ali Kako lep je jug Italije

Zima je bila dolga. Mini nomadki pa so našo priklenjenost na dom podaljšali vse do Velike noči. Zato smo komaj čakali na prvomajske počitnice, ki so idealni čas za potepanje. Odločali smo se med dvema idejama; jug Italije ali pa nadaljevanje raziskovanja Češke. Vsaka od poti je imela svoje prednosti, Češka je cenejša, Italija pa ima morje, ki smo si ga po dolgi zimi tako zelo želeli. Odločitev je padla na podlagi vremenske napovedi. Za Češko je bil napovedan dež in hladnejše noči. Tako je zmagala Italija in njen jug!

Odhod, odlična večerja in spanje z vlaki

Službo zapustim ob 10h, zunaj sije sonce, Oliva je že skoraj v celoti polna naših stvari, Rok in Ema se mi kmalu pridružita in malo po opoldnevu krenemo na pot. Na dolgo pot. Petek je bil namenjen predvsem vožnji. Z Olivo šibamo po avtocesti, vmes celo nekaj malega dežuje.

Ustavimo se le enkrat, da gre Tora lulat in okoli sedmih zvečer prispemo v kamp Fano, v mestu Fano. Postavijo nas v vrsto, poleg ostalih kamperjev (seveda smo najmanjši) in lačni odidemo najprej na večerjo – na najboljše testenine carbonara z rakci in njoki z ragujem za Emo. Siti popadamo v postelje. Ker je tik ob kampu železniška proga, po kateri je promet hujši, kot po Dunajski v Ljubljani, se mi je celo noč zdelo, da spim na železniških tirnicah. Proti jutru sem natančno vedela ali mimo nas pelje potniški ali tovorni vlak.

V tem kampu smo osvojili prvo lekcijo kampiranja v južni Italiji – WC papir moraš imeti svoj!!!

Prostitutke, izgubljene japanke, najlepša plaža in Garganski polotok

Zajtrk in že drvimo dalje, najprej nekaj kilometrov po lokalni obalni cesti, ampak promet je tako počasen in semaforjev več kot dreves, da se prestavimo na avtocesto. Pod Termolijem zavijemo nazaj na lokalno in se ustavimo za hitro mokrenje grmovja. Okolica ni bila prav nič prijetna, na vsakih nekaj kilometrov dekleta, ki čakajo na svoj stranke. Sedijo na stolih ob cestah, ponekod v paru, ponekod same … meni se je vse skupaj zdelo zelo žalostno.

Tik pred mestecem Peschicci na polotoku Gargani postanemo lačni in zavijemo s ceste na prečudovito peščeno plažo. Takoj ob prihodu ugotovim, da sem izgubila japanke in da se je to precej verjetno zgodilo tam, kjer smo močili grmovje. Kako se je to zgodilo, mi pa še danes ni jasno.

Na plažo odnesemo mizo, stole in malicamo v čudovitem okolju. Sonce toplo, morje toplo in kar ne moremo zapustiti tega kraja. Ema se je kopala, vsi smo skakali in se fotografirali kako uživamo v toplem pesku. Enkratno doživetje in najbolj kičasta malica na poti.

A pred nami je še dolga pot. Pripeljemo se do Peschiccija, ki pa nam ni deloval privlačen, pa ker smo ravnokar nekje že imeli postanek, se odpeljemo dalje. Cesta je kar ozka, polna ovinkov in nekje se komaj srečamo z avtobusom, ki pripelje izza ovinka precej po našem voznem pasu. Vprašanje, kaj bi bilo, če bi imeli večji avto.

Ustavimo se v znanem kraju Vieste. Parkiramo skoraj v samem centru, ki je sicer za promet zaprt (kot so vsa italijanska mesta ob vikendih) in se sprehodimo najprej po čisto običajnih uličicah. Vieste je lep. Obvezen postanek za super dober sladoled. Na vrhu Viesta je trdnjava, ki je za javnost zaprta, ker naj bi bil vojaški objekt. A tik pred vhodom, na levo, je lep pogled na znameniti kamniti stolp na obali, južnem delu mesta.

