April v Lizboni

Obisk Lizbone smo načrtovali že pred leti, pa nam je korona potovanje prestavila na letošnjo pomlad. Čeprav sva oba z Rokom že bila v Lizboni, sva se zdaj še posebej veselila obiska tega prečudovitega mesta. Z nama je bila tokrat namreč tudi Ema in mesto smo si ogledali bolj umirjeno.

Leteli smo iz Benetk, let je trajal 3 ure. Takoj kupimo “zapping” karte za javni prevoz. To so karte, na katere naložiš denar in je potem vožnja z metrojem, tramvajem, avtobusom in primestnim vlakom cenejša, predvsem pa ni potrebno za vsako vožnjo posebej plačevati. Ko zmanjka sredstev na kartici, naložiš nova.

Letališče v Lizboni je skoraj sredi mesta, zato smo se odločili za avtobus, da si ogledamo predmestje Lizbone. Izstopili smo na trgu Restauradores, kjer smo imeli v sosednji ulici hotel – tokrat smo izbrali Hotel Portuense. Troposteljna soba z zajtrkom, najbolj prijaznim osebjem (lastniki) na svetu in s top lokacijo v centru, a hkrati na dokaj mirni ulici.

Odložimo stvari in že se sprehajamo po ulicah mesta. Najprej zavijemo v predel Baixa-Chiado. Za prvi dan smo si privoščili pico in testenine v Pizzeria Mezzogiorno. Bilo je odlično. Sprehod smo nadaljevali mimo najstarejše knjigarne na svetu, do Cais do Sodré in obale reke Tejo. Tam je bilo kot na kakšni morski rivi. Ljudje so se sprehajali, pili Pino Colado, ulični glasbeniki pa igrali na različne instrumente.

Čez Praca do Comercio smo po glavni ulici Rua da Prata odšli v hotel in popadali v udobne postelje.

Potovanje do živalskega vrta

Prebudili smo se v sončno jutro in po dobrem zajtrku smo se odločili, da dan namenimo lizbonskemu živalskemu vrtu. Padla je ideja, da gremo do tja kar peš. Google je napovedal uro hoje.

Začeli smo v senčni Avenidi da Liberdade. To je pravi lizbonski bulevar z najdražjimi trgovinami. Dolga je 1.100 metrov, široka 90 metrov. Na sredini je avenija za avtomobile, na vsaki strani ima široko sprehajalno pot s spomeniki, klopcami, drevesi, ribniki, kafetarijami… in nato še enosmerno cesto za lokalne dovoze. Šele nato sledijo stare, prečudovite stavbe s trgovinami visoke mode. Na tej ulici je celo Ronaldo spoznal svojo trenutno partnerko (vsaj tako se mi zdi, da sem nekje zasledila).

Avenija se razprostira od Praca dos Restauradores do prelepega krožišča Marques de Pombal, kjer je ogromen spomenik Pombalu, guvernerju v drugi polovici 18 stoletja.

V nadaljevanju se nahaja prečudovit park Edvarda 7 (če vas zanima, kdo je to bil, vabljeni v Google). Park je seveda v hrib. Za vse, ki še ne veste, v Lizboni je vse »gor dol«. Lizbona stoji namreč na neštetih gričih in tlakovana je z nešteto kockami, zato je dobra obutev obvezna. Tudi, če je še tako vroče, imejte dobre čevlje, ne bo vam žal. Midva sva pred leti obdelala mesto v All starkah – čutila sva vsako posamezno mišico v podplatu.

No, skratka, na vrhu tega parka, plapola ogromna portugalska zastava. V času našega obiska se je žal nekoliko zapletla ob drog, zato pogled nanjo ni bil tako veličasten, kot ostale dni, ko smo se peljali mimo in je ponosno plapolala v vetru.

Na vrhu in nekoliko desno od parka, je blagovnica El Corte Ingles, raj za ljubitelje shoppinga oblačil vseh možnih blagovnih znamk. Meni je trgovina tako pri srcu, da ne mine obisk Lizbone, da si ne bi kaj kupila tam. Enako sicer velja tudi za Španijo.

Bilo je še nekaj minut do odprtja, zato smo najprej v lokalu pred vhodom spili kavo. Emi in Roku sem rekla, da si lahko vsak nekaj zaželi v tej trgovini. Nisem pa opazila, da je pri vhodu najprej prodajni salon avtomobilov Tesla!

Trgovino smo na srečo zapustili le z nekaj modnimi kosi za Emo in nadaljevali pot proti živalskemu vrtu. Do tja je bilo še približno pol ure hoje, a tokrat po asfaltu, med modernimi stavbami, hoteli… in razen nizko letečih avionov, ki so pristajali dokaj blizu, ni bilo nič zanimivega. Malo se nam je že vlekla pot.

Živalski vrt

Živalski vrt v Lizboni je absolutno vreden ogleda in svetujem vam, da si zanj vzamete kar nekaj časa. Je namreč ogromen. Priznam, da je moja edina izkušnja do sedaj, obisk ljubljanskega živalskega vrta, zato ga lahko primerjam le z njim. Se opravičujem vsem, ki ste vajeni kakšnih večjih.

Tu smo videli živali resnično iz celega sveta. Mislim, da fotografije povedo dovolj.

V hotel smo se vrnili z metrojem. V centru pa doživimo shod, protest, … kot ga še nismo videli. Bil je v spomin na Revolucijo nageljnov.

Revolucija nageljnov se nanaša na obdobje portugalske zgodovine, ko je diktatorska vlada pod vodstvom Marcela Caetana 25. aprila 1971 z vojaškim udarom prepustila državo v novo obdobje demokracije. Avtoritarni režim si je prislužil sovražnike na lokalni ravni, ki so jih razjezili predvsem vpletenost države v drago portugalsko kolonialno vojno. Poimenovanje revolucije je navdihnilo dejanja Celesta Caeiro, restavracijske delavke iz Lizbone, ki je cvetove nageljnov postavila v puške vojakov v praznovanju, dejanja, ki so jih kopirali drugi civilisti po celotnem glavnem mestu.

Shod je sovpadal z rezultati državno zborskih volitev, kjer smo po 2 letih končno dosegli svobodo tudi mi. Zato sva Emo pustila v hotelu in se tudi sama pridružila mirni množici okoli 50.000 ljudi. Bilo je neopisljivo, zanosno, ganljivo… In v primerjavi s situacijo v domovini, kjer so vladali z vodnimi topi, robokopi, solzivcem… sva tu videla le 2 (ja, DVA) policaja, pa še s tema dvema so se slikali neki otroci. Mislim, da je razlika jasna!

Grad Sao Jorge

Zbudimo se v nekoliko deževno jutro, a dež kmalu preneha. Z znamenitim rumenim tramom št. 28 se odpeljemo na grad San Jorge. Z gradu je čudovit razgled na celotno Lizbono, na reko Tejo, na oba velika mostova, ki peljeta na drugi breg…, zato vam obisk zelo priporočam. Na grajskem vrtu se prosto sprehajajo ogromni pavi.

Torre de Belem, Padrao dos Descobrimentos in samostan Dos Jeronimos

Z modernim tramvajem se odpeljemo do naslednje lizbonske znamenitosti in sicer stolpa Belem. Zaradi svojega zgodovinskega pomeni in arhitekture je eden od sedmih glavnih znamenitosti Portugalske. Gradnjo stolpa so zaključili okoli leta 1520. Najprej je služil obrambi nato svetilniku, bil pa je tudi zapor.

Prvotno se je stolp nahajal 100 metrov od obale, sredi 18. stoletja pa je zaradi potresa reka spremenila svoj tok in stolp je tako »pristal« ob obali.

Svoje ime je dobil po zaščitniku Portugalske – sv. Vincencu Belemu.

Ob obali se sprehodimo do betonskega spomenika pomorščakom – Padrao dos Descobrimentos. Ema in Rok se z dvigalom povzpneta na vrh, mene pa višina ne privlači najbolj in ostanem spodaj. Za vse ljubitelje vina in ostrig je spodaj čisto mali lokalček s ponudbo teh dobrot.

Čez cesto obiščemo seveda še samostan Dos Jeronimos. Križni hodnik je en najlepših, kar smo jih kdaj videli. Še posebej na tak čudovit sončen dan, ko so barvni kontrasti še posebej izraziti.

Vrnemo se v hotel na kratki oddih in naslednji cilj je že park Jardim do Principe Real. Na ta park naju z Rokom vežejo posebni spomini, zato ga pokaževa še Emi. Za vas, bralce, verjetno ne bo nič posebnega… a ga moram omeniti, če že spremljate vse naše poti.

Lačni iščemo primerno mesto za večerjo. Vedno delamo napako in iščemo lokal šele, ko smo že kar zelo lačni, kar pomeni, da se skoraj zagotovo skregamo in na koncu jemo v kakšni brezvezni luknji ali pa v McDonaldu.

A tokrat temu ni bilo tako in najdemo v ozki ulici luštno domačo restavracijo, kjer končno poizkusim Chicken Piri Piri, za katerega delajo reklamo po celem mestu. Oglašujejo ga kot domačo, avtohtono jed, pa nato kasneje ugotovimo, da je je uvožena iz Afrike. Kakorkoli, gre za pečenega piščanca v rahlo pekoči omaki z rižem. Bil je odličen!

Sintra, Cabo da Rocca, Cascais

Naslednje jutro sedemo na vlak in se odpeljemo nekoliko ven iz mesta, v znamenito Sintro. Kraj z odštekanimi palačami. Karte smo kupili po spletu in ne en dan prej, kot oglašujejo, temveč kar na poti tja. Sintro sva si z Rokom pred leti že ogledala in nama je ostala v zelo lepem spominu.

Tokrat se odločimo za ogled le palače Nacional da Pena – najlepše, najbolj barvite, najbolje nore. Od želežniške postaje do vseh palač vodi krožna pot z avtobusom (no, lahko tudi peš, če ste zelo športni). Avtobus je po sistemu Hop on Hop off in ni prav poceni. A se je izkazalo, da gremo s to karto nato lahko tudi do Cabo da Rocca in nato še do Cascaisa.

Že takoj ob prihodu nas pričaka strašna gneča, na avtobusu smo bili kor sardince. Pred palačo ugotovimo, da bi karte lahko kupili tudi tam. Ker sem pomotoma kupila tudi prevoz znotraj vrta palače, se do vhoda odpeljemo z malim busom. Mi in ostali starejši občani.

V sami palači je bilo ogromno ljudi, za vstop v notranje prostore smo se postavili v vrsto in se nato zelooooo dolgo časa v tej vrsti zeloooooo počasi premikali skoz vse sobane palače. Sobane so res lepe, opremljene, a mislim, da ogled na tak način, vse skupaj malo zdolgočasi. Skoraj bi raje svetovala, da si ogledate le »zunanjost« palače (dejansko se sprehajate po palači, le sob ne vidite).

S prenatrpanim avtobusom se odpeljemo nazaj v vas, na sladoled in nato z lokalnim busom do Cabo da Rocca, ki velja za najzahodnejšo celinsko točko Evrope. Čudovito je tam! Strma obala, povsod so cvetele neke bele rože, svetilnik z rdeče belimi črtami je ob modrem nebu zgledal še veličastnejši. Vzemite si čas za obisk, kajti tam je res neka posebna energija.

Z avtobusom smo pot nadaljevali do Cascaisa. Sprehodili smo se po turističnem mestu do obale in kar malo nam je bilo žal, da nismo imeli s seboj kopalk. Mestece je v času izven sezone prav prisrčno.

Vlak nas je pripeljal do Cais do Sodré, kjer je nasproti postaje t.i. »open food court«  Time out market. Ker smo bili siti, se nismo odločili, da bi kaj pojedli. A noro dobrim krofom se nismo mogli upreti. Pojedli smo jih ob povratku v hotel.

Na easy in srečanje prijateljev

Naslednji dan smo se odločili za ležerni sprehod po Alfami. Alfama je predel Lizbone, ki slovi po umetnikih, ozkih ulicah in predvsem po večernih prijetnih lokalih.

Najprej smo šli peš do Saint Mary Major, pogosto imenovane kar lizbonska katedrala ali preprosto Sé. Je rimskokatoliška katedrala in je najstarejša cerkev v mestu. Pred njo je nek gospod pripravljal štant s svežim sadjem in Emi prav posebej pripravil kozarec narezanega manga.

Pot smo nadaljevali mimo zelo zelo starega drevesa, po katerem so plezali otroci. Seveda sta se tudi Rok in Ema kmalu znašla nekje v krošnji in ponosno gledala dol.

Na razgledni točki Santa Luzia se nam je javila Tina (travel.food.good), ki je mama punčke, ki hodi v isto šolo kot mama. Nisva se še spoznali v živo. Javi, da so v bližini in če se dobimo na kavi. Seveda! Nedaleč stran je velika ploščad, z razgledom in lokalom. Še nisem niti prišla na vrsto, da bi naročila kavo, ko Ema že zagleda Tinino hčerko in ob njej seveda vso družino. Ni bilo potrebno veliko, da smo se že smejali in počutili, kot da se poznamo že dolgo. Lepo je dobiti nove prijatelje!

Oni naprej smer grad, mi naprej smer cerkve Sao Vincente de Fora in naprej do Pantea Nacional. Monumentalna stavba. Po ozkih ulicah Alfame pa nazaj do centra mesta in do hotela.

Rok se je dobil s prijateljem iz mladosti, z Emo pa sva se malo odpočili v sobi, kajti zvečer smo bili povabljeni na nobel večerjo. Gospod in gospa Vaz Pererira oziroma Ana in Pedro, prijatelja mojega očeta, sta moja druga družina na Portugalskem. Prekrasen par, ki nas ob vsakem obisku Lizbone povabi na odločno večerjo, ko pa sva bila tu prvič, naju je Pedro peljal na različne prelepe konce izven mesta, ki jih z javnim prevozom ni bilo tako enostavno obiskati. Tudi tokrat smo preživeli čudovit večer.

Kopanje v morju, ki ima le 16 stopinj

Bilo je konec aprila in bilo je zelo vroče. Poiščimo najlepšo plažo v bližini mesta. Lastnik hotela nam je predlagal, da se z vlakom odpeljemo do plaže Carcavelos. Pričakala nas je dolga, peščena plaža in atlantsko morje. Emi se je kar smejalo. Je kar nekaj časa nismo spravili ven iz vode. Čeprav je bilo zunaj zelo vroče, je imela voda le 16 stopinj. A smo vseeno zaplavali in nismo bili edini. The best je bilo.

Z vlakom smo se popoldne vrnili v Lizbono in šli na kosilo v Time out market. To je kot naša odprta kuhinja na Pogačarjevem trgu vsak petek. Okoli različne restavracije, v sredini pa mize. Zelo nam je bilo všeč, odlična hrana, dobro vzdušje, normalne cene in res priporočam to doživetje.

Zvečer se je Ema odločila, da ostane v hotelu, midva pa sva odšla na sprehod do obale reke, kjer sem ob Pina Coladi uživala v sončnem zahodu. Romantično!

Še zadnja doživetja

V hotelu pustimo prtljago na varnem in se sprehodimo do Arheološkega muzeja v cerkvi, ki je brez strehe. Kabrio cerkev. Ker je bil dan arheologov in so bile v notranjosti pripravljene stojnice z dejavnostmi za otroke, smo imeli celo zastonj vstop. Svetujem ogled tudi če je plačljiv, ker je res lepo. Videli smo mumije. Aaaa….

Še malo po Bairo Alto in v hotel po kovčke. Zadnjo noč bomo prespali bližje letališča, saj imamo let že ob 7h zjutraj. Ponovno se odločimo za avtobus do hotela Stari Inn. Odložimo prtljago in se odpeljemo z metrojem do Parque dos Nacoes (Park narodov), kjer sem bila pred leti na svetovni konferenci Web Summit. Sprehodimo se med zastavami sveta, poleg ogromne arene in posedimo ob teki Teji. V daljavi se vidi most Vasco da Gama.

Večer zaključimo na dobri večerji v hotelu.

Zjutraj ob 5h smo že na letališču in ob 7h odletimo proti domu. Najprej odidemo v pasji hotel, kjer nas pričaka Tora, naš kužek.

ZAKLJUČEK

Za nami je tako spet eno čudovito potovanje. Vsa potovanja so pravzaprav čudovita, ker se imamo lepo, ker vidimo veliko stvari, ker se imamo radi… Tokrat je bilo vsaj meni malo drugače, ker sem res doživljala mesto že tretjič. Čeprav vem, da ga verjetno ne bom nikoli več, bi vsakemu svetovala, da naj si ga ogleda večkrat. Vsakič doživim nekaj novega.

Lizbona je mesto s posebno energijo. Je prijazno mesto. Je živo mesto. Je kraj, kjer so ljudje, kljub masovnemu turizmu, še vedno zelo prijazni. Kjer je kava na glavni ulici, če jo popiješ stoje, 60 centov. Kjer so hiše okrašene s čudovitimi keramičnimi ploščicami in ob vsaki drugi je Rok zavzdhnil: »oooo, azulejos*!!!«. Lizbona je mesto barv. V Lizboni čutiš nasmehe na obrazih ljudi in Lizboni se nasmehneš tudi sam!

*Azulejos se imenujejo te keramične ploščice