep pogled, ki jemlje dih, a če je podobno na Luni, boste morali presoditi sami.

V kraju Tempio Pausania se niti ne ustavimo, ampak gremo naravnost do izvira termalne vode Fonti di Rinaggiu. V enem od blogov sem prebrala, da se to splača videti. Ja, ne vem. Če ne potrebujete ravno večje količine dobre pitne vode za pripravo Cedevite ali redčenje sokov, kot smo jo potrebovali mi, potem ni ravno eden od tistih »must see« ciljev. Je pa res, da smo slišali govorice, da pitje te vode, pripomore k večjim prsim pri dekletih. Torej, če bi vas morda to premamilo, zdaj veste kje to dobiti. Brezplačno. Pa ne mene potem loviti, če ni res. 🙂

Naslednji cilj je bila znamenite skala v obliko slona. Res je huda. A dobro sledite oznakam, če je ne želite zgrešiti, ker ni čisto ob glavni cesti.

Lačni obiščemo Castelsardo. Vroče je, a mi se vseeno vzpnemo na grad. Zgoraj je namreč stari del mesta. Lepe uličice, gostilne vabijo na kosilo, domačinke prodajajo pletene košare… lepo. Zelo vredno ogleda. Sami se odločimo za lokal nekoliko nižje, kjer jemo odlične testenine s školjkami, Bottargo (če boste kdaj na Sardiniji morate obvezno poizkusiti Bottargo. To so ribje ikre, ki jih posušijo in potresejo po vrhu testenin. So odličnega, nekoliko pikantnega okusa. Mene so zelo navdušile.) in ravioli za Emo.

Klimatizirana Oliva nas po obalni cesti pripelje do drugega največjega mesta na otoku – Sassari. Na Sardiniji je 5 večjih mest: Sassari, Oristano, Alghero, Olbia in seveda glavno mesto otoka Cagliari. Sassari ima okoli 130 tisoč prebivalcev, izvira iz 12. stoletja in je znano po umetnostnih zbirkah.

V Sassari pridemo ravno v časi opoldanskega počitka in seveda je vse prazno. In vroče. Sama zavijem v Zaro, Rok in Ema pa poiskati katedralo. Kmalu se jima pridružim, saj energije za nakupovanje sploh nisem imela. Pred katedralo sedemo v hladno senco in spijemo odlično kavo. Cene tukaj se nižje, kot v Ljubljani. Espreso je 1 eur, kapučino 1.30. Sladoled je tudi cenejši, nakupovanje hrane v trgovinah Conad in Coop tudi. Drag pa je na primer sok v lokalu. Tudi hrana za večerjo ni draga, predvsem pa pridemo tukaj na račun ljubitelji morske hrane, saj so porcije polne školjk, rakcev….in so testenine v manjšini (česar ne morem trditi za restavracije pri nas ali na Hrvaškem). Mesa pa ne obvladajo najbolje in Ema je bila kar malo nesrečna. A smo jo do konca potovanja prepričali, da je spet začela jesti ribe. Školkje še pridejo na vrsto.

Sassari smo zapustili in se odpravili v iskanje naslednjega kampa. Nekje v okolici Alghera. Prvi je bil kamp Mimosa, ki je na svojih slikah obljubljal bogat gozd z borovci in čudovito belo plažo. Hkrati pa v neposredni bližini mesta, kar bi bilo za večerni sprehod idealno. No, v resnici je bil to en hecen kamp, z bolj malo sence, predvsem pa poleg mestne plaže, kjer je bilo ljudi več, kot peska na plaži. Nekako  nam ni bil všeč in smo šli dalje.

Peljali smo se mimo sestrskega kampa od Baia Blu Tortuga, a ker je bil ob cesti in ker je bil predrag smo šli kar naprej in obiskali počivališče za kamperje, ki ni bil klasičen PZA. Area Sosta Paradiso. Tudi ta nas ni prepričal (nismo tipični avtodomarji, smo bolj razvajeni).

Zadnji na tem področju je bil Torre del Portociolo. Ljubezen na prvi pogled. Luštne male parcele za šotore in malo večje za kamperje. Izberemo št. 28, ki je bila v senci in blizu sanitarij. Kamp velja za največjega na otoku, a zaradi covid situacije deluje le manjši del kampa. Kar pa se tiče ponudbe, pa smo bili presenečeni, saj je vse delovalo: poleg bazena, bara, restavracije in marketa, je vsak večer bila prijetna živa glasba in en večer celo čarovnik za otroke. Bazen je bil miren, čist in počutili smo se kot bi kampirali na eni haciendi. Plaža je sicer od kampa nekoliko oddaljena. Spustiš se v zaliv, kjer na desni mogočno stoji obrambni stolp. Sardinija je polna t.i. Torre – stolpov. Od enostavnih (eno nadstropni) do nekoliko večjih (dvo nadstropni), uporabljali pa so jih seveda v obrambne namene. Plaža je delno mivka, v vodi pa so kamni. Morda res ni najlepša na otoku, a ravno zaradi oblike zaliva in stolpa, ena najbolj fotogeničnih. Predvsem zvečer, ko gre skoraj cel kamp na stolp gledat sončni zahod.

