Madeira

“Če kej, mamo pa dnar” je rekla Marjanka …

Včasih moraš zapustiti cono obdobja in narediti nekaj zase. Jaz sem se odločila, da grem na eno potovanje sama. Ne čisto sama, saj sem se pridružila (malo tudi moji) ekipi agencije Po svetu.

16 sopotnikov nas je odpotovalo na Madeiro.

16 sopotnikov, ki smo postali prava ekipa prijateljev.

16 prijateljev, zaradi katerih je bilo to potovanje nepozabno.

DAN 1 – prihod na otok in medsebojno spoznavanje

Sredi noči se dobimo na Brniku. Opazim nekaj parov, dve gospe, eno mlado punco in Katjo (vodičko) ter Miho in Nejca (iz agencije). Z enimi se objamem, z drugimi sežemo v roke. Uf, koliko novih imen. Že na letališču spijemo prvo kavo in se počasi spoznavamo. Prvo letalo nas odpelje še v temi do Zuricha. Zajtrk in kmalu že sedimo na letalu proti Madeiri, 3 ure in pol minejo hitro.

Pričaka nas toplo sonce in 2 kombija. Enega vozi Katja, drugega Miha. Sem v kombiju z Mihatom. Ta način potovanja mi je neprimerljivo bolj všeč, kot 50 ljudi v avtobusu. Hitra cesta pelje nad mestom Funchal in v pol ure smo v hotelu. Sobo si delim z Lauro, ki tudi potuje sama. Ma, naj že kar takoj na začetku povem, da si boljše cimre ne bi mogla želeti.

Najprej skočimo na kosilo v bližnji Baracuda bar, kjer že takoj preizkusimo gurmanske dobrote tega otoka. Paradižnikova juha s čebulo, solata z ananasom, goveji zrezek z jajcem in pa obvezni kruh s česnom – Bolo do caco.

Vrnemo se v hotel in sicer na teraso, kjer je bazen. Tam nas že čaka Katja in na mizi pred njo dva vrča ponche in sladice otoka.

Katja predstavi plan tedna, oglede in pravila (npr. tisti, ki zamudi, plača pijačo na terasi najdražjega hotela – verjemite, da nihče ni niti enkrat zamudil. No, skoraj nihče.). Nato se predstavi še cela skupina.

Mislim, da je potrebna kratka predstavitev zasedbe, da boste lažje prebirali zgodbo tega potovanja. Torej, najprej je Laura, moja cimra in najmlajša udeleženka potovanja, nasmejana, zabavna in ljubiteljica McNuggetsov, kosmatih jaken ter Ponche, Marjanka – uživalka življenja, plesalka senzualnih plesov, lastnica največjega števila nogavic in ljubiteljica Ponche, Andreja – tekačica na snegu, ki zraven še strelja in ki na pohodih teče, ko mi komaj dihamo in ljubiteljica Ponche, Margita – glas razuma, nežna duša in ljubiteljica velikih kozarcev vina ter Ponche, Blanka – strokovnjakinja za kitke in dvigovanje samozavesti, ljubiteljica Ponche, Peter – njen mož, ljubitelj zelo malega piva, Mateja – nežna duša z velikim srcem in ljubiteljica Ponche, Matjaž – Matejin mož, odličen pomožni šofer in mojster za popravljanje ventilacije v avionu in ljubitelj Ponche, Renata – slavljenka in ljubiteljica ruma, Lojz – Renatin mož, odličen za debate in menda hud pripovedovalec vicev (to ve ta drug kombi) in ljubitelj Ponche, Andreja in I. – gospe, ki sta se sicer držali bolj zase, super pohodnici. Potem pa so tu še Miha, ki je šef agencije in zaradi katerega sem na tem potovanju in ljubitelj Ponche, Nejc – ljubitelj bazenov, Brise maracuja, tuna namazov, paradižnikove juhe in bazenov ter Ponche. Kot zadnjo pa omenjam našo zlato Katjo, najboljšo vodičko na svetu, najbolj odgovorno osebo tega potovanja, najboljšo šoferko, odlično pevko karaok in ljubiteljico Ponche.

Kot stranska junakinja, ki se pojavlja v vseh zgodbah, pa je Poncha.

»Poncha – tradicionalna pijača Madeire

Poncha je ena izmed najbolj tradicionalnih pijač na otoku Madeira. Lahko jo pijemo poleti z ledom, lahko pa jo pijemo tudi pozimi, saj vsebuje veliko vitamina C. Med obiskom je to pijačo vsekakor vredno poskusiti. Najdemo jo lahko v praktično vseh barih in restavracijah, po vsem otoku.

Tradicionalni poncha vsebuje:
• rum (znan tudi kot žganje iz sladkornega trsa),
• limonin sok,
• med.
Po želji lahko dodamo tudi sladkor.

Danes obstaja veliko “poncha” različic, ki uporabljajo sadne sokove, kot so pasijonka, mandarine ali pomaranče. Ribičev »poncha« je še ena različica tradicionalnega »poncha«. V tem primeru se med nadomesti z malo sladkorja.

Priprava poncha:
1. Limone izstisnemo in nalijemo limonin sok v kozarec z medom.
2. S “caralhinho” (tipično orodje za mešanje) vse dobro premešamo.
3. Dodamo nekaj žganja iz sladkornega trsa in ponovno premešamo.
4. Ponovno dodamo preostanek žganja iz sladkornega trsa.
5. Vse znova dobro premešamo
6. Dodamo več medu ali žganja, po okusu.
7. Postrežemo.

Poncha se postreže v majhnih kozarcih, z ali brez ledu.

Zanimivosti poncha:
• Mexelote, mexilhote ali pau da poncha je leseno orodje za mešanje pijače.
• Na Madeiri je proizvodnja ruma dolgoletna tradicija, ki je stara že več kot 500 let.
• Madeira je bila nekoč znana kot “otok žganja sladkornega trsa”.
• »Bebe uma poncha que isso passa!« Je priljubljen izraz iz Madeire, ki izraža idejo, da ta pijača zdravi vso zlo, tudi prehlad in gripo.«

Sledi torej degustacije Ponche in odličnih sladic. Popoldne se počasi prevesi v večer in skupaj se sprehodimo do centra mesta. Približno 20 min hoje, smeha in spoznavanja med seboj. Mesto se že pripravlja na veseli december, povsod postavljajo lučke in hiške, kjer bodo stregli dobrote. Obiščemo tudi kip Christiana Ronalda, ki je od tu doma in njegov hotel. V strmi klanec, da si ogrejemo mišice za pohode in že smo doma.

Prvi vtis: temperature čez dan so 25, ponoči okoli 18. Ne bi moglo biti lepše.

DAN 2 – Sv Lorenzo pohod, prvo odlično kosilo in dobri razgledi

Uf, že takoj prvi dan se po zajtrku odpravimo na prvi pohod. Pohod na rt Sv. Lorenza, ki je čisto na vzhodnem delu otoka. Meni je to najlepši pohod. Smo zgodnji, zato gneče še ni. Pot traja nekaj več kot 1h, ni naporna, malo gre gor in malo dol. Občasno piha, da naj skoraj odnese, občasno nas greje toplo sonce. Obkroža nas prečudovita narava, skale, zalivi … Sama sicer nisem neka pohodnica, ampak tukaj je res tako lepo, da je še korak lažji.

Na koncu je sicer pot zaprta, a se vseeno odpravimo proti vrhu. Sama pred vrhom odneham, ker so drseče skale, brez ograje in se zaradi operacije, ki sem jo imela pred kratkim, bojim morebitnega padca ob spustu. Zato z Renato in Lojzom počakam pri koči, kjer se nam kmalu pridružijo še ostali. Ker piha, kar hitro krenemo nazaj proti izhodišču, Miha preizkusi še svoj dron.

Pot nazaj mine hitreje, saj se ne ustavljamo več ob vsakem lepem pogledu in ne fotkamo. V avtu se preoblečemo v kratke hlače in japanke.

Čudovito obalo si ogledamo še iz razgledne ploščadi nekaj kilometrov stran, nato pa nas Katja odpelje v eno obmorsko vasico in nam da prosto za kosilo. Ampak mi smo tako super skupina, da gremo tudi jesti skupaj. Izberemo različne jedi, da lahko vsega malo probamo. In res je ena jed boljša od druge. Zmaga jed s hobotnico. Cene tu so res zelo ugodne, ker ne hodimo v neke turistične gostilne, ampak Katja, ki je na tem otoku nekoč živela, pozna različne lokalne restavracije, z odlično in poceni hrano. Čist vrhunsko! Torej, tole kosilo je stalo 15 eur na osebo (vključeno vino – buteljka).

Na poti proti domu »namenoma« zavije naš kombi še v pristanišče, kjer smo si ogledali še eno staro barko. Smeh je napolnil kombi in do hotela so naš že pošteno bolele trebušne mišice.

Odpeljemo se do kipa Jezusa, kjer spodaj kraljuje meni ena najlepših plaž na otoku. To je kraj, kjer je Katja nekoč živela in se redno kopala na tej plaži. A ji lahko vsaj malo zavidam??

Od tam nas odpelje na eno prav posebno razgledno ploščad, kjer stojiš na steklenih tleh in vidiš globoko v dolino, saj stojiš nad največjim klifom v Evropi. Premagam vse svoje strahove in stopim na to ploščad. Noge so se mi kar tresle. Marjanka nas nato vse preseneti in prinese pivo s sladoledom – lokalna posebnost. Seveda ga vsi probamo – niti ni tako zelo slab.

Zvečer gremo punce v šoping center. Mislim, da mi o tem ni treba pisati, saj sta zgodba in rezultat popolnoma jasna. Nadaljujemo pri našem Italijanu in na terasi.

DAN 3 – plavanje

Zjutraj se odpeljemo do male cerkvice skoraj že čisto na drugi strani otoka. Od tam je namreč čudovit pogled na vasi v terasah. Madeira je zelo gorata in vse vasi so zgrajene v hrib.

Pot nadaljujemo na drugo, severno strank otoka in najprej si ogledamo prelep slap. Ustavimo se na t.i. najlepši plaži otoka … ki pa se s kakšnimi grškimi nikakor ne more primerjati. Le jaz skočim do vode in namočim nogice.

Naslednja postaja je poleg enega zelo redkih kampov na otoku, kjer skozi tunel v skali, prideš do čudovitega pogleda na 3 ogromne skale v morju. Madeirska obala je zelo raznolika in fotogenična. Otok je vulkanski in zato na mnogih koncih lahko doživiš res velike skale v morju, ki dajejo obali grozeče podobe. Na enem delu skale opazimo, da ljudje v špranje zatikajo kamnčke. Tudi me storimo to, ene višje, ene nižje (Andreja M. je menda splezala zelo visoko) in si zaželimo kaj lepega.

Porto Moniz je naslednji postanek. Kraj je znan po naravnih bazenih, ki so primerni za kopanje. Obstajata 2 možnosti, za eno plačaš nekaj EUR in je kot urejen bazen, druga pa je divja možnost. Ljudje se sprehajajo okoli teh naravnih bazenčkov, ti pa se kopaš. Seveda izberemo drugo možnost. Ko stopiš v vodo te sicer najprej malo stisne, a po nekaj trenutkih morje postane res zelo prijetno in vsi ta pogumni smo zelo uživali. Katja je obljubila vsakemu ta pogumnemu eno poncho. Plavanje je bilo brez pretiravanja zelo prijetno in biti med tistimi skalami je precej nadnaravno. Zelo priporočam vsakemu.

Tudi zunaj nas nič ne zebe. Sprehodimo se do spet ene super lokalne restavracije, kjer nas na koncu vse slikajo, saj še nikoli niso imeli tako velike družbe. Hrana spet super. Prejeli smo seveda tudi obljubljeno nagrado.

Katja nas odpelje do najbolj zahodne točke otoka, kjer stoji svetilnik in daleč nekje pod nami še morje. Iz sosednjega klifa se z gondolo spustimo do plaže, kjer je plantaža banan in še drugega tropskega sadja. Gondola gre skoraj navpično dol, kar nekoliko grozljivo. Spodaj nas pričaka pravi tropski vrt. Mnogo nepoznanih dreves, ki nam jih Katja predstavi. Papaja, avokado … Prava eksotika, res je lepo. In seveda povsod strelicije, ki so tukaj prisotne na vsakem vogalu. Pri nas pa tako dragocene.

Ob plaži spijemo kavo, mangov sok, poncho in gin tonic. Eni posamezno pijačo, eni skoraj vse našteto skupaj. Ja, pravo tropsko vzdušje. Kajti, če pa kej znamo, znamo pa uživati!

Zvečer nas Katja odpelje v eno tako čist hudo restavracijo, kjer strežejo samo meso (in nekaj prilog). Pravi raj zame. Z Mihatom naročiva goveji espetado (to je meso na palici), ki je manj pečeno. Še danes se mi cedijo sline. Poleg gre zelo dobro ananas in lokalno rdeče vino. Za desert pa kar poncha.

Po obilni hrani se sprehodimo po obmorski vasi, ki je že okrašena z lučkami. Z Nejcem se nekako uspeva zgubiti in tavava v čisto kontra smeri od ostalih. Najdeva jih med poziranjem pred novoletnimi okraski.

Nato se vrnemo v hotel in nasproti njega je trgovina, ki ima svojo vinsko sobo. Oboroženi osvojimo teraso nad hotelom.

DAN 4 – levade in “ladies night”

Še dobro, da imamo Katjo, ki nas naslednje jutro žene na pohod ob Levadah s 25 slapovi. S svežim zrakom reši vse tegobe predhodnega večera in naše mučne obraze spremeni v nasmejane. Levade so kanali, s kateri vodo pripeljejo iz gora v doline. Ob teh kanalih pa se nahajajo najlepše pohodne poti. Pot se vije gor in dol (vedno precej bolj gor) in je kot vse ostale na Madeiri zelo lepo tlakovana in ob vzpenjanjih (ki jih je čudežno več, kot spustov) so stopnice (za lepo rit in noge). Če imaš prebavne motnje, je pot zelo dolga, sicer pa je to enkraten pohod. Ob poti tečejo te levade, občasno stopiš pod kak slap … Jaz sem si dala kar slušalke v ušesa, dobro muziko in bilo je čarobno. Ta pot ob Levadah je ena taka res znamenita zadeva na Madeiri in je vredna obiska (in bolečih mišic).

Naj dodam, da ima pot kar nekaj stopnic in ponekod smo kar sopihali. Le Andrejo je zeblo in je tekala po poti gor in dol.

Priznam, da se zaradi težav, ki sem jih navedla v predhodnem odstavku, skupaj z Renato in Matejo zadnji del poti, ki gre po cesti v hrib, peljemo s kombijem.

Na kosilo gremo spet v eno skrito restavracijo. Laura naroči kar špagete, ker ima dovolj te otoške hrane. Ribjo juho si razdeliva, nato pa jaz jem meso. Nekateri pa odlične škampe in druge morske dobrote.

Katja nas na poti domov pelje še do t.i. Instagram slapu, ki pada kar na (zaprto) cesto. Voznika kombijev sta nam predstavila posebno kulturo otočanov – če zaviješ v krožišče, naredi vsaj 2 kroga, sicer vedo, da si turist. Ali velja obratno?

Punce se odločimo, da je dan 5 idealen za večer deklet. Tako se Marjanka, Laura in jaz odpravimo v mesto. Ker je črni petek, se zapodimo v trgovine. Kmalu pride Katja in ven so prišle z največjimi možnimi vrečami, komaj so jih nosile. Jaz potrebuje le nekaj spodnjih gatk, ker se tukaj toliko tuširamo in preoblačimo, da mi jih zna zmanjkati.

Kmalu pridete še Andreja in Margita in že sedimo pred lokalom, kjer imajo res odlične sendvičke, česnov kruh in ponche. Ženski večer se lahko začne. Na žalost lokal zaprejo in ob sprehodu skozi mesto odkrijemo čisto malo lokalno trgovino, ki zvečer postane bar, pred njo pa množica domačinov. Čist hudo.

Domov odidemo z avtobusom. Šest deklet je s svojim smehom zabavalo cel bus domačinov.

S fanti se dobimo »pri Metuljčku« – to je lokal malo pod našim hotelom, kjer dela en Italijan, ki se je tokrat na smrt zaljubil v našo Lauro in jo kliče metuljček (zna malo slovensko in ta beseda mu je sploh zelo všeč). Lauri je malo nerodno, a kmalu kloni pod italijanskim šarmom. Zabava je v polnem teku, dekleta pojejo karaoke, ostali snemamo in se smejimo.

Tudi pri Italijanu se zadeva zaključi, nekateri gremo domov, nekateri večer nadaljujejo le nekaj 100m stran (Uber vozi tudi tako kratke poti) v karaoke baru G-point, kjer se jim pridruži tudi dvojnik CR7.

DAN 5 – dan za tržnico, botaniko in delfine

Pri zajtrku izmenjujemo poglede in ugotavljamo, kdo ima večje podočnjake. Vendarle nismo več rosno mladi. Mene je že ponoči vse bolelo in sem bila prepričana, da sem zbolela. Andreja mi posodi termometer, ki pokaže točno toliko kot je kazal preden sem ga vstavila pod pajsko (je namreč še star, z živim srebrom). Ne znava se odločiti ali termometer ne dela ali pa jaz nimam vročine. Naročim palačinke in sem že bolje.

Odidemo v mesto Funchal, kjer si ogledamo njihovo znamenito tržnico. Imajo res stojnice s čudovitim sadjem, zelenjavo, začimbami … v ribarnici ribe vseh možnih oblik in barv. A vidi se, da imajo turistov čez glavo, ponekod so bili namreč kar malo osorni. Dobimo se pred tržnico, Katja mi podari pol kokakole, ki blagodejno deluje na moje počutje.

Odpravimo se po starem delu mesta, kjer imajo zaprte trgovine čudovite murale narisane na vratih.

Z gondolo se odpravimo v botanični vrt. Po slikah sodeč je v sezoni verjetno poln pisanega cvetja, tokrat je bil kanček bolj žalostnega videza. V paviljonu sredi vrta si naročimo odlično paradižnikovo juho.

Po vrnitvi nazaj v dolino, obiščemo še art market in manjši bolšjak. Nato pa se odpravimo proti turističnemu pristanišču, kjer se vkrcamo na katamaran. Na strehi katamarana nato preživimo 3 ure vožnje. Uspelo nam je videti kar nekaj delfinov in nekaj kitov imenovanih Pirot whales – Mrke pliskavice, ki pa sodijo v skupino delfinov (čeprav menda vsi delfini sodijo v skupino kitov). Malo pa morajo nakladati za turiste. Morski izlet se je zaključil s čudovitim sončnim zahodom.

Miha, Marjanka, Laura in jaz smo odšli še v Flying tigerja, potem pa se je javil zlati Nejc, ki nas je vse pobral v mestu in odšli smo skupaj na večerjo. Nejc je imel namreč prost dan in je imel svoj rent a car, s katerim je sam (osamljen?) raziskoval otok. Našli smo restavracijo nedaleč od hotela. Vedno vsi govorimo, kako nismo lačni in bomo jedli samo juho, ko pa preberemo jedilnik, se večina premisli. Tokrat je besedo držala samo Laura in res je jedla samo juho. Marjanka in Miha sta si delila ešpetado, Nejc portugalski zrezek, jaz pa pašto z morskimi sadeži. Na koncu smo ugotovili, da so nas hoteli pri računu za 2 jedi okoli prinesti. Ko smo jih opozorili na to, so denar sicer takoj vrnili, a opravičil se ni nihče. Nam seveda to ni pokvarilo večera.

Nejc nas je odložil pred hotelom in odšli smo spat.

DAN 6 – neurje in tradicija

Prvi postanek je lokalna tržnica. Nejc svetuje vsem, tudi tujim turistom, ki so mislili, da je lokalna branjevka, kakšno sadje kupiti. Še zdaj ne vem, kaj sem kupila, a menim, da bo dobro. Moram Nejca vprašati ali pa Katjo, oba obvladata te zadeve.

Vreme se slabša.

Ko pridemo na začetek poti na najvišji vrh otoka, se totalno ulije. Nekateri vztrajamo le prvih 200m poti in se do kože premočeni vrnemo v kočo. Dedku Mrazu bom pisala za boljše pohodne hlače. Ostali norci vztrajajo v takem vremenu do vrha. Nejc z malim dežnikom. Škoda, da ga nisem slikala. Žal je tudi on na koncu čisto premočen. Štirje jih počakamo v koči ob zanimivih pogovorih, kaminu, čaju, rumu in ponchi.

Spodaj slike ponosnih in premočenih zmagovalcev, ki so vrh osvojili. Očitno so imeli tudi sonce. Bravo!

Pot nas pelje do Santane (ne dežuje več), kjer si ogledamo znamenite tradicionalne hiške. Ni mi čisto jasno, zakaj tako opevane, saj jih ne vidim nikjer na otoku, le v teh vasi in še to le 1 v kateri dejansko nekdo živi, ostale so postavljene za turiste in točenje višnjevega likerja v čokoladnih lončkih.

Na kosilo se odpravimo v tamkajšnjo restavracijo. Skoraj vsi naročimo »ribo s š« (ešpada), z banano in marakujo. Tako dobre jedi že dolgo nisem jedla. Z Margito zraven naročiva še kozarec lokalnega vina, ki je bil večji kot najina glava.

Z Marjanko po kosilu zavijeva v trgovinico, kjer se zgubiva med razmetanimi policami polnimi blaga, oblek, spominkov … končno najdem prt s tradicionalnimi barvami otoka. Marjanka pa koruzo, za skoraj vso skupino. To je namreč ena taka slana koruza, ki jo postrežejo poleg drinkov in je en tak prijeten prigrizek.

Kar naenkrat ugotoviva, da nikjer nikogar, da so že vsi v kombijih in da naju čakajo. U matr … terasa je draga! A nama oprostijo.

Ob vrnitvi v hotel gremo na bazen na terasi. A v vodo upava le jaz in Nejc, ostali trije uživajo na ležalnikih s kozarci rozeja v rokah.

Zvečer je večina skupine odšla poslušat Fado, Nejc, Laura in jaz pa se odločimo, da gremo v mesto. Sprehajamo se po luna parku in iščemo nekaj za pojesti. Vse je bilo zaprto ali pa drago. In na mojo veliko žalost na koncu pristanemo v McDonaldu. Domov se odpeljemo spet z busom.

V trgovino po robo in zabava na terasi se kmalu začne, saj se nam pridružijo še ostali.

DAN 7 – stairway to heaven

Po zajtrku s palačinkami, smo se povzpeli v gore. Ob čudovitem razgledu na Funchal, nam je Katja predstavila različne dobrote otoka. Matjaž pa na malem gorilniku skuhal domači Barcaffe. Totalno noro doživetje, turisti okoli nas so nas gledali z odprtimi usti.

Po strmih in ozkih ulicah (Katja, Miha in Matjaž so najboljši vozniki na otoku) prispemo skoraj do začetka poti našega naslednjega pohoda. A na cesti zastoj! Oplazila sta se avtobus in avto. Čakata policijo. Zato se odpravimo kar peš proti vrhu (le Miha in Matjaž ostaneta pri avtih).

Na srečo je prispel nek redar in razhajkal vse in fanta sta nas na naslednjem ovinku že pobrala. Povzpnemo se na 1.800m visok vrh Pico do Arieiro, kjer se začne prelep pohod. Najprej po stopnicah navzdol, nato na razgledno ploščad, nato malo gor, pa ovinek, pa spet malo dol in ozek predel, kjer sta na obeh straneh prepada, pa spet malo gor do konca, kjer se pot konča. Nadaljevanje poti je žal nemogoče, pot je zaprta zaradi požara. Ta pohod je najbolj opevan na vseh Instagramih, You tubu … Res je super lepo in super piha.

Pot nazaj gre seveda po obratnem vrstnem redu vzpenjanja in spuščanja in na koncu te totalno zabije z nešteto stopnicami. Naj dodam, da na 1.800m tudi zrak dobi drugačno obliko in moja pljuča so zelo hlastala po kisiku. Ko prisopiham do vrha izjavim, da še dobro, da gremo jutri domov, ker sicer obstaja nevarnost, da postanem še planinc. Marjanka doda še alternativo.

Na poti na kosilo se ustavimo še na eni razgledni ploščadi, kjer je lep pogled v Nunsko dolino. Z Lauro se raje ustaviva v trgovini s »spominki«; kjer je tudi lep razgled na dolino.

Sledi kosilo v Nunski dolini, kjer nekateri probajo znamenito kostanjevo juho. Jaz Marjanki ukradem žlico juhe – je kar zanimiva. Sama izberem Picado, ki ga pol poje Laura.

Ob prihodu v hotel, se odločimo, da spakiramo kovčke z namenom, da vidimo ali je še kaj prostora za dodatno nabavo. Težka bo, kovček je tako poln, da bo počil, na srečo imam še en večji ruzak, Lauri pa posodim mojega manjšega.

Odpraviva se v Pingos doce po menda dober tunin namaz in marakuja piškote.

Zvečer gremo v mesto, kjer so medtem prižgali lučke in mesto je čarobno. Veseli december je tu! Hiške ponujajo hrano in pijačo, množice ljudi se sprehaja po mestu. Ob obali je vse polno, čarobne lučke so povsod. In ko se ozrem v hrib, so vse glavne ceste okrašene z lučkami in so kot kačice, ki se vijejo po hribu.

Naše potovanje se počasi zaključuje. Na terasi hotela še zadnjič skoraj vsi obujamo spomine na celotni teden. Na to, kako nam je Katja uspela pokazati dušo tega otoka, saj smo vsi začutili lepote narave, pogledov, razgledov, dobre hrane in pijače. