IN LUXEMBURG IN MALO NIZOZEMSKE IN MALO NEMČIJE

Zaradi menjave službe do konca nisem vedela, koliko dopusta bom sploh imela na voljo in zato je bilo planiranje prvomajskega potovanja nekoliko težje. Dodatne težave nam je povzročala še vremenska napoved, saj je bil povsod napovedan dež.

Pa se nismo dali in se pogumno odpravili na pot, naš glavni cilj potovanja je bila Belgija. Država, ki je še nismo spoznali, o njej pa slišali že toliko lepega. Predvsem je ponavadi tekla beseda o belgijski čokoladi.

Sreda, 1.5.2024, zgodaj zjutraj krenemo na pot. Ema je prejšnji dan prispela iz potepanja po Londonu in je bila še polna vtisov druženja s prijatelji. Rok je vozil po dokaj prazni cesti, ker je bil povsod praznik in ni bilo tovornjakov. Te sreče smo se zavedali šele kasneje, ko praznika ni bilo in so bile ceste precej bolj polne.

Prvi dan smo prispelo do mesta Karlsruhe, parkirali v centru in se odpravili v mestni park. Razgrnili smo deko na tla in pojedli kosilo, Tora pa je ob lovljenju žogice malo razmigala svoje tačke.

Na hitro smo se sprehodili še po centru in se odpeljali do bližnjega kampa Durlach. Prav pasalo je vožnjo zaključiti nekoliko prej in odigrati kakšno partijo kart pred Nacetom. Rok je iskal lokal, kjer bi lahko gledal polfinale Lige prvakov, pa ga žal ni našel.

Luksemburg

Zjutraj se odpravimo dalje, čez neke prelaze, cesta v delu in kar nekoliko se vleče pot do meje z Luksemburgom. Tik pred mostom Europa, zapustimo avtocesto in se odpeljemo v kraj Schengen. Mejo z Luksemburgom tako prestopimo na lokalnem mostu – pravi prestop šengenske meje.

Lakota je lahko nadležna, jaz pa tečna, zato se ustavimo še pred vstopom v mesto Luksemburg v McDonaldu, na hitro nekaj malega pojemo. V mestu najdemo parkirišče med parkom in starim delom. Pričakovala sem precej manjši stari del mesta in me kar presenetijo polne ulice trgovin in ljudi. S pomočjo turističnega urada in mestnega zemljevida odkrijemo vse zastavljene cilje, ki smo si jih želeli ogledati. Ema in Rok se odpravita celo v jame, kjer pa sta bila nekoliko razočarana. 

Mesto je čudovito, iz balkona starega dela mesta se odpirajo pogledi na vse konce in kraje. 

Ste vedeli, da je v Luksemburgu celotni javni promet brezplačen?

Vrnemo se do Naceta in se odpeljemo še skozi bogat moderni del mesta proti gradu Vianden.

Pot nas je peljala skozi različne kraje Luksemburga, vse zelo lepo urejeno, skozi vasi in kmetije, na zelo visokem nivoju. Tudi mimo prelepih polj oljčne repice.

Vse do razgledne točke, od koder je čudovit pogled na grad. V ozadju so se že pojavljali temni oblaki in grozeče prihajali nam naproti. Nismo se dali in se peš odpravili na ogled gradu. Ni nam bilo žal, graj je lepo opremljen, ohranjen in marsikaj zanimivega smo videli. Grad velja za enega najlepših na svetu.

Isto sekundo, ko smo se z Nacetom odpeljali dalje, je začelo deževati. Smo res imeli srečo.

Pot nas je vodila po gozdovih Luksemburga vse do reke…. kjer je ves čas delovalo, kot da teče v nasprotno smer. Poiskali smo kamp, kjer smo dobili mesto kot sredi nebes (ok, sredi prečudovite narave, ob tej isti reki). Ves čas je malo kapljalo in dolina je bila še bolj misteriozna. 

Tuš, večerja in dober spanec.

Belgija

WATERLOO

Naslednje jutro vstanemo ponovno kar zgodaj (naša budilka je na vseh potovanjih nastavljena na 7.01) in se odpravimo proti Belgiji. Tik pred mejo še tankamo, saj je nafta v Luksemburgu cenejša.

