Pisane zastave Evrovizije

Razbijanje kode in opolnomočenje ljubezni!

Že sama omemba mavrično pisane zastave pri mnogih sproži tesnobo, strah, odpor in zavračanje drugačnosti. Pri nas pa ni tako. Mi ji dodamo še ljubezen, glasbo in se odpravimo na sever, da bomo čim bližje vsem, ki razbijajo kode, ki obožujejo lazanjo in jih je EBU poslala domov.

Veste o čem je govora? O evrovizijski popevki leta 2024 vendar.

Pri nas doma gledamo Evrovizijo in to povemo na glas. Imamo radi dobro glasbo, trač in šov, ki ga ta prireditev obvlada. Ne trdimo, da nam je všeč res čisto vsaka pesem, vsaka maska in vsak nagec na odru, pa vendar se ob tem ne zmrdujemo, temveč le zabavamo.

In največji oboževalec tega šova pri nas doma je Ema. Zadnjih nekaj let spremlja vse pesmi, tudi tiste, ki se niso uspele uvrstiti kot predstavnice svojih držav. Zato se mi je zdelo najboljše darilo za njen rojstni dan, da jo pač peljem v Malmö, kjer je letos potekala prireditev Evrovizije. Ema je bila navdušena nad darilom in s seboj sva vzeli še Roka, saj brez njega pa res nikamor (no, razen, če je poškodovan in leži doma).

Po vrnitvi iz Belgije, smo v petek zgodaj zjutraj z agencijo Kompas, Mojco Mavec (ja, ja, Mojca je šla z nami!!), vodičko Melitko in tremi najboljšimi sopotniki, kar bi si jih človek lahko želel: Miha, Jernej in Roman odleteli na Dansko. Mini skupina velikih ljudi. Letalo smo imeli skoraj zase, še nikoli tako udobno nisem letela.

Pristanemo v Kopenhagnu, hotel nas čaka že takoj ob letališču. Odlična lokacija; na eno stran pelje vlak na Švedsko v Malmö, na drugo pa v center Kobenhavna. Sobe udobne, moderne. Za zajtrk kaviar.

Kratek počitek in vsi se zberemo na recepciji, kjer nas Melitka povabi v ogromen avtobus. Osem potnikov se je z ogromnim modernim avtobusom odpravilo na ogled mesta. Poimenovali smo ga naša Viking limuzina. Limuzina polna smeha, šal in Melitkinega strokovnega vodenja po mestu.

Prvi postanek je bila znamenita morska deklica, ki je bila obkrožena z množico ljudi. Obvezno slikanje, Melitka pove zgodbo nastanka morske deklice in že nadaljujemo našo pot. Med potjo izvemo ogromno o zgodovini mesta, o nastanku in razvoju, …

Naslednji postanek je bil pred mestno hišo, kjer se od Viking limuzine poslovimo in nadaljujemo peš. Ogledamo si mestno hišo, kjer so ravno potekale tudi poroke. Presenetila me je skromna, a elegantna oprava tako nevest, ženina, kot tudi svatov. Nič pompoznega, temveč nordijsko »vse je, kot mora biti«. Sprehodimo se skozi mesto do knjižnice, kjer si privoščimo kavo in sladico, no nekateri tudi kozarec vina.

Prednost tako majhne skupine je ravno v tem, da smo se lahko sami odločili, kaj si želimo videti, kdaj želimo na kavo, … in v tem smo bili zelo usklajeni. No, vsi, razen Eme in mene -občasno sva imeli malo dosti kofetkanja in sva jo takrat pač mahnili naokoli – malo po svoje. A nič hudega, važno je, da smo se vsi imeli noro dobro.

Pot smo nadaljevali ob obali morskega zaliva, saj je Kopenhagen prepleten z morjem. In ravno ob vodi so najlepše stvari, stavbe, klopce, lokali,… in enkratno vzdušje mesta.

Odpravili smo se v poseben del mesta, Christiania, kjer so skvoterji pred leti zasedli stara vojaška poslopja in zaradi pomanjkanja bivalnih enot, to preuredili v svojo avtonomno cono. Opremili hiše, vrtec, verjetno tudi kanalizacijo (to sem morda preslišala, ko je Melitka razlagala – se opravičujem), lokale,… in imajo tudi neke določene davčne ugodnosti. Pred kratkim se jim je v območje vsilila narkomanska mafija in so jo s pomočjo policije vrgli ven. Marihuana je dovoljeno, če jo prodajaš brez računa (vsaj mislim, da sem si prav zapomnila).

