Ali kako na Murterju priti do odlične poslovne ideje

Ne, nismo šli na Murter, za vikend je to vseeno nekoliko predaleč. Šli smo na Gorenjsko. O Murterju kasneje.

Oklevala sem med mojim najljubšim kampom Špik, o njem sem že pisala v zapisu Špik  in med novim kampom Camping River Bled, o katerem je pisal Klemen na svoji strani avtokampi.si .

Padla je odločitev, da preverim novinca.

Ob 15h, ravno, ko se meni začne sestanek z neko ameriško firmo, se pripeljemo do lično urejenega vhoda v kamp. Ker sem imela slušalke v ušesih in tablico v rokah, nas je na recepciji tokrat prijavil Rok. Mislim, da je bil to njegov prvi check-in. 🙂

Olivo postavimo na parcelo, Rok gre na kavo (ker je bil že živčen, ko je samo opazil moj pogled, ki je govoril, da Oliva ne stoji na pravem delu parcele in da mogoče ni pravilno obrnjena) in Ema steče na odlično igrišče.

A tudi to smo uredili, Oliva je dobila svoje mesto, jaz svoj pogled in…takrat se je ulilo. Rok je bil čisto besen, predvsem zato, ker ni mogel gledati tekme Barcelona – Bayern. TV v baru kampa namreč ni deloval. Večer je bil uničen in še beseda ali dve z moje strani in ločitveni papirji bi bili že na poti.

Ko se je dež nekoliko umiril, se iz bara zasliši glasba in petje. Sprehodimo se do tja in takoj nam nekdo ponudi proste stole ob njegovi mizi. Prisedemo in poslušamo še zadnji komad. Gospod za mizo nama pove, da sta to oče in sin, ki potujeta naokoli in da ju je povabil, da prideta za nekaj dni še v njegov kamp, kjer bivata brezplačno, a občasno kaj zvečer za goste zaigrata.

Njegov kamp? Izkaže se, da naju je k mizi povabil sam lastnik kampa. Ob pijači nama je razložil tudi celotno zgodovino Camping River Bleda, o kateri povem več na koncu. Pokvarjeni večer je naenkrat postal zelo zanimiv. Takrat sva zvedela tudi zgodbo o Murterju.

Ne, Murter pride malo kasneje na vrsto.

Jutro, ki prinese čudovit dan

Spali smo odlično, saj je bilo nekoliko hladneje, kot smo bili vajeni to poletje. Oba z Rokom se zbudiva zelo zgodaj in se s Toro sprehodiva po kampu. Šele zdaj lahko sploh pogledava, kje smo.

Kamp je miren, vsi še spijo. Trava je zaradi jutranje rose mokra, a hoja po njej je prijetna. Sprehodiva se do dela kampa, kjer je sence več. Tam je gneča res nekoliko večja. In ker teren še ni dobro uhojen, tudi kakšna blatna luža več. Pot naju pelje mimo sanitarij, mimo table “River beach” do Save Dolinke. Nad reko so jutranje meglice, tok reke pa nekoliko močnejši zaradi nočnih padavin. Barve se prelivajo od rjave, temno zelene do bele in turkizno modre. Gorenjska v vsej svoji lepoti objeta z enim samim pogledom. Prideva do bele plaže, s turkizno vodo in dvema rjavima klopcama. Krasni kontrasti barv. Svežina reke daje krasen Gorski pridih. Zagledava gugalnico, še eno in še eno.

Po potki se vrneva v drugi del kampa, kjer stojijo mobilne hiške. Adria se predstavlja z različnimi modeli, večinoma vse v lesu, le ena je iz materiala, v kateri se zrcalijo nasproti stoječa drevesa in ta hiška je tako zlita z naravo, da je v prvem hipu sploh ne opaziš.

Zavijeva do bazena in dveh lesenih hišk, kjer zjutraj prodajajo kruh, sladice in kmetijske pridelke. Večinoma seveda vse domače pridelave.

• 

• 

• 

• 

Ema še spi, zato greva na kavo. Pri sosednji mizi starša z dvema puncama, približno Eminih let in debata poteka o tem, ali je deklica iz kombija z registrsko oznako Nomadi, že pokonci ali še spi. Seveda nisem mogla biti tiho in jim povem, da ta deklica še trdno spi. Začudenju na njihovi strani je kmalu sledil smeh, ko so ugotovili, da sva midva starša te deklice. Izkazalo se je, da so se punce prejšnji dan spoznale na igrišču. Seveda smo pogovor nadaljevali in spet so naključja pripeljala do tega, da sva spoznala par, ki tudi rad potuje in gospod ima celo svojo skupino na Facebooku: Kampiranje 360° .

Rok je šel malo naokoli, jaz pa malo po kampu. Zanimali so me detajli, zanimalo me je, kaj so naredili bolje, kot drugi, zanimalo me je tudi, na kaj so pozabili in zanimalo me je, zakaj priti naslednji vikend raje v ta kamp in ne kam drugam. Ker sem zoprna, ker sem radovedna in ker sem pač imela čas.

Sanitarije; s čistilko sem že zjutraj spregovorila par besed. Všeč mi je bilo, da me je pozdravila in celo na kratko poklepetala. Tudi njen nasmeh pripomore k vtisu kampa. Sanitarije so zelo lepo urejene in zjutraj tudi lepo očiščene. Detalji; trikotni leseni koš za papir in lesena mizica za odložiti toaletno torbico, brisačo. Tuši super. Kot zanimivost, ne morem se čisto odločiti, na kateri strani so imeli namen, da si umijem zobe. Umivalniki so namreč povsod in gneče zato nobene. Ampak pri WCju vonjave niso primerne, pri tušu pa so tiste pipe, ki same po nekem času ugasnejo vodo (kar je meni, ki sem zelo varčna z vodo, potrata vode). Namig: nisem opazila hakljčkov za brisače pri umivalnikih. Še en namig: čistilka še kdaj tekom dneva, nekateri gosti so lahko tudi packi. Sem sicer opazila gospoda, ki redno preverja in večje umazanije tudi odpravi, ampak menim, da bi bilo potrebno temeljito očistiti še enkrat.

Parcele: sončne in senčne, z elektriko, z elektriko in vodo in odtokom. Travica že uspešno prekriva zemljo, všeč mi je, ker je trava naravna. Dreves dovolj, ko bodo zrasla, bo veliko sence.  Parcele niso ograjene. Neparceliranega dela nisem našla, pa vem, da obstaja, a se mi je ves kamp zdel tako lepo urejen z elektriko in lepimi površinami.

Koši za smeti so na voljo po celem kampu, tudi koši za pasje odpadke, ki so bili zelo dobro založeni s pasjimi vrečkami. Psi so v kampu dobrodošli in imajo tudi posebni dostop do Save. V mojem času so bili vsi kužki kar na glavni plaži, pa ni nikogar motilo. Tudi ni bilo nobene gneče, ker vreme ni bilo ravno za na plaži ležati.

Bazen: naj bi bil ogrevan, ampak ga je očitno dež nekoliko shladil. Sicer pa zelo lep, s prijetnim dostopom tudi za manjše otroke. Ležalniki na voljo, tudi senčniki. Tuš pri vhodu.

Za otroke: imajo ogromen grad, ki je v resnici plezalo, tobogan, skrivališče in še marsikaj v enem. Otroci neznansko uživajo. Imajo tudi bike trail – to je neke vrste poligon za vožnjo s kolesi ali pa tudi z rolerji, skiroji… Obvezna je čelada. Za otroke (in tudi odrasle) imajo sladoled, vaflje, palačinke. V sanitarijah so tudi manjša stranišča. Kamp je tako lahko poln otrok, pa so vsi na delu, kjer parcel ni in nikogar s svojim glasnim igranjem ne motijo. Odlična rešitev za vse nas, ki imamo raje tuje otroke od daleč.

Kulinarika: v baru strežejo preizkušeno odlične burgerje. Na voljo pa so tudi še mehiške specialitete. Vsega žal nismo uspeli poizkusiti, le za kavo lahko rečem, da je odlična, pa tega ne rečem pogosto.

Hvalnic kampu ne morem še končati: takoj, ko je nehalo deževati, je naokoli hodil gospod, ki je pometal pesek iz cestišča dol. Celotni kamp je ohranjal res čist, pobiral je tudi najmanjše smeti po tleh.

Turistična ponudba: kamp nudi izposojo koles; električnih in navadnih. Imajo različne vrste koles in temu primerne različne cene najema. Poizkusila sem njihov najhujši električni ful suspension (saj se tako napiše, a ne?) kolo in me je čisto navdušilo. Res, da sem prvič sploh vozila električno kolo, a povedali so mi, da je to res eno boljših. Poizkusite! Ima tudi program, kjer se skoraj sam od sebe pelje.

Kamp nudi tudi rafting, pa brezplačni hop on hop of bus po Gorenjski (tega moram nujno enkrat probat), pa nešteto idej, kam iti na izlet. Opremijo vas z brošurami, zemljevidi, napotki… vikend je prekratek za vse njihove predloge.

Sigurno pa so na kaj tudi pozabili? Morda kaj spregledali?

Seveda so, ampak ko vam v nadaljevanju povem zgodbo o nastanku kampa, se boste z menoj zagotovo strinjali, da so naredili v tem kratkem času precej več, kot marsikateri kamp, ki obstaja že leta in leta.

• 

• 

• 

• 

Murter (nekoč) ali pripovedka o nastanku kampa

Nekoč je ena družina z dvema punčkama (dvojčicama) odšla na morje na Murter in v kampu dobila parcelo poleg druge družine z otroci. Ti dve družini sta se spoprijateljili in ugotovili, da imata odlično skupno poslovno idejo – imeti kamp. In so sanjali o tej ideji nekaj let. Sanjali o kampu, ki bo tak, kot si oni predstavljajo, da kamp mora biti. Kamp s srcem. Kamp nekje, kjer ne bo samo lepo okolje, temveč bo tudi zagotovljen dober obisk. Prečesala so celo Gorenjsko in naposled našli idealno zemljišče v obliki srca. Ja, če pogledate iz zraka, je kamp v obliki srca. A ga boste zaman iskali na Google maps, ker je kamp tako nov, da ga sploh še niso uspeli poslikati. In ni dolgo nazaj, ko je kamp sploh dobil svojo hišno številko: Alpska cesta 111.

Vrnimo se na Murter. En prijatelj je odličen finančnik, drugi odličen na področju pridobivanja dovoljenj. Skupaj sta premagala birokratske mline, kupila zemljo in februarja 2020 (ja, letos) začela z uresničevanjem svojih sanj. Eden od lastnikov je lepo povedal, da sta pogosto imela več sreče, kot pameti. Pomembni dejavniki od lokacije do pravih ljudi, so se jima uspešno prepletali in dopolnjevali.

Torej februarja so začeli stroji svoje gradbene posege in v sredini junija istega leta, se je kamp odprl. Lastnika imata za svoj kamp še milijon idej in ko Matjaž o njih spregovori z menoj, mu oči tako sijejo, da verjamem, da mu bo uspelo. V uspešno poslovno zgodbo sta dala svoje srce, svojo dušo in svoji družini. To je družinsko voden kamp. To sta očitno dve družini, ki razumeta, kaj so želje in potrebe drugih družin. To v tem kampu vidim na vsakem koraku. In verjamem, da bodo zgodbo nadgrajevali in svoje srce s kampom v obliki srca, še naprej razdajali svojim gostom.

Mi se bomo zagotovo še vrnili. Ker vemo, da nam tam ne bo dolgčas. Kolesarili bomo, sprehajali se bomo, igrali na igrišču, plavali v bazenu, lenarili in gledali, kako rastejo drevesa. Spili dobro kavo, poklepetali z ostalimi gosti kampa in se pogumno namakali v Savi Dolinki.

Camping River Bled vam iz srca svetujem, ne bo vam žal.

• 

• 

Izjava

Izjavljam, da sem mnenje o kampu napisala sama in da na mnenje nista lastnika kampa nikoli in na noben način vplivala (sploh pa ne finančno ), z izjemo sijaja v očeh lastnika, ki je tako nedvoumno izražal njegovo ljubezen do tega kampa.