Grčija – Tο καλοκαίρι μας στην Ελλάδα

(To kalokeri mas stin Elada)

Ali Naše poletje v Grčiji

Prvi del

Petnajst let oziroma δεκαπέντε χρόνια sem prepričevala Roka, da bi šli na potovanje po Grčiji, meni tako dragi državi.

In letos mi je uspelo. Pripravili smo vsa Covid potrdila, opremili se z vsemi zemljevidi, Nacetu napolnili omare in predale in se v petek 25.6.2021 ob 5h zjutraj odpeljali počitnicam naproti.

Na slovensko-hrvaški meji smo čakali eno uro, nato na hrvaško- srbski še dodatno uro in pozno popoldne prispeli v Vranje. Imeli smo le dva postanka na poti; za zajtrk in bencin.

V Vranju je kamp, ki sicer bolj spominja na PZA, a ima vso oskrbo, lokal, restavracijo in bazen. Bazen je najpomembnejši! Še preden smo Naceta dobro ustavili, smo že skočili v vodo. Lastniki prijazni, turistom zelo naklonjeni. Pri njih smo pojedli tudi večerjo (čevape pa take dobrote, kot se pač spodobi za Srbijo). Srečali Tihano z družbo in popadali v postelje.

Zjutraj naprej. Smer Makedonija .. ups..Severna Makedonija. Na meji totalno kaos, nič kolon ampak vrivanje, en pred drugega, troblenje, kletvice. Ko misliš, da si že na vrsti za carino, se še trije dodatno vrinejo pred tabo. Zunaj pa že pošteno vroče.

V S. Makedoniji se ustavimo v Velesu, nekoč znanemu kot Titov Veles. V pekarni nam zamenjajo 5 eur v njihov denar, nakupimo kolače, kruh in se sprehodimo po centru.

Na makedonsko – grški meji nas tudi pogledajo ne. Jaz pa 7x zamenjala PLF obrazec, da bo ja pravilen, zjutraj panično iskala in shranjevala QR kode, ki jih Grčija zahteva za vstop v državo. Na meji pa le nasmeh in lepo se imejte.

Mimo Soluna, po ovinkih, ki jih nikakor ni hotelo biti konec, prispemo na prvi cilj v Grčiji – kamp Thalatta v zalivu Kalamitsi. Oddahnemo se, skočimo v čudovito morje, Naceta pa postavimo v senco. V kampu smo ostali še cel naslednji dan, saj smo morali malo zajeti sapo pred nadaljevanjem poti. Kamp je zelo lep, z lepo plažo, manjšim bazenom, restavracijo in barom.

Po dveh mirnih nočeh, pot nadaljujemo. Zunaj je več kot 35 stopinj, res je pravo vroče poletje. Do Soluna gremo po drugi poti, ki je čudovita, gorska in z lepimi razgledi. V Solunu komaj najdemo parkirišče, saj smo hoteli parkirati prav v centru.

Po 5 min, ko še niti nismo prispeli do Belega stolpa, mi zazvoni telefon in prejmem sporočilo, da mi v mojem stanovanju, v kopalnici pušča voda in da ima spodnji sosed vse že zalito. Sranje! Meni pa v tistem trenutku neha delati telefon. Nisem vedela, naj jokam ali kričim. Še dobro, da imam Roka, ki me je pomiril. Našla sva zavarovalnico, kjer imam stanovanje na srečo zavarovano in našla prijatelja, ki je vodovodar in bo vse zrihtal. Nekoliko sem si oddahnila in ogled Soluna smo lahko nadaljevali. Nujno sem namreč morala kupiti dolgo krilo za ogled Meteore. Prepričana sem bila, da samostane lahko obiščem tudi v dolgih hlačah, a sem se motila. Krilo najdem v drugi trgovini in to zelo lepo in poceni.

V Solunu sva tudi oddala glasovnici za Referendum o pitnih vodah, ki poteka v Sloveniji. Odločno sva glasovala proti in bila navdušena, da sva imela možnost to oddati tudi v tujini.

Ker je bilo res vroče, smo Solun po 2 urah zapustili. Odločili smo se, da gremo do Meteore.

