Našo ljubezen do Grčije že poznate, saj smo pred časom preživeli kar mesec dni na potepanju po tej čudoviti deželi. Ne glede na vse dosedanje obiske te prečudovite dežele, pa sem se Aten vedno izogibala. Akropolo sem sicer pred leti na hitro obiskala, a kadarkoli smo bili v Grčiji, je bilo neznansko vroče in prevroče za betonsko mesto.

Zato smo se letos odločili, da Atene obiščemo spomladi, ko ni prevroče, ko je turistov še nekoliko manj.

Hotel in letalske karte smo uredili že dobrega pol leta prej, tako smo za zelo ugodno ceno našli hotel v samem centru, čisto ob trgu Sintagma. Leteli smo iz Zagreba, ker maja Aegean ne leti še iz Ljubljane. Avto smo pustili na Mery parkingu, kar so nam svetovali strokovnjaki iz FB skupine Ugodno po svetu.

Prihod

Prvi dan smo prispeli pozno zvečer in se z avtobusom X95, ki pelje iz letališča do trga Sintagma, vmes pa se ustavlja še na drugih postajah (je potrebno opozoriti voznika, da boste izstopili kje vmes, sicer pelje mimo postaje), pripeljali v sam center Aten. Vožnja traja le dobro uro, ker je bilp pozno zvečer, ko ni bilo veliko prometa.

Hotel Arethousa se nahaja manj kot 100m od avtobusne postaje. Hitro smo prispeli v sobo, umili prašne delce z naših teles in popadali v postelje.

35.000 korakov po Atenah

Mi smo eni tistih, ki na takih počitnicah vstanemo že ob 7.01 in smo med prvimi na zajtrku.

Ob 7.45 smo že stali pred hiško za nakup vstopnic za na Akropolo. Naj omenim, da mi za nobeno znamenitost ne kupujemo kart vnaprej, ker koristimo različne popuste, ki na spletu ponavadi niso na voljo. Kupili smo neke kombinirane karte, ki so nam v naslednjih 5 dneh omogočile vstop v kar nekaj znamenitosti (no, sej ne da smo si mi skoraj vse ogledali že v enem dnevu).

Ob 8h smo bili tako eni prvih na Akropoli (ob 8.20 jih je bilo že precej več, a še vedno ne toliko, kot poleti). Sprehodili smo se po jugo-vzhodnem bregu mimo Dionizovega gledališča – mogočno gledališče, ki je zelo ohranjeno. V ozadju gledališča seže pogled preko atenskih streh vse do morja. Res čudovito.

Seveda smo hiteli do Partenona, ki je najbolj znana zgradba na Akropoli in do Propilej, pa templja boginje Nike…. O posameznih znamenitostih ne bom pisala, je vse lepo predstavljeno na spletu, v vodičih ali pa že v sami razgledanosti posameznika.  Prepisovati podatke iz drugih strani v ta zapis, pa se mi je zdelo nekako nesmiselno.

Na vrhu je pihljal prijeten vetrič in mislim, da smo ujeli idealno časovno obdobje za obisk Akropole. Na sami Akropoli namreč skorajda ni sence, poleti je obvezno imeti s seboj vodo. Če vas prime na WC in bo nuja, naj namignem, da se nahaja tam, kjer je bil včasih muzej.  Je pa iz same Akropole čudovit razgled na vse strani, nam je zelo koristil pri načrtovanju ogledov v naslednjih dneh.

OK, Akropola osvojena. Ko smo jo po približno 2 urah zapuščali, so se nanjo valile trume turistov, ki so jih pripeljale različne agencije. Nepregledne množice ljudi. Zato vam resnično svetujem, da ste na Akropoli med prvimi zjutraj, saj si boste tako neprimerljivo mirneje in z večjim užitkom ogledovali to svetovno znamenitost.

Naslednji postanek: Atenska agora (Ancient Agora of Athens). To je ena najbolj ohranjenih agor v Grčiji. Agora je bil v antični Grčiji javni prostor in kraj za zasedanje mestne skupščine, predvsem pa prostor, kjer se je odvijalo trgovsko in politično življenje. In tukaj je to res zelo ohranjeno.