Kamp je blizu Neptunove jame, ki smo jo po priporočilu gospe v kampu, obiskali “zgodaj” zjutraj. Ob 8.30 smo bili že na vrhu 654 stopnic, po katerih se spustiš v jamo. Zakaj tako zgodaj? Ker so kasneje stopnice na soncu in če vam že spust ne bi delal večjih težav, vam ob vrnitvi sonce ne bi bilo v veliko veselje.

Jama je majhna, a čudovita. Tudi za nas, ki smo vajeni velike Postonjske jame. Priporočam ogled. In če sem jaz zmogla vseh tistih 65o in več stopnic, jih boste tudi ostali, zdravi popotniki. O zadihanosti na vrhu in rdečici na obrazu, pa ne bom.

Ogledali smo si tudi Alghero, kamor smo na srečo prispeli pred počitkom in smo doživeli mestne uličice polne trgovinic, ljudi, lokalov. Ena od prednosti posledic epidemije letos je tudi v tem, da tujih turistov ni veliko in po celem otoku nismo nikjer doživeli gneče. Če odštejemo vročino, je vse ostalo delovalo kot izven sezone. Kar je bilo zelo prijetno.

Alghero je eno najbolj atraktivnih turističnih mest. Ima nekaj več kot 50 tisoč prebivalcev. Mestu se na vsakem koraku pozna 400 let vladavine Kataloncev, ulice še danes nosijo katalonska imena. Tudi zastava mesta je enakih barv, kot jih vidimo v Barceloni. Obvezno vam svetujem ogled starega dela mesta in pa sprehod po obzidju, ki nudi čudovit pogled tudi na Porto Caccio, kjer se nahaja Neptunova jama.

V kampu ostanemo še dodatni dan. Zjutraj z Rokom na sprehodu odkrijeva čudovite peš poti in ko se je Ema zbudila smo se odpravili na krajši pohod. Zelo lepa, skalnata pokrajina. Vmes smo naleteli sicer na eno plažo, ki je bila nekoč morda lepa, a tokrat polna navrženih vej in na žalost tudi drugih odpadkov.

Dan preživimo lenobno. Na bazenu, v lokalu, pred Olivo…torej dopustniško. Zvečer pa po priporočilu odidemo na kmečki turizem v bližini. Z namenom, da se naužijemo dobre sardenske hrane. Ker smo bili prezgodnji, si ogledamo njihovo kmetijo s pujski, konji, …. Delujejo namreč po načinu “zero kilometri” – torej vse, kar smo jedli, je bilo z njihove kmetije.

Večerja je bila odlična. Vnaprej imajo pripravljena dva menija: mesni in vegetarijanski. Vzameva vsakega po enega, Ema bo že pri naju jedla. Kar se je izkazalo za zelo pametno, saj je bilo hrane nenormalno veliko. Pred samo glavno jedjo, je bilo vsaj 5 hodov predjedi. Glavno jed sva nemočno gledala, a vseeno pojedla.

Na srečo je bil kamp oddaljen nekaj metrov in je sprehod pripomogel, da se je hrana malo porazdelila po telesu, a vseeno svetujem , da naročite raje en meni na dve osebi.

Ponovno je prišel čas za odhod, za nadaljevanje poti. Kamp smo s težkim srcem zapustili zgodaj zjutraj.

Idila plaž in temna plat stranišč

Prvi postanek je bil v kraju Bosa. Za Boso mi je povedala prijateljica, ki ima očitno neke posebne spomine na ta kraj, saj je nanjo naredil večji vtis, kot name. Spili smo našo kavo z rogljički, se sprehodili po kraju in Emi kupili masko za potapljanje. Kraj je znamenit po pisanih hišicah na hribu, nad katerim kraljuje grad. Ima menda tudi čudovito plažo, a mi smo krenili dalje.

Ogledali smo si naravni most na obali. Sardinija je z geološkega vidika zelo pestra in zato zanimiva. Zaradi pojava “preperevanje” so se oblikovale različne oblike skal, o katerih govorim na začetku bloga. Na severozahodu pa prevladujejo sedimentne kamenine (peščenjaki, glinavci in apnenci). Most v S’Archittu je nastal zaradi pokrova, ki je vulkanskega izvora (odporen na preperavanja), erozija kamnin pod njim pa je povzročila čudovito naravno znamenitost. Most je visok 17 m, uporabljajo pa ga tudi za prvenstva v skokih v globino. Zvečer je pot do njega osvetljena. Če imate čas, vam svetujem, da se tam vržete tudi v morje, ker je obala čudovita. Prijateljica pa mi je povedala, da imajo tudi dobre pice v bližnji piceriji.

