Jesen na Slovaškem je del potovanja, kjer smo obiskali Nemčijo, Češko in Slovaško.

Trenčin

Odločimo se za kamp v mestu Trenčin, v Google vnesemo koordinate 48.9001, 18.0414 in peljemo se najprej skozi industrijsko cono, sledi ozka cesta, nato kolesarska pot, pred nami se pojavi ozek most, ok, ga prečkamo, sledi neurejeno cestišče z luknjami in na koncu znak za prepovedan vstop, ker je tam motokros proga. Zunaj tema, nam se je zdelo, da smo sredi noči, ne samo sredi ničesar. Dalje nismo mogli peljati. Ponovno preverim vnos podatkov, pravi so. Pot nas pelje do bližine kampa, nato pa naj bi skočili čez reko in evo, smo v kampu. Pa kako?? To ne bo OK. Vnesem v Google objekte v bližini kampa in za vse nariše to nemogočo pot. Zato vnesem koordinate za neko nakupovalno mesto in bomo od tam poizkusili še enkrat. Se vrnemo torej nazaj v civilizacijo, pred neko trgovino ponovno vpišem koordinate in …spet isto! Po večkratnih poskusih, ko so bili živci že nekoliko načeti, le najdem nek objekt v bližini, do kamor pelje normalna pot. Po 1h iskanja tako najdemo novo pot, ki nas pripelje do kampa, rampa odprta, notri pa vse temno, oziroma sploh nismo vedeli, kam naj zavijemo, kje naj parkiramo…. Naj ponovno dodam, da je bila ura 19h, zaradi teme pa smo se počutili, kot je da je polnoč. Ko že skoraj obupamo, se pripelje en možakar, ki nam razloži, kje je kaj, kam naj se damo in da bo zjutraj prinesel žetone za tuš. Zjutraj??? Mi pa smo se za kamp odločili ravno zaradi potrebe po tuširanju. Ok, bomo zdržali še do jutra. Še vedno lačni, skuhamo torteline, ki pa jih je bilo kar nekako premalo – smo preštevali, koliko jih vsak dobi. Ob tem smo se do konca nasmejali. Popadali smo v postelje.

Zjutraj pa se zbudimo in skozi okno zagledam čudovit pogled na jezero in drevesa z neobranimi kakiji. Čisto nekaj drugega kot večer. Prišli smo v temen kamp in se zbudili v res lepem okolju. Pride tudi majster z žetoni za tuš in dan se lahko začne.

Na kavo tokrat v stari del Trenčina, kar pomeni na en malo trg. Nad njim zagledamo grad in se povzpnemo do njega. Čudovit razgled, grad pa žal še zaprt. Zato sledi dobra kava. Na poti do avta najdemo še eno čisto hudo trgovino, kjer končno najdem super nahrbtnik, Rok čevlje… če bi denarnica dopuščala pa bi zagotovo zapravila še več. Res huda trgovina z oblekami, torbicami, čevlji…iz Nizozemske in Japonske.

Čičmany

Naslednji cilj je etno vas Čičmany. Do tja nas pelje pot, ki se vije skozi jesensko rumene gozdove, ves čas pa nas spremlja potoček. Noro lepa jesen. V vasi se nahajajo poslikane hiške, vas je majhna in postanek ni dolg. Je pa vredno ogleda.

Bojanice

Prečudovita cesta nas pripelje do gradu Bojanice, v vasi najdemo brezplačno parkirišče in se napotimo proti gradu, ki je res pravljične zunanjosti. Ponovno v grad ne vstopimo, ker je bil naslednji ogled šele čez eno uro in vstopnice niso bile najbolj poceni. Se pa sprehodimo okoli celega gradu po čudovitem parku. K razpoloženju je prispevala tudi flavtistka, ki je igrala sredi parka.

Odločimo se za kosilo pod gradom, preizkusimo slovaško kuhinjo. Oh, tudi tu smo dobro in predvsem poceni jedli. Porcije okoli 8-10 eur.

Pot nadaljujemo v smeri Bratislave, najdem kamp ob Donavi. Dve uri in pol vožnje. In spet nas je Google peljal po nekih čudnih poteh. Na »cilju« pa nobenega kampa, tudi mimoidoči niso vedeli zanj. Poizkusimo v bližnjem PZA, ki pa je bil zaprt. Nič, pa pojdimo v Zlate Piesky, preizkušen kamp. Recepcija je bila sicer zaprta, a vratar vzame podatke in nas spusti naprej. Parkiramo poleg Slovencev, eden o njih ga je spil nekoliko preveč in je sredi noči glasno in hripajoče navijal za Olimpijo.

Bratislava

Zgodaj dopoldne se odpravimo s tramvajem v mesto. In seveda spet najprej na kavo. Tokrat v res mednarodni lokal; na eni strani dva Grka, na drugi dva Turka, za nami Američani…. Kava dobra.

Sprehodimo se po mestu, po trgovinicah, mimo znamenitega kipa delavca, pa mestnih vrat, glavnega trga in povzpnemo se na grad. Ema je bila naša vodička, saj je bila nedolgo nazaj s šolo v Bratislavi. Grad je res lep, predvsem vrtovi in park okoli njega, pa razgled na celo mesto.

In končno me pokliče Tina, (njen blog lahko spremljate na http://www.vinkoti.com – priporočam), da so tudi oni prispeli v mesto. Bili sva namreč dogovorjeni, da se morda dobimo v Bratislavi. In uspelo nam je. Po sestopu iz gradu, se dobimo pri delavcu in odpelje nas do preostalega dela družbe. Skupaj spijemo en drink, oni gredo dalje na ogled mesta, mi pa na kosilo.

Po kosilo se odpravimo nazaj v kamp, midva z Rokom narediva postanek še v Shopping Palace. Nekaj hrane, nekaj pa spominkov za domov.

Ob vrnitvi v kamp so tam tudi že Tina in njena družba iz Celja. Vsi smo se spoznali že na njenem 50. rojstnem dnevu mesec dni nazaj in res smo jih bili veseli. Bil je Halloween in skupaj smo klepetali med avtodomi (oni imajo une, ta res velike). Pekli so kostanj, klepetali smo in se imeli res ful dobro. Vmes so prišli redarji in Damir je moral pogasiti ogenj. A ker je jesen tu, so večeri mrzli in nismo dolgo vztrajali. Nasmejani smo odšli spat. Eni z večjimi nasmehi. Zjutraj smo se poslovili, oni so odšli še naprej, mi pa smo imeli vsega že dosti in smo se odpravili domov.

Vas zanimata druga dva dela trilogije Jesen?