Grčija – Το ελληνικό καλοκαίρι συνεχίζεται

(To ellinikó kalokaíri synechízetai)

Grško poletje se nadaljuje

Drugi del

Še niste prebrali prvega dela našega potovanja po Grčiji? Kliknite tu!

Ostali pa nadaljujte tu.

Drugi del potovanja začnemo s polotokom Mani. Izberemo pot po vzhodnem delu, ki je manj obljudena, strma in precej bolj prvinska. Cesta pelje skozi ozke in čudovite vasice, polne znamenitih stolpov. Prebivalci Manija naj bi bili pravi potomci Špartancev in mnogo njih je v tistem času sodelovalo v bitkah Špartancev. Je tudi predel Grčije, kjer opazimo največ izobešenih grških zastav.

Cesta nas pogosto pelje zelo visoko v hrib in odpirajo se nam čudoviti razgledi. Čisto na koncu zavijemo prehitro levo in pristanemo v eni mini vasici, kjer komaj obrnemo.

Na koncu polotoka je mala vasica Porto Kagio. Umirjena, zaspana. Cesta zapelje kar na plažo. Opazimo 3 avtodomarje, ki so parkirani na enem parkirišču in enega, ki preživlja počitnice na ovinku ceste, poleg znaka za prepoved kampiranja (ker je kraj dejansko na koncu sveta, upam, da ga ni nihče preganjal).

Sprehodimo se po zalivu in izberemo lokalček nekoliko dvignjen na hribu, kjer so oglaševali domačo pomarančno pito. Bila je božanska, kava pa tudi.

Pot nadaljujemo po zahodni strani polotoka, ki je nekoliko položnejši, predvsem pa dostopnejši in zato z več turističnimi vasicami. Lepo je videti obnovljene stare vasi, kjer turizem kar cveti.

Želeli smo si ogledati Diros jame, a so žal potekala obnovitvena dela. So morda dograjevali kapnike?

Cesta na tem koncu je zanimiva – široka dvopasovnica se v trenutku spremeni v enopasovnico in zavije v ostri ovinek. Je potrebno kar nekaj pazljivosti. Na splošno opažamo, da je za potovanje po Grčiji, če se ne vozite po res glavnih cestah (ali avtocestah), če si ogledujete manjše vasice,… precej boljša odločitev naš Nace, kot pa karkoli večjega. Že mi se občasno znajdemo na ozkem prehodu.

Pot vodi skozi vasice, kjer prodajajo lokalne produkte, mimo lepih plaž, manjših luksuznih naselij ali pa skozi zanemarjeno področje, kjer dolgo že niti trave niso pokosili. A to vse je Grčija in to vse imamo radi.

Naslednji postanek je kraj Kardamili, kjer se vsi pregreti vržemo v morje. Najlepši del tega potovanja so ti postanki za skok v morje. Hkrati pa so lahko ti postanki tudi največja nočna mora. Če se ustavimo na plaži, kjer je mivka, pridemo do Naceta vsi mivkasti, se sicer stuširamo z zunanjim tušem, a sama procedura je tako dolga, da nam je na koncu enako vroče, kot pred postankom. Zato zbiramo kopalne postanke le ob plažah s kamenčki in po možnosti z javnim tušem, da pridem do Naceta že zrihtani.

Smo sredi dneva, vročina na višku, ko prispemo v Kalamato. Google nas sicer odpelje do centra, a ker je ravno sredi dneva in je vse zaprto, nismo bili prepričani, če smo res na pravem mestu. Po pasji vročini se sprehodimo med zaprtimi trgovinami, lokali, mesto je izumrlo. Kar je popolnoma razumljivo, le neumno turisti hodijo ob tem času po betonskem mestu. Komaj najdemo nekaj za jest.

Izven mesta se ustavimo v Lidlu, da nakupimo nekaj osnovnih zadev in že se peljemo čez hrib v Pilos. Ob dobri glasbi na radiu, pot mineva prijetno. V eni od vasi zagledamo smerokaz za slapove in Rok si je strašno zaželel skočiti v sladko vodo, zato zavijemo z glavne ceste dol. Parkirišče za slapove najdemo na drugi strani vasi. Par minut sprehoda ob mini potočku pa je žal prinesel razočaranje, saj je bil slap velik približno en meter in nikakor ni nikjer omogočal kopanja, še za psa ne.

Zato se odločimo, da zapeljemo mimo kampa, do znamenite plaže Voidokillias. Ajoj, ne no. Mivka. Trava v vodi. Voda do kolen. Ljudi veliko, čeprav večina v odhajanju. Okusi za plaže so res različni.

Izberemo kamp Erodios. Najprej nam zmerijo temperaturo, nato pa še prisotnost kisika v krvi. Tu so se odločili, da bodo res izvajali Covid ukrepe na najvišji ravni.

Pokažejo nam tri prosta mesta, enega izberemo in kmalu ugotovimo, da je za nami ogromen kamper z vsaj (pa si ne izmišljujem) 6 otroki in 6 odrasli. Ne predstavljam si, kako so si uredili za spanje, a v tistem malem prostoru pred kamperjem so imeli nešteto stolov okoli ene male mize. Stoli vseh velikosti (od mini do navadnih). Od našega prihoda, pa vse do poznih večernih ur, se je vseh teh 12 Grkov, mladih in starih neprestano drlo, otroci kričali, starejši pa so svoja mnenja izražali zelo glasno in intenzivno. Za piko na i, pa so imeli psičko Stafford terierja, ki je bila dokaj agresivno nastrojena in je neprestano odvezana prihajala na našo parcelo, kamor so jo pritekli vsi živčni iskat. Rok je za obrambo pripravil kladivo in solzilec. Sam proba kaj narediti naši Tori!!

Skratka, da skrajšam zadevo. Pristali smo poleg skupine grških čudakov, ki so nam šli totalno na živce, njihov pes nam je povzročal kar hude skrbi in zjutraj smo se odpravili še preden se je kdorkoli zbudil.

Odpeljali smo se ob obali do Olimpije. Prispeli v kamp Alphios, kjer nas je odprtih rok pričakala družina, ki vodi ta čudovit kamp. Parcele so sicer majhne, a senčne. Kamp ima najlepši, najčistejši in najbolj osvežilen bazen, kar smo ga kjerkoli videli. Kamp skoraj prazen, le mi, francoski par in gospa s šotorom. V kampu je odlična gostilna, ki ima v svoji ponudbi pač tisto, kar družina za tisti dan skuha zase.

Zjutraj si ogledamo Olimpijske izkopanine in muzeje. Ni še ta hude vročine, gneče tudi ne. Enkratno. V kraju spijemo še kavo in se vrnemo v kamp. Odločimo se, da ta dan še ostanemo v kampu in si spočijemo. Ostanemo tudi edini gosti in mir je čudovit.

Naslednji dan gremo dalje. V Killini, kjer se pred odhodom trajekta na Zakintos, skopamo na lepi plaži. Vožnja s trajektom traja dobro uro in kmalu smo v mestu Zakintos. A ker je bila nedelja in v času pavze, ponovno vse zaprto in nikjer niti žive duše na celi promenadi v centru. Komaj najdemo lokal za eno kavo.

Izberemo kamp Zante, kjer dobimo parcelo v prvi vrsti, dvignjeno nad morjem v čudoviti senci in čarobnim pogledom na morje.

Trajekt, Zakintos in pogled iz Naceta v kampu Zante

Kamp je ogromen, a žal zaseden le manjši del. Ima dobro taverno, zelo topel bazen in lepe, senčne parcele. Mini market žal ne dela. Plaža pod kampom je javna in ni urejena. Mivka. Voda je prijetna, ribe grizejo.

Z Rokom se sprehodiva malo stran od kampa z namenom, da se dogovoriva za najem avta za ogled otoka. Izkaže se, da sva pozna, da nimajo nič pametnega na voljo in edini avto, ki še je tam, je drag in brez pravega zavarovanja. Škoda. Bomo šli pač z Nacetom.

Zjutraj odparkiramo zapleteno parkiranega Naceta (zvečer smo namreč dobili sosede, ki so nam delno zaprli odličen izhod iz parcele). Google nas vodi po najkrajših poteh, ki pa so včasih vseeno malo ozke za našega Naceta. Zato se pri v nekem trenutku, ko smo obračali, nekoliko zaletimo v eno skalo. Malo poškodujemo odbijač, kar Roka totalno vrže iz tira. Okrivi me za izbiro slabih poti, da zagotovo obstajajo večje in širše ceste. Nikakor mu ne uspem dopovedati, da težko konkuriram Google mapsu z zemljevidom, ki je pol reklam in ima na celem otoku vrisane 3 ceste, ostalo pa lokacije kavarn, tavern, plaž in rent a car agencij.