Prvi postanek je Waterloo, kjer je Napoleon leta 1815 izgubil bitko proti Angležem.

A nam ni bilo prav dosti mar za bitko, mi smo obiskali Waterloo zaradi čisto drugega razloga. Letos namreč mineva 50 let, od kar je ABBA s pesmijo Waterloo zmagala na Evroviziji. In Ema je bila presrečna, ko je ugotovila, da je pri muzeju Waterloo podaljšana razstava na temo ABBA. Prikazano je bilo marsikaj na temo te popularne švedske skupine; od oblek, plošč, nagrad, slik, člankov do različnih oblik predvajanja njihovih pesmi. Lahko si si nataknil slušalke in izvedel t.i. tihi ples. Ali pa si šel v sobo z disko kroglo in karaokami. Ema si je dala duška in zabavali smo se do konca.

Sledil je še ogled panorame , kjer je naslikana celotna Napoleonova bitka in s pomočjo glasov iz ozadja smo se počutili kot sredi vojne. Po mnogih stopnicah, ki so mi kasneje povzročila hud muskelfiber in zgražanje s strani Roka, smo se povzpeli še na hrib ,od koder je verjetno čudovit razgled po okolici. V času našega obiska je bilo nekoliko oblačno, predvsem pa je strašno pihalo.

Leuven, ki je bilo naslednje mesto na planu potovanja, smo izpustili, saj smo imeli namen obiskati še kar nekaj mest in se nam je zdelo, da bi se prehitro nasitili. Zato smo zapeljali kar do Bruslja.

BRUSELJ

Za vstope v marsikatero belgijsko mesto se je potrebno predhodno (brezplačno) registrirati, z navedbo vrste EURO, saj počasi ukinjajo dizl dostope v centre mest. To so t.i. Low emission zones (LEZ), ki veljajo po določenih delih Evrope.

V mestu parkiramo zelo blizu cone za pešce in se odpravimo v center mesta. Strašna gneča turistov. Najprej smo si ogledali Manequin pisa (kar pomeni mali mož, ki lula). To je glavna znamenitost, okoli njega nešteto ljudi in komaj smo uspeli narediti kakšno fotko. Sem mislila, da je ta junak na kakšnem nekoliko večjem trgu.

Od njega dalje vodi pot, polna lokalov in trgovinic za turiste s čokoladami, vaflji in spominki do glavnega trga. Mi smo se najprej ustavili na njihovem znamenitem pečenem krompirčku, ker nas je že nekoliko stiskalo od lakote.

Glavni trg nam je kar nekoliko vzel sapo, saj ga obkrožajo prečudovite stare in zlate stavbe. Ena je lepša od druge, najlepša ali pa vsaj najbolj mogočna je seveda mestna hiša. Čudovit trg, ki ga v času tulipanov celega prekrijejo s temi lepimi ročicami. V času našega obiska je bil prekrit le s turisti.

V bližnji čokoladnici nakupimo znamenite belgijske čokoladne umetnine in se odločimo, da jih nesemo nazaj v avto, saj s toliko robe težko hodimo naokoli. Pa smo šli spet do Naceta in nazaj. Odločili smo se za ogled mestnega muzeja, saj je tam na voljo originalni Manekin pis….ali pa nas je le nekoliko tiščalo na WC in smo obiskali muzejskega.

Nadaljevali smo po ulici za muzeje in si privoščili še belgijske vaflje. Dobri, a nekoliko težje jih je jesti z lesenimi vilicami, ki se hitro lomijo. Nekoliko je bilo seveda zato prisotnega smeha in iskanja vlažilnih robčkov. Na srečo čokolada ni pristala na hlačah ali majicah.

Na nasprotni strani smo zagledali znamenito galerijo Royal Saint Hubert. To je res nekaj čudovitega. Gre za notranjo pasažo, kjer so na obeh straneh čokoladnice, trgovinice, galerije z umetniškimi slikami….. vse zelo lepo, večina tudi zelo draga. Sprehodili smo se gor in dol, si ogledali galerijo s čudovito moderno umetnostjo in si za trenutek zaželeli, da bi bili bogati.

Zadovoljni, da smo si ogledali lepote Bruslja, smo se odpeljali še do Atomiuma… Rok in Ema sta se želela povzpeti, pa je bila kar gneča in sta obupala. 

Pozabili smo si ogledati razne stavbe EU, morda kdaj drugič.

Odpeljali smo se do kampa Lake park, ki se je izkazal kot PZA. Nič posebnega. Je pa v bližini jezerce in dokaj monden kraj.

GENT

Naslednje jutro in spet zgodnje vstajanje. Temu primerno smo v mesto Gent prispeli še preden se je mesto dobro prebudilo. Parkirali spet v ulici tik ob centru in se po praznih ulicah sprehodili mimo cerkve Sv. Nikola, mestnega stolpa, cerkve sv. Brava (?), bivše Pošte…

Bilo je čudovito, mirno, obsijano z jutranjim soncem. Privoščili smo si kavo in se z ladjico odpeljali po kanalih mesta. 

Mesto nas je očaralo, predvsem ker smo prehiteli vse turiste in ga zaužili v miru. 

V stari pošti smo nakupili nekaj hrane in se odpeljali v Brugge (mednarodna izgovorjava: Bruž, po Flamsko Bruhe).

BRUGGE

Po dolgem iskanju smo našli parkirišče, ki ni bilo najbližje centru (to pomeni, da smo morali cca 15 min hoditi). Ko smo prispeli na glavni trg smo doživeli kar manjši šok. Trg je bil noro poln turistov, med njimi so se prerivale konjske vprege s turisti in dodatno še kolesarji in vsi so na polno trobili, zvonili, cingljali…. Pravi mali kaos. Sem potrebovala kar nekaj trenutkov, da sem prišla k sebi in se zavedla lepot tega središča kraja. 

Sprehodili smo se z vsemi ostalimi po ulicah in uličicah mesta, ki so resnično lepe, romantične in  vredne ogleda. Vmes smo naleteli še na bolšjak. Ogleda z ladjico si tokrat nismo privoščili ,ker je bila gneča res huda. Smo pa naleteli na najbolj žalosten spomenik na svetu. Posvečen najpogostejšemu vzroku smrti med mladimi v Belgiji do 30 let – samomoru. Ob spomeniku so bile fotografije nasmejanih mladih ljudi, ki so vsemu skupaj dale še bolj žalosten pridih. Nas je kar močno pretreslo.

Dovolj za danes, poiščimo kamp in sicer nekje ob obali, da se vržemo v morje!

Odločimo se, da prestopimo mejo in kamp poiščemo na Nizozemskem. Vreme sicer ni bilo najbolj naklonjeno kopanju v morju, a smo vseeno našli kamp blizu plaže. Molecaten Park Hoogduin.

Kamp se je nahajal nižje od morske gladine, zato je pot do morja vodila čez nasip in po dolgi peščeni plaži. Okoli nas grozeči oblaki in nekaj sprehajalcev. V kopalkah smo bili edini. In tudi edini, ki smo stekli v morje in se vriskajoči potopili vanj. Ni bilo prav toplo. In prijetno je bilo ponovno skočiti v trenirke.

Kamp Molecaten Park Hoogduin je dokaj velik, ne prav poceni, kopalnica pa je bila tako daleč, da sva se z Emo norčevali, da bi lahko kamp na poti postavil kakšen kiosk s hitro prehrano, saj popotniki od kamperja do kopalnice lahko postanejo lačni. Je bilo pa kar nekaj zajčkov v kampu, saj zdaj še ni glavne gneče in imajo mir.

Naslednje jutro smo se po nizozemski ravnini skozi vasi odpeljali proti Antwerpnu. Vmes smo se nekje še ustavili in nakupili nekaj hrane.

ANTWERPEN

Pomen imena mesta (povzeto iz Wikipedie)

Po ljudskem izročilu, ki ga ob mestni hiši ponazarja kip, je mesto dobilo ime po legendi o velikanu Antigonu, ki je živel blizu reke Šelde. Od tistih, ki so prečkali reko, je zahteval plačilo. Tistim, ki mu niso hoteli plačati, je odsekal roko in jo vrgel v reko. Velikana je ubil mlad rimski junak Silvij Brabo, ki mu je odrezal roko in ga vrgel v reko. Od tod ime Antwerpen: nizozemsko hand werpen (‘vreči roko’).

