Plaže in limone

Iz Sicilije na Kalabrijo

Po 10 dneh potovanja po Siciliji smo se odločili, da si ogledamo še del Kalabrije. Naš prvi del poti najdete v objavi Spiagge e pomodori secchi. To pa je drugi del poti.

KALABRIJA

Prvi postanek Scilla, vasica ob obali. Parkiramo nekje, v eni od ulic in po nekaj prehojenih ulicah ugotovimo, da smo visoko nad plažo in da do nje vodi kar nekaj stopnic. Ker je imel Rok drugačna pričakovanja in ker je bil verjetno že kar utrujen od vožnje in ker ta vasica ni bila tisto, kar je pričakoval, je doživel nekakšen živčni zlom in domačini so bili priča temu, da se tudi Slovenci lahko sporazumevamo med seboj s povišanim glasom in mahanjem z rokami. Sva se pač morala spucati.

Potem smo vseeno šli dol, do plaže, na kavo. Ema je upala, da se bomo kaj kopali, a je nato raje svojo željo pogoltnila in molče sledila živčnim staršem. Sem že rekla, da imam najboljšega otroka na svetu? In da jo imam tudi najraje na svetu? No, imam!

CAPO VATICANO ALI RAJ NA ZEMLJI

Poleg mnogih nasvetov prijateljev, kam v Kalabriji iti, se mi je nekako najbolj dopadel nasvet, da naj gremo v Capo Vatikano. Tam smo našli en kamp in ker smo bili res potrebni morske vode, smo odleteli naravnost tja.

In ko je človek že tko čist na koncu (res sva imela slab dan), naju Google nikakor ni pripeljal do kampa. Tokrat se je izkazal Rok in z mirnostjo zavil nekaj ovinkov levo in dva desno in pripeljali smo v raj na zemlji. Ne dobesedno, saj kamp je bil prazen, poln zapuščenih prikolic (naj bi bil depot, samo meni se je zdelo, da je pol prikolic nevoznih) in najprej nikjer nikogar. Nato pride upravinik, nadvse prijazen mlad fant in prijavimo se.

Zapeljemo okoli stavbe in zagledamo najlepšo plažo na svetu. In nekaj kombijev (+ en avtobus-avtodom), vsi v prvi vrsti, le še eno mesto za nas. Dobesedno stečemo vsi trije + pes naravnost v morje. Sosedje nam kasneje povedo, da so se nam vsi smejali, saj niti mize in stolov nismo dali ven, niti na elektriko se nismo priključili, niti avta nismo uravnali….le odprli vrata in v kopalkah tekli v vodo.

A nam je ta skok v vodo takrat pomenil vse. Pred nami je bil najlepši sončni zahod tega potovanja, kristalno čisto morje, svetlo modre barve in plaža z drobnimi belimi kamnčki. Raj na zemlji.

V temi pojemo večerjo in popadamo v postelje. Vsem nam je bilo jasno – tu bomo ostali še naslednji dan.

In smo. Cel dan smo preležali na najlepši plaži, brali knjige, poslušali glasbo, Ema je risala… Mobilni podatki in WiFi nista najbolje delovala, zato je bil to tudi dan brez družabnih omrežij. Le fotografiranje te idile je bilo dovoljeno. Obe z Emo sva prebrali knjigo z naslovom Pasje potovanje in zvečer smo si ogledali film na Netflixu, posnet po tej knjigi. Nekateri smo potočili tudi kakšno solzo.

To je bil zame najlepši dan na celotnem potovanju.

TROPEA

Po dnevu čudovitega počitka, smo krenili dalje. Počasi se je bilo potrebno vračati proti domu, pa tudi vremenska napoved je bila iz dneva v dan slabša.

Naslednji ogled je bilo mestece Tropea. Parkirali smo obali, poleg PZAja in kampa. Nekaj stopnic višje se nahaja kalabrijsko najbolj znano mesto. Najbolj nas je presenetilo to, da je bilo že v celoti okrašeno za novo leto. Prav smešno je delovalo.

V Tropei smo se založili z ´Ndujo, značilno kalabrijsko pekočo salamo, ki zgleda bolj kot namaz. Odlična, čeprav zelo pekoča.

Celo Sicilijo smo iskali domačine, ki bi prodajali limone, pa nikjer nikogar. Šele tu nekje na poti smo se uspeli založiti tudi s sveže obranimi limonami in kombi je celo pot dišal po teh citrusih, ki so bili še čisto zeleni in kasneje doma postali rumeni. Nakupili smo tudi mandarine, ki so bile božanske.

Diamante nas je razočaral, saj smo prišli ravno v času opoldanskega zaprtja in je bilo mesto duhov. Mi pa lačni. Na srečo je v kraju delovala ena prelepa restavracija, kjer smo se lahko dobro najedli.

Vreme je postajalo vedno bolj vetrovno, bližali so se temni oblaki. Nujno moramo najti še zadnjo možnost za kopanje  morju.

Pot smo nadaljevali po neverjetni cesti ob obali. Zelo je spominjala na Amalfijsko obalno cesto, kjer se visoko nad morjem težko srečata dve večji vozili. A Rok, naš super šofer je to premagoval za nasmehom in mirno roko. Vse do Castrocucco di Maratea, kjer sta se Rok in Ema še zadnjič vrgla v morje. Za njima so bili že grozeči oblaki in morje je močno valovalo zaradi vetra. A bilo je fantastično.

Nazaj v kombi in ob obali vse do Policastra, kjer smo zavili v notranjost. Tam smo srečali prvi dež. Močan naliv nas je spremljav čez prelaz vse do Volta Camino, kjer smo zavili na avtocesto (oziroma tam nekje). Vožnja v temni noči z močnim deževjem ni bila prijetna, a vseeno smo brez nevšečnosti prispeli do Casertavecchia, kjer naj bi bil prijeten PZA. Prispeli smo okoli 8h in PZAja ni bilo. Prespali smo kar na parkirišču v vasi. Mirno in dobro. Ponoči je ves čas ropotal dežek po naši strehi, meni prijeten zvok za spanje pod toplo odejo.

Zjutraj smo se zbudili v megleno jutro in se po zajtrku odpeljali do Caserte. Parkirali smo nekaj metrov stran od Reggio Caserta in se sprehodili skozi park. Brez dežnika, saj vendar ne dežuje.

Kupili vstopnice, ki omogočajo ogled palače, vrtov in še nečesa. Začeli smo z ogledom nekdanja kraljeve palače. Sobane v palači jemljejo dih, imajo prečudovito poslikane strope in povsod je videti bogastvo. Čudovite slike in predmeti tistega časa, kipi in pohištvo. Neverjetno.

Naj dodam morda še kot zanimivost, da imajo v palači zelo lep javni WC in v času našega obiska, ko ni bilo tam še nikogar, smo lahko po 14 dneh kamp WCjev, končno »uživali« na modernem, čistem in dišečem. No, morda komu prav pride.

Medtem se je ulilo kot iz škafa, mi pa brez dežnikov. Zato si žal nismo uspeli ogledati, menda čudovitih, vrtov. In tiste tretje stvari tudi ne. Karkoli že ta tretja stvar je. Bomo drugič.

V dežju smo tekli do avta in tik pred njim zagledali kavarno/slaščičarno, kjer smo si privoščili malico, kavo in še desert.

Tako podkrepljeni smo…krenili kar proti domu. Vmes smo se ustavili za potrebe dotakanja bencina, na večerjo pa smo šli malo za Benetkami, ker nam je zadišal McDonald.

Zahvaljujoč se enkratnemu šoferju Roku smo varno in mirno okoli 8h zvečer prispeli domov.