Prvi postanek je bil planiran čisto na severu, kjer naj bi bila lepa plaža za kopanje. Kar se je izkazalo, da nekako ne drži, ali pa mi te plaže nismo našli. Na severu je 240 stopnic, ki vodijo do morja, dol pa razen pomola, plaže nismo videli.

Mar bi se ustavili nekaj kilometrov prej v Makrios Gialos, kjer je bila res lepa plaža.

Na severu tako obrnemo na zahod in nekje na poti kupimo olivno olje.

Ustavimo se na razgledni točki za ogled znamenite nasedle ladje v lepe zalivu. Na srečo ni bilo pretirane gneče in nam za trenutek pogleda na ladjo, ni bilo potrebno čakati neskončno dolgo. Pogled je sicer »must see« na tem otoku, a…. kaj pa vem, ali je res toliko vreden.

Ustavimo se v enem od samostanov na tem delu otoka. Ogled na hitro.

Na poti do kosila, na enem od ovinkov kupim grozdje in med o lokalnega kmeta. Šele par dni kasneje mi kapne, da trenutno ni čas za grozdje in da verjetno tudi kmet ni lokalen. Je bilo pa odlično, med moramo še probati.

Kosilo pojemo v predhodno predlagani taverni v vasi Exo Chora, kjer najdete tudi najstarejšo oljko na svetu. Stara naj bi bila okoli 2000 let.

Samostan, plaža v Porto Vromi in stara oljka v Exo Chori

Nadaljujemo do mesta Laganas, kamor hodi toliko turistov. Če želite doživeti najbolj negrško stvar v Grčiji, pojdite v Laganas. To je mesto za pijančevanje Angležev in njim podobnim. Lahko bi bilo kjerkoli, ker nima veze z Grčijo. Letos Angležev ni, zato smo si tudi izbrali Zakintos za ogled in enako tudi za Laganas. Celotni otok je letos tako nekoliko manj angleški, le Laganas ostaja indrustrija. Deluje sicer le tretjina lokalov, zato zgleda še bolj bedno.

Žal se nam ni dalo več voziti in smo Argassi izpustili, ter se raje vrnili v kamp.

Naslednji dan sta Ema in Rok odšla v vodni park Tsilivi, kjer imajo tobogane vseh vrst in bazene. Jaz pa sem se Toro uživala v mirnem kampu.

V sredo krenemo dalje. Do trajekta in na Kefalonijo. Pot je trajala nekaj več kot eno uro.

Prispemo v Passado, na jugo otoka. Odpeljemo se v Skalo, kjer nas pričaka prijatelj Tilen, ki tam preživlja svoje počitnice. Najprej gremo na dobro kosilo in nato na plažo. Plaža me je totalno presenetila. Večkrat sem se že peljala skozi Skalo, prepričana , da je plaža le mivka in se zato nisem nikoli ustavila. Kako sem se motila! Plaža je čudovita z majhnimi kamnčki in drobnim peskom. Morje kristalno čisto. Kljub temu, da nismo ljubitelji poležavanja na plaži, smo tam ostali kar nekaj ur. Ema je bila sploh vesela, ko ji je Tilen dal zvočnik in si je lahko predvajala svoje evrovizijske pesmi.

Pod tuš, slovo od Tilna in že smo se peljali proti Kastro. To je grad s čudovitim razgledom tik pred Argostolijem. Tam obiščemo spomenik slovensko-grškega prijateljstva iz časov partizanov leta 1943. Slovenski neoboroženi partizani so namreč tukaj pomagali grškim z bojem proti okupatorju. Kar nekaj jih je umrlo, več kot 40 pa je pogrešanih. Pri spomeniku plapola tudi slovenska zastava.

Nato pa se odpeljemo do Limanaki hotela, kjer sva pred 7 leti z Emo in njenim dedkom preživeli čudovitih 14 dni počitnic. Zapeljemo še mimo svetilnika, ki smo ga takrat vsak večer z dedkom obiskovali.

Za ovinkom pa je že kamp Argostoli, ki je zelo preprost, a čist kamp. Parcele so senčne, a z nizkimi drevesi, tako da smo komaj našli eno primerno za nas (in naslednji dan komaj zapeljali iz nje ven).