Pot nadaljujemo po južnem delu Gargana, ki je sicer naravni in kulturni rezervat. Narava je res čudovita in ponekod se odpirajo prekrasni pogledi na morje. Ovinkov spet veliko.

Ko pa se približamo spet ravninskemu delu, naletimo na grozljiv prizor. Nekdo je iz avta odvrgel dva psička, velikost manjših špicev, in odpeljal!!! Psička sta takoj planila v hitri dir, tekla za njim, po sredi ceste….in ga seveda nikoli dohitela. Mi smo se peljali v nasprotno smer in sploh najprej nismo dojeli, kaj se je zgodilo. Če ne bi bili na jugu Italije in če bi pravočasno dojeli, kaj smo videli, bi zagotovo ukrepali, tako pa smo ostali le brez besed in v totalnem šoku. Še dolgo za tem sva se z Rokom spominjala tega prizora….

Večer dočakamo v kampu Lido Salpi, malo pod mestecem Manfredonia. Manjši kamp, kjer je ločen del za tiste, ki želijo biti bolj ob morju in ne potrebujejo sanitarij (vsaj ne v neposredni bližini) in na tiste, ki smo raje bližje tušu. Zvečer v kamp restavraciji spoznavamo nemške upokojence, ki bežijo pred mrzlimi dnevi na severu Nemčije in preživljajo pomlad v južni Italiji.

Bari, ki preseneti, Alberobello, ki ni čisto to, kar smo pričakovali, očarljiv Ostuni in neskončno iskanje naslednjega prenočišča

Zjutraj se odpeljemo v Bari. Rok pravi, da to ni samo pristanišče in da je zagotovo vredno ogleda. OK, pa da vidimo.

Na poti do Barija se večino časa peljemo po lokalnih cestah. In tako nas je pot vodila mimo čudovitih makovih polj. Nekaj najlepšega kar smo kdaj videli. Cesta v nadaljevanju pelje tudi skozi vasi, ki delujejo kot iz kakšnih mafijskih filmov. Čudovito!!

Vstop v mesto je enak vsem večjim mestom; polno prometa, sive hiše, večina njih nekoliko razpada,…skratka nič posebnega. Lahko bi že obupali, pa nismo. Vedno bolj kot smo se približevali centru, ožje so postajale ulice, hiše višje, lepše, z balkoni, rožami, perilom…in po nešteto zavojih levo in desno se znajdemo v samem središču. Parkiramo takoj zraven nakupovalne peš cone, kar je seveda prednost naše male Olive – v mestu se obnaša kot mestni avto, izven mest pa je prava hiša na kolesih.

Sprehodimo se mimo trgovin, Rok dobi novo kafetjero (za rojstni dan) in Ema svoj sladoled. Za sladoled smo morali prehoditi kar nekaj ulic, saj za njih še ni sezone sladoleda.

Na splošno je bilo zelo hecno v južni Italiji, kako različno ljudje občutimo pomlad. Večino našega potovanja je bilo čez dan okoli 22-24 stopinj. Mi smo bili vsi trije v kratkih hlačah in majicah s kratkimi rokavi, domačini pa v puloverjih in tankih puhovkah. Otroci so imeli na glavah tanke kape.

OK, torej Bari. V centru so potekale tisti dan tudi dirke starodobnikov. Še kar hecni so bili v avtih večinoma brez strehe, vozniki in sovozniki pa so imeli starinske čepice in očala.

Zapustimo Bari, namenjeni v Polignano a mare, kjer je bila totalna gneča in smo šli kar dalje, smer proti Alberobello. Pričakovali smo vas, kjer bodo prevladovale znamenite male hiške, s špičastimi strehami, doživeli pa smo manjše razočaranje, saj je bilo le-teh le nekaj in še te namenjene le turistom. Zato se kmalu odpravimo dalje in nato te prelepe hiške srečujemo po poti vse do Ostunija. Več hišk smo videli med potjo, kot pa v samem Alberobellu.

Nekje na sredi poti smo se ustavili in imeli čudovito malico kar nekje za cesto.

