ali Nomadi v Londonu

Ja, ja, sej vem, v Londonu ste bili že skoraj vsi. Če ne pred kratkim, pa ko ste bili mlajši. Jaz sem tudi že bila.

Pa smo šli še enkrat. Ker je London vreden večkratnih obiskov in ker večina moje najožje družine vendarle še ni bila in ker sem jaz itak vse pozabila, ker je od prejšnega obiska minilo že….veliko let.

Torej, Ema ima konec maja rojstni dan in tokrat smo se odločili, da ga praznuje v Londonu (prejšnja leta v Parizu, Rimu, Gardalandu, New Yorku…ima pač srečo, da je rojena v mesecu, ki je eden lepših za potovanje po svetu).

Letalske karte sem kupila že oktobra, zato so bile zelo ugodne (193 eur za 2 odrasla, 1 otrok in 2 vnaprej plačana sedeža tja in nazaj) in tokrat smo leteli iz Brnika, kar je sploh zelo priročno. Hotel sem rezevirala….ups, to je pa že mala anekdota, ki si zasluži svoj naslov in svoje poglavje.

Ugodneje ne gre
ali Kako rezervirati več hotelov v Londonu (pa ne vseh hkrati seveda)

Preko Booking.com že oktobra rezerviram Ibis hotel v Whitechapel predelu Londona. Zdela se mi je super lokacija, saj blizu pripelje vlak iz letališča Stansted in blizu je metro za v center. Cena: okoli 600 funtov (5 noči, 2 odrasla, 1 otrok, z zajtrkom). Meni se je zdelo kar ugodno za London.

V Londonu imam prijatelja iz mladosti, Marcota. Krasen fant. In mu sporočim, da prihajamo, da se bomo vidli in da komaj čakam. Sporočim mu tudi, kje bomo bivali. In mi takoj odgovori, da to pa ni primeren okoliš in da naj raje poiščem kaj bližje centru. Recimo v okolici postaje Victoria. OK, grem pogledat, ampak tam pa sami dragi hoteli – oz. hoteli, ki niso znotraj našega budgeta. Nekako le uspem najti hotel, 650 funtov, takoj zraven postaje. Ampak bolj kot sem ga hodila gledat na spletno stran, manj mi je bil všeč. Tak temačen, neprijeten, skratka ena grozna luknja. In tako sem vsak dan pregledovala spletne strani, v upanju, da najdem kaj primernejšega. In res!!! Pojavi se posebna ponudba za Best Western Corona hotel, na Belgrave ulici, v bližini postaje Pilmico. Redna cena: 1.200 funtov, akcijska cena: 280 funtov. Seveda takoj odjavim tisti bedni hotel in rezerviram tega. ŠTIRI zvezdice hotel!! V takih pa mi nikoli ne spimo!! Sploh nisem mogla verjeti, da je res vse ok in sem celo pisala na pomoč uporabnikom na Booking.com, kjer so mi zagotovili, da je vse ok. In je res tudi bilo OK. Spali smo v super hotelu, na odlični lokaciji, z najboljšim zajtrkom in najčistejšo sobo. OK, mogoče je bila soba nekoliko manjša, ampak glede na to, da smo res samo spali v njej, je bila odlična. Hotel vam res z največjim veseljem priporočam, ampak žal (vsaj za nas) samo, kadar ima posebne ponudbe (nižjih) cen.

Prihod

Easy jet je seveda zamujal. Na Stansted smo prišli zvečer, se z vlakom odpeljali do Tottenham hale postaje, prestopili na podzemno (Victoria, modra linija) in se odpeljali v hotel. Javni prevoz v Londonu funkcionira odlično z uporabo brezstičnih kartic (lahko tudi njihovo Oyster card, če nimaš svoje brezstične, ampak mi imamo Revolut in nismo potrebovali nič drugega), otroci do 11 leta imajo zastonj in gredo pač skupaj z enim od staršev skozi vrata, namenjena invalidom, mamam z vozički, potnikom s prtljago. Še to – iz letališča Stansted do Londona smo mi izbrali vlak, ker je hitrejši, cenejši bi bil avtobus.