Naj morda tu dodam le to, da je vstop v Agoro popolnoma drugje, kot pa Google maps svetuje, zato priznamo, da smo se malo lovili in jo obhodili okoli in okoli. Ah, tudi tako se nabirajo koraki.

V Agori smo si privoščili malico ob cerkvici in pod cvetočo akacijo. Zelo prijetno, lepo, romantično, kičasto…ampak ostane v spominu.

Sredi Agore stoji Zeusov tempelj, ki je tudi en najbolj ohranjenih v Grčiji in se ves čas sprehajanja po Agori nastavlja v svoji lepoti in dobre fotografije so zagotovljene.

Starih kamnitih znamenitosti za trenutek dovolj, vstopili smo v območje starin. Del Aten v okolici trga Monastiraki je namreč namenjen prodaji starin. Kar nekaj ulic je posvečeno temu. Mi smo se sprehodili med vsemi temi starimi zadevami in je bilo zelo zanimivo. Prodajajo vse mogoče, od starih kavčev, omar, ključev,…. do kopit za čevlje in starih glasbenih plošč. Različna kulturna, zgodovinska in cenovna obdobja se najdejo.

Kmalu pa se uličice starin prelevijo v ulice t.i. kičlanda (prodaja vseh možnih večjih ali manjših neumnosti, ki jih turisti tako radi kupujemo). Zame pa pravi raj. Vsak dan sem se sprehodila po teh ulicah in vsakič našla nekaj novega, kar nujno potrebujem zase ali za kakšno prijateljico.

Čas za kavo. V predelu Psiri. Kjer je nešteto kavarn, lokalov, restavracija…

Raziskovanje nadaljujemo in se znajdemo na mesni tržnici. Za nekatere morda nekoliko neokusno, za druge čudovita razstava mesnih kosov.

Hiter skok v hotel, na stranišče, za 30 min preveriti udobnost postelje in dan se nadaljuje.

S kratkim postankom za Emo v Starbucksu, smo si nato ogledali menjavo straže pred parlamentom na trgu Sintagma. Hja, ta svetovno znana menjava straže, … kaj naj rečemo… nam se je zdelo naravnost prismuknjena in kar nekoliko smešna. Vojaki namreč poplesujejo in udarjajo s cokli, ki imajo kovinski podplat, noge dvigujejo na vse možne načine gor in dol … in mahajo s cofki na puškah. Vseeno svetujem ogled.

Pot smo nadaljevali skozi prečudovit park Etnikos Kipos oziroma Atenski narodni park. Tam vse tako lepo diši, pomaranče se bohotijo na drevesih, potočki šumijo in vijugajo po parku, potke se vijejo kot v labirintu, otroci pa veselo tekajo in se smejijo. Zveni kičasto? Jaaaa, vem, sam je res tako. Sama sem ga res tako doživela. Po vsem kamnu in betonu mesta, je tako lepo stopiti v zelen park.

Na drugi strani parka smo si ogledali Stadion Panathenaic ali Kallimarmaro, ki je večnamenski stadion in  je edini stadion na svetu, ki je v celoti zgrajen iz marmorja. Stadion je na mestu preprostega dirkališča zgradil atenski državnik Lykourgos c. 330 pr. n. št., predvsem za Panatenejske igre. Vanj nismo vstopili, saj se ga dobro vidi že izza ograje in se nam ni zdelo smiselno plačevati vstopnine.

Enako velja tudi za Zeusov tempelj, ki je v bližini. Odlično si ga lahko ogledate tudi, če ne vstopite vanj. V času našega obiska pa so ga prenavljali in je bil skoraj v celoti zakrit z delavskimi odri.

OK, dan se pa zdaj res počasi zaključuje. Postajamo lačni in Rok se spomni, da je pri popoldanskem sprehajanju po mestu, videl eno restavracijo, ki ni bila v Plaki (turisti) ali v Psiriju (Turisti) in se je celo spomnil, kje je. Zato se odpravimo tja.

