E non aver paura dell’amore
Perché siamo tanto simili, io te lo posso dire
Diventerai più grande e seguirai più strade
E troverai per chi sarai importante
Perché la vita è una magia
Perché la tua vita è una magia

Eros Ramazzotti

Plaže in posušeni paradižniki

Končno! Smo! Spet! Na! Poti!

Za nami je kar nekaj mesecev okrevanja po Rokovi prometni nesreči, ko nismo šli nikamor. Rok je sedaj kar OK, kar pomeni, da lahko vozi in pa predvsem, da se lahko sprehaja po prečudovitih mestih Sicilije. Otok smo želeli obiskati že leto dni nazaj, a nam je slaba vremenska napoved to preprečila in smo šli v Provanso.  Letos pa se nam je obetalo pravo poletje in smo izkoristili še 5 t.i. Gabrovih dni ter si privoščili kar 14 dnevno potovanje.

PA POJDIMO

Ema je imela v soboto pred odhodom še državno tekmovanje iz logike in zato tokrat ni bilo nič s petkovim odhodom takoj po službi. Iz Ljubljane smo se odpeljali šele ob 11h. Ema je dosegla Zlato priznanje iz logike, 10 najboljši rezultat v Sloveniji, torej se je odhod dan kasneje obrestoval.

Prvi dan je bila na sporedu dolga vožnja, prispeli smo vse do kraja Anagni (801km), kjer smo prespali na PZA poleg pokopališča. Če imate čas, si kraj oglejte, je menda zelo lep. Mi nismo imeli časa. Prispeli smo pozno, pogreli mamine filane paprike in padli v posteljo.

Naslednje jutro smo bili že ob 7.30 na poti. Plan je bil priti nekam do Kalabrije, ampak smo do pristanišča Villa San Giovanni prispeli že nekaj pred 14h (631 km) in ob 15h smo bili že na Siciliji. Dodajam samo to, da je bila t.i. avtocesta od Salerna dalje nemogoča. Neprestana ožanja, luknje na cesti…. Psa je skoraj kap od poskakovanja.

PRIHOD NA SICILIJO

Pristali v Messini in Rok se je odločil, da gremo kar po lokalnih cestah do prvega cilja –  kampa v Sant`Alessio Siculu. Kamp se imenuje Camping La Focetta Sicula. Zaradi vetra nismo izbrali prve vrste na soncu, temveč nekaj metrov stran, v senci.

Najprej seveda skok v morje. Toplo!! Kamnčki! Ma enkratno, točno to, kar smo po 2 dneh vožnje potrebovali. Za našimi hrbti se je nekoliko v daljavi že dvigala mogočna Etna.

Zvečer smo se sprehodili po vasi, v upanju, da najdemo kak sladoled. Nikjer nikogar. Srečali smo le dva moška, ki smo ju lepo pozdravili (za vsak slučaj, ker v prazni vasi srečati dva tipa….). Na naš pozdrav sta se odzvala tako veselo, da si še danes očitam predsodek, ker sem se ju malo ustrašila. Sladoleda vseeno nismo dobili. Smo pa poleg kampa, videli PZA, ki sicer ni bil ob plaži, je bil pa nekoliko cenejši (z vso oskrbo).

CASTELMOLO IN TAORMINA

Zjutraj spet zgodnji odhod. Na Sicilijo smo imeli vsak dan budilko ob 7.02. Mi smo zgodnji, Italijani malo manj. In pogosto smo bili povsod še preden so odprli prvo trgovino (kavarne se na srečo odpirajo prej).

Castelmolo je bila naša prva vas, ki smo si jo ogledali. Nahaja se nad Taormino in do nje vozi cesta, ki je na koncu že zelo ozka. Izven sezone na srečo brez gneče, poleti je menda kolona do vrha. Vas je lepa. In ima čudovit razgled na Taormino, Etno in velik del obale levo in desno.

Nato se spustimo nekaj km nazaj po cesti in iščemo parking za ogled Taormine. Zavijemo v tisto garažo, ki ima edina visok strop v pritličju. Takoj po vstopu do nas pride nek gospod, ki nas opozori, da je to garaža za buse, da sicer ni problema, lahko parkiramo, a cena je 25 eur NA URO. Seveda se mu zahvalimo, da nas je opozoril in garažo takoj (še brezplačno) zapustimo. Napoti nas do edinega odprtega parkinga v bližini, kjer je cena 20 eur za 4 ure. Do vhoda v Taormino nas odpeljejo s kombijem (Parcheggio Decina 37.8539, 15.2765).

Taormina je čudovita vasica visoko nad obalo. Do nje lahko dostopate tudi z gondolo, če pakirate ob obali (morda bolje za večje avtodome). V času našega obiska je bilo na njej vsaj 12 skupin iz ene križarke, večinoma Američani in Azijci – oblečeni v bunde, kape in šale, temperatura pa okoli 27 stopinj – pa jih razumi, če lahko. Jih je bilo kar zabavno opazovati. Še posebej ob tem, ko smo imeli spuščenega psa in so mislili, da je zapuščen. Vsi so jo klicali k sebi, a Tora kot bi bila gluha.