Sprehod po ulicah, enih bolj urejenih, enih manj, vmes tečejo otroci, psi…. Nekoliko neprijetno se počutim, ker se mi zdi, kot da zijam v njihov osebni prostor. Fotografiranje načeloma ni dovoljeno/zaželjeno.

Lakota je huda stvar. Prvotno smo imeli namen, da odidemo na večerjo k nekomu domov, kar je neka posebnost tu. Pa smo že v Christianiji postali tako lačni in sijalo je sonce, da smo se odločili, da kar tam, v njihovi odprti kuhinji, nekaj pojemo. Bilo je odlično, ne ravno poceni, ampak na Danskem pač ni nič poceni.

Polni vtisov dneva smo se sprehodili do metroja/železniške postaje v centru in legendarno obeležili tudi nakup kart na avtomatu, po navodilih Melitke.

Sej morda zveni nekoliko hecno, ampak postali smo tako povezana družba, kot bi se poznali že 100 let in toliko smeha je bilo med nami, toliko dobre volje, prijateljstva, da smo še iz brezveznega nakupa kart, naredili totalen šov.

V hotelu smo popadali v postelje, jutri nas čaka pomemben dan.

EVROVIZIJSKA VROČICA V MALMÖJU

Odhod iz hotela je bil okoli 11h in z vlakom smo se odpeljali pod morjem na Švedsko, v mestu Malmö. Že takoj ob prihodu smo začutili, da smo v mestu, kjer poteka evrovizija. Mesto so celo okrasili.

Melitka je imela kar nekaj težav z nami, saj smo ji skoz uhajali in se slikali ob različnih napisih. Ona pa je imela toooliko snovi za povedati. Moram priznati, res se je pripravila. Seveda pa je pomagalo tudi to, da že kar nekaj let živi v Kopenhagnu in pozna tukajšnje navade, običaje in zgodovino. Boljše vodičke si ne bi mogli želeti.

Mojce ta dan žal ni bilo z nami, saj je morala nazaj v Ljubljano, komentirati večerni dogodek. Zelo smo jo pogrešali in se večkrat spomnili nanjo.

Po ogledu ene od cerkva, je ekipa odšla na kavo, midve z Emo pa sva se odločili, da se sprehodiva po nakupovalni ulici. Joj, koliko lepih trgovin z notranjo opremo za stanovanje, z raznimi dodatki, okraski…. Ampak žal si bile cene kar visoke, pa tudi namen potovanja ni bil, da prinesem domov novo nočno omarico, novo sliko,….

Na enem od trgov sva našli velik javni WC in najbolj me je navdušilo, da ni bilo potrebno iskati kovancev za uporabo, ampak vse deluje le ob plačilu s kartico. WC je pred menoj in takoj za menoj očistila še čistilka. Bilo je noro čisto. To je pa sever!

Kmalu se nama pridružijo še ostali in sprehodimo se skozi mestni park, ki je bil včasih tudi pokopališče, do večjega mestnega parka in nato…..nas Melitka preseneti in pripelje do njihove tržnice, kjer imajo t.i. odprto kuhinjo. Polno dobrot, sploh nismo vedeli, kaj izbrati. Ema se je odločila kar za špagetke, Rok za neko skledo solate z mesom in jaz za švedske mesne kroglice. Eno boljše od drugega, za povrh pa še sladoled.

Malmö je zelo lepo mesto, mirno, staro in moderno. Vandranje po ulicah je bilo nadvse prijetno. Miha in Jernej sta šla v hotel, Melitka po nakupih, mi trije in Roman pa v svojo smer. Obdelali smo razne trgovine, se švercali v WCje in odšli na kavo, kjer smo spremljali ogromen proPalestinski protest. Bilo je nadvse ganljivo!!

Popoldne se spet vsi skupaj zberemo na mestne trgu in se skupaj odpravimo do Evrovizijske vasi. Miha, Jernej in Roman so imeli karte za v samo dvorano, kjer je potekala prireditev, mi trije žal ne. Skupaj so nas pospremili torej do vasi, oni so odšli nazaj na vlak in v dvorano, Melitka domov počivat.