Zvečer se je Tilen pripeljal do nas in skupaj smo odšli v mesto Argostoli, ki je tudi glavno na otoku Kefalonija. Kljub le eni glavni uličici, nas je mesto (nekatere ponovno) očaralo. Zelo prijetno mestece. Tudi večerja ni bila slaba.

Zjutraj obiščemo mline, ki jih je pred leti moj oče očistil, da spet normalno delujejo. Gre za kraški pojav. Voda teče iz Argostolija pod zemljo, mimo dveh kraških jam, do Karavomilosa, ki je čisto na drugi strani otoka. Vodna pot ima toliko naklona, da teče približno 3km na uro in ravno dovolj, da poganja mlin. Včasih sta bila dva mlina, a je potres oba uničil in so obnovili le enega. Del tega pojava je viden pri lokalu, poleg kampa, ostali del pa je zelo zapuščen in zanemarjen. In moj oči je to pred leti očistil. Žal nismo našli, kje točno je ta del, ki ga je on uredil, ker je cela okolica nekoliko zanemarjena in zaraščena.

Vkrcamo se na trajekt, ki nas odpelje do Lixouri, ki je na drugi strani zaliva. Okoli zaliva pelje sicer tudi cesta, a trajekt je hitrejši. Še danes ne vemo čisto natančno, kakšna je prava cena takšnega prevoza. Mi smo plačali 11 EUR.

S trajekta ujamemo še zadnji pogled na »mline«, na naš kamp in na svetilnik Kamari. Ponovno se vrnejo spomini.

Na drugo strani zaliva se izkrcamo v Lixouriju in kar takoj krenemo proti naši plaži. Naša plaža je plaža Lakdakia, ki smo jo z mojim očetom odkrili pred leti. Takrat smo bili skoraj sami na tej čudoviti plaži in ostala nam je v najlepšem spominu.

Google nas spet pelje po nekih ozkih ulicah, celo po makadamu. Resno moram naštudirati te nastavitve. Ob prihodu na našo plažo opazimo razcvet turizma tudi na oddaljenih plažah. Tam namreč stoji lokal, parkirišče že do polovice polno, na plaži tako ne bomo sami.

Najprej izvedem fotkanje v enakih pozah Eme, kot ko je imela 4 leta. Doma bomo primerjali razlike.

Plaža je res čudovita, če boste kdaj na tem otoku, pojdite jo obiskati. Morje je prijetno hladno in na plaži imate, poleg lokala, tudi tuš. Če boste dovolj zgodni, lahko najdete prostor v senci skal, sicer pa le imejte kak svoj senčnik s seboj. Sonce je v Grčiji zelo močno.

Po plavanju, potapljanju, raziskovanju jam in prehodov pod skalami, se stuširamo in pripravimo za nadaljevanje dneva. Ker imamo navado, da v krajih, ki so nam posebej všeč, pustimo kakšno stvar, ki je ne potrebujemo več in si s tem zagotovimo vrnitev, sem se odločila, da tukaj pustim svoj slamnik (ki mi nikakor ni ustrezal). Na plaži je bila tudi skupina odraslih z motnjami v razvoju, zato se odpravim do njihovega vodnika in mu razložim, zakaj nekomu v njegovi skupini podarjam slamnik. Ideja se mu je zdela čudovita in z veseljem je slamnik tudi vzel. Nekdo bo vesel novega klobuka, jaz pa se morda še kdaj vrnem na to D plažo.

Čez hrib se odpeljemo do veliko bolj slavne plaže Petani, kjer nas čaka Tilen. Najprej spijemo kavo, pojemo čokoladne vaflje in kozarec naravnega soka. Ema in Rok se vržeta v valovito morje kar na sredi plaže, kjer je največja gneča, ker je bil tam tuš (Emi ni prijetno, če ima slano kožo), midva s Tilnom in Toro pa smo odšli na desni del, manj obljuden, a precej lepši del plaže. Kmalu sta za nama prišla še Ema in Rok. Res prekrasna plaža, beli kamnčki, turkizna voda….. idila.

Tilen je ostal tam, šel kasneje še na neko drugo plažo, mi pa čez hrib v Sami. Pot je bila kar zavita, malo smo bili že utrujeni, a vseeno zavijemo najprej v zaliv Antisamos. Spet ena tistih lepih grških plaž. Ne odločimo se za kopanje, ampak za sladoled in kavo v lokalu ob plaži. Antisamos je plaža za poziranje, biti lep in imeti rad glasno glasbo. Nam je bilo kar všeč, čeprav sem se raje zadrževala v ozadju.

Na poti nazaj, obiščemo še cerkev nad Samijem, ki jo je porušil potres in je od nje ostal le del zvonika, zvonci pa so obešeni posebej. Bilo je sicer zaprto, a ker smo morali Naceta nekje obrniti, smo si vrata odprli kar sami. Čisto potiho in na hitro.

Prispemo v kamp Karavomilos. Poiščemo parcelo in skočimo v bazen. Morje je bilo namreč preveč valovito in na plaži je močno pihalo. Kamp je super. Ima veliko senčnih parcel, market, bazen in restavracijo. Je urejen in sanitarije zelo čiste.

Zvečer smo peš ob obali odšli na večerjo v Karavomilos taverno, kjer sem že dvakrat jedla in bila obakrat zelo zadovoljna. Pot ob obali pa žal ni vzdrževana, zato smo morali 2x stopiti tudi nekaj korakov po morju. A poleti to res ni problem.

Hrana v restavraciji je bila naravnost zanič. Odsvetujem obisk te taverne. Moja riba mečarica je na poti domov pristala za enim grmom.

Naslednje dan smo počakali Tilna in se odpravili na slavno plažo Myrtos. Plaža je res ena najlepših. A v času našega obiska so bili valovi ogromni. Kar premetavali so ljudi, ki so upali stopiti v vodo. Večina jih je ležala na plaži in kar hitro so se menjavali. Ker če se ne moreš kopati v morju, je precej dolgočasno ležati na plaži.

Nam pa je bilo strašno všeč. Prvič v celem mesecu smo imeli nekaj oblakov nad seboj in sonce ni tako močno pripekalo. Ema in Rok sta pogumno zaplavala, ko pa sta hotela ven, smo jima morali malo pomagati. Roka so valovi kar pošteno premetavali. Nič kaj prijetno ni bilo to opazovati.

Na plaži je ravno zato ves čas prisotna reševalna služba (postavni mladeniči, lepši kot David H. iz Baywatcha). Kadar je v vodi več ljudi in so valovi višji, sestopijo iz svojih stolpov in stojijo na robu plaže. Dober občutek.

Večino časa presedimo na pesku, ki ga še dosežejo valovi. Naredili smo kar nekaj fenomenalnih fotk.

Potem pa krenemo dalje in sicer proti Assosu. Mali turistični vasici, ki mi je ostala v čudovitem spominu iz vseh predhodnih obiskov.

Glavno parkirišče je bilo seveda zasedeno, ampak na srečo poznam enega malo skritega, in parkirali smo v samem središču.

Vas je izgubila ves svoj čar, kajti bila je polna turistov, plaža umazana, neurejena, restavracije pa v hitrem šprintu, kako te čimprej postreči in odsloviti, da lahko za mizo sede nov gost. Zato smo se dokaj hitro pobrali.

Ustavili smo se v Karavomilosu, kjer smo si ogledali Melissani Lake jamo. Pred 5 tisoč leti se je podrla streha kraške jame in s čolnom te peljejo po tem čarobnem malem jezeru. Voda v to jezero priteka iz mlinov, ki sem jih omenjala v Argostoliju. Je mešanica sladke in slane. Če jamo obiščete ob 13h imate najlepšo barvo jezera, saj takrat sonce sije direktno vanj. Jezero dobi svojo svetlo zeleno barvo.

V kamp se vrnemo prijetno utrujeni in skočimo v bazen (morje je še vedno nedostopno).

Na večerjo odidemo v mestece Sami. Čudovito malo mestece, kjer so snemali film Corelijeva mandolina (Penelope Cruz in Nicholas Cage – čudovit film, ki se dogaja na Kefaloniji v drugi svetovni vojni. Absolutno priporočam.). Včasih je bil Sami poln slik o snemanju, zdaj pa niti ene več nikjer.

Ema se je odločila, da se v Samiju postriže. Še dobro, da smo našli frizerja.

Za večerjo smo izbrali čudovito restavracijo, kjer je igrala živa glasba. Občasno se jim je pridružil še starejši gospod in zapel kakšno staro grško. Zelo prijetno vzdušje, hrana pa tudi OK.

Naslednji dan namenimo lenarjenju ob bazenu in kopanju v morju (dopoldne se je malo umirilo). Pridruži se nam še Tilen in skupaj tudi skuhamo kosilo v skupinski kamp kuhinji. Čudovita izkušnja. Jedli smo pa pohane zrezke in pomfrit. Na Emino željo. Tudi kaj takega je včasih potrebno storiti.

Poslovimo se od Tilna, ki tudi odhaja v Ljubljano in se zvečer spet sprehodimo po Samiju. Ne po rivi, temveč po stranskih ulicah. Čisto počasi, a prepričljivo, smo se zaljubili v to mestece. Mogoče se nama pa uresniči želja in bova stara leta preživela tu. Našla sva kar nekaj primerih hišk, ki bi bile idealne za naju. Ah…. sanje so dovoljene, mar ne?

Zjutraj se v miru odpravimo v Fiskardo na trajekt. Prispemo kot prvi in ker ni bilo še nikogar, ki bi prodajal karte, se sprehodimo po vasici. Zaliv je poln jadrnic, katamaranov….lokali so namenjeni bolj fensi gostom. Spijemo sicer odlično kavo in se odpravimo v nakup kart za trajekt. A zvemo, da je trajekt že razprodan in da če kdo odpove, da pridemo na vrsto mi. Žal ni bilo tako. Ker imamo večji avto – kombi, smo zviseli. Namesto nas, ki smo bili v vrsti prvi, so vzeli nekaj manjših avtov, ki so jih lažje stlačili. Razočaranje je bilo kar veliko, saj smo že do sedaj kar nekaj ur čakali na trajekt in čakanja očitno še ni bilo konec.

Ob 14h se končno vkrcamo in pol poti presedimo kar v lokalu, kjer dremkamo na kavčih. Pristanemo v Nydri, pojemo kosilo in kar nadaljujemo s potjo proti Pargi.

V Pargi sem bila nazadnje skoraj 20 let nazaj. V spominu mi je ostala kot ena najbolj romantičnih, čudovitih vasic Grčije. Obiskala sem jo trikrat in bila vsakič očarana. Parga je bila včasih skriti dragulj Grčije.

Kar pa na žalost ni več. Že na poti po ozkih ulicah do Valtos kampa, sem ugotovila, da bo zaključek našega potovanja v stilu masovnega turizma. Niti en kraj v celi Grčiji ni bil tako poln turistov, kot je bila Parga. Za trenutek sem se celo zbala, da bo kamp zaseden in ne bo prostora za našega Naceta.

Na srečo temu ni bilo tako in smo dobili čudovito senčno parcelo. Bil je že večer, a smo stekli do plaže, da se vržemo v morje. Pričakala nas je plaža, sicer brez ljudi, a polna lokalov in ležalnikov. Tega pred 20 leti tudi ni bilo. Morje pa kar toplo.

V Pargi smo tako preživeli zadnjih pet noči. Čez dan sva z Emo ležali na plaži, na najetih ležalnikih, Rok pa se je sprehajal po okolici, saj je bolj nemirne duše. Ob večerih smo se sprehodili po vasici, polni malih trgovinic, ozkih ulic, polnih turistov. En dan se je celo velika križarka ustavila in napolnila vas. V kamp smo se vračali z ladjico, ki je drvela okoli vznožja hriba, na katerem se nahajajo ruševine gradu. Zadnji večer smo se tudi mi prelevili v klasične turiste in se s turističnim vlakcom odpeljali do gradu nad Pargo. Saj je bilo kar zabavno.

In prišel je petek, naš zadnji dan. S solzami v očeh, smo se po stranski cesti odpeljali do Igoumenitse. Parkirali ob obali in se sprehodili po mestu, ter spili kavo. Mestece je sicer lepo, a nič posebnega. Ob vrnitvi do avta, pa smo ugotovili, da nima nihče ključev od Naceta pri sebi. Le kje smo jih pustili? Izkazalo se je, da kar v avtu. Nace je bil ves čas odklenjen, ključi pa na svojem mestu. Imeli smo več sreče, kot pameti. Očitno nam je bilo to potovanje res namenjeno, saj se ni zgodilo nič hujšega.

Ker je bilo do vkrcanja še nekaj ur, smo se še zadnjič vrgli v grško morje in pojedli kosilo na plaži Drepano.

Pred vkrcanjem na trajekt so preverili PLF, obrazec, ki je potreben za vstop v Italijo. Z Rokom sva oba cepljena, Emi pa testa ni bilo potrebno delati, ker smo Italijo prevozili v tranzitu.

Na trajektu smo imeli zunanjo kabino – najdražjo možno, ker smo tako pozno kupili karte. Imela je okno, za katerega smo se hecali, da je potrebno neprestano bolščati skozi, ker je bila karta tako draga.

Dopoldne smo pristali v Anconi. Že s palube smo videli, da je to pravzaprav lepo mesto in ne samo pristanišče, zato ob pristanku zapeljemo v center. Bila je sobota in odvijal se je semenj. Res lepo vzdušje. Za kosilo smo si zaželeli McDonald.

In pred nami je bila le še pot do doma. V Riminiju smo po nasvetu prijatelja Milana, glavnega strokovnjaka za avtodomarstvo v Italiji, avtocesto zapustili in šli do Mešter po stranski cesti. Odlična zadeva, res je bila lepa pot. Rok je bil tako navdušen, da je po stranskih poteh nadaljeval vse do Villessa.

Pozno zvečer smo se utrujeni pripeljali do Ljubljane, Naceta parkirali v garažo, spraznili hladilnik in popadali po domačih posteljah. Veseli, navdušeni, utrujeni in polni doživetij.

POVZETEK

Grčija še vedno navdušuje!! Je meni ena najljubših držav, z najlepšimi vasicami, zalivi, pogledi, ovinki, plažami, najboljšo hrano in vročim podnebjem. Vseh 28 dni, vsej 4.260 kilometrov je imelo svoj poseben vonj, nasmeh in toplino. Na trenutke sem se poigravala z mislijo, da se ne vrnemo, da se enostavno odpeljemo naprej. Kar bo pa bo. Pa žal življenje ni tako enostavno. Ema je že zelo pogrešala prijatelje, pes je bil tudi že malo utrujen od vročine in vožnje. Rok? Ne vem. A če sklepam, da je do zadnjega potoval po »naših« cestah in ni dajal občutka, da se mu mudi domov…. Mogoče bi pobegnil vsaj on z menoj. Mogoče nekoč tudi bova.

Če pa dam čustva na stran in napišem nekaj dejstev, pa je zaključek nekako tak:

Cena kampov je bila od 25 -35 eur na noč (2 (včasih 3) odrasli, en otrok (11 let), pes (ki ga nikjer ne zaračunajo), kamper in elektrika
Cena dizla od 1.33 – 1.48 eur/l
Cestnine: delno smo jih plačevali enako kot osebni avti, delno pa kot kamioni
Pes v Grčiji: marsikje so nas čudno gledali, ker smo imeli psa na vrvici (to se nam je dogajalo v vaseh, kjer ni toliko turistov). Pes je šel na vse plaže z nami (čeprav na plažah nismo poležavali) in tudi povsod je šla v vodo. Povsod so nas gledali z zanimanjem, ker je prinašala žogico iz vode in niti enkrat nam niso rekli, da pes ne sme v vodo (ker uradno res ne sme, če nisi edini na plaži). Je pa bil na večini plaž pesek za psa prevroč, da bi sploh hodil po njej, zato je z obiski plaž nismo utrujali, če se je le dalo. Pes seveda na arheološka najdišča ne sme, niti v boxu, vozičku ali nahrbtniku. Na vrtove restavracij sme.
Vstopnice za znamenitosti: invalidi povsod zastonj, ponekod tudi spremljevalci (jaz), otroci do 26 leta zastonj.
Taverne: za 3 osebe hrana + 3 brezalkoholne pijače smo plačevali od 17 – 35 eur, enkrat 48, ker je bila restavracija res na rivi in je bila bolj turistična
Hrana: božanska. Odsvetujem Kokoretsi, ker je nama z Emo še danes slabo, če samo pomisliva na to jed. Google bo povedal zakaj.
Prevozili smo 4.260 km, spali v 14 različnih kampih (nekje seveda tudi več noči), 4x kuhali doma, ostalo jedli zunaj.
Tri mesece pred odhodom sem zaključila prvo stopnjo tečaja grškega jezika, kar mi je pogosto zelo koristilo, sploh v odmaknjenih vaseh. Povsod so bili zelo veseli, če si spregovoril besedo ali dve več, kot samo pozdrav v grškem jeziku.
Iz Ljubljane smo štartali v petek , 25.6.2021 ob 5h zjutraj in se vrnili v soboto 24.7.2021 ob 23h zvečer.