Kakorkoli, Taormina je znana po grškem gledališču, ki je res čudovit.

Samih cerkva si tam nismo ogledovali, smo pa spoznali prvo znamenitost Sicilije – storžki za srečo. Če jih boste kupovali (ali pa kaj drugega keramičnega) se mi zdi, da so bile tu cene najnižje. Mestece je lepo, a tudi izven sezone tako polno turistov, da smo šli raje kar po poti naprej.

V kraj Riposto smo prispeli popoldne, parkirali Naceta v kampu Mokambo in se čez obalno cesto podali na plažo. Tukaj smo se prvič srečali z znamenito siciljansko kulturo smeti. Glavno pravilo smetenja na tem otoku je: vrzi smeti, kjer ti padejo iz riti oz. domače smeti lepo zavij v vrečko in jo nekam odnesi. Ne nujno, da v kanto.

Plaže po otoku so načeloma ob morju čiste, morje tudi. Le do morja moraš priti mimo kupov smeti.

V kampu smo želeli nekaj pojesti, pa je izvensezonska kuhinja odprta le zvečer, mi pa lačni že ob 16h. Kakšni čudaki (mi, ne oni)! Pa smo skuhali carbonaro….iz vrečke! Ja, OK, ni bila presežek kulinarike, ampak lakoto je pa umirila. Sej bi šli kam ven jest, pa je bilo okoli nas na kilometre prazne ceste z zaprtimi vsemi turističnimi ponudbami.

Kamp je bil čisto OK. Tak klasičen italijanski: star, ampak čist. WC papir nujno vedno imejte s seboj! Za tople tuše se večinoma plača. Mi smo se večino dni tuširali z mrzlimi, ker je bilo zelo toplo vreme.

Ponoči pa me je zbudilo pekoče grlo. Zdelo se mi je, da komaj diham. Tudi v notranjosti kombija sem opazila dim. Požar! Vrnil se mi je grozljiv spomin na domači požar. Ampak pri nas ni nič gorelo. Pogledam skozi okno, tudi zunaj je dim. Ni bilo ravno vse zadimljeno, ampak videl in čutil se je dim. Stopim ven, se sprehodim po kampu, nič – vsi spijo. Dim pa se mirno vali med kombiji. Zaprem vsa okna Naceta in nekako zaspim nazaj.

Zjutraj smo se zbudili prvi in tudi odšli še preden so se zbudili vsi sosedje. Rok me je zafrkaval, da so mogoče vsi mrtvi po avtodomih, ker so se zadušili z dimom. Seveda to ni bilo res.

ETNA, CATANIA, SIRACUSE

Danes je bila na vrsti Etna. Tega izleta smo se veselili že ves čas. Do tja je peljala vijugasta cesta in ob poti smo že videli plasti lave enega od njenih prejšnjih izbruhov. Že to je bilo zelo zanimivo za videti. Z avtom se pripelješ do višine 1.910 metrov, do Rifugio di Sapienza, kjer je parkirišče, gostilne, … in pa gondola, ki te pelje še višje. Že na samih 1.910m si lahko ogledate neke manjše kraterje, če se morda ne želite vzpeti višje.

Cene so namreč kar zasoljene: 30 eur po osebi za gondolo, ki pelje do višine 2.500m. Od tam se lahko za dodatnih 30 eur/osebo z mini busi 4 x 4 povzpnete na 2.750m nad morjem. Od tam naprej pa le še z izkušenim vulkanologom.

Na dan našega obiska je bila Etna aktivna (kar je menda povzročilo tudi dim ponoči v kampu – ga je veter prinesel v našo smer), zato vzpon nad 2.750m ni bil dovoljen.

Mi smo se odločili le za gondolo in šli nato še pol poti peš. Ker nam je vmes postalo vse skupaj malo manj zanimivo in se Etna pravzaprav ves čas sploh ni videla, smo se na pol poti obrnili in šli nazaj dol. Vse skupaj je bilo za nas manjše razočaranje. Da bi plačali 60 eur po osebi, nam je bilo nekoliko drago in še nismo imeli zagotovila, da bomo res videli Etno in njen dim, vzpon pa nam je tudi postal nekoliko beden. Hoja po pesku ni prav zabavna. Sej je zabavno doživeti vulkanski pesek, kamne… ne me narobe razumeti. Ampak po pol ure imaš tudi tega dovolj.

Če bi šla še enkrat, bi šla le na manjše kraterje ob spodnji postaji gondole, ki so zastonj. In še to svetujem ogled takoj zjutraj, mi smo bili tam ob 9h, ker kasneje je taka gneča, da mi zagotovo ne bi dočakali kart za gondolo.

Spustimo se po pobočju jesensko obarvane Etne nazaj v dolino v mesto Catania in parkiramo pod oboki Archi della Marina (znamenito parkirišče avtodomarjev – 37.50153, 15.09081). Od tam je 10 min hoje do vstopnih vrat v mesto Porta Uzeda, ki peljejo do Piazza del Duomo. Tam smo zavili levo, proti njihovi tržnici z ribami (in tudi zelenjavo/sadjem/domačimi dobrotami) in malim restavracijam z dobro hrano. Kosilo je bila pica z pistacijami in mortadelo, lazanja in caponata (jed iz malancan, neke druge zelenjave, paradižnika, rozin, kaper,…oljčnega olja).

S polnimi želodčki smo se sprehodili po mestu, po glavni ulici. Bilo je neznosno vroče in komaj smo se že vlekli naokoli. Nekoliko tudi utrujeni še od vzpona na Etno. Prevroče je bilo, da bi bil človek preveč aktiven. Ta dan je bilo 30 stopinj (v zadnjem tednu oktobra).

V Catanii smo zaključili dokaj hitro, zato smo se po avtocesti (ki ni plačljiva) odpeljali do Siracuse. Parkirali smo ob Arheološkem parku Neapolis. Tam zraven je tudi PZA, kjer smo opazili nekaj avtodomom.

Arheološki park zelo priporočam. Nas je navdušil. Tam je res neka pozitivna pomirjujoča energija. Park je namreč speljan tako, da se sprehajaš po potkah in si ogleduješ stvari (areno, Dionizovo uro, grški amfiteater…). Vstopnice se kupijo ob vhodu v park in ne tam, kamor kažejo smerokazi (tja zaide večina ljudi, tudi mi).

Že močno utrujeni smo se odpeljali še do starega dela Siracuse – Isola di Ortigia. Kot že ime pove, je na otoku. Prepozno smo opazili, da je tam ZLT (Zona Limitata Traffico – cona z omejenim prometom). ZLT je zdaj vpeljan po večini italijanskih mest, predvsem v starih delih mest, vasi… Ponekod na vhodu piše ali je cona aktivna ali ne. Za vstop v to cono je namreč potrebno imeti dovoljenje (dobi se v hotelu, če je vaš hotel znotraj take cone). Svetujem, da ste na to pozorni, saj so kazni menda visoke. Jaz mislim, da je bila cona neaktivna, ko smo vanjo vstopili mi, a nisem 100%, zato še malo čakam na morebitno kazen.

Isola di Ortigia je čudovita, res vredna ogleda. Nekje v eni od uličic sem poizkusila svoj prvi Arancin (pohana riževa kroglica z ragujem (ali drugim polnilom)). Bila je odlična.

Sonce je zašlo, mi pa dokončno omagali v svoji utrujenosti in prišel je čas, da poiščemo spanje. Odločili smo se za spanje na divje, torej smo s pomočjo aplikacije Park4Night našli prostor na drugi strani zaliva, s čudovitim pogledom na Siracuse. Bili smo v družbi še dveh kombijev. Z Emo sva se seveda vrgli v vodo, medtem ko je Rok pripravil Tori večerjo.

SIRACUSE in NOTO

Spali smo odlično in zjutraj se odločimo, da se vrnemo v Siracuse in zajtrk pojemo tam. Parkirišče najdemo tik pred prehodom na otok in ob cesti pojemo zajtrk v prijetnem lokalu.

Nato nas pot vodi na tržnico, kjer preizkušamo njihove dobrote in nekaj variacij s posušenimi paradižniki tudi kupimo za s seboj. Stari del mesta tokrat dobro prehodimo, si ogledamo vse tiste romantične uličice, ki so ob našem sprehodu šele prebujale. Gospe so obešale perilo, lokali so postavljali mize in domačini so že pili kavo.

Opoldne se odpeljemo dalje. Naslednje mesto je Noto. Jaz mu pravim kraj silijanske mafije. Kajti tam sem opazila moške, ki so stali na vogalih, nekateri med vrati,… vsak na svojem delu ulice. Vsi zelo urejeni. Med njimi pa se mi je zdelo, da poteka neka skrivna komunikacija. In ko smo prišli mimo, so nas res zelo lepo pozdravili. Vam povem – mafija na jugu Italije je res prijazna.

Kakorkoli, Noto se je res šele prebujal, ko smo parkirali v eni od stranskih ulicah in s pomočjo Google mapsa iskali center, ker se nam niti sanjalo ni, kaj naj si sploh ogledamo. Nekje, nekoč slišali, da je mesto vredno ogleda .. to pa je bilo tudi to.

Ko smo iz ene od malih ulic, zavili na nekoliko večjo, pa se je pred nami odprl trg s čudovitimi stopnicami, ki so vodile do katedrale, Palača Ducezio, ki je danes mestna hiša in malimi kavarnicami, trgovinicami s spominki in na koncu kamnita vrata. Enkratno mestece, ki v sebi skriva velike znamenitosti.

Dan je bil spet vroč in odpeljali smo se do Marine di Modica, v kamp Baia dei Sole in hitro na plažo ter skok v morje. Najlepše je dan končati s plavanjem v morju. Tu je na plaži mivka. V kampu dobite zapestnico in greste lahko na njihovo plažo (doplačilo za ležalnike) ali pa 2m v desno, kjer je javna plaža s tušem.

RAGUSA IBLA, CALTAGIRONE IN NORA CESTA   

Zgodnje jutro, sanitarije v kampu zaprte (!), še dobro, da so vsaj izhodna vrata odprli. Tam se res vse začne pozno (pred 8h zjutraj nikjer nikogar v kampih). Mi pa že polni energije, komaj čakali, da odrinemo naprej.

Naša prva postaja je bila Ragusa Ibla. To je stari del Raguse, še iz 17. stoletja. Imeli so požar in takrat se je polovica prebivalcev odločila, da stari del zapusti in ustanovili so novo Raguso. Druga polovica pa je ostala in obnovila stari del. Parking je na voljo tik pred vstopom v vas, vsaj za osebne avtomobile. Mi smo ga našli na drugi strani ceste, za večje avtodome, pa svetujem vožnjo dalje in aplikacije P4N ima zabeleženo še neko drugo parkirišče, na drugi strani vasi.

Ragusa Ibla je ena od tistih vasic, z ozkimi ulicami, zavitimi potkami. Le da se mi je tu zdelo manj turistično. Na vrhu stoji prečudovita katedrala, v času našega obiska je bila zaprta. Ves čas smo sledili smerokazom za razgledno točko, pa je nismo našli.

Pot smo nadaljevali po lokalnih cestah do Caltagirone. Ceste so lepe in če nimaš smole in ne naletiš ravno na kakšen kamion, so tudi hitro prevozne.

V Caltagirone smo se nekoliko namučili z iskanjem parkirišča, a to le zato, ker se je meni vsako parkirišče zdelo sumljivo in nevarno. Še danes ne znam pojasniti zakaj sem imela tak občutek. Na koncu smo ga našli v zgornjem delu mesta, kar je bilo čisto OK, saj je bil stari del bližje.

Caltagirone je prestolnica siciljanske keramike. Vsaka druga trgovina (če ne kar vsaka) prodaja keramične izdelke, ki so se mi tukaj zdeli še najdražji. Je pa mestece najbolj znano po znamenitih keramičnih stopnicah, ki peljejo iz glavnega trga (kjer je čudovita kavarna) do cerkve (ki so jo v času našega obiska ravno obnavljali). Mi smo se sicer sprehodili še malo levo in desno od stopnic, pa je bilo prazno, nikjer nič. Srečali smo le prijaznega domačina, s katerim smo malo poklepetali o prijaznosti ljudi na Siciliji.

V Caltagirone smo si privoščili tudi manjšo malico, nato pa krenili naprej, saj je bilo planirani kraj nočitve oddaljen nekoliko dlje. Želeli smo namreč spati ob obali. Kopanje, pa to…

Do tja nas je najprej vodila čisto normalna, široka cesta. Na enem od krožišč, pa nas Google usmeri na izvoz, kjer se je ta normalnost kmalu končala. Pristali smo v totalni pustinji, kjer razen bunkerjev, osamljenih kmetij in smeti na cesti, ni bilo nikjer nič. No, pravzaprav je nekaj bilo. Grozljive luknje na cesti. Voziti smo morali zelo previdno. Če se ne bi vsake toliko pripeljal nasproti kak avto, bi mislili, da smo se izgubili. Neverjetna praznina je bila okoli nas.

Cesta je pogosto zožala na en sam ozek pas in nekje na sredini te poti, se je za ovinkom prikazal ozek mostiček, nato pa ovinek v desno in tam… se nam je približeval ogromen kamion (šlepar). Z veliko hitrostjo!!! Njega očitno niso motile luknje, da je pred njim ovinek in ozka cesta pa očitno tudi ne. Zadnji hip nas je zagledal, zabremzal in se ustavil nekaj cm od nas. Skoraj nas je kap. Od takrat dalje smo v vseh ovinkih trobili. Zgodba se je končala srečno, voznik se nam je zelo opravičeval, mi pa smo bili kar malo pretreseni, ko smo nadaljevali pot. Rok je spet znorel nad Googlom, da najhitrejša pot, ni vedno najboljša.

Po čudnih krajih in poteh, smo prispeli do nekoliko večje ceste, skoraj avtoceste, ki pa se je spet kmalu končala in vozili smo se med ogromnimi nasadi oljk. Srečevali kamione z delavci, obiralci oljk, večinoma temnopolta delovna sila, ki jo izkoriščajo za slabo plačana dela. Mi, ki tega nismo toliko vajeni, smo bili kar nekoliko brez besed.

Naš današnji cilj je bil Agrigento, oziroma PZA v sosednjem kraju – Porto Empedocle. PZA tik ob lepi plaži, kjer pa je kopanje skoraj nemogoče, saj so tla polna alg, trave ali skal. Meni ni bilo všeč, Rok in Ema sta se vseeno dolgo namakala, ker ju to ni motilo.

Po večerji je Ema ostala v kombiju, ker je imela nekaj dela za šolo. Midva pa sva odšla na romantični sprehod ob obali do Scala dei Turchi. Znamenita bela skala, kjer sva doživela še prelep sončni zahod.

DOLINA TEMPLJEV, AGRIGENTO IN SELINUNTE

Naslednje jutro smo spet zgodaj vstali in bili na vhodu v znamenito Dolino templjev – Valle dei Tempi še pred odprtjem. Eno najlepših arheoloških najdišče na Siciliji in tudi sicer. Na velikem območju ob mestu Agrigento se razprostira ta z Unescom zaščiteni park, kjer kraljujejo različni templji. Svetujem zgodnji prihod, da se ognete vse skupinam, poleti pa neznosni vročini. Prijetno se je bilo sprehajati med mandeljni, podrtimi kamni, ostanki starodavnih vrtov, grobnic… Vsega si nismo ogledali, ker je bilo preveč.

Nato pa smo si zaželeli malo socializacije in smo zavili v šoping center. Prav pasalo je, ko smo se sprehodili med trgovinami, pojedli na hitro neke tople sendviče in v Conadu nabavili novo zalogo hrane.

Pot nas je nato vodila do arheološkega parka Selinunte. Ko smo prispeli na parkirišče, sploh nismo vedeli, kaj naj pričakujemo oz ali tu sploh kaj je, ker je bilo vse prazno. Vseeno se odločimo za nakup vstopnic in vožnjo z vlakcem do prve naslednje znamenitosti. Možnost pa je, da vas peljejo po cele arheološkem parku. Seveda greste lahko tudi peš, a so razdalje kar dolge. Vhod v park je skozi stavbo, ki je delno vkopana v mali hrib.

In ko smo na drugi strani izstopili zopet na plano, nas je čakalo veliko presenečenje. Nikjer nismo videli niti ene hiše, ceste,… karkoli iz modernega časa, le na desni se je odprl ogromen travnik in čisto na koncu, s soncem obsijan in totalno nerealistično delujoč grški tempelj. Mogočno je stal tam na koncu poti, nekoliko dvignjen nad ostalim delom in vsem nam je vzelo sapo. Kot bi skozi tista vrata, kjer kupiš karte, vstopili 2600 let nazaj, v čase vladavine Velike Grčije. Slišalo se ni nič, razen ptic. Neverjeten občutek, ki nas večino ogleda ni zapustil in še dolgo kasneje smo se pogovarjali o tem.

Naj dodam, da so v vseh takih parkih na Siciliji, psi dovoljeni, otroci pa lahko plezajo po podrtih kamnih. Kjer plezanje ni dovoljeno, je zaščitna vrv/ograja. Ema je v tem neznansko uživala, mi pa smo bili tudi veseli, da nam ni bilo treba Tore puščati v kombiju.

Selinunte je bil meni osebno še bolj všeč kot Dolina Templjev. Nekako bolj pristen je, manj turističen, mirnejši in čaroben. Imajo tudi lepo obrazloženo, kako so Grki postavljali take templje.

Nekje na sredni smo si ogledali muzej arheoloških najdb, nato pa so nas z golf vozilom odpeljali do naslednjih izkopanin. Tam smo si najprej privoščili kavo, s pogledom na morje.

Vrnili smo se nato z vlakcem do vhoda in polni vtisov odpeljali dalje, iskat novo plažo in mesto za prespati. Oboje smo našli v plaži Tre Funtane. Skupaj še z nekaj kombiji smo mirno prespali noč ob peščeni plaži s čudovitim sončnim zahodom.

MARSALA IN MAMMA COLLETTE

Marsala je znana po svojem vinu, ki spominja na Chianti. Moja mama ga uporablja za kuhanje. Mi ga nismo probali.

Smo pa obiskali Marsala mesto in sicer smo zoper prispeli, ko je bilo še vse zaprto. Le kavarne so že gostile gospode, ki izkoristijo jutra za svoje klepete. In v enega od takih lokalov smo sedli tudi mi in si naročili zajtrk. Rogljički, kava in svež pomarančni sok so nas spremljali celo pot. V tem lokalu je bilo res prijetno. Omizje gospodov poleg nas, nas je vzelo za svoje in čisto so bili navdušeni nad nami. Ob slovesu jim je bilo kar hudo.

Mi pa smo najprej zavili na tržnico, a ta nas je nekoliko razočarala. Kupili smo le kruh in se nato sprehodili po glavni ulici. Kjer mi je uspelo stopiti v lulanje mojega lastnega psa. Za znoret! Celo potovanje se uspešno umikam pasjim drekom na tleh, nato pa stopim v lužo, ki jo je naredila Tora.

Odpeljemo se do znamenitih Marsalskih solin, a nas niso prav prepričale, zato si jih nismo ogledali od blizu, le kavo smo spili.

Za prespati smo se tokrat odločili, da obiščemo znamenito Mammo Collette, o kateri smo prebrali že toliko pohval. Svetovljanska gospa vodi PZA in pa nekaj sob. Nudi večerje z domačo hrano in v prenočitvi na PZAju doda še samopostrežni zajtrk. Bistvo bivanja tam pa je, da najdeš mesto v tropskem parku in ne zadaj, kjer je navadno prašno parkirišče. Nam je uspelo dobiti prostor pod palmami. Enkratno.

TRAPANI, ERICE IN SKORAJ PALERMO

Žal pa je bila plaža tam nemogoče, kopat se torej ni dalo in želja, da bi ostali tam dve noči, je izzvenela. Nekoliko smo se spočili na ležalnikih, viseči mreži, pojedli dobro večerjo in zjutraj še boljši zajtrk, ter našo pot nadaljevali proti Trapaniju.

V Trapaniju smo se najprej ustavili v neki lokalni trgovini, da smo nakupili namaze s paradižnikom, pice za malico in Marsala vino za mamo. Nato pa parkirali ob aveniji poleg pristanišča in zavili v čudovit stari del mesta. Kavico smo spili v lokalu na ovinku in končno preizkusili sok granatnega jabolka, ki ga po celem otoku sveže stiskajo. Stal je sicer 5 EUR, a je bil odličen, nekoliko trpek. Emi ni bil všeč. Ga je ostalo več za naju.

Sprehodili smo se tudi po nekoliko novejšem delu mesta, kjer smo šli skozi zelo lep par. Žal pa je imel na drugem koncu nek živalski vrt, kjer so v nemogočih razmerah živele ptice in pavi.

Kombi smo nato premaknili na parkirišče pod gondolo, ki nas je vodila na hrib, ki se dviguje nad mestom. Na vrhu se namreč nahaja biser tega konca Sicilije – vas Erice. Ena najlepših vasi na otoku je sicer dosegljiva tudi z avtom, a je gor malo parkirišč. Vzpon z gondolo pa je tudi posebno doživetje.

Erice je ponovno romantična vasica, ozke ulice, prodajalne keramike in drugih spominkov. Če boste pozorni, boste opazili table, ki vam predlagajo smer obiska. Pot vas tako vodi mimo vseh znamenitosti.

Na koncu vasi oz. na njenem najvišjem delu, se nahaja grad s čudovitim razgledom daleč naokoli in lepim parkom. Vredno se je povzpeti čisto do tja in se nato ozreti naokoli.

Prvotni plan je bil, da se zapeljemo do polotoka z mestom San Vito, ker so menda tam čudovite plaže. A do najlepših se je potrebno spustiti peš dol, kar je v tem letnem času nekoliko brez veze, pa še dan je prekratek. Tudi plan, da bi se zapeljali do konca rta je propadel, ker ni krožne poti in bi se morali vračati nazaj, kar se nam pa tudi ni dalo. Zato smo se po lokalnih cestah odpeljali v smeri Palerma.

Mi se najraje vozimo po lokalnih cestah, saj tako veliko bolje doživimo pokrajino, otok, kraje in tudi ljudi. Tu pa smo po nekem času vendarle zavili na avtocesto, saj smo se ovinkov nekoliko naveličali.

Popoldne smo prispeli v kamp delli Ulivi, v predmestju Palerma – Sferracavallo, ki pa je bil tako poln, da so nas dali na ozko parcelo, kjer je že bila postavljena prikolica, a lastnika ni bilo. Nam se je zdelo čisto OK, ker je bila senca in vedeli smo, da ne bomo preživeli prav dosti časa v kampu.

Takoj smo šli na plažo, ki pa tokrat ni bila tako blizu in smo morali kar nekaj časa hoditi. Beli kamenčki in toplo morje sta nam pomagala pozabiti na hojo in ogibanju pasjim drekcem na poti.

Utrujeni smo popadali v postelje in komaj čakali jutro, da se odpravimo v Palermo.

PALERMO

Toro smo pustili v Nacetu (kombiju) in se zjutraj z vlakom odpeljali v Palermo. Izstopili smo v centru in ogled mesta smo začeli s Kraljevo palačo (Palazzo Reale di Palermo), naslednja je bila prelepa katedrala, ki je bila meni najbolj všeč. Ko sem stala pred njo, sem se počutila, kot bi bila v Maroku. Tako zelo se pozna arabski vpliv.

Ogled smo nadaljevali mimo znamenite tržnice Ballaro, ki se je ravno dobro odpirala. Slišati je bilo klice prodajalcev, vonjale so se sveže ribe in stojnice so se šibile pod sadjem in zelenjavo. Pogrnjene mize so čakala na obiskovalce, ki pridejo kasneje na kosilo. Za nas je bilo še nekoliko prezgodaj.

Sprehod smo nato nadaljevali skozi mesto po Via Maqueda, kjer smo popili tudi kavo. Na nas je velik vtis naredil trg Bellini, kjer se nahajajo ena poleg druge bizantinska cerkev Santa Maria dell’Ammiraglio,  cerkev di San Cataldo, normanska cerkev v arabskem slogu in katoliška cerkev Santa Caterina d’Alessandria.

Malo naprej je Fontana Pretoria in nato križišče glavnih cest mesta, ki ima prelepa pročelja vseh štirih stavb, ki ga obdajajo – Quattro Canti.

Po Via Vittorio Emanuele smo se sprehodili do cerkve Santa Maria della Catena in nato mimo marine nazaj do Piazza San Domenico in naslednje tržnice z imenom La Vucciria. Tu je bilo stojnic s svežo hrano nekoliko manj in več restavracij in spominkov. Za naše kosilo žal še vedno prezgodaj.

Na poti do znamenitega gledališča Teatro Massimo sem ugotovila, da v Palermo trgovine niso glavna prodajna točka, temveč, da so po celem mestu postavljene stojnice z najmogočnejšim kičem. Od oblek do magnetov za turiste. Veliko stvari je bilo namenjeno domačinom (obleke, torbice…).

Teatro Massimo je ponovno stavba, ki vzame sapo. So nudili tudi oglede notranjosti, a mi se nismo odločili.

Prišel je namreč čas kosila in odpravili smo se še do tretje tržnice Mercato del Capo. Najprej smo nakupili polno dobrot za domov, za prijatelje, starše…. Nato pa (prehitro) naročili neko ocvrto morsko hrano (kalamari, škampi,…), ki nam je kasneje dobro obležala v želodcu in nič kaj dobro dela.

Od tam smo se ponovno mimo Teatra Massimo še do Piazza Castelnuovo. Na poti do metroja še skok na dobro kavo in že smo s sosedi iz kampa na vlaku sedeli na poti domov.

Najbolj nas je bila seveda vesela Tora, ki je končno imela prost dan in je lahko celi dan spala.

Zvečer smo šli na sprehod po vasi Sferracavallo, kjer smo prejšnji večer videli ogromno ljudi (bila je nedelja), tisti večer pa je bilo vse prazno. Še na večerji smo sedeli sami.

Palermo nas je navdušil. Mesto, kjer se čuti vpliv arabske kulture, italijanske vročekrvnosti in vonj morja. Počutili smo se povsem varno, prijetno in mesto je absolutno vredno ogleda in naslednjič ostanemo nekaj dni tam, da začutimo še vsakodnevni utrip. V Palermo se bomo res še vrnili.

MONREALE, CEFALU

Zjutraj ponovno krenemo na pot in sicer najprej do katedrale Monreale, ki kraljuje nad mestom Palermo. A kaj, ko je bil ravno praznik in je bila v času našega obiska zaprta. In v vodiču je pisalo, da je ravno notranjost katedrale vredna ogleda.

Pa nič. Sprehodili smo se po vasi, spili kavo, pojedli rogljičke in podobne dobrote, ter se odpravili dalje.

Smer Cefalu. Mestece, za katerega nas že cel teden vsi sprašujejo, če smo si ga že ogledali. Polni pričakovanja se zopet po lokalnih poteh odpravimo naprej. Ceste super, dokler se nekje kar nepričakovano konča, obvoz pa nič označen. Nekako smo našli cesto nekaj kilometrov višje in se skozi mala naselje vozili visoko nad obalo. Nato nam je to postalo bedno in samo zavili nazaj na obalo, v upanju, da se tam cesta nadaljuje. In imeli smo srečo, spet smo bili na naši lokalni obalni cesti.

V Cefalu je tudi težko parkirati, svetujem morda parkirišče pri železniški postaji. Do vstopa v stari del je res le nekaj korakov.

Cefalu seveda takoj očara. Prelepo sicilijansko mesto, spet te čudovite ulice, ki se jih nikoli ne naveličaš. Tu je bilo turistov ponovno nekoliko več in je bila kar gneča. Sploh ne upam pomisliti, kako je tam v času poletne sezone.

Na sredini je ponovno, kot se spodobi, katedrala. Spredaj trg, poln turistov, ki mislijo, da če sediš na glavnem trgu in piješ kavo v najdražjem lokalu, da si dosegel bistvo svojega izleta. No, mi imamo raje kavo v stranski ulici, kjer sedijo tudi domačini, kjer je kava cenejša in kjer govorijo italijansko, ne angleško. A na srečo smo si različni.

Na pomolu na drugi strani mesta, so snemali film in vsi smo morali v tišini hoditi mimo. Nekateri so se seveda tudi ustavili, a se je bolj malo videlo, kaj sploh snemajo, ker je bilo predaleč.

Za zaključek smo šli v lokalni fast food. Tudi to kdaj paše.

Spanje smo si zamislili v kampu Sanfillipo, ki je nekaj kilometrov zahodneje od mesta, ob obali. Velja za enega najlepših na otoku. Kamp je res lep, terasast in kar dobro zaseden. Parcele so zelo lepo urejen, posute s peskom, ločen je del za šotore. V sprednjem delu imajo vse parcele pogled na morje. Plaža…mivka, nič posebnega. V vodi pa ribice, ki grizejo. Sanitarije ene najlepših in to ne samo na Siciliji.

Smo imeli ponovno plan ostati dve noči, pa se nam je zdelo, da nam pa ta plaža ne sede najbolj. Zato plan nekoliko spremenimo in se prihodnji dan odpeljemo nazaj na celino.

VRNITEV NA CELINO

In res, naslednje jutro se poslovimo od sosedov, jim prepustimo vse popuste za po kampih in se odpeljemo do romarskega kraja Tindari, kjer nas pričaka ogromna katedrala in čudovit pogled na obalo spodaj. Pri prodajalcu na parkirišču se bogato založimo še s pistacijami in praženimi mandeljni.

Do Messine nato kar po avtocesti (ta del otoka ima plačljivo avtocesto). Nekaj kilometrov pred Messino, se avtocesta konča in nas pripelje ravno do našega Conada, kjer smo se itak nameravali ustaviti in nabaviti še vse dobrote in značilnosti prehrane (ne samo domače, regionalne) za domov.

Hitro na trajekt in vrnili smo se na celino. Bila je kar gneča za nazaj.

Pot smo nadaljevali po Kalabriji, kar opisujemo v samostojni objavi – Spiagge e limoni .

RAZMIŠLJANJA

Sicilija je čudovit otok, s prelepimi vasicami, prijaznimi ljudmi, odlično hrano in neverjetno energijo. Ima psom, otrokom in invalidom prijazen turizem (nisem si mislila, da bodo tako na jugo, povsod upoštevali invalidsko izkaznico in omogočali brezplačne vstopnine, gondole, vzpenjače, parkirišča….). Ljudje, ki smo jih spoznali, so bili topli, prijazni, radovedni. Povsod na ulicah prijazno pozdravljaj. Spoznali smo njihovo kulturo vožnje, kjer se vsi vrivajo, izsiljujejo, a hkrati vsi ostali dovolijo, da se vrineš, da izsiliš…. Nihče ne trobi, vsak te spusti naprej, četudi ima on prednost. Nobene slabe volje, pretok prometa pa precej boljši.

Sicilija je otok barv, zelenjave norih oblik, sadja, ki kar diši. Sveže stisnjeno sadje v sokove je dostopno na vsakem vogalu. Njihove slaščice so neverjetne, še navadni rogljički, so pri njih boljši. Pistacija, (praženi) mandeljni, čebula, vijolična cvetača, cikorija…pa posušeni paradižniki, namočeni v olivno olje, baziliko in mnoge začimbe, pa svež kruh, pa morski sadeži, pa testenine na nam neznane načine… so okusi tega otoka. Morate jih probati, prepustite se njihovim jedem, njihovi postrežbi, ne boste razočarani.

Sicilija ima tudi slabo stran in to so smeti. To je bila edina stvar, ki me je res nekoliko zmotila. Nekoliko. A se s časom tudi tega žal navadiš.

Sicilija je absolutno otok, vreden obiska, čeprav je daleč. Vzemite si čas, odkrijte lepote tega dela Italije. Spoznajte njihovo kulturo, njihov jezik, njihove kraje. Ne bo vam žal. Nam vsekakor ni.

DEJSTVA (vključena tudi Kalabrija)

1. GORIVO: cena dizla (okt/nov 2022): 1,829-1,849 EUR/liter. Tankajte samopostrežno, je ceneje. Mi smo ga vse skupaj natočili za 733 EUR.
2. SPANJE: povsod, kjer ni izrecno prepovedano, se lahko spi na divje. Uporabljali smo aplikacijo Park4Night. Mi smo spali 10 krat v kampu (skupaj 260 EUR) in 4 krat na divje.
3. ČAS POTOVANJA: sobota 22.10.2022 do sobote 5.11.2022
4. TEMPERATURE: na Siciliji čez dan med 24-28 (netipično za ta letni čas), ponoči okoli 15-18. Morje okoli 23-24 stopinj. Super za kopanje.
5. TRAJEKT; računa se glede na avto, naš kombi je registriran kot kamper (kar je ceneje kot navaden kombi) in je dolg 5,99m: v eno smer 51 EUR