Mimo Loccorotonda, ki je bil zaradi opoldanske pavze, kot mesto duhov, se pripeljemo do Ostunija. Center spet zaprt, a nekaj metrov dalje, v zelooo ozki ulici najdemo parkirišče za Olivo. Cel prihod v Ostuni se je odvijal po nemogočih ozkih ulicah, kar je krivda Garmina, ampak Rok je to speljal tako dobro, kot če bi bila Oliva velikosti Fiata cinquecento. Najprej se sprehodimo po romantičnih belih uličicah, bolj osamljenih,…ko kar naenkrat pridemo na trg, poln turistov. Očitno smo ubrali vstop v center, ki ni tako pogost pri turistih.

Najprej sladoled, nato pa nadaljujemo proti vrhu mesta. Gneča velika, trgovinic veliko in tudi turistov. Mestece je res lepo. Ko se odpeljemo ven, se odpre še pogled na beli Ostuni iz zunanje strani, ki res očara.

Zdaj pa se začne iskanje prenočišča. Mi ne moremo spati kar kjerkoli, saj potrebujemo vsaj WC, če že ne tuša. Odpeljemo se v smeri Brindisija, saj naj bi bil tam nek kamp, odprt celo leto. No, pa je bil zaprt. Vozimo se po dolgočasnih, ovinkastih cestah v nedogled in nikjer nič.

Edino kar najdemo je na drugi strani pete italijanskega škornja, kamp poleg Gallipolija. Nimamo kaj, pot podaljšamo do tja. Prespimo v kampu La Masseria. Ni bil ravno najcenejši, ampak OK, nimamo kaj. Sam kamp sicer zelo lep, velik… ampak nam se je zdel tako hladen, neoseben, nismo ga začutili in zjutraj smo komaj čakali, da gremo dalje.

Edinstveni Lecce, jama Poezije in dolga pot do čisto južnega dela pete škornja

Zjutraj se vrnemo po poti nazaj do mesta Lecce. Mestece je znano po svoji baroški zgodovini. Čudovite zgradbe, cerkve, uličice… Res mestece vredno ogleda. Spet smo iskali sladoled, ampak ker na glavni ulici, v edini sladoledarnici, ni bilo sadnih okusov, smo iskanje nadaljevali po stranskih uličicah in bili neuspešni. A le v iskanju sladoleda, v ostalem zelo – tudi stranske ulice so zelo lepe. Na koncu smo šli na kavo, čips in čokoladni rogljiček.

Jama Poezije (Grotta di Poesia) je ob vzhodni obali. Je naravna luknja, zalita z morjem in spodmolom do odprtega morja. Poleti lahko plavaš ven in notr, tokrat pa je bil le en možakar dovolj pogumen, da je skočil notr.

Morje je bilo povsod, kjer smo bili, zelo toplo. Toplejše kot smo ga vajeni s Hrvaške. A v velikih primerih je zunaj pihalo in je bil veter razlog, da se nismo več namakali.

Naslednji kraj je bil Otranto. Še eno čudovito mestece belih hišic, ozkih uličic in predvsem ne preveč turistov.

Od tega čudovitega kraja dalje, pa smo se dobesedno jajcali po lokalnih cestah do Leuce, ki je čisto na jugu pete škornja. Ovinki, luknje v cesti, vas za vasjo, skozi katere ne moreš hitro voziti, ponekod nas je Garmin peljal po poteh, za katere bi si mislila, da so le za kolesarje…. Če bi to vedeli prej, bi raje izbrali cesto po notranjosti.

Zelo utrujeni smo prišli do špičke. Dober občutek. Pred nami le mogočno morje.

Ponovno kamp, ki je zaprt, italijanski wannabe Maldivi in vrnitev v Gallipoli

Po tej mučni vožnji, smo se odločili, da najprej poiščemo kamp, za katerega ADAC aplikacija trdi, da je odprt in da je v bližini kraja, kjer smo si zaželeli ohladitve v morju-znamenitih italijanskih Maldivov. Vsaj tako so obljubljali vodiči na spletu. Turkizna voda in bela mivka.

Po nekaj zmotah Garmina, pripeljemo pred zaprt vhod kampa. Tudi ta je le lažno odprt. V okolici pa seveda niti enega drugega kampa. Eden se najde v Santa Maria de Leuce, ampak bi se morali peljati nazaj, kar nam pa ni všeč. Zato se odločimo, da se najprej vržemo v morje. In odidemo do teh znamenitih italijanskih Maldivov.

Realnost? Navadna peščena (rjava mivka) plaža in svetlo modro morje. Ema in Rok se vržeta v morje, ki je res toplo. Tukaj je to Ionsko morje. Jaz pa iščem, kje bi spali. In vse kar najdem, je spet v okolici Gallipolija in se tako vrnemo spet tja – a tokrat v drug kamp.

Nočni boji psov, mi gremo dalje in Rok se zgubi

Spimo v kampu Baia de Gallipoli, ki je poleti cela vas, tokrat nas je pa le za peščico. Kamp sicer čudovit, travnata podlaga in polno oljk. Na večerjo gremo kar tam, ampak hrana ni bila ne vem kaj.

Ponoči nas zbudi glasno lajanje in renčanje. Nekje v kampu sta se namreč stepla (vsaj) dva psa; lajala, renčala….še kar grozno je zvenelo, predvsem pa nas je zbudilo. Potem pa se je nekaj moralo zgoditi, kajti eden od psov je močno zacvilil in nastala je tišina. Slišalo se je le še sopenje psov nekje okoli nas, saj je celo Tora začela nekaj renčati. Rok je šel ven, zalit drevo, mene pa je bilo ful strah, da ga ne bo pojedel kateri od tistih dveh psov.

V tem kampu smo nameravali ostati dve noči. Si sicer iti ogledat Gallipoli, a se nato vrniti, na plaži narediti kosilo in se malo okopati v morju. Ampak nekaj nam je reklo, da naj vseeno plačamo to noč v kampu in se pač vrnemo, če se bomo hoteli.

Zapeljemo v mesto Gallipoli, kjer parkiramo tik pred vstopom v stari del mesta, ki je bil včasih na otoku, sedaj pa je povezan z mostom. Mestece je čudovito, bele hiške, ozke ulice in prijazni ljudje. V sredini se s sladoledom v rokah vsedemo na klopco sredi manjšega trga in opazujemo domačine. Tukaj ni masovnega turizma in je še vse zelo naravno. Domače. Pristno.

Sprehodimo se še po modernem delu, da malo zadovoljimo nakupovalna čutila.

In se odločimo, da se ne vračamo, ampak da gremo dalje. In sicer po obalni cesti. In se vozimo mimo čudovitih krajev, ki sedaj, ko ni sezone samevajo, poleti so pa zagotovo polna turistov. Plaža je v tem delu večinoma mivka, nekaj pa je tudi take, kot v Istri – groba, skalnata. Cesta je v samih mestecih zelo slaba, med posamenzimi mesti, kjer pa zanjo skrbi država, pa zelo dobra.

Na poti do Taranta, se ustavimo na sanjski peščeni plaži, kjer pa je tako pihalo, da smo se samo obrnili, pozabili pasjo skledo za vodo, in se odpeljali dalje.

V Tarantu najprej začnemo iskati trgovino s hrano, dokler so trgovine še odprte (mi smo vajeni, da so trgovine odprte cele dneve, tam pa se vmes za 4 ure zaprejo in se tega nikakor nismo mogli navaditi!!). Pa ne najdemo nič. Parkiramo na koncu starega dela mesta, ki je bil včasih tudi otok, danes pa povezan z mostom na dveh straneh. Domačini nam prijazno pokažejo, kam naj stisnemo našo Olivo in da naj bomo brez skrbi. Sploh nismo dojeli.

Sprehodimo se po starem delu, ki pa tukaj nikakor ni primerljiv z ostalimi starimi deli mestec. Tukaj ga niso čisto nič namenili turistom in tukaj prvič začutimo, da smo na jugu Italije, kjer ni vse tako zelo varno, kot doma. Ko se Rok vrne sam po avto, so ga kar neprijetno ogovarjali z balkonov in nekaj grozili, da imajo oni močnejše pse, kot ga ima Rok. Midve z Emo sva ga čakali na drugi strani otoka, ker sva bili že malo utrujeni. Kar naenkrat me pokliče, da se je izgubil med vsemi tistimi ulicami, ki so brez oznak in da sploh ne ve, kako naj najde avto. Meni je bilo kar grozno. Ampak se je vse srečno izteklo in se je pripeljal po naju, da smo lahko nadaljevali pot. Najprej do prvega Lidla, da smo napolnili zaloge. Ta Lidl je bil res hecen; precej razmetan in ljudje so bili večinoma priseljenci. Vse OK, ampak varnostnikom sem bila sumljiva pa jaz!! In sta dva celo pot hodila z menoj med policami, na koncu me pospremila še do blagajne in počakala, da sem plačala. Kar neprijeten občutek.

