Jesen v Nemčiji je del potovanja, kjer smo obiskali Nemčijo, Češko in Slovaško.

V petek popoldne smo štartali in prvo noč preživeli na P+R v Munchnu. (48.2466, 11.6299), plačali 1 eur (+0,29 provizije) za 24 ur. Bilo je mirno spanje in pridružilo se nam je kar nekaj drugih avtodomov.

Naslednji dan smo vstali zgodaj in malo po 6h, v temi in megli, že nadaljevali pot proti Leipzigu. Cesta je bila dokaj prazna ali pa je zaradi goste megle le delovala tako. Nekje na poti zavijemo v eno vas, ker smo iskali cenejše gorivo. V vaški pekarni kupimo zajtrk in ga malo izven vasi tudi pojemo.

Okoli 11h že parkiramo na robu cone za pešce v mestu Leipzig, ki je tudi eno tistih mest, ki zahteva zeleno eko nalepko za dizel vozila.

Mesto nas takoj navduši. Je čudovito, s prelepimi stavbami, malimi trgi, pasažami in parki. Na enem od manjših trgov, tik pred nekdanjo borzo, na soncu spijemo odlično kavo. Sprehodimo se mimo čudovite mestne hiše, do cerkve Sv. Tomaža, nadaljujemo po nakupovalnih ulicah do kioska s klobasami. Odlična malica.

Popoldne se utrujeno odpeljemo v smeri Berlina in najdemo en kamp – Icanos (52.2772, 13.0171). En tak hecen kamp. Ob prihodu nas najprej seznanijo z nepreglednim številom različnih pravil in prepovedi, ki veljajo v kampu, povedo da imamo napačen kabel za elektriko in kje pes sme in kje ne, plavati v jezeru. Pravi kabel nam nato brezplačno posodijo. Zraven pa tudi nekoliko okregajo. Postavimo se na določeni parcelo (bili smo edini gostje kampa, če odštejem paušaliste, ki so bili na drugem koncu in le 2 prisotna v kampu). Hitro tečemo do plaže (kjer se psi ne smejo kopati), a je tam toliko ribičev, da smo šli raje na »pasjo« plažo in Rok ter Ema se vržeta v vodo. Voda naj bi imela 15 stopinj. Vsi okoli nas v bundah, kapah in šalih, mi pa v brisačkah/kopalnih plaščih. Hitro pod topel tuš, skuhamo večerjo in pademo v postelje.

Eno od pravil je tudi to, da ne smeš puščati hrane zunaj (ker pride medved (?)) in tudi čevljev ne (ker pride lisica (?)). Dejansko pa smo videli le enega zajca, ki ni imel obutih Rokovih natikačev.

Vstanemo ob 7h, edini v kampu. Ko stopim iz kopalnice, me najprej pasivno agresivno pozdravi lastnik z vprašanjem zakaj pes ni na povodcu (vprašanja pravzaprav ni postavil meni, ampak je to spraševal psa, ki je takrat pritekel k meni). Bili smo edini v kampu!! V svojem jeziku ga prijazno nekam pošljem, se ob tem nasmehnem, vzamem psa in ga odnesem 10m stran, kjer jo seveda spustim nazaj na tla. Ne me narobe razumeti, mi je jasno, da mora biti pes na vrvici, a ne v praznem kampu, kjer ni žive duše ob 7h zjutraj.

Prav na hitro smo se spokali in odpeljali smer Berlin.

Berlin

Ker je bila nedelja, je bil naš prvi postanek v Berlinu bolšjak v Mauerparku. Veliko pričakovanje in malo razočaranje. Veliko je bilo namreč izdelkov lokalnih ponudnikov (art market), ki pa so bili zelo dragi. Starin malo, kiča veliko.

Za kosilo street-food; Currywurst zame, testenine za Emo in hamburger za Roka.

Pot nadaljujemo z obiskom Tempelhofa. Nekoč je bilo tam letališče, sedaj pa je to ogromna rekreacijska površina. Igrali so kriket, kolesarili, tekli, spuščali zmaje ali pa se le sprehajali v čudovitem soncu. Nam je bilo zelo všeč in obisk res priporočam.

Popoldne smo se odpeljali v Potsdam,  na ogled Sansoussi palače. Za ogled same palače bi morali predolgo čakati, zato smo se le sprehodili po čudovitem parku, si ogledali zunanjosti še drugih palač in uživali v zaključku prelepega jesensko obarvanega dneva.

To noč smo spali v kampu Hotel und City camp (52.5492, 13.2561), ki je na odličnem mestu, blizu javnega prevoza v center mesta, morda nekoliko dražji, a smo le v Berlinu (61 eur). In kopalnice imajo čudovite!

