BALTIK – Gamta, Gaismas, Vesi

Baltik – narava, svetloba, voda

To je zapis našega potovanja preko Avstrije, Češke, Poljske do Litve, Latvije, Estonije in skok še na Finsko. Finska ima svoj zapis, ki ga najdete na tej povezavi MOI, TERVETULOA SUOMEKSI

Zapis je nekoliko daljši, saj smo na poti preživeli mesec dni. Zato v uvodu povzemam vse pomembne informacije, ki jih povprečni popotnik potrebuje. Vsi, ki pa vas zanima še kako smo se MI imeli na tej poti, pa vabljeni k branju celotne zgodbe.

Kratek povzetek potovanja (Finska vključena).

Trajanje potovanja	od srede 26.7.2023 do petka 25.8.2023 (30 noči)
Prevoženih kilometrov	6.855
Cena dizla	med 1.4 do 1.6 EUR (na Finskem nismo tankali)
Spanje	večinoma v kampih, nekaj tudi na divje, ker je v teh državah to pač dovoljeno. Povprečna cena nočitve v kampu (2 odrasla, 1 otrok (13 let), pes in kamper) je bila 29 EUR. Finska dviga povprečje!
Hrana	nekaj zunaj, nekaj kuhali sami. Razen Finske, so cene v restavracijah (srednjega ranga) enake  našim ali pa celo ugodnejše). Nekaj hrane smo prinesli s seboj, ostalo nakupovali v lokalnih trgovinah. Najtežje nam je bilo najti normalen kruh (brez brusnic, brez rdeče pese…). Še posebej nam je bila všeč možnost uporabe žara v kampih. Večina kampov nudi tudi skupno kuhinjo, ki je večinoma v celoti opremljena.
Ceste	večinoma dobre, najslabše ima Litva. Za Avstrijo in Češko je potrebna vinjeta, Poljska ima le nekaj malega avtocest plačljivih, Baltik in Finska brezplačno.
Parkiranje	ker imamo kombi, ki je dolg 5.99 m lahko parkiramo na navadnih parkiriščih, ker imamo invalidsko dovolilnico, povsod zastonj. Vse države omogočajo invalidom brezplačno parkiranje tudi na parkirnih mestih, ki niso označena z znakom invalida. Privat parkirišča so normalno plačljiva. Na Finskem smo opazili veliko parkirišč, ki so bila brezplačna, le čas parkiranja je bil omejen (za invalide tudi ta omejitev ni veljala).
Znanje tujih jezikov	v baltskih državah najbolje pridete skozi z znanjem ruščine. Starejših, ki bi govorili angleško je malo, mladih pa več. Finska – vsi govorijo angleško.
Komarji	vsi so nas opozarjali na komarje, zaradi velikega števila jezer v teh državah. Komarji so, ni pa za umreti. Mi smo v celem mesecu porabili pol Autana in pol Pipsa.
Vstopnine	so, skoraj povsod. Imajo pa pri otrocih mejo pogosto šele pri 17 letih. Invalidi in spremljevalci skoraj zagotovo zastonj.
Trajekti	do in iz Helsinkov (Tallink) smo karte kupili večer pred odhodom. Za na otok Saaremaa (Praamid.ee) pa je gneča le ob začetku in koncu vikenda, sicer se karte lahko kupijo kar tam.
Voda	v vseh baltskih državah ima voda vonj po železu, a je skoraj povsod pitna. Nas je ta vonj motil, zato smo za pitje morali žal kupovati vodo v trgovinah.
Posebna zahvala Special thanks	hvala Kaur Treimann (ARVI there jet?) Brez njega ne bi spoznala Estonije. Pripravil mi je celotni plan, kaj vse naj si ogledam. thanks Kaur Treimann (ARVI there jet? I wouldn’t have discovered Estonia so well without you.

Celotna zgodba našega potepanja

Dolga pot

Naše potovanje se je začelo z dnevom in pol dolge vožnje do Litve. Prečkali smo najprej mejo z Avstrijo, kjer smo se malo pred Dunajem že srečali s prvimi zastoji. Tudi na Češkem je poletje obdobje popravljanja avtocest in utrujeno smo prispeli do PZAja v kraju Mszana, na Poljskem. PZA je občina postavila za take popotnike, kot smo mi. Na voljo je elektrika, voda, WC v gasilskem domu čez cesto (čisto). Vse brezplačno. Čez cesto je tudi manjša trgovinica.

Naslednji dan smo prečkali Poljsko in bili navdušeni nad njihovimi brezplačnimi hitrimi cestami, ki jih pred 4 leti, ko smo se vozili po tej deželi, še ni bilo. Zadnjih nekaj kilometrov po Poljski pa smo se peljali po prečudoviti pokrajini z jezeri, valovitimi griči in neskončnimi polji.

Ob prestopu meje z Litvo smo se obvezno slikali ob znaku države, saj je to za vse 3 nova država na spisku obiskanih. Še slabih 200 km vožnje po lokalni cestah, nekaj malega dežja in neprestane omejitve hitrosti, s pogostimi radarji.

Zadnja ura vožnje se je že pošteno vlekla in zelo utrujeni smo prispeli v kamp Slenis ob jezeru s pogledom na grad Trakai. Kljub rahlemu dežju, smo se najprej vrgli v toplo jezero.

LITVA

TRAKAI

Ponoči se je prijetno shladilo in smo odlično spali. A zjutraj se je vroče sonce vrnilo in iskali smo senco za zajtrk.

Za kamp Slenis pravijo, da je največji v Litvi. Ima res veliko neparceliranih mest, povsod priključki za elektriko. Sanitarije OK, nekoliko starejšega datuma sicer. Nudijo tudi skupno kuhinjo in hladilnike. Del kampa ima tudi senco. Izposoja koles je 6 eur/uro, kar se nam je zdelo kar drago. Do gradu Trakai pa je 7km in za iti peš nekoliko daleč. Kamp je bil zelo miren.

Odločili smo se za dan počitka, ki smo ga preživeli ob branju knjig, sprehodu po kampu in lenarjenju.

Smo zgodnji in celo pot se nam je dogajalo, da smo do znamenitosti prišli prezgodaj. In to se nam je zgodilo tudi že pri gradu Trakai. Ob 9h ni bilo v celo vasi skoraj nikogar, niti kavarne, grad pa seveda še zaprt. Edini, ki smo jih srečali, so bili slovenski turisti agencije Ravbar. Zato smo se sprehodili okoli gradu in se odpeljali v Vilno.

VILNA

Vilna je glavno mesto Litve, ima okoli 600 tisoč prebivalcev in je drugo največje mesto na Baltiku (za Rigo).

Parkirali smo nedaleč stran od glavne katedrale, ki stoji dominantno sredi betonskega trga. Ob njej se počutiš res majhnega.

V smeri proti staremu delu mesta, smo se najprej ustavili v (grški) kavarni. Nato pa si ogledali poseben del mesta in sicer Užupijsko republiko. To je predel mesta, ki so ga v letih 90 imeli za problematičen del mesta. Verjetno zato, ker so se tam zbirali umetniki. Danes pa je to predel, ki je res nekoliko odštekan, veliko umetniških zadev se najde na ulicah in je zelo prijeten za sprehod. Menda izdajajo tudi svoje potne liste.

Nadaljevali smo mimo glavnega trga, magistrata in na eni od klopc imeli malico, ki smo jo kupili v trgovini. Vilna je sicer luštno mesto, a je ostalo je nekje, v nekem času, kjer še niso poznali čara mest oz. vedeli kako privabiti turiste. Ali pa je morda to ravno njena prednost…

Za ogled mesta sta nam zadostovali dobri 2 uri.

SREDIŠČE EVROPE

Nekaj kilometrov nad Vilno je kraj Purnuškes, ki naj bi bilo geografsko središče Evrope. Vsaj tako pravijo in ga tako oglašujejo. Tam potem prebereš, da so izpustili Malto… tako, da mi nismo bili čisto prepričani, da je zgodba res resnična. A vseeno – kamen, ki označuje to središče, smo dobro obhodili in se počutili – pač sredinsko.

Viri navajajo tako: Pri svojih izračunih so francoski geografi izhajali iz naslednjih skrajnih mejnih točk stare celine: na severu norveško otočje Spitsbergov v Arktičnem morju, na vzhodu rusko pogorje Urala, na jugu španske Kanarske otoke pred afriško obalo in na zahodu portugalske Azore v Atlantiku. Upoštevali so tudi preostale mejne koordinate in izpustili le ruski arktični otok Nova dežela in sredozemsko Malto. Slednja bi samo za sto metrov premaknila evropski zemljepisni center, ki leži 54 stopinj in 54 minut severno od ekvatorja ter 25 stopinj in 19 minut vzhodno od Greenwicha.

Ker je bil dan še dolg, smo se odločili, da pot kar nadaljujemo in se odpeljemo do hriba križev, poleg mesta Šiauliai.

HRIB KRIŽEV

Precej hecna in nenavadna turistična znamenitost, predvsem če ti križi in cerkev niso blizu. Dobesedno sredi ničesar stoji hrib z nepregledno množico križev. Malih, velikih, lesenih, kovinskih,… vseh možnih oblik in namenov. V bistvu je zadeva nekoliko strašljiva, vsaj meni kar nekoliko tesnobna in energija tam meni ni bila prijetna. Vsak pač doživlja take zadeve drugače.

Zgodba hriba križev čisto na kratko: Rusija ob zasedbi Litve ni dovolila krščanskih simbolov in tu so se Litvanci, ki so bili krščanske vere, uprli in postavili križe. In skozi leta so ljudje v znak upora proti Rusom postavljali vedno več križev, danes pa je tako, da lahko križ kupiš ob vhodu in ga postaviš s svojim namenom.

Najprej smo mislili, da bomo kar tam prespali, a se nekako nismo dobro počutili in smo pot nadaljevali v Latvijo, kjer smo prespali na parkirišču pred palačo Rundale. In nismo bili edini.

LATVIJA

PALAČA RUNDALE in GRAD TURAIDA v SIGULDI

Zjutraj smo spali nekoliko dlje, saj se palača odpre šele ob 10h.

Rundāle je eden od dveh glavnih baročnih dvorcev, zgrajenih za potrebe vojvod Kurlandije v današnji Latviji, drugi je dvorec Jelgava. Dvorec so zgradili v dveh obdobjih, od leta 1736 do 1740 in od leta 1764 do leta 1768. 

Palača je lepa in vredna ogleda, sobane so lepo opremljene, opreme je veliko in predvsem ima zanimiv vrt. Kljub rahlemu dežju, smo sredi njega, v paviljonu spili kavo, limonado in uživali v sladoledu.

Naslednji postanek je bil grad Turaida v kraju Sigulda. Obisk tega gradu res priporočam. Je nedavno obnovljen srednjeveški grad, s čudovitim razgledom in prikazom zgodovine teh krajev. Na ogled je tudi zelo lepa cerkev in lep park. Med našim ogledom je začelo silovito deževati in še dobro, da smo imeli anorake in kapuce. Kratke hlače in japonke pa so omogočile kasneje hitro sušenje.

Kljub močnemu dežju smo si grad ogledali v celoti. Povzpeli smo se na najvišji stolp in z Emo sva imeli muskelfiber v nogah še naslednjih par dni.

Ker se je bližal konec dneva, smo poiskali kamp, ki so ga na spletu zelo hvalili. V kraju Cesis smo spali v čudovitem kampu Apalkalns. Kamp je ob jezeru, miren, nekatere parcele imajo lesene terasice z mizami, skoraj vse imajo žar na voljo. Če bi bilo vreme lepše, bi zagotovo ostali dlje.

Tako pa nas je pot vodila dalje. Najprej v trgovino v kraju Cesis, po nekaj hrane. Nato pa še obisk samega kraja Cesis. Je luštno, majhno mestece, z gradom, v katerega nismo vstopili in lepim parkom z bajerjem. Žal pa nas je mesto nekoliko razočaralo – nikjer nič, niti na kavo nismo mogli iti, ker ni bilo niti ene kavarne z mizami zunaj.

ESTONIJA

TARTU

Udobno se spet namestimo v našega Naceta (razen Tore, ki celo pot trpi, saj ne mara vožnje) in se odpeljemo čez mejo v Estonijo, v Tartu. Mesto, ki sem se ga res veselila. Je drugo največje mesto v Estoniji in znano po univerzah in študentskemu življenju. No, žal tega poleti ni čutiti.