Večerni sprehod po peščeni obali in prestolnica kulture 2019 – Matera

Zvečer prispemo v kamp Internationale Ligo di Metaponte, tik ob peščeni plaži. Kamp je še kar hecen – pisane hiške (mobilne?), mini pločniki, vse polno rož in barv. Čisto mali del pa namenjen kamperjem. In na tem delu smo bili po 10 min vsi prijatelji, se pogovarjali, izmenjavali mnenja o tem, kateri kamper ima boljši wc (no, pri tej debati mi nismo mogli sodelovati, je pa zelo aktivno potekala med dvema sosedoma nasproti).

Zvečer se sprehodimo po enkratni peščeni plaži, Ema uživa na polno, teče, skače in se lovi s Toro. Enkratni prizori. Rok, ki naju je najprej zviška gledal iz ceste nad plažo, se nama je na koncu tudi pridružil in nasmejali smo se na polno. En najlepših sprehodov.

Spali smo odlično in zjutraj se odpeljemo v Matero. Mesto, ki je letos prestolnica kulture in o katerem smo veliko slišali že doma. Ampak nič nas ni pripravilo na to, kar smo doživeli v resnici.

Mesto prvi hip deluje, kot čisto vsako drugo. Parkiramo spet čisto poleg vstopa v center in se znajdemo na trgu, kjer zaradu zgodnje jutranje ure, še ni bilo večje gneče. Ampak kje pa so zdej vse te lepote tega mesta? Zagledamo ene stopnice, kjer najprej mislimo, da je vstop v neke plačljive jame, kar nas ne zanima. Nad tem vhodom, pa zagledamo balkonček, kjer je nekaj več ljudi in nekam gledajo. Stopimo tja še mi in odpre se nam pogleda na čisto drugo mesto. Kot v kakšni pravljici, ki pogledaš skozi okno in je pred teboj čarobni svet. To je tista prava Matera, stara, polna tistih prelepih uličic… Ampak kako priti tja dol? Zagledamo namreč peščico ljudi, ki se sprehaja po tem čarobnem svetu. In Rok najde vhod – tam, poleg vhoda v tiste plačljive jame.

Vstopimo v ta del mesta, ki nam dejansko vzame dih. Vstopiš dejansko v drug svet. Uličice med kamnitimi hiškami, otroci ki na mini trgu igrajo nogomet in vsak, ki pride mimo, malo brcne tisto rdečo žogo (krasen prizor). In teh uličic je milijon. Mi smo šli najprej dol in na drugi strani gor. In potem tam na razgledni ploščadi ugotovili, da smo videli morda eno četrtino vsega, kajti ta prečudoviti del se razteza še naprej…

Matera je res nekaj edinstvenega in vsem, ki boste kdaj tam, v tistem delu Italije, svetujem, da si gredo to mestece obvezno pogledat.

Kam pa sedaj?

Ugotovimo, da se je naš planirani del končal. In da smo šele sredi tedna. Kam pa sedaj?
Vzamemo zemljevid v roke in se odločimo, da prečkamo škorenj in si ogledamo še Amalfi, Pompeje…

Ne omenjajte mi Amalfi obale

Iz Matere se peljemo po hitri cesti mimo Potenze do Salerna. Tam se začne Strada Statale Amalfitana. Svetovno znana cesta, ki pelje po Amalfijski strmi obali, je zelo ozka in adrenalinska. Obljublja čudovite razglede, poglede, mala mesteca, kjer lahko spiješ kavo (ali si privoščiš hotel, če imaš dovolj denarja). Resnica pa je precej drugačna. Ker smo si za prevoz te ceste izbrali 1. maj, ki je praznik tudi v Italiji, smo imeli noro gnečo (ki pa je bila pe vseeno menda precej manjša, kot sredi sezone, ko je tukaj masovni turizem). Ovinki sploh niso problem, ker ima Rok nezemljski občutek za ovinkarjenje z Olivo, problem so bili vozniki, ki so vozili 5-10 na uro in se ustavljali vsakič, ko se je nekdo prišel nasproti, ko je bil ovinek, ko je bila cesta ravna, ko …. skratka neprestano. Pa so bili vsi precej manjši od nas!! Nekje na sredi, pa smo se ustavili. Stali smo v nekaj kilometrskem zastoju, ker je bilo v nekem kraju ozko grlo in je tam promet usmerjala policistka, ki je zadevo speljala totalno neprofesionalno. Spustila je 50 nasproti vozečih vozil in 3 vozila z naše strani…tako na drugi strani ni bilo niti malo zastoja, na naši pa par kilometrov. Neverjetno.

Imeli smo plan, da se bomo v eni od vasic ustavili na kavi – no pozabite na to! Je nemogoče, ker nimaš kje parkirati. V razgledu ravno tako ne moreš uživati, ker moraš gledati na cesto (tudi če si sovoznik!). Zato svetujem, da si to obalo ogledate raje iz morja ali v kakšnem lepem filmu. Tudi, če boste vzelo Hop on Hop of ali redni avtobus, se boste vozili fulll dolgo in slabo vam bo od vseh ovinkov. Z avtodomom pa kar pozabite, da bi lahko šli po tej ozki cesti.

Mi smo se odločili , da te poti ne bomo nikoli več omenjali, saj nam je požrla več živcev, kot pa omogočila lepih razgledov. Še dobro, da smo imeli nekaj prigrizkov v samem avtu, sicer bi lahko bili še dodatn tečni od lakote.

Sorrento, filmski Capri in limone

Že v Materi sem govorila z mami po telefonu in ko sem ji omenila, da gremo na drugo stran škornja, nam je zabičala, da nam bo zelo žal, če ne gremo na Capri. In ker si ne želimo, da bi nam bilo žal, če česa ne bi videli, smo splanirali še dodatno ogled otoka Capri. Tud sanjala se nam ni, kako speljati to. Ali z avtom tja, ali peš, koliko časa si moramo vzeti, kaj je tam za videti, saj sploh nismo imeli časa za priprave.

Po naporni Amalfi cesti prispemo v kamp Nube, skoraj v mestu Sorrente. Zelo prijeten kamp, le velike težave ima s svojo greznico in po kampu smrdi za znoret. Vsakič, ko je veter zapihal v določeno smer, smo vihali nosove.

Večerja v kampu so bili neki zrezki in čudno pečen krompir – mar bi raje svoje špagete skuhali. Je pa Barcelona zato zmagala proti Ajaxu v Ligi prvakov.

Zjutraj se dogovorimo v kampu, da lahko pustimo Olivo pri njih, mi pa gremo peš do pristanišča, kjer se vkrcamo na trajekt za Capri. Izberemo tistega, ki potuje morda 5 min dlje, a je za 7 eur po osebi cenejši (izberemo ferry in ne JET – pa še to; ferry je le za avte domačinov).

Capri je res lep, ampak prepoln turistov. Vsepovsod je gneča. Iz marine se v samo mesto odpeljemo z vzpenjačo. Mesto Capri se deli nekako na dva dela; na tistega, kjer se ustavijo vsi, ki hočejo videti znane osebe (katere že?) in hočejo biti tudi oni vidni in pa na del mesta, kjer ni skoraj nikogar. Nam uspe najti tega, ta drugega. Na eni od uličic nas ustavi starejša gospa, ki nas vpraša, kaj iščemo. In ji odgovorimo, da nekaj, kjer ne bo turistov. Se sicer nasmehne (turisti so namreč povsod), ampak nas vseeno usmeri nekam, kjer jih je manj in smo skoraj sami na ulicah.

Z busom se odpeljemo do mesta Anacapri, ki je nekoliko manj modern, a vseeno zelo lep. Pot pelje po cesti, ki se vije nad strmim pobočjem in nudi odličen razgled na mesto Capri. V Anacapri spijemo kavo, pojemo neko njihovo tortico in se že odpravimo nazaj proti marini, ker smo se odločili, da gremo nazaj na celino že s trajektom, ki gre prej (in če ga zamidiš, ne moreš na naslednjega, ki je precej kasneje, ampak moraš kupiti nove karte).