Zbudimo se ponovno zgodaj, a ker slišimo po Nacetu drobne kapljice dežja, se nam nikakor ni ljubilo vstati. A vseeno…..hop, pot pod noge, čaka nas Berlin!

Z busom do podzemne (vzeli smo kar karto za 24 ur – 9.90 eur po osebi), ki nas pripelje do KuDamm ulice. Ogledamo si Spominsko cerkev cesarja Viljema (Kaisr-Wilhelm-Gedächtniskirche), Berlinčani ji rečejo tudi »votli zob«, saj je od nje po bombardiranju v noči 22./23. 11. 1943 ostalo bore malo in material iz katerega je cerkev je tudi zelo porozen. Medtem so jo že lepo obnovili in poleg nje stoji dvorana z orglami in modrimi steklenimi opekami. Zelo lepo za videti.

Naslednji cilj je bil Checkpoint Charlie, ki je bil kar nekaj hoje oddaljen, a je Rok vztrajal, da začnimo peš in morda nato sedemo na javni prevoz. Žal pa sem nas vodila po poteh, kjer javnega prevoza ni bilo in pot se je vlekla v nedogled. Na koncu smo hodili že 1h in bili totalno naveličani vsega, utrujeni in tečni. Zadnji kilometer smo se odpeljali z avtobusom in najprej zavili v kavarno na malico in dobro kavo. To je bila odlična ideja. Ne samo, da so bili sendviči in kava odlični, moč za nadaljevanje ogleda mesta, se je vrnila.

Ogledali smo si nekdanji prehod med vzhodnim in zahodnim Berlinom, ki sem ga sama doživela še v časih zidu. Oče me je spomnil, da so nam takrat v tank segli z neko kovinsko palico, da so se prepričali, da nikogar ne prevažamo, z ogledali pregledali podvozje, odprli seveda prtljažnik in haubo. Zdaj tega seveda ni več, od oktobra 1989 zidu ni in je mejni prehod ostal le še spomenik za množico turistov, ki stoji v vrsti, da se lahko slikamo. Ogledali smo si tudi muzej zgodovine zidu, ki sem ga imela v spominu iz otroštva, kot nekaj zelo groznega. Še vedno je grozen, a vsebuje toliko informacij, da bi lahko v njemu preživeli 3 dni.

Sprehodimo se mimo spomenika padlim Židom, ki tokrat ni naredil takega vtisa, kot bi ga verjetno moral, saj so trenutno Židi tisti, ki izvajajo genocid.

Naslednja je znamenita promenada Unter den Linden, kjer se prikažejo Brandenburška vrata. Ema, ki je Berlin obiskala že v juniju, nas je namenoma pripeljala tako, da smo jih uzrli iz pravega kota. Še okoli ovinka in že stojimo pred Reichstagom – nemškim parlamentom, ki ga ravno zapušča danski kraljevi par. V avtu uzremo kraljico, ki nam pomaha.

Z zadnjimi močmi se z busom odpeljemo mimo Opere, otoka muzejev, TV stolpa do East side gallery – galerije umetnosti poslikav berlinskega zidu (iz leta 1990). Zelo lepo in zanimivo.

Nazaj grede mimo muzejev, vstopili vanje nismo. Iskali smo namreč nekaj, kjer bi lahko kaj pojedli in nikjer ničesar pametnega. Lačni pa smo vsi malo drugačni in ko smo zagledali McDonald ni nihče pametoval, da ni zdrav.

Z vlakom nato nazaj do našega okrožja, vmes po kruh in utrujeno prispeli v kamp.

Menim, da smo absolutno pretiravali s hitrostjo ogleda Berlina in da ga nismo pravilno zaužili. Zato se bom nekoč še enkrat vrnila v to mesto.

Prespimo seveda v istem kampu in naslednje jutro (namesto, da bi se vrnili v center Berlina) odidemo dalje. Prvi postanek je Charlottenburg. Ema si je zaželela porcijo baroka, palač, ogledov… Rok ji izpolni to željo, jaz pa se s Toro sprehodim po čudovitem parku. Jesenske barve  so bile tukaj tako lepe, ogromno zavitih potk, jezerca, potočki, veverice na dosegu roke…in veliko sprehajalcev, tudi otroški vrtec. Nekaj za mojo dušo.

Potovanje se nadaljuje skozi različne kraje in predvsem gozdove, po stranskih, lokalnih cestah prispemo do naslednjega cilja.

Tropical Islands

To je velik hangar, kjer so včasih izdelovali cepeline, danes pa je to bazenski kompleks, s tobogani, hoteli in čisto pravim tropskim gozdom (flamingi, kače, papige,…in seveda različne rastline).

Prvotni načrt je bil, da bi spali v kampu, pa smo zagledali veliko parkirišče, ki je bilo namenjeno avtodomom. Sicer brez oskrbe, a saj imamo vse, tudi sončne celice….smo si mislili…

Naslednji dan ob 9h vstopimo v tropski svet, vročina takoj puhne v nas, vlaga nemogoča. V hali se nahajo torej bazeni, tobogani, restavracije in trgovine. Komaj najdemo 3 proste ležalnike. Ema teče na tobogane, midva pa najprej na kavo. Po parku se sprehajaš v kopalkah, kopalnem plašču ali v poletnih oblačilih. Plačuje se vse z zapestnico.

Dan tako preživimo na toboganih, v bazenih, kopamo se tudi zunaj, najbolj nam je bila všeč divja reka. Kosilo pojemo v tajski restavraciji, nekaj malega tudi šopingiram (brez tega žal ne gre).

Osebno menim, da je zadeva absolutno predraga za to, kar nudi (nas je stal vstop 145 eur). Rulantica pri Europa parku nudi precej boljšo zabavo. Tropical islands verjetno nudijo boljšo zabavo za nekoliko mlajše otroke, kot je naša Ema.

Ob vrnitvi v Naceta ugotovimo, da nikakor ne bomo uspeli posušiti ne kopalk ne brisač, čeprav z Emo postaviva pravo umetniško inštalacijo vrvi za sušenje.

Te dni so bile nočne temperature zelo blizu 0 stopinjam. In ponoči nam nepričakovano zmanjka elektrike, kar je pomenilo, da tudi ogrevanje ni več delovalo. Še zdaj ne vemo kje in kdaj smo tako spraznili akumulator. Ponoči pa je bilo 0 stopinj. A imamo dobre kovtrčke in smo preživeli.

Zato se zjutraj v hladnem jutru hitro odpravimo naprej.

Dresden

Parkiramo na tako norem mestu, da sploh nismo mogli verjeti, da je dovoljeno – čisto nasproti Zwingerja in Semperopere. Tam okoli je namreč nekaj parkirnih mest rezerviranih za invalide. Bili pa smo tako zgodnji, da smo komaj našli kavarno, ki je bila odprta. Privoščili smo si namreč odličen zajtrk – jajca s paradižnikom/slanino in dobro kavo.

Ogledali smo si znamenito cerkev Frauenkirche, ki je bila porušena ob koncu 2. sv. Vojne. Dresden je nemško mesto, ki je bilo najbolj zbombardirano s strani zaveznikov.  Naslednji je bil znameniti zid vseh princev – Fürstenzug. Nato njihov grad, Zwinger (baročna zgradba, v kateri je muzej), Semperopero… Še skok v novejši del, malo šopinga, pa po hrano…

Kam pa zdaj?

Odločimo se za ogled muzeja Bauhaus v Weimarju. Muzej je zelo zanimiv, upala sem sicer, da bom lahko kupila kak njihov plakat, pa jih niso prodajali.

Še malo naprej, v Erfurtu, najdemo kamp. Nujno potrebujemo elektriko, sicer bo noč mrzla. Prispemo 15 min pred zaprtjem recepcije, a nikjer več nikogar. Na srečo ugotovimo, da se je akumulator napolnil in da bomo imeli ogrevanje.

Naslednji dan gremo naprej, odločitev je padla – smer Češka.

Za kavo in smo se ustavili v Coburgu, po priporočilu mojega očeta, ki pozna Nemčijo zelo dobro. Prekrasno malo mestece, kjer najdemo enkratno kavarnico. Ena hiška je bila lepša od druge, na osrednjem trgu pa je potekala tržnica. V eni od trgovinic si kupim tudi novoletno opravo za službeno zabavo. Drago, a lepo – včasih pač tako pride. Ogledamo si tudi grad nad mestom.

Spet se vozimo po lokalnih cestah. Nekje na poti skočimo v nabavo hrane. Mislili smo spati nekje v okolici Fichtelsee (50.0171, 11.8548), pa je bilo skoraj 1.000 m.n.m in ker smo se bali še ene mrzle noči, smo se odpeljali do kraja Marktredwitz, kjer je lokalna skupnost uredila čudovit brezplačen PZA (plačaš le elektriko in vodo za napolnit rezevoar, pa še to po 50 centov). Za plačilo pa so potrebni kovanci. Webasto je spet omogočil toplo spanje (49.9955, 12.0815).

Zjutraj prečkamo mejo s Češko.

Vas zanimata druga dve dela trilogije Jeseni?