Mi se kopali žal nismo, ker smo imeli cilj v Putzu Idu, ki velja za eno najlepših plaž na Sardiniji. In je tudi jasno, zakaj. Tu je v morju (in na obali) mivka, voda pa ima zato vse odtenke turkizne barve. Ema je kar poletela v morje. Njej je všeč, če je voda plitva, da lahko teče, skače in se igra.  Jaz pa sem ostala zunaj in se bojevala s peskom, ki mi ga je veter nosil v nos, ušesa, oči,…. Idila ima tudi svoje temne plati.

Odločili smo se za spanje v kampu Is Arutas, ki je poleg znamenite plaže z istim imenom. Kamp sicer ni ne vem kaj (z Emo sva imeli največje težave, ker v kampu ni WC školjk, ampak samo “čučavci”). Kot gostje so bili večinoma sami domačini. A osebje in tudi gostje nadomestijo vse s svojo prisrčno prijaznostjo, odprtim odnosom. Takoj smo bili eni od njih.

Večerni sprehod do obale pa nam je razkril plažo, kjer nam je zastajal dih. Mali kamenčki, velikosti riža in čudovite barve morja. Pojavili so se celo neki dežni oblaki, ki so fotografijam le pridali dih dramatičnosti, dežja pa na srečo od nikoder.

Naslednje jutro se odpravimo do arheološkega najdišča Tharros na koncu rta. Že navsezgodaj zjutraj je bilo peklensko vroče in s težkimi koraki smo si ogledali vse podrte kamne. Ogled svetujem iz poti, ki vodi skozi najdišče, menim, da ni nujno ravno plačevati vstopnine in si vse ogledati od blizu.

Obiskali smo mesto Oristano. Majhno mesto, z eno samo malo glavno ulico, ravno prav veliko, da smo spili kavo in pojedli rogljičke. V mestu nismo našli večjih znamenitosti, ki bi vam jih priporočili za ogled.

Raje smo se vrnili v kamp in šli na plažo. In ravno, ko želim stopiti v vodo, me ogovori Petra. Prijateljica, s katero sva v mladosti skupaj smučali in se preko FBja našli nedolgo nazaj. Petre in njene družine sem bila zelo vesela in kar malo žalostna, da so pravzaprav v enem drugem kampu in da nimamo časa, da bi se ravno dolgo družili.

Zvečer občudujemo sončni zahod na obali. To so trenutki, ki ostanejo za večno. In spet je prišel čas, da jo mahnemo dalje. V pričakovanju naslednjih lepih trenutkov.

Bližamo se jugu

Odločili smo si, da si ogledamo Porto Flavio. To je zapuščen rudnik, kjer so rudo namesto po železnici, tovorili kar na ladje – zato so sredi skale skopali luknjo z direktnim dostopom do morja. To pa zato, ker je Porto Flavia daleč od mesta in do nje vozi še danes zelo ovinkasta cesta, za katero dvomim, da je bila že takrat na voljo.

Predhodno sem preverila, da se karte za vstop lahko kupijo kar tam. Po ovinkih, visoko nad morjem, s sicer čudovitim razgledom, se pripeljemo do konca poti, kjer je strogo prepovedano za avtodome, saj še navadni avto komaj obrne. Spet je zelo vroče. Tečemo do vstopa, saj vemo, da so ogledi le ob polnih urah. Tam pa doživimo veliko razočaranje. Ker nismo vnaprej rezervirali kart, ženska na blagajni le zamahne z roko in nas posmehljivo spodi stran. Zaradi njenega odnosa in ker je pred menoj stal gospod v častitljivih letih, za katerega sem vedela, da je prišel peš od daleč, sem nekoliko izgubila smisel za vljudno obnašanje in s povišanim glasom povedala kaj si mislim o situaciji. Ker nisem bila edina, ki so jo zavrnili, sem videla kar nekaj odobravanj mojega izpada.

Čisto besni smo odšli. Morala sem se nekako ohladiti, zato zaprosim Roka, da naj toliko počaka, da se vržem v vodo in nekoliko shladim.

Gremo naprej. Razočarani. V navigacijo vpišem Sant’Antioco in po neštetih krožiščih se pripeljemo na otok. Lačni se ustavimo v borovem parku in pojemo sendviče. Nato dalje, navigacija nas pelje skozi mesto, še naprej in naprej in po stranskih ulicah že ven iz mesta in dalje. Smo pač bili prepričani, da to ni bilo glavno mesto otoka in da je nekje sredi otoka še eno. A, da do tja pelje taka ozka pot, kjer se dva skoraj ne moreta srečati in pa dejstvo, da nismo srečali niti enega avta, se nam je pa le počasi zdelo malo čudno. In ko navigacije reče, da smo na cilju, ugotovimo, da smo sredi ničesar. Telefon brez signala, seveda. Hja, to se zgodi, če v navigacijo vpišeš ime otoka in brez očal ne vidiš, da nisi izbral mesta. Smo se dobro nasmejali in pot vseeno nadaljevali, saj se nam je zdelo, da mora nekam peljati. Počasi smo našli civilizacijo in glavno cesto, ter se vrnili nazaj do tistega prvega mesta.