V hotelu smo umili le ves letalski prah iz nas in popadali v postelje s svežimi, dišečimi hotelskimi rjuhami (vsaj zame je to en poseben čar).

Bančni prazniki spraznijo mesto

Imeli smo srečo, ker smo prispeli ravno na vikend, ko imajo otroci konec enega semestra v šoli, starši pa t.i. “bank holidays”. Ta praznik imajo 2-3 krat letno in to zato, ker naj bi Anglija imela manj dela prostih dni, kot drugje in so si izmislili pač bančne počitnice. Posledica je bilo manjše število ljudi v mestu in manj gneče v centru.

Od našega hotela do Palace of Wesminster je 15 min hoje. Najprej smo prikorakali do obrežja reke Temze, kjer je lepo vidno, da je južni del novejši. Ob Temzi je večino časa speljana pot, za pešce, ponekod tudi za kolesarje. Veliko ljudi teče.

Šli smo tudi mimo galerije Tate Britain, ki pa je bila še zaprta.

Mi se odpravimo dalje, do parka pred parlamentom, kjer je manjše, super leseno otroško igrišče.

Big Ben žal prenavljajo in vidimo le delavske odre. Zato gremo dalje do Downing street 10, ki pa je tako zastražen, da le od daleč vidiš vrata stanovanja, kjer živi Hugh Grant…..joj, ne, on je živel tam le v enem filmu,…zares pa zdaj živi odhajajoča gospa Theresa May.

Vrnemo se do Westminster Abbey, kjer verjeli ali pa ne, ne najdemo vhoda za ogled notranjosti. Zato gremo kar dalje. Malo žalostni. V smeri proti Buckingham palači nas presenetijo zaprte ceste. Odvija se nek dobrodelni tek, družine z zelo majhnimi otroci tečejo in spremlja jih glasbena spremljava na neke posebne kovinske bobne/tolkala….na katere igrajo tudi otroci. Strašno ganljiv prizor. Njihov tek spremljamo čisto do Buckinghamove palače, kjer imajo tekači cilj, zato nam ne uspe priti čisto blizu palače, a vseeno. Smo pa videli črnega laboda v jezeru parka pred palačo, kar je pa tudi nekaj.

• 

• 

Pot nadaljujemo po Green parku, mimo hiše, kjer je mladost preživela Lady Diana, proti National Gallery. Vmes nas popade žeja (taka, hujša, ker za manjšo imamo vodo vedno s seboj) in se ustavimo v Pret-a-manger, za kar mi je svetovala prijateljica Slavica (hvala ti!). Ogledamo si seveda tudi Narodno galerijo (mimogrede – muzeji v Londonu so večinoma vsi zastonj. Le kakšne poseben zbirke je potrebno doplačati) – Van Gogh, Picasso, Monet, … prečudovite sobane s prečudovitimi slikami.

• 

• 

• 

Galerijo zapustimo na izhodu za Trafalgar square, ki je poln ljudi, ki tam posedajo, malicajo ali pa samo sedijo in klepetajo. Ema spleza na leve in prepleza cel spomenik…kot vsi tamkajšnji otroci.

• 

• 

• 

• 

Nato smo šli mimo Leicester trga (z obveznim postankom v M&M trgovini) do ulice Regent in do Piccadily Circusa (meni osebno nič posebnega). Vmes je padlo 5 kapelj dežja, a smo nadaljevali pot po ulici Regent, ki je znana po trgovinah vseh možnih svetovnih znamk. Vstopili nismo v nobeno (ok, v Superdry sem samo vrgla na hitro eno oko), do najbolj znane trgovine z igračami Hamley’s, za katero mi je spet povedala Slavica. Ema je imela nekaj svojega denarja od babice, zato sva seveda vstopili, Rok pa je šel za vogal na kavo.

Hamley’s je res nora trgovina. Nekaj nadstropij polnih igrač za vse starosti otrok (in tudi odraslih). Ema si je v miru ogledovala nadstropje za nadstropjem, si ogledala vse interaktivne predstavitve igrač (v vsakem nadstropju vsaj 3 prodajalci aktivno predstavljajo neko igračo, kar seveda privabi otroke in posledično starše k nakupu – zelo dobra taktika, marsikatera od teh igrač bi morda nerazumljena ostala na polici trgovine), v roke prijela vse, kar jo je zanimalo, vse do vrha stavbe. Tam pa je sprejela odločitev, da si izbere neke posebne pol kotalke in enga plišastega kužka. V celi trgovini, kjer je milijon igrač, moj skromni otrok izbere le dve malenkosti. Ah….

Ob izhodu iz trgovine ugotovim, da je Rokov telefon nedosegljiv. Kaj??!! In kako naj se zdaj najdemo?? Pošljem sms, ki pa čudežno prileti do Roka in čez par minut smo spet skupaj. Pot nadaljujemo po ulici Regent, do Oxford ulice, ki je najbolj znana nakupovalna ulica (dostopnješih blagovnih znamk), tam nas preseneti totalna gneča, ki je sicer zelo znana za to ulico.

Ne nakupujemo prav dosti, v McDonaldu pojemo in pridemo do Hyde parka, do t.i. Speaker’s cornerja (vogal za govorce), kjer še iz starih časov izvira navada, da lahko vsak stopi na dvignjeno gajbo in pove, kar mu srce poželi. Rok in Ema sta povedala vsak nekaj malega (bolj ali manj pametnega), ob njiju dveh pa je bilo kar nekaj večjih skupin govorcev, večinoma črnih, daljših brad. Ni mi sicer čisto uspelo ugotoviti, kje jih čevelj žuli (čeprav je verjetno to jasno), smo se raje malo hitreje pobrali dalje.

• 

• 

Prehodili smo (eni prekotalkali) vzhodno stran Hyde parka in prišli do Wellingtonovega slavoloka. Tam smo mislili iti na avtobus, ampak smo kar podaljšali peš do postaje Victoria, v Mark & Spencer kupili manjše darilo za prijatelje, ki so nas povabili na večerjo in šli v hotel pod tuš. Prehodili smo več kot 10 km po mestu London.

Marco in njegova večjezična družina

Moj prijatelj Marco je en krasen fant, ki sem ga spoznala pred 29 leti v Nemčiji. Skupaj sva obiskala poletno šolo nemščine v Marburgu. Njegova mama je Slovenka in zna govoriti tudi slovensko, oče je sicer nemškega porekla, a živeli so v Milanu. Nato je spoznal ženo Portugalko in skupaj z dvema sinovoma zdaj živijo v Londonu. In so nas prijazno povabili na večerjo.

In smo seveda šli, ker smo se zelo veselili srečanja. Z Marcom sva se v teh dolgih letih 2 krat videla v Ljubljani, nazadnje ne dolgo nazaj. Zdaj pa smo se končno uspeli dobiti še z družinama. Ema se je takoj odlično ujela s fantoma in ugotovila sem, da moja hči dejansko zelo dobro govori angleško (za 3 leta učenja v šoli), igrali so se cel večer in se imeli super. Mi, ta stari pa tudi. Marco s svojo ženo govori italijansko, z otrokoma tudi, včasih angleško, včasih pa še portugalsko. Njegova žena Ines se zelo trudi, da bi otroci znali vse te jezike. Žal le slovensko govorijo zelo malo. Ampak to bi bilo pa že čisto preveč za pričakovati od otrok. So ena super večjezična in več narodnostna družina, ki živi v eni krasni hiški, s čudovitim vrtom. Preživeli smo res prelep večer!