Potem pa se je začela norija. Busa za nazaj od nikoder!! Nam pa se je že mudilo. Po 40 min čakanja, izberemo bus, ki gre sicer v Capri in tam ujamemo bus, ki gre v marino. Trajekt smo ujeli dobesedno zadnjo minuto.

Sprehodimo se še do kampa in “oropamo” limonovec. V Olivi tako lepo diši po limonah. V tem delu Italije (pravzaprav celotni jug) rastejo limone skoraj kot plevel in povsod v kampih je normalno, da jih obereš. Enako velja tudi za pomaranče.

Večerni Pompeji

Sorrento zapustimo sredi dneva in se odpeljemo do Pompejev. Zasidramo se v kampu Zeus, ki je v bistu parkirišče avtodomov, poleg običajnega parkirišča za avtomobile dnevnih obiskovalcev Pompejev. WC in sanitarije pa so nekaj najbolj ogabnega, kar sem doživela na celi poti.

Pompeje obiščemo približno 3 ure, preden jih zaprejo, kar je bila odlična izbira. Naj dodam, da imajo otroci do 18 leta in invalidi zastonj. Tako sem torej vstopnino plačala le zase. Ogled Pompejev je res doživetje. Zanimivo je videti, kako so včasih živeli in žalostno, kako so zaključili svoja življenja. Ema je bila razočarana, saj je pričakovala, da bo več prikazanih trupel. Jaz pa sem ogled Pompejev doživljala v nepredstavljivih bolečinah mehurja in ledvic. Tik pred vstopom, me je namreč začelo močno tiščati na stranišče, vse me je peklo, bolelo, ledvica so me strašno bolela…in hoja po izkopaninah je bila nekaj najbolj napornega v mojem življenju. In da je bila zdevaa še hujša, si je Rok zaželel ogledati amfiteater, ki je seveda čisto na drugi strani celotnih Pompejev. Ampak je bilo vredno trpljenja, saj je res lep.

V kampu zvečer spoznamo sosede, Slovence iz Nove Gorice in na dolgo se pogovorimo o naših in njihovih planih potovanj in izkušnjah preteklih potovanj. . Dobila sva nekaj dobrih nasvetov za obisk mesta Neapelj naslednji dan. Otroka pa medtem narabutata pomaranč za cel šolski razred.

Neapelj in vrnitev v kamp Fano

Prednost kampa Zeus je v dveh stvareh; lokacija je tik pred vhodom v Pompeje in odjava iz kampa je šele ob 14h (oziroma, če doplačaš 10 eur do 18h). Zato zjutraj Olivo in Toro pustimo v kampu, sami pa z vlakom odidemo v Neapelj. Postaja je sicer v samem centru, a vseeno je še kar nekaj hoje do morebitnih znamenitosti. Z Emo najprej zavijeva v nama ljubo trgovino Tiger, Rok spije kavo, v samopostrežni trgovini pa nakupimo zajtrk, ki ga pojemo na enem zidu.

Potem se sprehodimo po Corso Umberto do obale. Tam meni ni bilo prijetno in zato zavijemo nazaj in mimo gradu Castel Nuovo do peš cone Toledo. Nato nazaj po Corso Umberto do železniške postaje.

Neapelj smo si resda ogledali bolj na hitro, ampak mesto je res veliko in bi si zaslužilo več dni. Predvsem pa se bomo drugič malo bolj pripravili, kaj si sploh ogledati. Moram pa priznati, da je delovalo bolj varno, kot sem si ga predstavljala.

Vrnemo se v kamp, pospravimo in se odpeljemo spet nazaj na vzhodno obalo. Odločimo se, da bomo spali v istem kampu, kot prvo noč potovanja. Ker se tam dobro je.

Pot nas pelje čez hribe, mimo L’Aquile, kjer je bil pred nekaj leti potres in je stari del mesta še vedno poln žerjavov, ki kažejo na to, da se veliko še obnavlja. Avtocesta je lepa in hitra. Kmalu smo spet ob obali in v kampu Fano.