Rok iz obupa poišče sladoled (kar ni bilo tako lahko, saj je bil spet čas počitka), potem pa se odpeljemo do jezera, kjer sem prej videla množico flamingov. Čudovit prizor. Prvič smo jih videli v živo. Nekoliko smo bili le presenečeni, ker niso bili roza, temveč beli. Le pod perjem močno roza, kar se vidi, ko letijo. Je pa Sardinija polna flamingov, ker je zelo vodnata, je polno močvirij, kjer jih lahko vidite.

Nadaljujemo ob obali, čez prelaz, do kraja Chia. Najdemo kamp in primerno parcelo. V tem kampu je bila plaža, ki je bila meni na celem otoku najbolj všeč. Mali kamenčki in voda, ki hitro postane globoka. Ponovno v zalivu, kjer na desni strani kraljuje obrambni stolp.

Zvečer dobim sporočilo, da Petra, Rudi in Živa prihajajo v naš kamp. Zelo se veselim prihoda.

Naslednji dan preživimo na plaži. Ema je spoznala fanta Oscarja, ki je pol Nemec in pol Anglež. Sta kot rit in srajca in Ema je srečna, ker lahko govori angleško. Oscar jo je celo pohvalil, da govori zelo dobro. Naj dodam, da fanta, ki bi bil pri 11 letih tak gentleman, kot je Oscar, zagotovo še niste srečali. Vljuden, prijazen, zgovoren, spoštljiv,… same lepe besede o njemu.

Petra in njeni pridejo že čez dan in skupaj smo že popoldne na plaži. Zvečer pa pred njihovo novo prikolico spijemo kak kozarček in klepetamo pozno v noč. Zelo veseli, da smo jih spet srečali. A mi našo pot prihodnje jutro spet nadaljujemo naprej.

Zdaj pa čisto zares – jug Sardinije

Zjutraj krenemo na pot in nekje v neki vasi najdemo velik Conad. Nakupimo hrane in pijače za naslednjih nekaj dni.

Po nasipu se pripeljemo do Cagliarija. Veliko mesto, zato kar nekaj časa traja, da se odločimo, kje parkirati avto. Najdemo senco in ugotovimo, da smo parkirali tik pred vstopom v stari del mesta.

Po sardinsko se Cagliariju reče Castaddu, kar pomeni grad. Mesto ima okoli 155 tisoč prebivalcev, skupaj z okolico pa skoraj pol milijona. Cagliari je mesto z dolgo zgodovino. Pod temelji modernih zgradb se nahajajo 5 tisoč let stari ostanki tedanjih prebivalcev iz časa neolitica. Mesto izvira iz Castella, ki je na nekoliko višjem nivoju in se je počasi razširilo v vseh teh letih in objelo zaliv mesta.

V Castello vstopimo skozi Bastione Saint Remy, kjer nas pričaka čudovit razlged, stare hiše, cerkve, … a vse prazno. Kljub temu, da se v tem delu nahaja magistrat. Vseeno nas je ta del zelo očaral. Spustimo se nazaj dol (povsod so na voljo javna dvigala za ljudi, ki ne morejo ali nočejo po stopnicah). Spijemo kavo z rogljičkom in se po nakupovalni ulici sprehodimo z domačini. Pod znamenitimi arkadami na Via Roma odkrijemo nobel nakupovalno galerijo, kjer so imeli velike razprodaje. Seveda nismo šli samo mimo in seveda je nismo zapustili praznih rok.

Počasi se vse zapre in mi krenemo po fantastični panoramski cesti smer Vilasimius. Vozimo se ob obali, ponekod višje, ponekod čisto ob morju. Razgledi čudoviti, plaže ena lepša od druge, vsake toliko pa kakšno turistično naselje. Manjše. Krajev, vasic.. ni.

Prispemo v kamp Spiaggia del Riso, ki je obljubljal eno najlepših plaž. Kamp je čudovit, senčen, cenovno ugoden in čist. Sprehodimo se do plaže, kjer pa doživimo eno večjih razočaranj. Plaže komaj kaj, nahaja se čisto ob marini in si ne zasluži sploh naziva lepa plaža. Jaz sem bila razočarana in jezna do konca.

A ker smo vedeli, da prihaja prijateljica Tina s svojo družino v ta kamp, smo seveda ostali in jih še isti večer pričakali.

Naslednji dan se oboji odločimo, da poiščemo plažo, ki smo jo videli na zemljevidu in do katere je 15 min hoda. Vsak po svoje odidemo do tja, jo seveda najdemo in se tam tudi dobimo.

Plaža Porto Giuncu je sanjska. In ker smo bili med tednom, tudi ni bila nabito polna. Takih turkiznih barv, takega belega peska ne vidiš vsak dan. Skupaj s Tino in njenimi smo cel dan uživali v vodi, otroci so se igrali, Tinin mož je obe punci metal iz vode v zrak – nastale so čudovite fotografije. Res smo se imeli odlično. S Tino sva tudi probali obleke, ki so jih prodajali na plaži in se ob tem zelo nasmejali. Skratka, res dan, pol zabave. OK, otroci so sicer zaradi celodnevne izpostavljenosti soncu dobili blago obliko sončarice, ampak so preživeli.

Zvečer smo spili ledeno kavo s sladoledno lučko pred Tininim avtodomom in se nato v 7 min uredili za večerni obisk Vilasimiusa. Tja smo se odpeljali s tuc tuci, kar je povzročilo tudi veliko smeha. V Vilasimiusu smo obiskali nekaj trgovin ,malo zapravljali in se potem peš vrnili v kamp. Od utrujenosti kar popadali v postelje. A mi smo vedeli, da gremo prihodnje jutro spet naprej. Smo nomadi in ne zdržimo dlje na enem mestu.

Na vrsti je smeh, zabava in karaoke

Jutranjo kavo in rogljiček si privoščimo v Muraveri. Kraj sicer nič posebnega, a kava, rogljiček in tortica najboljša na celem otoku.

Naslednji postanek je v Arbataxu, kamor pridemo v najhujši vročini. Temperature zraka na našem potovanju so ves čas med 33 in 38. Mesto je brezvezno in gremo kar takoj v kamp Orri. Tega sem imela ogledanega že doma, ko je prijatelj Milan enkrat objavil plažo Orri na FBju. Že takrat sem si rekla, da to plažo pa moramo obiskati.

In nisem bila razočarana. Kamp je eden boljših. Predvsem pa je to najbolj zabaven kamp na našem potovanju. Imeli so animacijo, da umreš od smeha. Vodna aerobika v morju ali bazenu je bila vse, samo aerobika ne. Toliko, kot sem se tu nasmejala in naplesala, že dolgo ne. Ema in Rok sta nastopala na karaokah. Ema je požela največji aplavz, ker je bila edina, ki je (poleg Roka) pela v angleščini in to pesem, ki je popularna med mladimi. Rok pa je naredil cel žur s svojim petjem Beatlesov. Naslednji večer je bil disco, a ugotovila sva, da mladina pleše le vodene plese; torej animator kaže, kakšne korake plesati ali pa druga možnost; vsi so plesali ples z vnaprej znanimi gibi – podobno kot vidimo v kakšnih ameriških filmih, ko plešejo country plese. Prostega sloga ni poznal nihče. Da ne omenjam, da so poznali samo italijanske pesmi, na niti eno angleško niso plesali.

Ostali smo še en dan in ga namenili kopanju na idilični plaži, s kamenčki, toplo vodo…. Čisti užitek in pravi dopust. Ta kamp nam bo zagotovo ostal v spominu tudi po tem, da smo spoznali lestvico najbolj popularnih pesmi »Summer 2020 in Italia«:

• Karaoke
• Balla per me
• Believer
• Jerusalema
• Chega

A mi gremo, po nekaj dneh počitka, spet dalje.

Svet se vrti v začaranem krogu

Odpeljemo se v hrib. Že od daleč zagledamo v hrib postavljeno vas Vilagrande Strisaili. Noro zanimiva vas, sredi ničesar, visoko v hribih, s čudovitim pogledom na morje v daljavi. Ker nekaj obnavljajo, smo prisiljeni zapeljati po obvozu znotraj vasi, ki je vključeval zelo ozko in zelo strmo ulico. Komaj smo jo speljali.

Potem gremo naprej, na vrhu prelaza odkrijemo kmečki turizem in veliko sprehajalnih poti. Žal nimamo časa, da bi se ustavili in gremo dalje po stranskih cestah. Namenoma se izogibamo hitrim cestam, če se le da. Radi se vozimo po odročnih krajih, skozi vasice in mimo starih cestnih postaj, ki so posebej meni pri srcu in ob vsaki nekoliko vzkliknem. Ja, vsi imamo svoje čudne navade.

Orgosolo – mesto grafitov. Najprej sploh nisem dojela, potem pa sem začela brati napise po hišah. Govorijo o pretresljivih dogodkih, o boju za svobodo, o padlih, ker so protestirali proti fašizmu, pa o beguncih, pa o tem, da smo vsi begunci-prišleki, vsi smo od nekod prišli. Grafiti niso novi, zgodbe, ki pa jih opisujejo, pa so aktualne tudi danes. Spet in še vedno. Človek je človeku najhujši sovražnik. Kljub močnim čustvom, ki jih ti »murales« pustijo na naju z Rokom, sva oba dejala, da ima mesto čudovito pozitivno energijo. Tudi kava in rogljiček sta bila dobra.

Zapeljemo se v Nuoro, izstopimo in si ogledamo, kar smo pač mislili, da je center. Nič posebnega, zato se vsedemo v avto in krenemo dalje. Ko kar naenkrat za ovinkom zagledamo pravi center, ki je bil precej lepši. Matr smo zafrknili. Se vseeno odločimo, da gremo dalje. Smer Cala Gonone.

Tam v centru mesteca najdemo kamp, ki deluje le delno, ker ima premalo obiska. Dogovorimo se za ogled Cala Lune in ostalih jam ter plaž z gumenjakom za prihodnji dan. Je bilo kar drago, zato sem celo noč razmišljala, ali naj mogoče raje odpovem vse skupaj.

Kamp ima bazen, v katerega se vsi pregreti od vožnje, vržemo takoj, ko ene 20x prestavimo Olivo in zamenjamo 2 parceli.

Spim slabo, prometa ogromno, skrbi za izlet z gumenjakom pa še več. Zjutraj plačam kamp, ker smo se odločili, da ne bomo ostali še eno noč. Presenetijo me z novico, da ker sem preko njih rezervirala izlet, lahko pustim Olivo na parceli do povratka iz izleta. A, ko sem vprašala, če se lahko stuširamo pred odhodom, je bil odgovor negativen. Še danes mi ni jasno, zakaj ne.

Raj na zemlji

Rok pred odhodom skoči še v trgovino po svež kruh za sendviče in že smo v portu in skupaj z ostalimi devetimi čakamo na odhod.

Naj že takoj na začetku povem, da je bil ogled vseh teh plaž, jam, kopanje v votlinah, sredi morja,… vreden vsakega eura, ki sem ga plačala agenciji Azzuro. Videli smo najlepše plaže, najlepše jame, plavali z ribicami, obiskali plaže, ki so ponavadi na ohranjevalnikih zaslonov naših računalnikov in imeli vodiča, ki je vedel zelo veliko o vsem, kar smo videli. Predvsem pa je bila izbira gumenjaka precej boljša, kot ogled z večjo ladjo, saj nas je bilo precej manj, bili smo precej bolj mobilni, hitrejši in v marsikatero jamo ali na plažo sicer ne bi mogli priti.

Ustavili smo se na 3 sanjskih plažah, plavali v zalivih s turkizno vodo in sredi temne jame. Ema je skakala iz čolna in bila čisto navdušena. Klifi, ki so se dvigovali nad nami, so bili fenomenalni. Sama vožnja s čolnom pa zelo prijetna, kljub temu, da nisem ljubitelj morskih plovil. Tak izlet v naravnem parku, kamor ceste ne peljejo (nekatere plaže so sicer dosegljive po večih urah trekinga), vam resnično priporočam. Ne bo vam žal.

Ogledali smo si:

• Cala Luna (najbolj turistično oblegana plaža)
• Spiaggia di Su Achileddu (z naravnim mostom nad morjem)
• Piscine di Venere (sanjska turkizna plaža z mini belimi kamenčki, nedostopna, samo plavaš do nje)
• Cala dei Gabbiani
• Cala Goloritze
• Mnogo jam, zalivov, se kopali sredi zaliva z ribicami, plavali v eni od jam…

Vrnemo se okoli 17h, v kampu se vseeno stuširamo (na skrivaj, pri bazenu) in se sveži, čeprav kar nekoliko utrujeni, odpravimo proti severu, do vasi St. Luccia.

Še zadnji vzdihljaji potovanja

Najdemo kamp Selema, kjer nas nadvse prijazno sprejmejo. Kamp ima zelo dobro restavracijo, čudovit bazen, senčne parcele in sanitarije na visokem nivoju. Nima pa pitne vode.

Zjutraj se z Rokom odpraviva do plaže, ki naj bi bila sanjska. Pričaka pa naju obala polna suhe trave, ki so jo povsod, razen pred našim kampom že pospravili. Bila sva čisto razočarana. Na hitro se od strani vrževa v vodo. Kar direktno iz plaže, se v kopalkah, jaz sicer ovita v brisačo in s čevlji v rokah,  odpraviva v vas. Tam pa postavljajo ravno stojnice za tedenski sejem. Odločiva se, da se vrneva kasneje, ko bova imela še denar s seboj.

Dan je bil izrazito vroč. Zato ga preživimo kar ob bazenu, v senci. Saj se drugje ni dalo niti dihati. Rok se vmes sprehodi do vasi in ugotovi, da se je sejem že zaprl, vse so pospravili in da zgleda, kot da sploh ne bi nikoli bil. Ah noooo. Škoda.

Zvečer gremo v vas na še zadnjo večerjo. Ko prosimo, če nam prestavijo mizi ven izpod nadstreška, na svež zrak ob obali, se lastnik takoj potrudi in začne premikati mizo. Ko kar naenkrat pride njegova žena, čisto besna, da kaj dela. Sej nismo vedeli, ali naj se smejimo ali ne. Res je bila jezna. Sicer sta mizi postavila, ampak iz njenih oči so kar šibale jezne strele. Postrežba je bila (ali zato ali na splošno ne vem) slaba, počasna, na koncu so nas hoteli za 3 eur okrog prinesti – pa smo jih na veliko jezo lastnice, dobili – ampak hrana je bila pa vrhunska. Še Ema je jedla ribo, ki je že nekaj let ne je.

Še zadnja noč na otoku. Spali odlično in zjutraj smo s težkim srcem zapustili kamp.

Ko bi najraje ostal…

Vedeli smo, da bo dan dolg, saj je bil odhod trajekta šele ob 22h. Zato smo jutro izkoristili za kopanje na plaži, le nekaj minut vožnje stran od našega kampa. Namenoma smo s seboj vzeli poln meh sladke vode, ker predvsem Ema ne trpi slane kože pod obleko. A spiranje mivke ni bilo tako enostavno. Nikakor se je nismo znebili.

Naslednji postanek je bila vasica Posada. Zapeljali smo do starega dela in parkirali čisto pod gradom, na katerega smo se povzpeli in ogledali čudovit razgled. Tokrat je jutranji obred kave in rogljička odpadel, ker so bili vsi lokali na soncu, vročina pa že čez 30.

Ob obali smo pot nadaljevali do St. Teodoro, kjer smo seveda najprej nadoknadili zamujeno v Posadi. Mestece je zelo prijetno, nakupili smo tudi nekaj značilnih sardenskih specialitet za domače.

Bili pa smo še vedno sredi dneva in do trajekta je še dolga. Na še eno plažo nismo hoteli iti. Tik pred vhodom v Olbio, pa zagledamo velik šoping center. Sej vem, namesto, da bi se kopali v čudovitem morju, smo se raje odločili za nakupovanje. Klimatizirani prostori so bili pravi balzam. Ampak tudi nakupovanje ima svoje meje in odpeljali smo se v center Olbie.

Olbia je čisto prijetno pristaniško mesto, s svojimi uličicami in kavarnami. Sprehajali smo se gor in dol in v bistvu preganjali čas. Ker smo parkirali v ulici, kjer je dovoljeno parkiranje la za domačine, so nas kmalu pregnali in spet smo sedeli v avtu. Odločili smo se, da imamo še dovolj časa, da obiščemo Golfo Aranci.

Golfo Aranci je turistični kraj, ki pa je znan tudi po trajektni luki. Samo mestece je dokaj prisrčno, predvsem nam je bilo všeč, da imajo na plaži postavljene zvočnike, ki predvajajo prijetno glasbo.

Ob prihodu v pristanišče (2 uri pred odhodom ladje), smo bili prijetno presenečeni, saj smo takoj zapeljali v trajekt. Vmes sem celo pomislila, da mogoče nismo na pravem trajektu. Pa je bilo vse OK. Dobili smo svojo kabino, vzeli večerjo in jo pojedli na palubi.

Spali smo odlično, zjutraj pojedli rogljiček in spili kavo na ladji in pristali v sončnem Livornu. Pot domov je minila brez zapletov, saj smo se ognili začetku italijanskih počitnic v avgustu. A brez postanka v Ikei vseeno ni šlo.

Refleksija

Sardinija je otok mnogih obrazov. Od obale polne skal, do plitvih peščenih plaž. Če se ozrem nazaj, se o Sardiniji vedno govori le o njenih plažah. O tistih z mivko, pa o tistih s kamni v velikosti rižev, pa o turkizni vodi, pa o zeleni vodi… Ja, čudovito, se strinjam. Ampak Sardinija nudi toliko več. Nudi katalonski vonj mestnih ulic, nudi preproge vseh barv in pletene košare, krožnike, podstavke. Sardinija je otok demokratično usmerjenega prebivalstva, kar je razvidno iz muralesov po celem otoku. Sardinija so nasmehi ljudi, ko jih pozdraviš na ulici. In je otok morske hrane na vsakem koraku.

Mi smo otok obkrožili v celoti in težko bi se opredelila, kateri del mi je bil najbolj všeč. Morda lahko rečem le to, da tam, kjer so mi najbolj opevali lepote, tam sem bila najbolj razočarana. Cala Luna je tak primer. Celi dan se občudovala precej lepše zalive, jame in plaže. O katerih se manj govori. Pa so vse v istem zalivu.

Zahod mi je bil morda bolj pri srcu, ker sem lahko občudovala sončne zahode. Ne bom pozabila tudi vseh obrambnih stolpov, ki so varovali prečudovite zalive.

Sardinija je otok oleandrov, otok narcis na plažah,  je otok mivke, otok riža in otok sonca. Je otok nasmehov, dobre kave in odličnih rogljičkov.

Nekaj malih nasvetov

• Najpomembnejši nasvet, ki sem ga dobila že pred odhodom od Martine in ga kot prvega delim z vami je: kupite si ogromno pregrinjalo za na plažo. Velikost cca 2 x 2 metra in 100% bombaž – platno. Prodajajo jih tudi na plažah. Zakaj? Ker vas bo obvaroval pred mivko in vam ohranil brisače čiste. Položite ga na tla in šele nanj nato brisače.  
• Obvezno imejte s seboj senčnik in dve stojali (enega vtaknete v mivko in vanj senčnik, drugega pa meter stran in nanj privežete vrv, ki ste jo zavezali na senčnik –  da vam veter ne odpihne senčnika). Na plažah namreč ni sence in ker povsod malo pihlja, lahko pretiravate s sončenjem in vas bo zelo opeklo.
• Če kampirate, imejte s seboj obvezno WC papir, saj ga večina kampov nima.
• Topel tuš v sezoni ni samoumeven, je potrebno zanj kupiti žeton. A vam iz lastnih izkušenj povem, da v poletni vročini ni potrebe po toplem tušu, saj mrzli tuši niso dejansko mrzli, ampak le hladni. In vam bodo zelo pasali.
• Kuhanje v kampih. Mi smo imeli s seboj električni kuhalnik, dve plošči. Kar je bilo za večino kampov čisto preveč, saj imajo električno moč zelo nizko (3A), mogoče ponekod (6A). Zato smo kuhali na eni plošči. V Olivi imamo tudi plinski kuhalnik, a ga nismo koristili. Večina ljudi v kampu je imela plinske kuhalnike.
• Centri mest so za promet načeloma zaprti – je znak prepovedan promet. Dovoljeno je le z dovolilnicami, za dostavo in invalide. V večini krajev zvečer zaprejo center (vse postane peš cona) in bodite pozorni, da ne ostanete z avtom notri, ker ne boste mogli ven.
• Kampi niso vsi odprti 24h, nekateri imajo tudi opoldanski počitek in morda ne boste mogli noter. Mi smo imeli občasno težavo, ker so se zjutraj »pozno« odpirali (8h, ali 8.30) in smo morali počakati, da smo lahko šli ven.
• Ceste so na Sardiniji zelo dobre, vsaj mi nismo naleteli na nobeno, ki bi bila slaba, pa smo kar dosti potovali po lokalnih.
• Radijska postaja, ki lovi po celem otoku je Kiss Kiss. Mi smo jo poznali že iz potovanja po južni Italiji.
• Hrana na otoku je morska. Školjke, rakci … v vseh oblikah. Cenovno zelo ugodno in za vse nas, ki smo ljubitelji te hrane, pravi raj! Je pa večina jedi s testeninami.
• Obvezno poiščite kak kmečki turizem, kjer nudijo sardensko kuhinjo. In pojdite tja lačni, saj sem prepričana, da se boste dobro in bogato najedli.
• Cene kampov so se v juliju za 3 osebe + kombi gibale od 40 do 75 EUR. Vse z elektriko.
• Cene goriva (dizel) so se v juliju 2020 gibale med 1,25 do 1, 5 EUR na liter.

COVID situacija

Za vstop na otok smo morali izpolnit obrazec Sardegna sicura. Za vstop in gibanje po trajektu so nujne maske. Po celem otoku zelo upoštevajo pravilo nošenja mask – tako v zaprtih prostorih, kot tudi ob vstopu na vrt gostilne (dokler se ne vsedeš za mizo), pogovor na recepciji (čeprav stojiš zunaj),… Če boste v kampih z bazeni, imejte plavalne kape s seboj.

Če boste peli karaoke, bo isti mikrofon uporabilo vsaj 30 ljudi in če se boste poslavljali od animatorjev v kampu, vas bodo vsi objeli brez mask (če jim boste zelo všeč, vas morda ob slovesu tudi poljubijo – brez maske).

Še nekaj fotografij hrane (morda vas prepričam kulinarično)

Ostalo

Lyrics

Tiziano Ferro in Jovanotti – Balla per me

Domani partirò di notte
Ma senza commentare
E me ne andrò a ragione o torto
Chi dimenticherà, chi non si sarà neanche accorto
Perché la vita è bella
Perché la vita è rara
Perché se guardo da dove son partito
Forse non troppo ma fatico
Oh-eh-oh, casa dov’è se ovunque sto male un po’?
Oh-eh-oh, mi trovi ancora qui ma forse no
Oh-eh-oh, il dolore che ho addosso è solo nostro
Oh-eh-oh, ma inizia una canzone e tu
E tu balli, balli ma dici “ballo, ballo invano”
Non mi guardano, io sì
E tu corri, corri ma corri meno, corri invano
Non è tanto ma balla per me
Balla per me
Belli, da un passato in salita
A un presente a fatica
Roma ci difenderà ancora
Se non per sempre almeno per ora
Oh-eh-oh, casa dov’è se ovunque sto male un po’?…

Gaia – Chega

Bendita dor me deixe em paz
Bendita dor me deixe em paz
E se ele some quando eu ‘to na cama
Melhor deixar de vez
Pra mim não é que tanto faz
Pra mim não é que tanto faz
Pra mim não vale ir embora já chegou a hora de me tornar feliz
Ela joga nas estradas
Sem mentira pra não ter demora
Sem demoraChega, chega nas estradas
E não vale nada
Ter dinheiro pra viver tão só
Sem amor e paz
Chega, chega nas estradas
E não vale nada
Ter dinheiro pra viver tão só
Sem amor e pazÉ brilhantina, corpo a corpo na balada
Ela não vibra sem um som que não rola na dança
Deixe essa menina solta
É cor de rosa, sorriso e samba, que quando solta seus olhares
Namoradeira e quando corre pé descalça
Deixe essa menina soltaEla joga nas estradas
Sem mentira pra não terChega, chega nas…