Na poti se neprestano ustavljamo in plačujemo cestnine. V tem, severnem delu Grčije, z avtocestami upravlja druga firma, ki ima za merilo višino avta in sicer do 270 cm, zato smo plačevali enako, kot osebna vozila. Tu pa se pravila spremenijo in meja se zniža na 220 cm. Ker tega nismo vedeli, se je Rok na prvi cestninski postaji nekoliko razhudil in ob tem uporabil res izvirno angleščino: “No, it is not seven PA POL, it is three PA POL”. (hotel je povedati, da ni 7 eur in 50 centov, temveč le 3 eur in 50 centov, pa je teh 50 centov spremenil v slovenskih “pa pol”). Jaz teh “pa pol” sploh nisem registrirala, Ema pa je skoraj umrla od smeha. Tej prigodi smo se še nekaj dni smejali.

Avtocesta se je kar vlekla, mi postajali malo lačni, pa tudi bencin je bil že malo proti koncu. Vseeno se odločimo in potegnemo do kraja Metsovo, na večerjo. Kraj je čudovit, absolutno vreden ogleda, ampak bodite pa pri naročanju hrane nekoliko bolj pazljivi, kot smo bili mi. Rok je namreč pomotoma naročil drobovino koze in še danes, če samo pomislim na to jed, mi postane pošteno slabo. Rok je večino pojedel, ostalo pa kasneje Tora. Vonja v nosu se z Emo nisva še dolgo ne znebili.

Pot od tam do Meteore je potekala spet po ovinkih, na enem od njih smo na hitro uzrli črn kombi koprske bande in jim veselo potrobili. Nekaj dni kasneje pa smo skupaj uživali na drugem koncu Grčije.

Na poti v eni od odročnih vasic tankamo (ne tankajte v odročnih krajih, je nafta nekoliko dražja). V vas pod Meteoro prispemo zgodaj zvečer, skočimo v bazen, zamenjamo vodo v Nacetu in skoraj umremo od strahu, ko se nam približa volk. No, vsaj zdel se mi je volk. S Toro skočiva v kombi, saj sem se ustrašila, da naju bo napadel. Skozi okno nato ugotovim, da gre le za shirano samico (verjetno nekje z leglom – glede na seske) podobno sibirskemu haskiju in ki je verjetno zelo prijazna, saj so otroci kar pritekli do nje in jo božali. Sama sebi sem se zdela pošteno neumna.

Zjutraj smo med prvimi obiskovalci Meteore. Čudovita jutranja svetloba je osvetljevala vse samostane. Žal je bil največji zaprt, najatraktivnejšega pa obnavljajo. Izberemo tistega, do katerega ni stopnic (drugje je namreč potreben vzpon po cca 100 stopnicah), ostale si ogledamo le od zunaj. Rok je bil kasneje jezen, da si nismo še kakšnega. Morda smo res naredili napako.

Nadaljujemo do Delfov. Že opoldne pridemo v Delfi kamp, spet se vržemo v bazen in pojemo kosilo na njihovi senčni terasi. Popoldne prelenarimo.

Zjutraj smo spet prvi, tokrat na ogledu Delfov. Enkratna jutranja energija, takoj nam je bilo jasno, zakaj so ravno tam postavili svetišče in iskali popek sveta. Zelo svetujem oglede vseh teh znamenitosti ob jutranjih urah. Ko je še vse mirno, spokojno, zdaj v teh časih, tudi skoraj brez turistov. Predvsem pa še ni tiste pasje vročine, kot kasneje tekom dneva.

Na poti se peljemo skozi grško smučarsko središče Arachova. Presenečeni, da smo naleteli na kaj takega.

Ker smo se odločili, da naše potovanje malo spremenimo, se ne odločimo za ogled Evie in Sounia. Zavijemo direktno proti Korintskemu kanalu. Trenutno ne funkcionira, ker se je del pobočja sesul in kanal tako ni prevozen. Od daleč ni bilo videti, da bi to kaj popravljali.

Kanal si ogledamo še iz spodnje strani, v kraju Isthmia (ožina), nakupimo kruh in zelenjavo, ter se odpravimo do novega Epidavra. Prvi kamp nas ni navdušil, saj je bil pol t.i. paušalistov, ki so srepo gledali v nas, ko smo se sprehodili po kampu. Nekoliko neprijeten občutek, predvsem pa gneča. Zato smo izbrali kamp Nicolas 1, kje smo bili samo 3 gosti. Dobili smo čarobno parcelo, v sencu, takoj za travnato površino namenjeno ležanju na plaži in s čudovitim pogledom na palme in morje. Sanjsko. Ostali smo dve noči. Si ogledali mali Epidaver, kjer so se ravno pripravljali za predstavo čez nekaj dni.

Od Novega Epidavra, do tistega pravega, smo potrebovali manj kot pol ure. Ema in Rok sta pred občinstvom zapela Mercatorjevo pesem Leteča druščina. Čeprav pesem ni za nič, je pa tam njun nastop navdušil kar nekaj turistov. Akustika Epidavra je res dobra in malo ljudi se opogumi in zapoje. Jaz bi takoj, pa se bojim, da bi vsi zbežali. Žal…

Naš naslednji postanek je bil Nafplio, menda najbolj romantično mesto v Grčiji, vsekakor pa glavno mesto prve grške republike nekje v 19 stoletju. Stari del mesta je res čudovit, spet tiste ulice, polne cvetja, lokalčkov, trgovinic… Nad starim delom mesta kraljuje trdnjava, v zalivu pa otoček z utrdbo.

Za ta dan smo se odločili, da se peljemo do Leonidia. Nepomembnega kraja, o katerem mi je že pred leti govoril moj prijatelj Žiga, da ima neko posebno energijo, ki je njim tako ustrezala, da so pot po Grčiji zaključili kar tam in ostali nekaj dni.

Imamo res vročinski val in zaradi neprestane klime v avtu, se je Rok totalno prehladil in ima vnete sinuse. Nič kaj prijetno, sploh zdaj, ko vsakič ko kihneš, vsi mislijo, da imaš korono. V lekarni so mu sicer nekaj dali, a ne pomaga prav dosti. Zato se že 2 dni vozimo brez klime. Saj kar gre. In ker nam je na poti postalo hudo vroče, smo se ustavili na Tigani plaži, da smo se vsi 4 (tudi Tora) vrgli v vodo. Super ohladitev.

A ko smo se pripeljali v kamp, ugotovimo, da sva z Emo obe pozabili natikače tam, kjer smo parkirali Naceta in se kopali. Hitro smo se odpeljali nazaj in … še so bili tam.

V Leonidiu imajo ogromne plantaže sadja in zelenjave. Pokrite z belimi plastikami. To me je zelo spomnilo na špansko serijo Mar de plastico, na Netlfixu. Priporočam ogled.

Kamp Semeli v Leonidiu je res zelo lep….za šotore. Kajti le za njih je na voljo ogromno sence, za ostale je na voljo sončna terapija. Dvakrat smo prestavili Naceta, ker smo vedno po 5 min bili v celoti na soncu. Za šotore pa imejo čudovita majhna mesta, s totalno senco. Imajo luštne zunanje tuše in skupno kuhinjo. Od 10 gostov, smo bili 4 Slovenci.

Na večerjo smo šli v malo vasico (par hiš) za ovinkom, jedli povprečno dobro hrano in si poobedek privoščili na plaži – Haagendasz sladoled – en najboljših. Ta sladoled na plaži je bil zagotovo eden tistih družinskih trenutkov, ki nas povezuje in ostane za vedno v spominu. Pa je bil vendarle le en sladoled na plaži.

Med večerjo gledamo evropsko prvenstvo v nogometu

Nato pa se je začela naša gorska pot. Do Monemvasie smo se vozili po gorskih poteh, ki jih na marsikaterem zemljevidu sploh ni. Srečali čudovite neokrnjene vasice, zapuščene kraje, pastirje s kozami, lisico, ki je tekla mimo nas, psa, ki je v senci drevesa čakal, da je lahko ob našem prihodu prav planil v avto in lajal na ves glas. Skoraj bi povozili tudi želvo, ki je počasi lezla iz ene na drug stran ceste. Videli smo vetrnice za pridelavo energije čisto od blizu. Skratka zanimivo gorsko potovanje. Ni nam bilo žal, da smo očitno nekje na nekem križišču morda zavili levo, namesto naravnost.

Monemvasia. Šele tu smo odkrili, da je naglas na zadnjem “ia”. Se sliši čisto drugače “Monemvasja”. Na prostoru za invalide, tik pred vhodom v vas, so bili postavljeni namreč neki plastični bloki, polni peska. Sem predvidevala, da zato, da ne bi kdo tam parkiral. Kasneje se je izkazalo, da se jih lahko umakne z minimalno moči. Ah… No, kakorkoli, Rok naju je z Emo odložil zgoraj in šel parkirat čisto na dnu. Kar daleč.

Vas Monemvasia je čudovita, kar verjetno že veste, tudi če še niste bili tam. Male uličice, vedno več obnovljenih starih hiš, cvetoče grmovnice, mali lokalčki in hotelčki. Zelo podobno italijanskim vasicam, istrskim…

Od tam smo čez prelaz, ponovno po ne ravno najbolj glavni cesti prišli do trajekta za na otok Elafonissos. Otok znan po sanjskih plažah turkiznega morja in peščenih plaž. OK. Kamp, ki je ob tej najbolj slavni plaži je Kamp Simos (Simos se imenuje tudi plaža). Urejen, čist, a podoben živalskemu vrtu, saj dobi vsak gost svojo “kletko”. Da si lažje predstavljate: dobite pač nek ograjen prostor, do polovice zabetoniran, druga polovica ima pesek. Prostor je (večinoma umetno) osenčen. Na zabetoniranem prostoru pustite avto, na pesku postavite šotor. In taki boksi stojijo v vrsti en zraven drugega. Za avtodomarje je narejeno kot na PZA. Vsak svoje parkirno mesto, gledaš drugemo v bok avtodoma. Na soncu. Malo dlje, tam, kamor so poslali nas, so ti boksi pokriti z mrežo, da ustvarjajo umetno senco. Nas je skoraj kap. Mi nismo ljubitelji PZAjev, kjer stojijo AD poleg drugega, si gledajo v stranski bok in to je to. Kamp za nas totalno neprimeren.

Plaža. Plaža je zelo lepa, peščena, turkizna voda. Res je sanjska. A mi smo imeli smolo, prišli za vikend, ko je bilo polno ljudi, predvsem pa so bili non stop valovi. Emi do konca zabavno, meni totalno bedno.

Ostali popotniki so se oglasili, da ne razumejo, kako da nam ravno tu ni bilo všeč. In da naj gremo nekaj 100 m levo ali desno, da so mirni zalivi in podobno. Nam se res ni ljubilo hoditi ne levo ne desno, ker pač nismo imeli namena biti cel dan na plaži. Imamo psa, ki tudi ne more cel dan sam biti pred ADjem ali bog ne daj, hodit po vročem pesku levo ali desno. Dodam le to, da smo na Sardiniji doživeli mnogo lepih plaž z mivko in turkizno vodo, zato ni nič hudega, če nam pač ena ni bila ravno namenjena.

Zato vam svetujem, da se odpravite ne plažo Simos med tednom in kadar ne piha. Takrat je plaža zagotovo neprimeljivo bolj sanjska. Glede kampa – stvar posameznika. Ljubitelji PZAjev se boste počutili precej bolje, kot smo se mi.

Zato smo zjutraj otok zapustili. Se peljali do Gythia, v kamp, kjer sem pred cca 17 leti že preživljala svoje počitnice. Kamp je poln sence oljčnih dreves, barček v senci, restavracija, ki deluje cel dan, bazen, ležalniki in lepo plažo. Ob 12h začne na plaži močno pihati in takrat pridejo na vrsto kajtarji ter surfarji, mi, navadni lenivci, pa se preselimo na bazen ali odidemo v lokal na “evo espresso freddo metrio”.

Pridružila se nam je tudi družina, s kombijem Banda, ki smo jo videli na ovinkih pred Meteoro. Otroci so veseli družbe, mi pa malo klepeta z drugimi popotniki. Hitro smo izmenjali nekaj idej, kaj si še ogledati. Tudi oni so nas opogumljali, da naj vendarle probamo prespati nekje na divje, ker je to v Grčiji marsikje dovoljeno.

Kmalu dobimo še eno družbo, ljubljanske Štajerce. Skratka ni nam dolgčas. V kampu se imamo odlično. Večino dneva preležim v kraljevski rezidenci ob bazenu, plavamo v morju, otroci tudi v bazenu, čistimo plažo – tukaj namreč želvice valijo svoja jajca. Kamp ima fenomenalen lokal v senci, idealen za različne sadne koktejle. Za otroke je zvečer poskrbljeno z risankami, za odrasle pa z evropskim prvenstvom v nogometu. Kamp večinoma nima parcel in senco mu dajejo stare oljke.