Mesto, s prijetno sprehajalno potjo ob reki, je bilo prazno. Nič turistov, nič domačinov.

In takšni so skoraj vsi kraji na naši dosedanji poti. Morda bo v glavnih mestih kaj bolje.

Iz Tartuja se odpeljemo do jezera Peipus, ki že meji na Rusijo. Najprej v kraj Nina, kjer naj bi bil en čudovit kamp, najlepši v Estoniji. Očitno so okusi različni, mi smo se odpeljali dalje.

Izbrali smo »kamp« nekaj kilometrov naprej v kraju Pusi – kamp Willipu. To je pravzaprav en velik travnik, ki sega do jezera. Ima nek manjši objekt z WCjem in umivalnikom ter koritom za pomivanje posode. A vse zelo čisto.

Okolje je bilo res čudovito in pogled na jezero enkraten. V tem jezeru se nismo kopali, ker je bilo ogromno komarjev in obadov.

Zjutraj smo se odpeljali do gradu Alatskivi, ki je čisto v bližini. A smo bili spet prezgodnji in vse je bilo še zaprto.

NARVA – na meji z Rusijo

Gremo naprej. Ob jezeru, nato skozi prelepe gozdove, se peljemo proti severu Estonije. Na kavo smo želeli iti v Sillamäe, a je mesto delovalo, kot da bi ostalo v eri Sovjetske zveze in po napadu atomske bombe – torej nikjer nikogar. Le ogromno stanovanjskih blokov, ki so bili še iz časov Rusije in so bili arhitekturno nekoč zelo lepi. Danes propadajo. Zato smo se le ustavili ob obali in spili kavo iz svojega hladilnika.

Narva pa je mesto, ki meji na Rusijo. Parkirali smo tik pred mejno reko in se sprehodili pod mostom, na katerem je mejna kontrola z Rusijo. Precej nenavaden občutek, sploh v teh časih, ko Rusija izvaja vojno nasilje nad Ukrajino. Z levega brega reke Narve smo slikali drugi breg, kjer so bili napisi že v ruščini. Meni je bilo čist hudo in vse bi dala, da bi mi vsaj za 2 sekundi dovolili, da prečkam most in vstopim v Rusijo. Pa ni dovoljeno oz. so postopki verjetno precej zapleteni.

Narva ima tudi čudovit grad in večino prebivalstva so Rusi, zato slišiš v mestu le ruski jezik.

TOILA

Ob severni obali Estonije smo prispeli v Toilo. To je popolnoma nepomemben kraj, z enim hotelom in pa kampom. Ampak moj estonski prijatelj Kaur je svetoval, da naj grem vsaj na plažo na eno kavo, ker da je lušten lokal.

No, izkazalo se je, da je tam vse luštno in ostali smo kar 2 noči. Najeli kolesa (brez prestav, z bremzo »na kontra«) in odšli na spoznavanje okolice. Najprej en krog po naravnem parku, kar nam je vzelo 10 min. Kam pa zdaj) Kljub smešnim kolesom, smo se odločili iti na plažo, kjer je višinske razlike kar nekaj metrov. Mene je bilo strah iti že dol, ker nisem čisto zaupala bremzam. Ema in Rok sta se mi seveda ful smejala.

Na plaži sva z Emo seveda skočili v morje, ki je bilo čisto OK, kar se tiče toplote, smo pričakovali, da bo hladnejše. Je pa precej manj slano od našega.

Še večji podvig je bil nato s temi našimi kolesi nazaj v klanec. Z Emo sva obupali že na prvi serpentini, Rok pa je v slogu Pogačarja prikolesaril čisto do vrha. Brez ene prestave«!

Še malo po okolici in ker ni bilo nikjer nič in ker je kazalo na dež, smo se počasi vrnili v kamp in nekaj ur namenili branju knjig in vezenju (Ema ima nov hobi).

Popoldne sva z Emo preizkusili srečo in šli v hotel na masažo. Ko sva končno našli nekoga, ki je vsaj malo znal angleško, so nama povedali, da ni nič prostega. Sva bili kar malo razočarani.

Rok je medtem našel trgovino in po hudem dežju prinesel mesne kroglice za večerjo.

GRAD RAKVERE

Po dnevu super počitka, je bil naš prvi postanek grad Rakvere. Srednjeveške ruševine gradu so fenomenalno spremenili v skoraj zabaviščni park. Opremili so proste z opremo iz srednjega veka (na novo narejeno), kjer se lahko vega dotakneš, probaš, vsedeš….Vsake pol ure potekajo različne delavnice, mi smo si ogledali, kako so izumili smodnik. Enkratno predstavljano. Lahko bi še izdelovali iz gline, gledali lutke ali pa poslušali o metodah mučenja (za to zadnje nam je malo žal, da nismo uspeli slišati, a bi morali predolgo čakati). Ema se je pomerila v lokostrelstvu in vse osupnila, ker ne samo da je z vsemi puščicami zadela tarčo (to ni uspelo nobenemu drugemu), temveč je le-te spravila v področje notranjih dveh krogov od sredine. Skratka hudo dobro ji je šlo.

Opoldne smo se morali vsi umakniti iz središča gradu, ker so prikazali streljanje s topom. Je kar pošteno počilo.

Res enkratno doživetje gradu, namenjeno verjetno predvsem otrokom, a nam je bilo tako všeč, da smo kar s težkim srcem zapustili.

Naj dodam, da je pod gradom kar nekaj parkirišč, tisto, ki je 100m oddaljeno od spodnjih stopnic na grad, je odlično za avtodome vseh velikosti.

LAHEMAA NARODNI PARK

Pot smo nadaljevali do Lahemaa narodnega parka. Čudovit naravni park z gozdovi, močvirji, morsko obalo… vmes je ogromno sprehajalnih poti – ene vključujejo tudi hojo po brveh. RMK (Estonska gozdarska družba (oz. nekaj podobnega) je izdelala spletno stran in aplikacijo, kjer najdete vse te poti, dobro opisane. Hkrati je aplikacija polna informacij o prostorih za kampiranje na divje ali pa samo o prostorih, kjer si lahko zakurite ogenj in spečete kosilo. Estonija ima to res odlično organizirano.).

Naš plan je bilo obiskati 2 taki sprehajalni poti, a nam je uspelo prehoditi le eno, ker je pri drugi tako močno padal dež, da tudi iz avta nismo mogli stopiti.