Parkirali smo ob morskem kanalu, tik ob gradu Het steen, ki velja za najstarejšo zgradbo v mestu. Od tam je le lučaj stran trg, kjer je znameniti spomenik junaku Brabu, ki prikazuje, kako meče velikanovo roko v morje.

Sprehodili smo se po čudovitem mestu, kjer je bilo kljub nedelji vse odprto. Vsako prvo nedeljo so namreč (skoraj) vse trgovine odprte. In mesto je delovalo zelo živahno, še posebej po glavni nakupovalni ulici. 

Meni je bila najbolj všeč njihova železniška postaja, ki je delovala kot iz pravljice. Pa najstarejša ulica v mestu, ki smo jo kar težko našli, saj je vhod vanjo zelo skrit. 

Za kosilo smo naročili padthai, predvsem na Emino željo.

Na poti nazaj do Naceta, sem obiskala sanitarije v eni od nakupovalnih hiš. Veljajo za ene najmodernejših. Najbolj mi je bilo všeč, da je arhitekt zelo mislil na ženske, saj so povsod odlagalne površine za nakupovalne vrečke in predvsem za torbice. V vsaki kabini žvrgolijo ptički in igra mirna glasba, na ogledalu pri umivalniku pa se izpisujejo različna dejstva o varčevanju z vodo. Tudi sama nakupovalna hiša vzame dih s svojo notranjo arhitekturo.

Antwerpen je bil meni kot mesto najbolj všeč. Najmanj turistično, najbolj nekako navadno živahno simpatično mesto s prečudovito arhitekturo in lepimi trgovinami.

A mi gremo dalje.

MAASTRICHT

Pozno popoldne smo se vrnili nazaj na Nizozemsko in odšli na kavo v Maastricht. Mestece nas je kar malo presenetilo, ima namreč prijeten osrednji stari del, s starimi ulicami in lokali, kjer smo skupaj z domačini spili večerni drink.

Spanje smo tokrat doživeli na eni kmetiji, ki smo jo našli na poti proti Nemčiji.

Glavni del potovanja smo nekako zaključili, vremenska napoved za prihodnje dni ni bila najboljša in nismo vedeli, kaj storiti, saj nam je ostalo še nekaj prostih dni.

Nemčija

Odločimo se za obisk zabaviščnega parka Phantasialand pri Bonnu, vreme naj bi bilo OK.

Bolj kot smo se bližali parku, bolj je deževalo. Ob uri odprtja pa se je vreme nekako umirilo in z Emo se odločiva, da oblečeva anorake in greva. Roku se ni ljubilo in je počival v Nacetu.

Nama je bilo pa prav super. Saj je res vmes nekoliko deževalo, a nikogar v parku to sploh ni motilo. Preizkusili sva vse vlakce, obračali se na glavo in okoli telesa, se preizkusili v VR vlakcu in jedli pico. Meni je bilo na koncu že prav slabo in Ema je šla na nekaj atrakcij kar sama. Morda se mi pa res malo poznajo leta. Super sva se zabavali, dež naju sploh ni motil in obisk tega zabaviščnega parka zelo priporočam.

No, okoli 2h naju je le pregnal malo močnejši dež, pa tudi zmanjkalo je že atrakcij, kjer si več časa obrnjen na glavo kot pa ne. Zato park zapustiva in v Nacetu še pred odhodom skuhamo kosilo.

Odločimo se, da se odpeljemo v smer Heidelberga in nekje na poti prespimo.

Avtocesto zapustimo v kraju Stromberg in glej ga zlomka, v eni od malih ulic ruknemo ob cesti nepravilno parkiran avto nekega dostavljalca iz Prištine. Seveda je zagnal paniko in poklical policijo. Medtem ko smo jo skupaj čakali, so se mimo vozili domačini, nam trobili in mahali v znak podpore. Česar še danes ne razumem čisto, saj nas vendar niso poznali. A mala vas, govorice se takoj razširijo in v 5 min so vsi vedeli za nas. Zakaj takšna podpora? Nimam pojma.