Dan za muzeje

V ponedeljek smo se takoj zjutraj z avtobusom odpeljali do Tehničnega in Prirodoslovnega muzeja (Science and History museum). Mi smo se večinoma vozili z avtobusi, ker je bilo zaradi praznika prometa precej manj in avtobusi imajo povsod svoje pasove, jih je ogromno (avtobusov namreč) in iz njih se več vidi, kot če bi se vozili z metrojem.

Najprej obiščemo Prirodoslovni muzej, kjer občudujemo seveda trupla živali (nagačena) in kosti tistih, ki jih niso mogli več nagačiti, ker so prej izumrle. Kljub vsemu je muzej enkraten, velik in otroci se lahko veliko naučijo. Ema je zelo uživala. Čisto na vrhu muzeja imajo celo simulator potresa, ki se je zgodil pred leti v Kobeju na Japonskem. Dejansko doživiš, kako je bilo v enem od supermarketov, ko je streslo. Zelo neprijetno.

• 

• 

• 

Naslednji je bil Tehnični, za katerega pa nam je večer prej Ines svetovala, da naj gremo v najvišje nadstropje, kjer je Wonderlab. Je sicer za doplačat, ampak je vredno. Je celo nadstropje interaktivnih zadev. Ema in Rok sta šla celo letela 3D z nekimi vojaškimi letali. Wonderlab pa je dejansko res kot en čudežni laboratorij, kjer zaposleni otrokom predstavljajo različne stvari: od gibanja zemlje okoli sonca in lune okoli zemlje, do elektrike, do grmenja, do plinov, do doživljanja barv, do zaznavanja toplote, do dričanja po toboganih iz različnih snovi…. Ogledali smo si tudi predstavo, kako delujejo rakete – vse interaktivno in v sodelovanju z otroci. Noro dobro!! Priporočam vsem, ki boste šli tja. Vredno vsega denarja. A vendar mogoče bolj za otroke do 12 leta, večji se znajo že malo dolgočasiti, Ema je bila nekako na meji.

Po nekaj urah vseh teh muzejev odidemo do Hyde parka na travico na malico. Si ogledamo Albert hall, Kensigston palačo, spomenik Peter Panu sredi Hyde parka in sedemo na bus, ki nas odpelje v Hamden, enega od predelov Londona.

• 

• 

• 

• 

• 

Tam nas pričaka nekoliko drugačen svet, manj kraljevski in bolj angleški. Polno ljudi, market na ulici, razprodaje čevljev v trgovinah (All starke za Emo (odrasla številka) so bile 25 funtov)…. Kosilo pojemo v eni bolj znanih Fish and chips restavracij. Malo smo si privoščili.

• 

• 

Nato nadaljujemo spet peš in pridemo skoraj do Oxford streeta, od koder z busom domov. Ta dan smo prehodili: 6 km.

Rojstnodnevno presenečenje ali svet Harryja Potterja

Torek je in Ema ima rojstni dan, deveti rojstni dan. Seveda ji ne povemo, kaj jo čaka, temveč le to, da gremo na ogled nekega gradu, kjer imejo tudi lepe vrtove. Zgodnji zajtrk, vožnja z metrojem do Euston železniške postaje in nakup vozovnic, kjer nas žal “nategnejo” in odpeljemo se s počasnim vlakom – londonski “underground”. Cijazimo se res do onemoglosti. Vmes pa Emi izročimo kuverto št. 1, ki je vsebovala informacijo, da ne gremo na ogled gradu, temveč na ogled Warner Bros studia, kjer so snemali njen najljubši film (oz. več njih) Harry Potter. Ema sploh ne dojame in je najprej kar nekaj trenutkov brez besed, nato pa sledijo objemi in poljubčki in veliko veselje v očeh najine ljube hčerke. Po 101 postaji se pripeljemo do Wattford junction postaje, kjer izstopimo in tečemo do mesta, kjer nas čaka poseben avtobus za prevoz do studia.

O studiu je brezveze izgubljati besede, če imate otroka, ki je nor na Harry Potterja in če si le lahko privoščite obisk tega, potem morate to nujno videti. Zadeva je nora. Presegla je moja pričakovanja. Tam res predstavijo vse, kako so posneli te filme. Obvezen pa je spletni nakup vstopnic, ker jih tam ne boste mogli, pa še to je potrebno opraviti par mesec vnaprej. Cene žal niso nizke. Zelo dobro služijo na račun otrok … in ne boste verjeli, tudi odraslih!! Jaz sem kar začudeno gledala, koliko odraslih je prišlo tja, oblečenih v Harry Potterje!! O tem imam pač svoje mnenje.

Nekje na sredi ogleda, potegnem iz nahrbtnika kuverto št. 2, s katero je Emi moj brat podaril jahanje na Harryjevi metli. Tam te nato posnamejo, pofotkajo in ti nato vse to drago prodajo. Ema pa je bila totalno navdušena.

Ko se je ogled počasi končal, prispemo seveda v veliko trgovino, kjer se lahko kupi marsikaj na temo Harry Potterja. Tam Emi izročim še zadnjo kuverto, v kateri je darilni bon za 30 funtov, ki ga lahko porabi v tej trgovini. Pa da ne boste mislili, da si je lahko privoščila veliko. Dve mali sovici (ki naj bi bili znani v filmu) in ene nalepke. Grozno drago je vse!

Utrujeni se odpeljemo (tokrat s hitrim) vlakom domov. Ustavimo se še na Oxford street, ker sem si zaželela enkrat ogledati trgovino Next, v kateri že leta kupujem za Emo preko spleta.

Ob 18.32 sredi Londona Ema dopolni 9 let.

Pot nadaljujemo spet peš in sicer do Park Lane, kjer končno sedemo na bus in gremo v hotel. Ta dan smo prehodili (poleg 4 ur ogleda studia) še: 4km

Obviseli v zraku, odkrili pot ob Temzi, dolga pot do Greenwicha in nekaj več kapelj dežja, kot smo pričakovali

Vse dni smo brezveze nosili s seboj dežnike, za sredo pa smo se odločili, da jih pustimo doma, saj je bila napoved le, da bo hladneje, dež pa le ob 16h malo in ob 18h malo. To bomo pa že nekje prevedrili.

Danes je bila na vrsti Emina želja in sicer obisk London eye. Smo bili tam že zjutraj, kakšno uro pred odprtjem, ker so nam vsi grozili, da je veliko čakanja. Moram povedati, da smo bili 2. v vrsti, do 10h, ko so dejansko odprli blagajno, jih je bilo za nami še ene 10 in vse do konca obiska te znamenitosti nihče od tam prisotnih, ni čakal dlje kot 15 min. Očitno tak dan.

London eye je ena od plačljivih stvari, mi smo koristili invalidsko kartico ugodnosti (torej ena polna cena), jaz sem bila označena kot spremljevalec (zastonj) in Ema, kot otrok (minimalno nižja cena), skupaj tako 61 eur. Zelo drago! Najprej smo si ogledali kratek 4D film, nato pa vstopili v eno od kapsul tega vrtiljaka. Razgled je res čudovit, vidi se cel London in še dlje. Ampak, ko smo bili tik pred vrhom, se kapsula ustavi. In stoji. Najprej sploh nismo opazili, kajti zadeva se vrti zelo počasi. Potem pa le dojamemo, da smo neprestano na istem mestu in da to nekaj ni OK. Kmalu pride tudi obvestilo po zvočniku, da njihovi serviserji že odpravljajo težavo. Sej prostora v kapsuli je res dovolj in je v celoti steklena, tako da občutka utesnjenosti ni, pa vseeno…postalo nam je pošteno dolgčas. Mislim, da smo tako stali več kot pol ure. Ustavili smo se kar 2 krat.

• 

• 

Srečno spet na trdih tleh, obiščemo otroško igrišče, ki ga je Ema opazila že iz višav. Nato nadaljujemo pot do katedrale Sv. Paula. In sicer se odločimo, da gremo kar peš, saj je po južnem obrežju reke Temze speljana čudovita sprehajalna pot.

• 

• 

Temzo prečkamo na mostu Blackfriars in vstopimo v The City. To je poslovni del Londona, z visokimi stavbami. Ustavimo se najprej pri katedrali. Zaradi visoke vstopnine (in nekoliko manjšega interesa ženskega dela družine), v samo katedralo vstopi le Rok (ki ima ogled zastonj). Po ogledu si privoščimo malico (eni vzamejo hrano v McDonaldu, eni v Mark & Spencer), pojemo jo na klopci v parku, kjer seveda nismo edini.

Peš naprej mimo propadle restavracije Jamia Oliverja in zelo dobro delujoče od Ramsey Gordona pridemo do Tower of London. Ogledamo si ga le od zunaj. Začne počasi deževati, najprej čisto malo, nato pa malo bolj. Med dežnimi kapljicami prečkamo Temzo čez Tower bridge. Na drugi strani hitro najdemu avtobus in se odpeljemo v oddaljeni Greenwich.

Še vedno dežuje, ne veliko, ravno toliko, da smo čisto malo mokri, ampak ne dovolj, da bi si kupili dežnike. Skozi lep park prispemo do Observatorija, kjer zoper dobimo zelo ugodno ceno za vstop (3 za manj kot redna cena za enega odraslega, še danes na vemo, kaj so nam zaračunali, a vseeno smo bili zelo veseli.). Naša glavna želja je bila videti črto, ki označuje poloblo na dva dela. Poldnevnik nič! Za vse, ki bi vas, tako kot nas, zanimala le ta črta, predlagam, da ne plačujete vstopnine, ampak ob prihodu (peš, po strmini iz parka), tik preden zagledate vzorce merskih enot, na desni strani odprete kovinska vrata (ograjo) in se slikate kar tam, saj je tudi tam ta črta. Mi žal nismo vedeli.

Medtem je dež ponehal in sprehodimo se po vasi Greenwich, luštna vasica. Si na hitro, od zunaj, ogledamo Cutty sark ladjo (za katero je Ema najprej mislila, da se prebere “Cuttie shark”). Potem pa na bus in dolga pot nazaj do hotela. Ta dan smo prehodili: 6km

Adijo London….ups…še malo shoppinga in hoje

Zadnje jutro, zadnji zajtrk, kovčki polni. V hotelu nam jih prijazno spravijo, mi pa hitro na avtobus in do svetovno znane trgovine Harrods. Ker smo totalno prezgodnji, se ustavimo na kavi in napišemo še vse razglednice. Ja, mi smo eni tistih, ki še vedno od povsod pošiljajo kartice. In menim, da so jih prejemniki kar veseli. Pomislite, kdaj ste vi nazadnje kakšno prejeli in kdaj ste nazadnje kakšno pisali??

Ob 10h se vrata končno odprejo in vstopimo v to prečudovito glamoruzno trgovino. Najprej se sploh ne znajdemo, ker je vse prazno, prodajalk milijon, pa sami parfumi in elegantne torbice. Nič, kar bi mi želeli videti, kupiti… Zato se malo sprehodimo in pridemo do stopnišča, kjer si izberemo nadstropje z igračami (kaj pa bi drugega??? Za vse ostalo sploh nimamo denarja!). Ema si izbere neke čarovniške zadeve, Rok tudi (!!), nakupim še nekaj malega za zlati nečakinji in ko že hočemo oditi, zagledam celo steno šolskih puščic. Vem, da Ema potrebuje novo. Zato si izbere še novo puščico (oziroma dve, ker sta manjši). Zdaj pa res pojdimo raje ven!!

