Jesen na Češkem je del potovanja, kjer smo obiskali Nemčijo, Češko in Slovaško.

Za vožnjo po Čeških avtocestah je potrebna vinjeta, ki smo jo kupili online. Prvi postanek je bil v

Karlovi Vary

Znano topliško jezero za bogate – z dragimi trgovinami in turisti iz celega sveta. Bilo je kar hladno in kupiti sem si morala en topel šal, sicer bi zmrznila. Rok in Ema sta pila znamenito mineralno vodo iz vrelcev in pitnikov, ki jih najdete po celem kraju. Na bankomatu sem dvignila nekaj gotovine in plačala visoko provizijo (pa ni bil Euronet bankomat!). Karlovy Vary so bili (spet) kar nekoliko prazni, že ob prejšnjem obisku je bilo enako. Me prav zanima, kdaj je njihova glavna sezona.

Pot smo nadaljevali proti Pragi, nekje je že avtocesta, nekje hitra cesta, nekje pač samo cesta. Se pa na veliko gradi avtocesta. Tik pred Prago smo po obvoznici zavili južno, smer

Grad Karlštajn

Po res vaških poteh se pripeljemo do zožanja, kjer je na koncu znak za prepovedan promet, v daljavi nekje in dvignjen na hrib, pa se vidi grad. Ne ravno blizu. Nekaj parkirnih mest za avtomobile, vse polno. Ljudje nas kar malo grdo gledajo, ko jih vprašam ali se res ne sme naprej. OK, kaj pa zdaj. Rok ravno začne obračati, ko se pripelje policijski avto. Odpre se okno in sem hotela ravno razložiti, da naj ne skrbijo, da obračamo, ko policajka reče: »o, invalidska kartica. Vi greste lahko dalje. Peljite po cesti naravnost, prišli boste do vasi, na trgu zavijte levo…tik pred gradom je mesto za invalide…«. Ko ji policaj skoči v besedo in reče; »ne skrbite, vas bomo mi peljali, kar pojdite za nami.«

OK? Sploh nismo dojeli. Policijski avto obrne in nam pokaže, da naj mu sledimo. Po parih metrih ugotovimo, da nam vsi sledijo. Policaj ustavi in vse ostale pošlje nazaj, nam se nasmehne in pokaže, da naj kar gremo za njim. In tako se v policijskem spremstvu peljemo dalje po ozki ulici, mimo pešcev, skozi vaški trg in po ozki ulici s turistično ponudbo – KJER VOŽNJA Z AVTI NI DOVOLJENA- navzgor, proti gradu. Vsi nas gledajo. In 50m pred gradom res 3 parkirna mesta za invalide, policaja stopita iz avta in nam pokažeta, da tam lahko parkiramo. Tudi sama stopim ven in sem ju hotela kar objeti. Iz srca se zahvalim in oba nasmejana odpeljeta, mi pa parkiramo. Še vedno v šoku kaj se nam je zgodilo.

Gradi si na žalost ogledamo le od zunaj, saj sicer obstajajo le dolgi in vodeni ogledi.

In vrnemo se v Prago, tokrat ne več skozi to vas, temveč po eni cesti, ki je na Googlu sploh ni, saj očitno ne želijo, da bi se turisti tam vozili.

Praga

V sami Pragi se nekajkrat zgubimo, saj nikakor ne razumemo Googla kaj hoče, pa tudi ceste so vse nekaj prenavljali in komaj smo prišli do kampa, ki mi ga je svetovala Tina. A kamp zaprt! Se odpeljemo do naslednjega – ni več prostih mest. Pokličemo še nekaj kampov in šele v petek nam povedo, da imajo frej, da naj kar pridemo. Da jih sicer ni tam, da naj se kar nekam damo in da bomo poračunali zvečer/zjutraj. Berem mnenja o kampu na P4N, niso najboljša, ker da je veliko blata. In res, pridemo tja, vse blatno, avtodomov sicer veliko in vsi na travi. Mi pa najdemo še zadnje prosto mesto na tlakovanem parkingu, takoj pri vhodu in sanitarijah. Sanitarije sicer stare, a noro čiste, topla voda tokrat na srečo brez žetonov. Kamp Sokol Troja (50.1175, 14.4256). Na večerjo gremo na pico, v restavracijo 100m stran od kampa.

Naslednji dan je nedelje, s tramvajom, ki je 10 min hoje od kampa, se odpeljemo do Karlovega mostu. Prehitimo večino turistov, žal ne vseh. Povzpnemo se na Hradčane in si grad ter Vidovo cerkev ogledamo le od zunaj. Mi in ostalega pol sveta.

Na poti nazaj dol s hriba, se začne prvi tek moškega veleslaloma v Söldnu. Najdemo prvo klopco in si ogledamo prvo jakostno skupino. Braathen in Hirscher prideta vrsto kasneje. Nazaj čez most in v koloni turistov iz celega sveta do glavnega trga. Počutimo se kot ovce na poti na pašo. Tik pred njim zavijemo na kavo, saj se bliža vožnja še preostalih 2 smučarjev.

Osrednji mestni trg je seveda čudovit. Navdušeni se sprehajamo po njem in čakamo na polno uro, ko naj bi pri znameniti uri prišla ven dva možica in naredila »nevemkaj«. Ob polni uri smo sicer bili tam, a je bila tako nora gneča, da nismo videli čisto nič in še danes ne vem, kaj bi se moralo oz. kaj se je zgodilo – poguglajte.

Sprehodimo se dalje po prelepih praških ulicah in pridemo do premikajočega se kipa Kafke. Od tam pa na kosilo v restavracijo Šejk (kamor je cca 2 uri za nami prišel tudi G. Skočir iz Big Foot Mame – žal se nismo srečali). Hrana je bila odlična, vsi smo bili navdušeni nad knedlji, raco, rdečim zeljem… Ogledamo si še drugi tek veleslaloma in v parku pred restavracijo slavimo zmago Steen Olsena, 3. mesto Atleja in 4. mesto Braathena.

Skočimo do Narodnega muzeja, do Mestnih vrat, Opere, mestne hiše, mimo glavnega trga, nazaj do tramvaja št. 17. Še zadnji pogled na Hradčane, dva ovinka in že smo nazaj v kampu.

Praga nas je res navdušila. Vsi so nam jo do sedaj hvalili, a vseeno nas je lepo presenetila. Nekaj je bilo tudi na tem, da smo si tokrat dan res vzeli na easy. Nič hitenja od ene znamenitosti do druge. Le sprehod, ogledi lepih hiš, izložb, trgov,… Kamorkoli smo prišli, nas je nekaj navdušilo. Čarobno mesto, le žal tako zelo polno turistov. Pa saj smo pravzaprav tudi mi del te turistične gneče, vem. Praga, zagotovo se še vrnemo!

Zjutraj se odpeljemo še do Plesoče hiše in nato pot nadaljujemo do

Kutna Gora

Tam smo obiskali cerkev, kjer so ob selitvi grobov vse kosti uporabili za izdelavo – lestencev, okrasja cerkve, .. skratka vse v cerkvi je iz kosti. Meni je bilo kar malo hecno in me zadeva ni najbolj navdušila.

Na poti nazaj do avta smo našli muzej Lego kock, ki si ga sicer nismo ogledali, a barvne kocke so malo popravile »okus po kosteh«. Ema pa si je kupila eno Lego F1.

Pot smo nadaljevali po vaških cestah z mnogimi ovinki, omejitvami skozi vas, mimo lepih travnikov in njiv z osamljenim teličkom (nisem ostala ravnodušna, strašno me je razžalostil prizor), vse do kraja Tabor. Nekje sem prebrala, še danes ne vem kje, da naj bi bilo to mesto vredno ogleda. Pa smo se odločili, da gremo tja na kosilo. No, ni bilo čisto tako. Bil je praznik, mesto prazno, vse zaprto in nič posebnega za videti. Tudi nič za pojesti. Mirno bi ga lahko spustili.

Končni cilj –

Česky Krumlov

– smo dosegli že kar pošteno lačni. Parkiramo na P7 (48.8155087406124, 14.308740837547836), 24h = 25 eur, na voljo elektrika (8 kron = 1Kw – plačilo s kartico) – mi smo imeli srečo in je pred nami nekdo zakupil 142kw, smo se kar priklopili. Je pa še WC (zastonj, javni, vzdrževan) in pa voda in praznenje WCja (proti doplačilu).

Najprej se odpravimo v Restaurant Jelenka, ki je na sosednjem parkirišču, na poti v center in kjer smo jedli že pred leti in smo bili navdušeni. Le da je takrat račun prišel 22 eur, tokrat pa 44 eur (3 jedi, 3 brezalkoholne pijače, pred leti sicer 1 pivo). Vseeno to ni bilo drago in hrana je bila tudi tokrat zelo dobra.

Nato se končno sprehodimo po tem čudovitem mestecu. Ozke ulice, romantične restavracije, trgovinice. In seveda ogromno turistov. A vseeno je bilo zelo zelo lepo.

Naslednje jutro vstanemo zgodaj in se odpravimo še na jutranji sprehod, a tudi tokrat so nas prehiteli turisti z druge strani zemeljske oble. Vseeno smo uspeli doživeti nekaj tudi praznih ulic in zaprtih trgovinic. Torej brez vsega turističnega blišča.  In žal tudi brez kave.

Gremo naprej. Na Rokovo željo ponovno obiščemo Česke Budjejovice. Tam nam le uspe dobiti odlično kavo in še boljši zajtrk – male buhteljčke v vanilijevem šadoju s kančkom ruma. Ma, za vse prste obliznit.

Sledila je dolga pot proti Slovaški. Vmes smo jo želeli prekiniti s postankom za kosilo in točenjem bencina. A nikakor nam ni uspelo najti odprte gostilne ali vsaj lokala, kjer ne bi vse zgledalo kot da je kdo umrl, mi pa smo jim popolnoma odveč. Nismo bili uspešni, spet ena taka lačna vožnja. Tokrat so nas rešili sirčki z grisini in tudi tankali smo še poceni bencin pred prestopom meje.

Okoli 17.30, zunaj popolna tema, prestopimo mejo in že smo na Slovaškem.

Vas zanimata druga dve dela trilogije Jeseni?