Policija pride, verjame lažem dostavljalca iz Prištine, Rok plača kazen (potrdilo napišejo na roke), izmenjamo fotke osebnih dokumentov in gremo dalje. Kaj bo sledilo….nimam pojma, javim prihodnjič.

Roka je zadeva čisto pretresla, razjezila in na splošno spravila iz tira. Dodatno je k stresu pripomoglo še dejstvo, da je v kampu Aumühle, do katerega smo prispeli 5 min po dogodku, zapeljal na mokro travo in se je bal, da zaradi blata in dežja, zjutraj ne bo speljal ven. To se nam je enkrat namreč že zgodilo – na Finskem. Tam nas je nato reševal en traktor.

Noč deževna, a kombi je brez problema naslednje jutro zapeljal na cesto. Nekoliko nejevoljni zaradi dogodkov prejšnjega večera smo se hitro pobrali iz teh krajev.

HEIDELBERG

Velika pričakovanja in zato morda manjše razočaranje. Mestece se je šele prebujalo, nikjer nobenega življenja, pa še vreme je bilo nekoliko turobno.

Sprehodili smo se po mestu, si od daleč ogledali grad nad njim, most in odšli dalje.

Naslednja postaja je bilo mestece, ki je meni ostalo v zelo lepem spominu še iz otroštva.

ROTHENBURG OB DER TAUBER

Ali kot mu jaz pravim že celo življenje »mesto, kjer ima Dedek Mraz svojo delavnico«. 

Rothenburg je eno od mest na nemški Romantični cesti, kjer najdemo različne znamenitosti, ki jih 2. svetovna vojna ni uspela porušiti. Od gradov, rek,…do prečudovitih srednjeveških mest. Rothenburg naj bi bil biser na tej poti.

Mesto je obkroženo s pohodnim obzidjem, znotraj pa so majhne ulice, stare hiške in predvsem ogromno trgovin z novoletnimi (in drugačnimi) okraski. Najbolj znana je Marie Wolfahrt trgovina, ki ima tudi božični muzej. V njej je na voljo nešteto novoletnih okraskov iz vseh možnih materialov, oblik in barv. 

Mesto pa je znano tudi po motivu, ki se ga pogosto uporablja pri sestavljankah (Puzzle). 

Seveda je mestece velika turistična znamenitost, zato je težko ujeti kak motiv v fotoaparat, ne da bi ob tem zajel množice turistov. Pa vseeno, vredno ogleda, vredno sprehoda in vredno obiska kakšne od čarobnih trgovin.

Pod samim mestom, v majhni vasici, ležita dva kampa. Izbrali smo levega, ker je bil manj zaseden in zelo nam je bil všeč. Ema je še pozno v noč gledala prvi polfinale Evrovizijske popevke.

POT DOMOV

Zjutraj smo odrinili proti domu. Celo pot nas je spremljal dež in gneča na cesti. Sam Rok je super voznik in nas je vse varno pripeljal domov.

ZAKLJUČEK

Tole potovanje je bilo sicer prvotno namenjeno obisku Belgije, a smo bili zaradi slabega vremena pogosto prisiljeni kakšno stvar hitreje obdelati ali pa kaj tudi izpustiti. Zato nam je ne koncu ostalo nekaj dni, ki smo jih malo neplanirano porabili. 

Pravijo, da ni slabega vremena, so le slaba oblačila. Pa se tokrat s tem ne morem strinjati. Postopanje po mestih ali znamenitosti je precej lepše, če je vreme vsaj suho, še bolje pa če sije sonce.

A za nami je spet polno vtisov. Od Luxemburga, ki je tako zelo lepo urejen, kjer me je presenetilo, kako veliko kmetij in podeželja ima. Vedno sem mislila, da je to le eno mesto in malo okolice. Kako sem se motila! Čudovita dežela, s prijaznimi ljudmi in dobrimi cestami (ter poceni gorivom).

Belgija nas je očarala s svojo arhitekturo mest, z bogatimi stavbami, z vodnimi kanali…in lepimi vasmi. 

Morda nekoč….ko bo sijalo sonce…obiščemo še kak dodatni kotiček.