Na recepciji se nas spomnijo in nas veselo pozdravijo. Namestimo se in hitro na dobro večerjo. Popadamo utrujeni v postelje.

San Marino, Ikea in domov

Kljub vlakom, ki so nam verjetno vozili spet nad glavami, smo tokrat odlično spali. Po zajtrku se odpeljemo do države San Marino.

Parkiramo spet tik pred vhodom v stari del mesta. San Marino je brezcarinska cona, zato je polno trgovin s parfumi, oblekami priznanih blagovnih znamk in .. orožja. Mestece je lepo in nudi čudovit razgled daleč naokoli, saj se nahaja na hribu.

Seveda tudi nas prepričajo in se oborožimo z novimi dišavami. Ema pa s sladoledom.

Tankamo bencin, ki je tu daleč najcenejši in pojemo še kosilo.

In pred nami je Dolga pot domov. Slovo od Italije, od ozkih uličic, dišečih pomaranč in limon, od peščenih plaž, spanja v Olivi… Slovo od prekrasnih doživetij, spoznavanja novih krajev, uživanja v makovih poljih in modrega sončnega neba.

In se vozimo in vozimo…in vmes pada dež, ki ga mi v celem tednu na srečo nismo srečali…in se spet vozimo in tik pred mejo s Slovenijo, uspem prepričati Roka in ustavi na hitro še v Ikei.

Domov pridemo okoli 8h, utrujeni in polni vtisov.

Refleksija

Bi svetovala potep v južno Italijo? Nedvomno JA. Celo priporočala bi ga vsem tistim, ki imate radi še neokrnjene turistične kraje (ne sicer čisto neobiskane), vsem, ki imate radi celinsko Grčijo (veliko podobnosti sem opazila), vsem, ki imate radi naravo, oljke, mak, rumena polja, pomarančne, limone,… Vsem, ki vsaj malo govorite italijansko, vsem, ki vas ne moti, da ni vse urejeno, čisto, kvadratno… Vsem, ki imate radi morje, stare hiše in enkratno arhitekturo.

Meni je to potovanje preseglo pričakovanja oziroma bolje rečeno; videla sem marsikaj drugega, kot sem pričakovala. Predvsem me ni bilo nič strah, ljudje so eni najprijaznejših, kar sem jih kdaj doživela. In pa te male, ozke ulice, kjer okna krasijo različne rože, kjer dajejo pozornost malim detajlom in kjer so ceste polne lukenj in kampi precej cenejši od Hrvaške.

Narava je enkratna, od plaž, do polj, do gričev, do ravnine, do oljk, do peščenih nasipov, do klifov in butanja valov.

Južna Italija, v peti italijanskega škornja je zame neokrnjena dežela, ki se prebuja. Masovni turizem je še ni dohitel, zato pohitite z ogledom. S seboj vzemite nasmeh, kremo za sončenje in sončna očala.

Nekaj statistike za konec

Prevoženih kilometrov: 3.280 km
Strošek bencina: 392,19 eur (260,74 litrov – poraba torej: 7,9 l/100 km)
Spanje (2 odrasla, 8 letni otrok, pes, elektrika, kamper) skupaj: 178,20 eur oziroma:

• kamp Fano: 19,60 eur
• kamp Lido Salpi: 16 eur
• kamp La Masseria Gallipoli: 26 eur
• kamp Baia di Gallipoli: 20 eur
• kamp International Lido di Metaponte: 22 eur
• kamp Nube, Sorrento: 31 eur
• kamp Zeus, Pompeji: 24 eur
• kamp Fano: 19,60 eur
  

Cestnine: 108,50 eur
Capri trajekt: 88 eur
Capri vzpenjača, bus: vse po 2 eur
Pompeji (1 odrasel): 15 eur
Vlak Pompeji-Neapelj-Pompeji: 2,80 eur/osebo/smer
Večerje: porcija pašte cca 8-9 eur ( s školjkami: 10 eur)
Pijača (coca cola): do 2 eur
Kava (espresso lungo): 0,90 – 1,40 eur

S prstom po zemljevidu

Petek

Sobota

Nedelja

Ponedeljek

Torek

Sreda

Četrtek

Petek

Sobota