Pred vhodom smo morali najeti garderobno omarico, saj nisi smel imeti čisto ničesar s seboj. Vse po žepih. Kontrola pred vstopom je bila enaka tisti na letališčih. Letos je bilo namreč zelo rizično, zaradi Izraela in Palestine. Veliko ljudi je bilo proti temu, da bi Izrael nastopal na prireditvi, a ker je bil glavni sponzor iz Izraela, si EBU tega ni mogla privoščiti. Zgodil se je tudi incident, ki še danes ni čisto razjasnjen v javnosti in sicer so prepovedali nastop v finalu popularnemu predstavniku Joostu Kleinu iz Nizozemske. Izraelska ekipa ga je namreč kljub njegovi prošnji, da naj ga pustijo pri miru, snemala in mu težila s kamero v zaodrju. Pravijo, da je zagrozil, da naj nehajo, da dotaknil se pa ni nikogar. Izrael trdi, da je prišlo do fizičnega kontakta. Ne vem, kaj je res, a razočaranje mnogih je bilo veliko, tudi Emino. Zato se je pridružila vsem, ki so v evrovizijski vasi občasno glasno protestirali in navijali zanj.

No, kakorkoli, prišli smo v Evrovizijsko vas, kjer je potekalo res super vzdušje. Navijači so bili oviti v zastave držav, za katere so navijali (tudi v več zastav), veliko je bilo mavričnih zastav, imeli so majice svojih favoritov, nekateri pa so se celo oblekli v enake ali podobne kostume, kot nastopajoči na odru. Povsod se je vrtela evrovizijska glasba (tudi iz prejšnjih let), na plesišču smo plesali, ponudba hrane in pijače je bila bogata. Žal pa je zmanjkalo mercha (torej blaga z evrovizijskimi simboli). Sama vas je bila tudi polna policije, tudi na strehah in balkonih okoliških hiš.

Na voljo sta bila dva velika ekrana, izbrali smo manjšega, ker je bila na tleh umetna trava in smo se lahko posedli. Poleg nas so bili ljudje iz cele Evrope, tudi Slovenci.

In ob 21h se je začelo.

Bilo je enkratno vzdušje, ljudje so ob favoritih vstali, peli, plesali, navijali. Le Izrael je bil deležen kar veliko buuujev in žvižganja. Najbolj smo vsi navijali za predstavnika Hrvaške, Baby Lasagna, pa za predstavnika Švice, ki je razbijal kodo, pa Fince, kjer je bil on skoraj nag, a pesem super in še marsikatera pesem iz povzročila mravljince na koži. Nekatere pa so nas pustile tudi ravnodušne, na srečo so okusi različni. Naj morda dodam, da ob naši predstavnici, razen nas Slovencev, ni nihče vstal in pel. Ni bila med favoritkami. Kar razumem, meni tudi ni bila blizu.

Ves čas celotnega dogajanja smo si preko whatsappa dopisovali tako s fanti v dvorani, kot tudi z Mojco v Ljubljani. Tako smo bili na tekočem z novicami iz vseh prizorišč in izvedeli smo marsikaj iz zakulisja….

Ema je kar žarela. Čeprav nam ni uspelo priti do (vsaj približno cenovno normalnih) kart za v dvorano, je vseeno doživela šov na nivoju. Bila je obkrožena z enako mislečimi, z enako energijo in enakim navdušenjem. Morda, nekoč, pa uspemo priti tudi v dvorano. Imamo pač nekaj, o čemer lahko sanjamo….in sanj ni nikoli dovolj…

Počakali smo na razglasitev zmagovalca, mene je že nekoliko zeblo. Nato pa smo se nasmejani, ob prepevanju zmagovalne pesmi odpravili do omaric, kjer smo imeli nahrbtnik, nato pa skupaj z množico ljudi na vlak. Čakali smo ga 1h, se vkrcali in na naslednji postaji se nam je pridružila nepregledna množica fanov, ki so prišli iz dvorane. Kot sardine smo se pripeljali nazaj na Dansko, do letališča. Tam smo takoj srečali Jerneja, Miho in Romana. Se objeli in delili zgodbe večera.

Polni vtisov seveda popadali v postelje.

KOPENHAGEN … drugič

Zadnji dan, nedelja, odhod z metrojem izpred hotela v center, kjer nas je pričakala Melitka. Ogledali smo si marmorno cerkev, kraljevo palačo, menjavo straže in se ob morju sprehodili do centra. Tam smo se za nekaj ur razšli.

Mi smo šli malo v shopping, vsaka čast Roku za potrpežljivo čakanje na klopcah pred trgovinami. Pojedli smo njihov znameniti hot dog na ulici in se s prodajalcem pogovorili o prihodnosti slovenskih kolesarjev.

Nato pa smo se z ekipo in Mojco (jaa, Mojca se je vrnila) z ladjico popeljali po morskih kanalih mesta. Sijalo je sonce in ogledali smo si prečudovito arhitekturo ob vodi. Mislim, da se najlepše nove hiše, bloki in dogajanja nahajajo ravno ob vodi. Res je bilo lepo.