Atlja je bil naš prvi cilj. Nahaja se na začetku narodnega parka in predstavlja 3km dolgo pot, ki vodi mimo starodavnih ribiških hiš, obale in skozi gozd nazaj.

Pot se dejansko začne pri krčmi, ki je nasproti parkirišča, a mi smo to spregledali in šli v kontra smer, kar pa seveda ne predstavlja nobenega problema. Že po 5min smo ugotovili, da je tam toliko komarjev, da se brez prestanka mlatimo po rokah, nogah… Bilo je malo smešno, malo zmešano, predvsem pa za popiz… Rok je tekel nazaj po Autan, na debelo smo ga nanesli na kožo in šele potem je bilo sploh možno iti naprej. Slišali smo jih, kako brenčijo pri naših ušesih, a kri so nam nehali piti. Brez te zaščite ne bi preživeli. Smo pa na koncu pri Emi našli 2 klopa, ki pa se na srečo še nista prisesala v njeno kožo.

Torej pot vidi naprej mimo nekih vikendov, nato pa se pojavijo te zapuščene ribiške hiše, ki so jih lepo obnovili. Pot se nadaljuje po peščeni obali in nato skozi gozd nazaj do krčme. Na tej gozdni poti pa raste toliko borovnic, da smo se jih najedli za nekaj let. Toliko jih še v življenju nisem videla (in niti ne naenkrat pojedla). Samo sklonil si se in utrgal sočno borovnico. In tako sklanjajoče smo hodili celo pot.

Krčma ponuja tudi hrano, ki je zgledala zelo dobro in cenovno dostopno (cca 15 eur na jed). Postrežena je bila v starinskih posodah, res lično. A sta Rok in Ema rekla, da nista še lačna in da ne bi še jedla. Z dolgim nosom sem odšla naprej.

Šli smo dalje, v upanju, da kasneje najdemo podobno gostilo za kosilo. A žal nismo imeli te sreče. Kmalu je začelo na polno deževati in propadli so vsi načrti, kako bomo obiskali še en del tega narodnega parka in se sprehodili po znamenitih lesenih brveh. Lilo je kot iz škafa. Nora nevihta. Zato nam žal ni preostalo drugega, kot da smo celotni narodni park, vse prste, ki segajo v morje, pač samo prevozili. Zelo nam je bilo žal, a je bila napoved tudi za naslednje dni zelo slaba, zato ni imelo smisla, da bi kak dan kje počakali.

Pokrajina je bila res čudovita, bogati gozdovi (malo nas je spominjalo na Pokljuko) in pa enkratne vasice z nordijskim pridihom arhitekture hišk. Vmes je bilo veliko balvanov, za katere smo zvedeli, da jih iz v zgodovini nekoč, tja prinesel ledenih iz Finske.

Nekje na poti, ko je za hip naliv popustil, smo skočili čez nasip do obale in si ogledali nasedlo leseno ladjo. Za ogled smo imeli točno 5 min, potem je spet začelo na polno deževati.

Gostilne pa nikjer nobene. Naj dodam, da je lakota naredila svoje in sva se z Rokom na polno skregala. Mar bi jedli v tisti krčmi v Atlji.  Rok je nato na srečo v eni vasi zapeljal do plaže, kjer smo napadli lastne zaloge kruha in salame poleg stolpa za obalno stražo.

Zvečer smo iskali prenočišče v bližini Talina in se odločili za parkirišče pri muzeju v kraju Viimsi, ob obali s prečudovitim sončnim zahodom in pogledom na Talin.

Kupili smo karte za trajekt, ki nas je naslednje jutro odpeljal na Finsko, v Helsinke.

Zapis o delu potovanja po Finski najdete na tej povezavi MOI, TERVETULOA SUOMEKSI

V petek, teden dni zatem, ko smo Estonijo zapustili, smo se vrnili v Talin.

TALIN

Parkiramo pod gradom (59.433828, 24.739982) – je dovolj veliko tudi za AD, le pristop je malce neurejen.

Talin je enkratno lepo mesto, pod Unesco zaščito. Male ulice, lepe pisane hiške, visoke cerkve in nešteto trgovin s spominki. In seveda mnogo turistov. Na trgu imajo prijetne lesene klopi, police s knjigami in res je lepo tam malo posedeti. Pred rusko ambasado visi mnogo plakatov, ki obtožujejo Rusijo zločinov nad Ukrajno, nad Gruzijo…. V trgovini kupimo malico, ki jo pojemo v parku poleg znamenitih stolpov. V eni od restavracij pa si kasneje privoščim še ribjo juho.

Po ogledu starega dela mesta, se odpeljemo še do parka Kadrioru, kjer z Rokom obiščeva muzej moderne umetnosti. Muzej je že arhitekturno zelo lep, prav tako pa so vredne ogleda tudi razstave v notranjosti. Samega parka Kadrioru si nismo ogledali, a je lep, ogromen.

Za spanje izberemo kamp v kraju Juri, ki je nekaj kilometrov ven iz mesta (59.352434, 24.915037). Koordinate na P4N so napačne in s pomočjo gospe, ki smo jo ustavili na cesti in ki je nato poklicala kar v kamp, smo ga našli. Poiščite gimnazijo v kraju in od tam dalje so že smerokazi. Kamp je res narejen z ljubeznijo do detajlov. Imajo tudi en bajer s toboganom, ki je hecne zelene barve (bajer, ne tobogan). Rok je skočil vanj (v bajer) in pravi, da je OK za plavat. Ima pa kamp tudi malo hecen sistem kopalnic, nisem ga pogruntala in še danes ne vem, pri katerih vratih bi morala počakati, da predhodnik opravi svoje. WC smo imeli na srečo blizu kamperja, torej v ločeni hiški.

Zjutraj smo se zbudili pri 9 stopinjah. Nas je kar malo zeblo, zato nas je malo skrbelo, kako uresničiti plan dneva, ki je vseboval prav posebno kopanje

A vreme je z vsakim kilometrom postajalo toplejše.

RUMMU

In ko smo prispeli v Rummu je bilo med oblaki že zaznati sonce. Najprej smo si ogledali zapuščen zapor. S pomočjo spletne aplikacije – audio vodiča (ki je mimogrede odličen) smo spoznavali to temno plat Estonije. Zapor je zapuščen, po tleh razbito steklo, stene podrte, … in je kar strašljivo, ko se sprehajaš po razmetanih celicah, kantini, telovadnici… A vseeno zelo vredno ogleda.

Za obzidjem zapora pa se nahaja jezero, ki je nastalo po opustitvi zapora. Tam so namreč zaporniki kopali apnenec in ko so zapor zaprli, je nekdo ukradel črpalke za podtalnico in le-ta je zalila stavbe in prostor okoli njih. Nastalo je jezero. Zdaj je tam kopališče, z napihljivimi igrali, sposojajo pedaline, SUPe in nudijo možnost vodenega potapljanja okoli stavb, ki jih je zalila voda in stojijo sredi jezera. Voda je super za kopanje. Ema je skakala po napihljivih igralih, midva pa sva nabirala moči za nadaljevanje potovanja.

HAAPSALU

Kamp Pikseke (58.928149, 23.537197) je en čist OK kamp, 2,5 km oddaljen od centra mesta. Kamor smo se seveda odpravili peš po kosilu. Mestece je zelo lepo, ima eno promenado in grad.

OTOK SAAREMAA

A nam se je mudilo dalje in zjutraj smo se odpeljali do pristanišča v kraju Virtsu, kjer smo s trajektom pristali najprej na otoku Muhu in nato čez most na Saaremaa.

Prvi postanek je bil v Angli, kjer smo si ogledali mline na veter – muzej na proste. Zelo lepo imajo urejeno, mlin si lahko ogledaš tudi od znotraj. V glavni hiši je razstava običajev.

Za kosilo smo se ustavili v vasi Leisi, kjer smo si privoščili kosilo. Imajo precej hecen način: najprej za šankom naročiš, plačaš in nato ti prinesejo k mizi. Hrana je bila dobra. Gostilna se je imenovala Sassimaja OÜ.

Pot smo nadaljevali do znamenitih pečin Panga. Že na poti nam je bilo jasno, da to ne morejo biti visoke pečine, saj je bila obala ves čas zelo nizka. In res, pečine so visoke 21 m, a so največje estonskem arhipelagu in jih opevajo do neba. Je pa lepo, to moram priznati. Na otoku, razen narave, pravzaprav ni veliko stvari za obiskati (OK, če se motim, se opravičujem, a mi nismo našli informacij) in so tudi take pečine čisto luštne. Nekaj km pred pečinami je ena luštna plaža, če bi morda koga mikalo tam prespati z avtodomom. Ko smo se peljali mimo, sta bili dve prikolici (58.564969, 22.312627)

Po pečinah se odpeljemo v glavno mesto otoka Kurassaare. Mesto velja za prvo, ki je dobilo suverenost po osamosvojitvi od Rusov in za najzahodnejše mesto Estonije. Obiskali smo grad, ki je najlepši, če ga pogledate iz zraka. Fotografije, posnete iz zraka, so nas res navdušile. Mi smo se sprehodili le po obzidju. Grad je obdan z vodo in ga je res lepo obiskati.

Samo mestece ima 13 tisoč prebivalcev, eno pomembnejšo ulico, ki ima nekaj lokalov in to je to. Bili smo kar nekoliko razočarani. Morda je bilo prazno tudi zato, ker je bila nedelja, ali pa je meni že malo zmanjkovalo energije. Spila sem eno pivo, ki pa me ni dvignilo, le še bolj uspavalo.

Za spanje smo zbrali prostor, nekaj kilometrov iz Kurassaareja ven. Ni ravno kamp, le gozd okoli hiše. Vodi ga mlad fant, ki se v to področje turizma šele uvaja in še nima vsega tako urejenega, kot si želi. Za 8 eur na noč dobiš wc na štrbunk, mrzel tuš zunaj (meni ga je sicer ponujal toplega v svoji hiši, a sem se vljudno zahvalila) in mirno spanje.

Spali smo res odlično. Nato pa smo zapeljali čisto do južne točke otoka, kjer stoji mogočen svetilnik.

In pot čez cel otok spet do trajekta in nazaj na celino.

NESREČNI PÄRNU

Mesto Pärnu naj bi bil poletni biser Estonije. A mi najprej sploh nismo našli centra. Google nas je pripeljal na neko parkirišče nakupovalnega centra. In takrat je počilo. Vsa utrujenost tega potovanja, se je pri Roku in meni pokazala v res grdi luči. Tako sva se skregala, da sem odšla iz avta in se kar sama sprehodila po mestu. Čudežno sem našla center, tisto znamenito promenado, ki je bila sicer prazna.  Potrebovala sem nekaj minut zase.

ERMISTU – raj na zemlji

Mesto smo zapustili in se vrnili za slabo uro vožnje v smeri nazaj v en čist hud kamp.Kamp Ermistu. Že takoj smo se odločili, da ostanemo 2 dneva, saj nujno potrebujemo počitek.

Kamp leži ob jezeru, ki je prečudovito za kopanje in z enim najlepših sončnih zahodov. Parcele imajo klopi, mize in žar. Še dobro, da smo predhodno kupili enkratno meso in si kar prste oblizovali po kosilu. Cel dan smo uživali, počivali, brali, se sončili, plavali, skakali v vodo… počivali! Tu je bil res raj na zemlji.

Po dveh dneh počitka, je bil čas za nadaljevanje poti.

LATVIJA

RIGA

Parkirali smo kar za glavno promenado in se sprehodili po čudovitih ulicah mesta. Ogledali smo si Hišo črnih glav, Mestno hišo, vse prelepe trge in odšli na kosilo v glavno tržnico, ki se nahaja v starih zeppelinovih hangarjih. Žal nas niso spustili noter, ker so psi prepovedani. Zato smo nakupili le nekaj sadja in domači sir. Kosilo smo nato jedli v samopostrežni restavracijo »Come and eat«.

Še ogled spomenikov in cerkva na drugi strani mesta, grad v bližini parkiranega avta in odpeljali smo se do TV stolpa, ker se je Rok želel povzpeti nanj. Ne vem, kje je dobil to idejo. Do tja pelje cesta, ki ima milijon lukenj, stolp pa je za javnost (seveda) zaprt. A nismo bili edini turisti, ki smo razočarani stali pod stolpom.

Riga je bila meni od vseh treh glavnih baltskih mest najbolj všeč. Najbolje pristna se mi je zdela. 40 % prebivalcev Rige je sicer Rusov.

Spat smo odšli v kamp Balta Kapa v kraju Plienciems, na obali. Kamp je še kar OK, le sanitarij ima absolutno premalo za vse – en sam tuš za vse ženske v kampu (in en za moške). Sva z Emo zvečer stali v vrsti za tuš in še zmanjkalo je tople vode. Ampak nič hudega, sva se pač nasmejali situaciji. Je pa na plaži čudovita bela mivka, morje pa plitvo in nekoliko »umazano«.

Zato smo ob 8h zjutraj kamp že zapustili.

KEMERI NP

Najprej smo obiskali narodni park Kemeri, ker so t.i. boardwalki – to so lesene brvi, da sploh lahko hodiš naokoli, ker so tla premokra (močvirnata). Tora je seveda padla v globoko blato in smo jo prav na hitro potegnili nazaj gor, kajti sama bi težko splavala ven. Nato smo jo vrgli v eno od jezer, da se je blato odstranilo. Potem lesene poti ni več zapuščala.

Na voljo sta dve dolžini poti, mi smo izbrali daljšo (nekaj km, ni pretirano dolga), ki smo jo prehodili v dobri uri. Je zelo lepa pot med jezerci, vresjem, grmički, posameznimi drevesi in s prelepimi pogledi. Na sredini poti je stolp, na katerega se povzpneš za lep razgled po okolici. Obisk te poti zelo priporočam. Na parkirišču smo videli avtodomarje, ki so tam tudi prespali (56.916857, 23.464649).

JÜRMALA

Naslednji postanek je bila Jürmala – poletna prestolnica Latvije. Za vstop v mesto je potrebno plačati dnevno takso. Avtomati so postavljeni pri vstopu v mesto in v samem mestu, lahko se seveda plača tudi preko spleta. Plačilo na avtomatih je samo brezgotovinsko, stane pa 2 eur/dan.

Že ob cesti do centra smo opazili prelepe vile, moderne in stare. Res je vse zelo lepo urejeno. V mestu je znana velika plaža in pa promenada z lokali in trgovinicami. Promenada se nahaja na Jomas ulici, kamor smo šli tokrat za kosilo na pico.

Júrmalo smo zapustili in plan je bil, da pot nadaljujejo do Liepaje, a je vmes začelo spet noro deževati in napoved za tisti konec Latvije je bila za naslednje dni le dež. Zato smo spremenili smer poti in odšli v Klajpedo.

LITVA

KLAJPEDA

Ker se je dan bližal koncu, smo poiskali parkirišče ob lepi plaži, kjer se parking med 8 in 20 uro plača, ponoči pa je zastonj in spanje ni problem (55.731057, 21.088375). Poleg nas je spala še ena Litvanska družina.

Seveda smo se najprej skopali v morju. Plaža dolga, peščena in polna ljudi. Morje je, kot sem že omenila, tu popolnoma neslano in nam je služilo kot večerni tuš po celem dnevu potepanja.

A bolj kot se je bližal večer, več ljudi je prihajalo na to parkirišče. Družine, ki so se prej kopale na plaži, so odhajale, prihajali so zelo dobri avti in urejeni pari. Ugotovili smo, da je na plaži zelo popularna restavracija, ki se je ob 23h že zaprla in brez kakršnih koli glasnih izgredov, so vsi počasi zapustili parkirišče. Spali smo odlično in se zbudili na čisto praznem parkirišču.

Zjutraj smo se najprej sprehodili po dolgem nasipu in nato še po urejeni poti na nasipu mivke ob obali. Pregnal nas je rahel dež. Vse okoli nas so bili črni oblaki in začelo je močno grmeti.

Vseeno smo se odpeljali do starega dela Klajpede. Kraj je precej večji, kot smo pričakovali in pravijo mu mala Nemčija, predvsem zaradi hiš, ki so podobne tistim v Nemčiji – z lesenimi tramovi.

Stari del se nam sicer ni zdel nič posebnega, morda le glavni trg. Po kavi smo odšli še na drugo stran reke, kjer smo videli znameniti opečni hiši, kjer so danes restavracije in pa zelo moderno urejen park z otroškimi igrali. Sprehod do narodnega muzeja in nazaj v avto.

Zaradi slabega vremena in slabe napovedi v prihodnjih dneh, se nismo odločili za obisk Curonian spita, ki je dolg polotok (začne se v Kalinigradu) poznan po svojih peščenih sipinah in čudoviti naravi. Dolg je 98 km in širok med 0,4 do 4 metre.

Odpeljali smo se v Kaunas.

KAUNAS

Kaunas je drugo največje Litvansko mesto in je bilo v zgodovini nekaj časa tudi glavno mesto. Na srečo nas je tam pričakalo sonce in temperature so presegale 31 stopinj.

Na poti do mesta smo se na avtocesti ustavili v lokalni restavraciji. Tudi tukaj smo naročili in plačali vnaprej, nato pa smo sedli za mizo zunaj. Tokrat smo čakali in čakali in bili že malo tečni. Ko je šel Rok po 45 min čakanja vprašat, kaj se dogaja, se je izkazalo, da so pozabili na nas. Zato je zahteval denar nazaj, ga tudi dobil, mi pa smo pot nadaljevali lačni.

V Kaunasu parkiramo v starem delu mesta in najprej poiščemo nekaj za pojesti. Šele nato smo lahko sploh nadaljevali ogled mesta. Najprej smo si ogledali stari del, s cerkvami, trgi, trgovinicami s spominki…, nato pa se odpeljali še v moderen del, ki ima svojo promenado z modernimi trgovinami in veliko cerkvijo na koncu. Kratek ovinek do mostu, od koder je lepo pogled na dvorano košarkarjev Žalgirisa.

Na poti do kampa smo v trgovini nakupili še hrano in se po slabih, zakrpanih cestah pripeljali v zdraviliški kraj Birštonas, v kamp Natura. Najprej skočimo v jezero.

BIRŠTONAS

Že takoj smo vedeli, da bomo tu ostali nekoliko dlje. Kamp je namreč večji, urejen, čiste sanitarije, predvsem pa so pred njimi tri jezerca, primerna za kopanje, z vodnim parkom in ski liftom. Kamp se nahaja na obrobju zdraviliškega kraja s hoteli in termami.

Že takoj naslednje jutro smo se najprej odločili za sprehod ob reku do mesteca. Res imajo vse zelo lepo urejeno, se vidi, da je to bogat kraj (tudi edini v kateremu smo do sedaj plačali turistično takso). V enem od parkov imajo knajparski vrt. Najprej hodiš bos po različnih podlagah (različne velikosti kamnov, mivka, les…) nato so vodni bazeni, v katere namočiš noge. Enkratni občutek v tej vročini.

Na trgu spijemo eno pijačo, odigramo en spomin in na poti nazaj do kampa v Iki trgovini nabavim vse za piknik.

Ob vrnitvi se seveda najprej vržemo v enega od jezer. Ohladitev je bila nujno potrebna.

Rok je zakuril žar za kosilo. V vseh kampih po Baltiku in Finski imajo povsod na voljo litoželezne žare. Le ti stojijo po kampu in si pač vzameš najbližjega (v tem kampu so bili sicer plačljivi, a to smo ugotovili šele zadnji dan). Žari so taki majhni, prenosni, na visokih ali nizkih nogah. Mi imamo s seboj tiste žare za enkratno uporabo, ki jih položimo v tak žar in potem samo vržemo v smeti. Super praktično.

Tokrat smo spekli res odlično mesto, uležano v super česnovi omaki. Poleg mesa še nekaj zelenjave in popečenega kruha. Božansko.

Bivanje smo podaljšali na kar 4 noči. Dneve smo preživljali v vodnem parku, na travi ob jezeru, v skokih v jezero, pa plavali po jezeru, se sončili, brali v senci…. Za par dni so si privoščili pravega dopusta. Bivanje smo podaljševali sproti, vsak dan za naslednjega. Kot da ne bi želeli iti domov. Kot da ne bi želeli zapustiti teh koncev, ki so še tako zelo neodkriti in z izjemo glavnih mest, tako nepokvarjeni od turizma. Redko smo srečali v teh kampih kakšnega tujca, morda le Nemce, ene Nizozemce in ene Italijane. Drugače pa večinoma domačine oz. v Estoniji še kakšnega Finca. In po kar nekaj zadnjih dnevih z dežjem, je tako zelo pasalo sonce.

Po 3 dneh počitka, smo v torek krenili dalje.

POLJSKA

VARŠAVA

Zapustili smo Litvo in se na Poljskem ustavili v Varšavi. Po 4 letih ponovno. Tokrat smo parkirali 52.246311, 21.017490, kjer pa ni primerno za avtodome.

Ugotovili smo, da je Varšava bolj polna turistov, kot takrat, a je vseeno lepa. Najprej smo se sprehodili po starem delu mesta, kjer smo odšli tudi na kosilo. Izbrali smo GOŚCINIEC Polskie Pierogi, ki ponuja poljske dobrote po ugodnih cenah (3 glavne jedi + 3 limonade = 40 EUR). Zelo priporočamo, jih je kar nekaj v Varšavi.

Nato smo odšli še v novejši del mesta, kjer so imeli na trgu pri grobu neznanega junaka ravno neko državno slovesnost in smo bili priča pravi manjši vojaški paradi.

Skozi čudovit park Saski smo se sprehodili mimo spomenika Židovskemu getu iz 2. sv. Vojne in do znamenitega Centra mladosti, ki je tipična stalinistična arhitektura. Stavba zelo spominja na hotel Ukrajina v Moskvi.

Po dolgem prebijanju iz mesta ven, smo se odpeljali iskanju prenočišča naproti. Na Poljskem je spanje na divje pogojno dovoljeno. Našli smo jezero s kopališčem v kraju Piotrkow Trybunalski. Ribiči so nam svetovali prostor, kjer lahko v miru prespimo (51.410357, 19.729489).

Zbudili smo se s čudovitim pogledom na jezero. Ponoči je rahlo padal dež, kar nas je še dodatno uspavalo.

OŠWIENČIM ali AUSCHWITZ

Po čist hudih poljskih avtocestah, mimo nekaj gradbišč in obvozov, smo prispeli na kraj zločina –  Ošwienčim ali Auschwitz, kot so ga preimenovali Nemci. Že takoj ob prihodu v mesto se povsod ob cesti znajdejo ljudje v živobarvnih brezrokavnih in nam mahajo, da je tam parkirišče za ogled muzeja in koncentracijskega taborišča. Na srečo jim nismo nasedli, temveč smo se odpeljali do uradnega, kjer imajo invalidi zastonj parkiranje in smo dobili mesto tik pred vhodom v muzej.

Za obisk muzeja obstajata dve vrsti kart – eno so brezplačne karte, brez vodenja, ki so na voljo vsak dan po 16h (v sezoni) in druge, plačljive, z vodenjem (cena 90 zlotov oz 80 zlotov znižana). Obe vrsti kart je potrebno »kupiti«, tudi tiste brezplačne, ker imajo število obiskovalcev omejeno. Na spletni strani se karte lahko seveda kupijo vnaprej in taka je tudi njihova želja.

Mi pa smo upoštevali nasvet Žive B. in smo kupili karte na licu mesta. S tem smo privarčevali na karti za Emo, saj otroci stari 13 let vstopajo brezplačno (ne vem do katerega leta to velja, na spletu piše, da imajo mladi do 26 leta znižano ceno). In naslednje vodenje je bilo že čez 20 min in ne 3 ure kasneje, kot je pisalo na spletu. Zato – Živa hvala.

Najprej smo si ogledali film. Že ta je bil ganljiv. Sam ogled celotnega muzeja, področja taborišča pa je… sploh ne najdem besed, ki bi bile dovolj pretresljive. Vsekakor normalnemu človeku ni jasno, kako lahko človek tako krut do sočloveka. Najbolj pa me skrbi, da se na te grozote počasi pozablja in se dogajajo nove. Mene je najbolj pretresel blok, kjer so izvajali poizkuse na ženskah (sterilizacija…), celica v katero so zaprli 40 ljudi, da so umrli zaradi zadušitve, saj je bila celica velika 2 x 2m in je zraka kmalu zmanjkalo. Pretrese tudi maketa krematorija. Neopisljive grozote.

Po koncu ogleda tega dela, je na voljo brezplačni bus še do približno 3 km oddaljenega Birkenaua. Tam šele vidiš kako ogromno je bilo to taborišče. Kako zadušljive poleti in hladne pozimi so bile barake, v katerih so bivali taboriščniki.

Upam, da nikoli več!

Sicer pa je obisk tega kraja tako množičen, da si vse prostore ogleduješ v koloni, počasi capljaš za ostalimi, v stavbah je zadušljivo vroče…

Pretreseni smo zapustili prizorišče.

Skupaj smo se odločili, da še ni čisto čas za zaviti proti Sloveniji. Zato smo se odpeljali v kraj Międzybrodzie Bialskie, v kamp ob jezeru. Tokrat nismo najprej skočili v vodo, ampak si privoščili hamburger v kampu. Jezero je sicer primerno za kopanje, ampak nekoliko blatno.

Smo pa tukaj po dolgem času bili spet obkroženi z gorami. No, hribi. Ugotovili smo, da smo jih kar pogrešali.

ČEŠKA

Naslednje jutro smo se prav počasi odpravili dalje. Čez prelaz in še nekaj kilometrov in meja s Češko. Na kavo smo se ustavili v Ostravi, ki je tretje največje mesto na Češkem. Najprej nas je Google maps zapeljal do popolnoma  napačnega kraja (iskali smo center mesta), še dobro, da smo srečali policista, ki sicer ni znal nič angleško, a nam je z rokami pokazal, kje je center.

Ostrava ima lušten stari center, to je pa pravzaprav tudi vse, kar je bilo tako na hitro vredno ogleda. Zagotovo se najde še kaj (vem, da imajo živalski vrt in še nek grad), a za kratek postanek na poti, nam je to zadostovalo.

Mimo Brna smo se pripeljali do kampa Merkur, ki leži ob jezeru, 13km pred Mikulov, ki je že na meji z Avstrijo. Kamp je ogromen, večinoma brez parcel, kar predstavlja čisti kaos, za senco se grebejo vsi. Seveda brez prepira, kam postaviti Naceta, med nama spet ni šlo. A smo tudi to prebredli, ga postavili tik ob plažo in se vrgli v jezero.

Ponoči nismo nič spali, ker je sosed osvajal neko punco in sta bila precej glasna. Zato smo se zjutraj zbudili rahlo nejevoljni. Na srečo je bilo jezero pred vrati, ki nas je malo ohladilo.

AVSTRIJA

Nismo želeli še domov. Hoteli smo nekje prespati še eno noč, da bo potovanje res trajalo 31 dni ali en mesec. Izbrali smo si še kamp tik pred mejo s Slovenijo, poleg kraja Lipnica. A je bil poln. Se odpeljemo do naslednjega – zaprt. Naslednji pa je bil tako neugleden, da smo sprejeli odločitev, da nam pač ta noč v Avstriji ni usojena in da gremo kar do doma. V Mariboru na obvoznici še tradicionalno v McDonald in ob 17h smo bili že doma. Začeli smo s pranjem perila….

ZAKLJUČEK

Potovanje po Baltiku (in Finski) je bilo v mojih mislih že dolgo časa. In letos sem imela res priložnost, da mu posvetimo dovolj časa, saj so vse te dežele kar pošteno oddaljene od nas.

Moja pričakovanja so bila delno izpolnjena, delno presežena, en mali delček pa je bilo morda tudi razočaranja. Za kakšnega od mest sem mislila, da bo lepši, pa sem bila nekoliko razočarana. To velja recimo za estonski Tartu. Medtem, ko me je presenetilo moje navdušenje nad naravo in jezeri. Še nikoli se nisem toliko kopala v jezerih.

Mislila sem, da bomo spali več na divje, pa so bile potem cene kampov tako ugodne, da se sploh nismo ukvarjali z iskanjem spanja kar nekje. Tuš je le tuš.

To so dežele, kjer turizem še ni zmagal nad navadnim življenjem. Kjer nimaš občutka, da je nekaj pripravljeno zaradi turistov, kjer nimaš občutka, da hočejo le denar od tebe in kjer te povsod prijazno gledajo, čeprav te ne znajo pozdraviti. Kraji, ki nimajo le trgovin s spominki, temveč nudijo tudi modo izpred nekaj let. Gostilnice, ki ne lupijo gostov s cenami, temveč ti postrežejo dobre porcije odlične hrane. Kjer ti iz kuhinje prinesejo pokazati, kakšna je jed, kadar je ne znajo prevesti v angleščino.

Nisem pričakovala toliko Rusov in ruščine. Čisto sem namreč pozabila, da so bile vse te dežele nekoč del Rusije. Pa vseeno, da jih še toliko govori rusko, v trgovinah, v lokalih… Zelo me je mikalo, da bi koga vprašala, kaj si misli o teh vojni Rusije z Ukrajino, pa mi je v enem od kampov lastnik povedal, da imajo tako oprane možgane z ruskimi informacijami, da bom razočarana nad njihovimi odgovori.

Voda je v vseh teh državah pitna, čeprav ima močan vonj in okus železa. Če jo zmešaš s Cedevito, nastane prav ogabna pijača.

Vesela sem, da sem spoznala ta konec Evrope. Sem pričakovala, da so si te tri države med seboj bolj podobne, pa se Estoniji pozna njihov napredek in dobro koriščenje evropskih sredstev. Ni lokalne ceste, ki ne bi imela poleg še kolesarske poti.

Potovanje je bilo naporno, to moram priznati. Naredili smo skoraj 7 tisoč kilometrov v 30 dneh. Videli ogromno zanimivih (pa tudi manj zanimivih) stvari.

Mislim, da je bistvo potovanja po Baltiku, njegova narava, jezera (morje) in gradovi. Mesta nekoliko manj. Žal mi je, da nas je ponekod pregnalo slabo vreme in da nismo prehodili več poti po gozdovih, močvirjih…

Za zaključek bi vam rada svetovala, da te dežele obiščete čimprej, preden jih turisti iz daljnih dežel pokvarijo. Zdaj so še pristne, zdaj so še naravne in zdaj so še čiste.

Sveiki atvykę į Lietuvą!

Laipni lūgti Latvijā!

Tere tulemast Eestisse!

NEKAJ SLIK HRANE 🙂

NEKAJ SLIK NARAVE