Izkazalo se je, da je to restavracija nekega znanega grškega Chefa, ki pripravlja tradicionalno grško hrano nekoliko drugače. Zbali smo se visokih cen, a so bile popolnoma normalne. Jedli smo najboljšo grško hrano kadakorli!! Izbrali smo med različnimi jedmi in vsi okušali vse:  tzatziki z avokadom, trtine zvitke z jogurtom, mesne kroglice, souvlaki s posebno jogrutovo kremo in pa vrhunec vsega – lažni giros s karamelizirano čebulo in pita kruhom. Lahko, da se vse jedi berejo, kot čisto navadne, a vse so imele nek drugačen, modernejši pridih in okus. Ob vseh smo vzdihovali in se strinjali, da je jed še boljša od prejšnje. Celo Ema je bila navdušena nad vsem. Če boste kdaj v Atenah, zelo svetujemo obisk restavracije Dopios (local cuisine with a twist) – Google vam pove, kje jih najdete.

Kaj pa nekaj sladkega? Na enem od forumov sem zasledila, da si moramo nujno ogledati Little Kock, pravljično deželo v kateri je slaščičarna. NIKAR! To je nekaj najbolj bizarnega, kar smo kdaj v življenju doživeli. To je nekaj najbolj kičastega, z najbolj neokusnimi tortami na svetu (na srečo jih nismo probali, so že zgledale grozno, kasneje pa smo še zvedeli od prijatelja, da so ogabne).

Z dolgimi nosovi smo odšli nazaj do Monastiraki, kjer smo si ogledali še Hadrijanovo knjižnico in tik pred hotelom v slaščičarni kupili druge tortice.

Ko smo zvečer sedeli na posteljah v hotelu in gledali skozi ogromno okno dol na cesto, je Ema sporočila, da smo ta dan naredili 35.000 korakov. 35.000 novih spominov, doživetij, občutkov, nasmehov, spoznanj, … Enkraten dan.

Dan brez Eme

Očitno je včerajšnji dan vendarle terjal svojo žrtev, saj se je Ema zbudila z vročino in zamašenim noskom. Zajtrk ji zato prineseva kar v posteljo. Odločimo se, da Ema ostane v sobi, jaz se s čistilko (v grščini – hvala Jana) dogovorim, da ni potrebno sobe pospravljati, midva pa bova odšla na krajše oglede in se pogosto vračala v sobo. Emi je bilo čisto OK, saj je imela čas za počitek in svoj telefon.

In sva šla. Najprej v predel Kolonaki, kjer naj bi živeli premožnejši. Midva sva iskala neko trgovino s spominki in jo tudi našla. Predel je lep, poln trgovin, sicer pa nič posebnega. Rok si kupi nove čevlje.

Vrneva se k Emi, ki je OK in pravi, da naj greva kar naprej.

In sva spet šla. Najprej na eno kavo. Potem pa v smer trga Omonia in še kar naprej in sva se kar nenadoma znašla pred Narodnim arheološkim muzejem, ki se mi je zdel daleč in sem mislila, da bomo do njega šli z javnim prevozom. Pa ni bilo tako hudo. Na splošno smo ugotovili, da je v Atenah vse dostopno peš. Vsaj za nas, ki radi hodimo in si ob tem ogledamo še kakšne manj poznane/pomembne ulice, vidimo, kako ljudje živijo tam, kjer ni turistov.

Od muzeja nazaj proti hotelu sva tako res hodila po popolnoma nepomembnih ulicah, nekje v eni knjigarni Emi kupila knjigo o grških bogovih in mimo gnezda narkomanov in brezdomcev občudovala v Panepistimiu Atensko gimnazijo iz starih časov.

Ema je bila zvečer že nekoliko bolje.

Muzej, hrib in razgled

Zjutraj je bila Ema že čisto brez vročine, pri vseh močeh in odločili smo se, da gremo počasi peš do Arheološkega muzeja, ki naj bi bil najpomembnejši v Atenah. Muzej je ogromen, razstavljenih stvari ogromno, skoraj preveč. Zato nam je bil zelo všeč lokalček na sredini muzeja, na vrtu, kjer smo si dušo privezali s kavo in sokom.

Nato smo po stranskih ulicah, kar velikemu številu stopnic in vedno toplejšemu vremenu, prilezli do spodnje postaje vzpenjače, ki pelje na vrh hriba Lycabettus. Verjetno bi lahko šli tudi peš, a smo mislili, da je višji.

Tam smo bili poplačani s čudovitim razgledom na Akropolo, na ostale griče, na vse bazene v Atenah, vse do morja. Enkratno in nujno svetujem, da se povzpnete na Lycabettus grič.

Dol in spet peš po prelepih ulicah in vse do parka, kjer smo bili že 2 dni nazaj. Vsake toliko je lepo videti nekaj zelenega in občutiti malo naravnega hladu.

Tokrat smo se odločili za večerjo v znamenitem predeli Psiri. Izbrali smo taverno, ki naj bi bila najstarejša v tem delu. Hrana na mizah je zgledala dobro. Naročili smo klasične jedi, kot so tzatziki, grška solata, musaka, bučkine kroglice in polnjene paradižnike. Ocena: povprečno, za turiste narejeno.

Spet na hrib

Po zajtrku smo se odpravili mimo arheološkega najdišča Kerameikos na hrib Filopappos.

Na vrhu je najprej observatorij, nato pa se odpre čudovit pogled na Akropolo. Po Filopapposu se vijejo sprehajalne potke, ki te pripeljejo do spomenika od koder je spet prečudovit pogled na Akropolo. Na hrib pelje tudi starodavna grška tlakovana pot, ki ima vmes vsake toliko kamen, ki je drugače izklesan (vklesana je podoba ali motiv nečesa).

Skozi Plako  smo odšli do Akropolskega muzeja. Meni se malo ni ljubilo več, pa sta šla samo Ema in Rok. Jaz sem medtem šopingirala v Plaki. Pravita, da je muzej super, modern in še boljši od Narodnega muzeja.

Pirej

Odločili smo se, da se z avtobusom odpeljemo malo ven iz centra in obiščemo Pirej. Ne pristanišče, ampak drugi del, tam kje je mestece. Vožnja z busom je bila super, ker smo se peljali skozi predmestje Aten in videli tudi ta del mesta, ki seveda ni turističen. A vseeno lep.

Ker je bila nedelja, je bilo v Pireju vse zaprto, tudi ljudi je bilo malo. Sprehodili smo se do marine, malo po obali – da bomo lahko rekli, da smo videli grško morje. Za kosilo smo izbrali lokal s suvlakijem. Najboljši suvlaki, kar sem jih kdaj jedla!

Ob vrnitvi v center je Ema ostala v sobi, midva pa sva šla na sprehod do Monastirakija in na kavo ob sončnem zahodu.

Protesti

Zadnji dan v Atenah. Vreme se je začelo rahlo kisati.

Sprehodimo se še enkrat po centru, ko pa se vrnemo do hotela, na Sintagma trgu že potekajo protesti delavcev (1. maj). Seveda se jim pridružimo. A tu ni tako, kot smo bili vajeni iz Lizbone, tukaj je veliko zelo resno opremljene policije – robokopov. Žal pa se je protest zelo hitro zaključil, saj je začelo na polno deževati.

Mi smo se odpravili na bus, na letališče in poleteli nazaj domov.

Za konec

Na obisk Aten sem čakala že zelo dolgo. A ob misli, da bi se po Akropoli sprehajala poleti, ko temperature dosežejo 40 stopinj (ali več), me je vedno minilo. Zato je bila odločitev, da jih obiščemo konec aprila, odlična. Prijetne temperature, manj turistov (kar ne pomeni, da jih ni) in ogled mesta je precej lažji.

Atene so obvladljive peš. Hotel smo imeli tik ob trgu Sintagma, kar se je izkazalo za odlično lokacijo. Vse je bilo na dosegu roke.

S hrano sem bila razočarana, saj sem bila vajena, da smo v Grčiji vedno dobro jedli. Tu pa nismo znali najti taverne, ki ne bi bila namenjena turistom iz križark. No, razen prvega večera.

Obisk Aten skratka zelo priporočam, a obvezno izven poletja. Priporočam dobro obutev in mnogo sprehodov po mestu.