Ob vrnitvi se odpravimo spet na eno novo odprto kuhinjo in tokrat z Emo jeva grško hrano. Nekako nisva našli ponudbe domače hrane. Imajo pa dobro pivo.

Ekipa se je odločila ostati tam, na sončku, midve z Emo pa sva izkoristili še zadnjih nekaj ur in se odpravili peš do parka Tivoli. To je ena od glavnih znamenitosti mesta. Čudovit park, ki je hkrati tudi zabaviščni park. Zase plačam le vstopnino, za Emo pa še neomejene vožnje z vsemi atrakcijami. Čeprav je bila sama, menim, da se je odlično zabavala. Jaz sem med čakanjem brskala po trgovinicah ali pa občudovala jezerca, potke in ostalo okolico.

Dan se je nagibal h koncu, mene je že pošteno zeblo in odločiva se za vroč kakav. Ta naju je rešil, saj nama je dal nekaj toplote, Emi pa še dodatne energije za nadaljnje atrakcije.

Čisto na koncu, pa je želela še v hišo strahov. In iti sam tja, je brez veze, zato ji je nekako uspelo prepričati še mene. To je bila zame ena najbolj groznih izkušenj. Zadevo so namreč res dobro naredili. Hodiš en za drugim, držiš se za ramena (Ema spredaj – saj je on hotela v to hišo strahov) in hodiš skozi različne sobe. Ponekod so lutke, ponekod so pa živi igralci. In oni so tako grozni, da kljub temu, da veš, da so igralci, te vsakič skoraj kap zadane. No, vsaj mene. Ema pravi, da sem bila tako živčna, da sem skoz nekaj blebetala. Nekje na poti sva se ustavili, ker nisva vedli kam naprej. Naju je en od igralcev prišel iskat in usmerit v pravo smer (ja, sramota, vem). Nekje vmes, v eni od kar groznih sob, naju en igralec nekaj ustraši, Ema pa prav pogumno nazaj odgovori »oh, you are smash«. Nisem imela pojma, kaj to pomeni in greva dalje. Kar naenkrat pa ta igralec spet ob naju in jo vpraša ali mu je res rekla, da je »smash«. Mene strah, ker nisem vedela, kaj to pomeni, Ema se pa smeji in se pogovarja z njim. Ah… izkazalo se je, da je v bistvu pohvalila njegov izgled in je bil strašni igralec nad tem navdušen. In ko sem mislila, da je že vsega konec, mi za vrat nekdo pihne. Ma, umrla sem od groze. Vsa srečna, da sva prispeli ven!

Zunaj se je mračilo, bili sva že utrujeni in se odločiva, da greva na vlak in domov.

Medtem pa se je ostali del ekipe odlično zabaval na obali morja, prepeval evrovizijske pesmi, klepetal in se imel odlično. Melitka je na danski način odšla v trgovino po hrano in pijačo, da so imeli še pravo dansko večerjo.

Ob vrnitvi domov so imeli malo težav z metrojem, zato so prišli s taxijem. Vsi nasmejani, odlične volje.

Zadnja noč je bila zelo kratka, saj smo se že sredi noči dobili na zajtrku in zelo zgodaj poleteli domov.

Na Brniku še zadnje fotografiranje in obljuba, da se kmalu ponovno dobimo!

ZAKLJUČEK

Podaljšani vikend nekako res ni imel vseh elementov, ki so jih obljubljali v agenciji, predvsem smo zelo pogrešali Mojco, ampak boljše kot smo se imeli, se skorajda ne bi mogli. Spoznali smo nekaj novih, prekrasnih ljudi, ki nam bodo za vedno ostali pri srcu. Zabavali smo se odlično, na Evroviziji je zmagal en od naših favoritov in spoznali smo dve novi mesti Kopenhagen in Malmö.

Obe mesti sta me totalno navdušili, v obe mesti bi se še vrnila.

Obisk same evrovizije je bil tudi dogodek, vreden ogleda, vreden doživetja.

In tako lahko zaključim le s tem, da upam, da bom še kdaj s tako prijetnimi ljudmi obiskala tako prijetna mesta in prepevala evrovizijske uspešnice na vlaku, metroju, taksiju ali stopnicah ob obali Kopenhagna.

Hvala Jernej, hvala Miha, hvala Roman, hvala Mojca, hvala Melitka in hvala mojima dvema za en čudovit majski mavrični vikend. Zakon ste! Vsi! Ker tako močno ljubite/ljubimo. Ljubezen je namreč vseh barv, oblik in toplin. Je mavrična, je melodična in je naša. Kot pisane zastave.