• 

• 

• 

• 

Zunaj sije sonce, ura je 11.30 in mi ne vemo kaj s časom. Zato spet začnemo hodit in hodimo po lepih londonskih ulicah, kjer živijo bogati, kjer živijo malo manj bogati in vse do Sloan squara, kjer se začnejo ulice, polne cvetja. Potekal je namreč Chelsea festival cvetja in trgovine so kar tekmovale, katera bo imela bolj okrašeno izložbo in zunanjost.

Kmalu smo blizu hotela in zavijemo v drugo smer. Imamo namreč še kar nekaj časa. Zato se sprehajamo naokoli, pridemo spet do reke Temze, si ogledamo Chelsea bridge in se ustavimo v parku nekega Georga. Opazujemo pse pri igri in pogrešamo našo Toro (Tora je seveda ostala doma, saj ne sme na avion. Uživa pri Dijani in Simonu, ki sta lastnika Jimmyja, ki je oče Torinih mladičev – uf..tole je pa zapleteno). Psi kmalu pridejo tudi do nas in mečemo jim žogice, kar vsem.

Potem postanemo vsaj malo lačni (imeli smo namreč namen se dobro najesti pred odhodom na letališče, pa nikakor nismo postali lačni) in se odpravimo v ulico za našim hotelom. Tam odkrijemo pekarnico, kjer imajo tudi lazanje. Izkaže se, da so lastniki Črnogorci in kmalu veselo klepetamo. Zelo so bili veseli, da so srečali “naše” ljudi in da so lahko malo poklepetali. Hrana pa je bila ena najboljših v Londonu (in tudi še kje drugje po svetu). Res odlično!!

Tisti dan smo prehodili: 6,5km

Metro, vlak in spet smo na letališču in letalo ima spet zamudo in na Brniku pristanemo ob 22.20, pričaka nas oči in gremo po Toro in domov – spat. Crknjeni od dolgega čakanja na Stanstedu in celega tedna Londona.

Refleksija

Kot rečeno na začetku, večina vas je že bila v Londonu in ga poznate. Mi smo ga prehodili po dolgem in počez in spoznali tudi ulice, ki jih večina od vas ni in nikoli ne bo (ker ni nujno, da jih). Prehodili smo vsaj 32,5 km in to brez enega samega žulja.

Nam je bil London zelo všeč. Včeč so nam bili nadvse vljudni prebivalci, všeč so nam bili parki, hiše in palače. Všeč nam je bilo, kako ni getov, kako ljudje različnih narodnostih bivajo skupaj, zmešani. Prebrali smo, da je uradni jezik angleščina in še vsaj 300 drugih. Mi smo jih slišali vsaj 20, angleščine še najmanj. Videli smo bogate, v bogatih avtomobilih (v centru mesta so sami hudi avti, tudi taki, ki jih videvamo v revijah), in take, ki potujejo z avtobusi in nosijo težke vrečke iz trgovin. Videli smo ogromno tekačev in ogromno kolesarjev. Videli smo veverice sredi mesta (v parku) in videli smo čiste ulice. Videli smo London.

Hotel: 280 funtov (5 noči, 2 odrasla, 1 otrok 9 let, zajtrk = cca 317 EUR)
Let: 190 eur ( ročna prtljaga, dokup sedežev, let iz Ljubljane do Stansteda, kupljeno 7 mesecev vnaprej)
Prevoz (večinoma izven “rush hour” in vedno z brezstično kartico): bus: 1,5 funta, metro 2,4 funta, otroci do 11 zastonj
Vlak letališče – London (povratna): cca. 60 funtov
Hrana:

• fish&chips za 3 osebe + 3 brezalkoholne pijače: 60 funtov (obstaja tudi cenejša varianta)
• Pret-a-manger: topli obroki cca 5 funtov, hladni cca. 3 funte
• brezalkoholne pijače: 3 funte