Zelo redko se odločim za organiziran izlet, a za obisk Albanije sem se vseeno odločila, da grem na sindikalni izlet podjetja, v katerem sem zaposlena. S seboj sem vzela še Emo. To je bil moj prvi sindikalc.

Zbudili sva se tako zgodaj, da je »joj«. Odhod avtobusa proti letališču Treviso je bil namreč že ob 2:30. Ema je za par ur uspela zaspati, jaz pa čisto nič.

Ryanair, ura in pol leta in že smo bili v Tirani.

Dan 1 – DRAČ

Z busom smo se odpeljali v kakšno uro oddaljen Drač. V hotelu pustimo prtljago in se odpravimo na promenado ob morju. Na eni strani neurejena plaža (smo vendarle izven sezone), na drugi pa restavracije in veliki hoteli. Eni dokončani, drugi pa na to še čakajo. Povsod pa mali fehtarčki. Zato zakrivamo žepe, torbice in nahrbtnike. Ker smo edina skupina turistov, smo vidni na daleč in idealna tarča. Nič kaj prijetno.

Na obali zapuščeni barvni čolnički in v daljavi velike tovorne ladje. Drač je namreč zelo veliko pristanišče. V Albaniji se je sladoled! In prvega je Ema pojedla že na promenadi.

Sprehod nadaljujemo do obzidja, kjer vstopimo v stari del mesta. Tam so domačini in fehtarčkov ni.
Obiščemo amfiteater, se sprehodimo do glavnega trga in bizantinskega foruma. Z Emo sva obiskali še glavno nakupovalno ulico – nič za naju.

Nato se vrnemo v hotel po prtljago, kjer izveva, da je v hotelu premalo sob na voljo in naju (ter še nekaj ostalih) prosijo, če bi bili pripravljeni oditi v drug hotel. Seveda sprejmeva, saj sva ugotovili, da so nam ponudili butični hotel takoj za obzidjem, v starem delu mesta in z dobro oceno na Bookingu. Soba je čudovita, z 2 malima balkončkoma in ogromnima udobnima posteljama.

Utrujeni sva v trenutku zaspali, vmes slišali dež, ki naju je le še globje uspaval.

Zbudili sva se malo pred večerjo, ki smo jo imeli v restavraciji na promenadi.

Večerja je bila v stilu »kako hitro lahko gostje pridejo, pojedo in gredo«. Še preden smo namreč uspeli pojesti prvo jed, so že vzeli krožnike in dali naslednje. Gospodu poleg naju so zamenjali krožnik, ko je imel hrano še na vilici. Smo se kar dobro nasmejali.

Po večerji sprehod po promenadi do hotela, kjer sva globoko spali vse do jutra. Celo jutranjo molitev iz đamije takoj poleg našega hotela, sva preslišali.

Dan 2 – BERAT

Zajtrk z vsem, kar si poželiš in že smo sedeli na busu, ki nas je popeljal v Berat.

Cesta lokalna, z luknjami, pešci na cestišču, nedokončanimi hišami in podrtijami, s pomladnim zelenjem in nešteto krožišči. Albanija je taka, kot sem si jo predstavljala – lepa v svoji cigajnariji. Smeti toliko, kot še nikjer.

Berat
Najprej smo zapeljali na trdnjavo – mesto z obzidjem nad mestom. Pod Unescovo zaščito. Prečudovite kamnite ulice in značilne hiške. Gospe so prodajale vezenine, prte in obleke s čipkami. Ema pa je jedla jagode za 1 eur. Obiskali smo tudi muzej ikon.

Nato smo se spustili v samo mesto Berat, kjer je poleg novejšega dela še predel oz. dva (vsak na svoji strani reke) z značilnimi hiškami, kjer je bila v spodnjem delu včasih delavnica, obrt,… zgoraj pa bivalni prostori z okni. In če pogledaš oba ta predela s točno določene višine, vidiš samo okna. Zato ju imenujejo »tisočero oken«. Zelo lepo.

Sprehodimo se po mestni peš coni in nato smo imeli še nekaj časa zase. Z Emo in Barbaro smo odšle na kosilo v restavracijo, ki nam jo je priporočila lokalna vodička – WilDor. Jedle smo polnjeno papriko, polnjene malancane in čufte. Vse je bilo zelo dobro, nekoliko podobno grški kuhinji. Cene so zelo ugodne; 3 jedi, 2 brezalkoholni pijači in eno veliko pivo = 20 eur.

Z Emo sva se nato sprehodili po mestu, kupili znamke na pošti (razglednice nama je dal že moj oči – sva jih veselo ponovno uporabili. Verjetno so bile stare približno toliko kot jaz.) in šli na kavo ter obvezen sladoled. Machiato + kepica sladoleda (velika) + sladki kornet = 1,9 eur.

Še sprehod po promenadi, kjer nama je Blaž (sodelavec) pomagal poceni kupiti sončna očala za Emo in nekaj magnetkov za sodelavce.

Pot domov in direktno na večerjo, kjer je bila predjed z enakimi testeninami kot včeraj.

Dan 3 – KRUJA, SKADAR in večerja na kmečkem turizmu

Zjutraj se odpravimo visoko v gore, v kraj Kruja, ker je vladal Skenderberg. Ogledali smo si muzej o zgodovini Albanije in njegovi vlogi v njej.

V samem kraju je tudi značilna ulica – bazar, kjer so nekateri navdušeno nakupovali. Midve sva kupili le eno frulico za mojo Tinko, da bo lahko žvižgala doma. Preostali čas pa sva presedeli na enem zidu in se sončili ob opazovanju mimoidočih.

Nato smo se spustili nazaj v dolino in odpeljali na sever, proti Skadru. Tam smo se peš povzpeli na trdnjavo Rozafa. Za tiste, ki težje hodijo, je na voljo tudi prevoz za 1 eur.

Trdnjava je ogromna, zapuščena in poraščena s travo. Vidna so vsaj tri obzidja, cisterne za vodo in nekaj tlorisov hiš ter cerkve. Razgled s trdnjave je čudovit, pod njo pa reki Bojana in Drin. V daljavi pa Skadrsko jezero.

Z busom se odpeljemo do mesta Skadar, kjer se že čuti vpliv severa. Mestece je precej bolj »evropsko«. Eni na pivo, midve pa po glavni ulici dol, prva ulica desno in nato nazaj po ulici gor. Zelo prijetno mesto. Na stojnici s sladkarijami sva poklepetali s prodajalcem, ki je bil iz Makedonije in je omenil, da ima prijatelja v Šmarjah pri Jelšah. Zelo je bil vesel dveh Slovenk (prodajalec, ne prijatelj). Pri njemu (prodajalcu) sva kupili mandlje in lešnike v sladkorju za Roka.

Po tem kratkem postanku v Skadru, smo se odpeljali na en čudovit kmečki turizem Mrizi i Zanave. Imajo tudi PZA in glamping. Jedli smo doma pridelano hrano, več hodov in vsak naslednji grižljaj je bil boljši od prejšnjega. Mene je najbolj navdušila bučkina marmelada v kombinaciji s svinjskimi ražnjiči in jogurtom.

Čakala nas je še dolga pot domov in dan se je zaključil z nasmehom.

Dan 4 – VLORA

Danes smo se odpeljali do letoviškega mesta na jugu – do Vlore. Žal na poti nismo obiskali grških izkopanin Appolonia.

V Vlori smo si najprej ogledali stari del mesta z mošejo, spomenikom neodvisnosti in grobnico Ismail Qemalija. Krajši sprehod po uličicah v bližini in odpeljali smo se do morja, do t.i. lungomare. Vlore ima zelo dolgo obalo, plaža je v večini z mivko. Tokrat seveda ni bilo sezone in bila je prazna – nihče se ni kopal. Je pa res tudi zelo pihalo in nad nami so bili temni oblaki.

Z Emo sva šli na kosilo v grško restavracijo na giros, saj so bile druge opcije le še pice. Kot je značilno za agencijska potovanja, sploh sindikalna, smo imeli spet nekoliko (pre)več prostega časa. Preveč zato, ker tam ni bilo nič za počet ali pa kot bi ga midve potrebovali. Zato sva se nekoliko vlekli gor in dol po promenadi in ko je malo pojenjal veter, sva se na klopci nastavili sončku.

Ob vrnitvi v Drač sva se odločili, da večerjo izpustiva, saj sva se dobro najedli že za kosilo.

Dan 5 – Tirana

Spakirali sva kovčke in z busom smo se odpeljali v destilarno Skenderbega. Ogledali smo si proizvodnjo in sledila je degustacija vin, konjakov, aperitivov… Poizkusili sva pomarančni alkohol (Ema je le pomočila jezik vanj) in se obe strinjali, da je bil tako močen, kot če bi pil aceton. Ostali so ob prigrizku uživali v degustaciji, midve sva si okus popravili z jabolkom, potresenim s cimetom. Večina jih je kupila še steklenico ali dve za domov.

Naslednji in v Albaniji tudi zadnji postanek, je bila Tirana. Bus nas je odložil na koncu Bulevarja, na trgu Mame Terezije. Sprehodili smo se mimo predsedniške palače, parlamenta, Piramide Tirane, nekdanjega znanega hotela (?), Taiwana do ortodoksne katedrale.

Sledil je glavni, ogromni trg s Skenderbegovim kipom, opero in lepo staro đamijo. V Tiranskem gradu, ki je preurejen v odprto kuhinjo, smo se s skupino razšli in z Emo sva odšli v Toptani center na kosilo. Zadnji sladoled sva pojedli v mirnem parku Evrope in že smo se zadnjič vkrcali na bus in odpeljali na letališče.

Letalo je zvečer pristalo v Trevisu, kjer naju je že čakal Rok, saj se je naše potovanje nadaljevalo. Čakal nas je praznični Madrid.

POVZETEK

Albanija je taka hecna država. Meni se zdi, kot da ni nobenega načrta (ne za razvoj, gradnjo, ne za to kaj se sme in česa ne). Vlada totalni kaos – električni kabli prepleteno visijo med stavbami in kandelabri, hiše večinoma nedokončane ali pa zapuščene. Ob cestah prodajajo žive živali (koze, zajčke, perjad…) ali pa hrano. Ceste imajo grozne luknje – iz 90km/h je potrebno v sekundi zmanjšati hitrost na 30 km/h, da lahko prevoziš luknjo čez celo cesto. Ljudje vozijo, kot da so samo oni na cesti. Nekatere sopotnice v busu so večkrat zakričale od groze, ker so mislile, da se bomo zaleteli ali pa koga povozili. A smo imeli super šoferja, ki je celotno situacijo popolnoma obvladal.

Ogromno je tudi smeti. Čisto normalno je videti, kako smeti odvržejo skozi okno avtomobila. Opazili sva, da po lokalih večinoma sedijo samo moški. Obstajata dve vrsti ljudi – totalno spedenani gaserji in limke (gaserji obvezno pedertošelj pod pajzko) ali pa totalno revni, starejši ljudje. OK, potem so tu še cigani, ki so povsod in skoz fehtajo in so skrajno nedolžni.

A če odštejem cigane, se z Emo nikoli, tudi ponoči ne, nisva počutili slabo, nevarno…. Ljudje so namreč tako zelo prijazni, kot le malo kje. Vsi pozdravijo in se nasmehnejo. Na cestah se avti vedno ustavijo, kadar želiš prečkati izven prehoda za pešce.

Aja, vozni park Albanije je eden najbogatejših. Sami ogromni mercedesi. In vsaka druga hiša je avtopralnica.

ALBANSKI KUŽLETKI

Posebno pozornost pa sva z Emo na tem potovanju namenili Albanskim kužletkom. Tam je namreč ogromno prostoživečih psov. Eni so čipirani (imajo oznake v ušeskih), eni žal ne. Videvali sva tako mladičke, kot starejše pse. Vsi so bili zelo prijazni. Večino časa itak spijo. Kolikor se je dalo, sva jih poslikali in tu so njihove fotke – v spomin na Albanske kužletke: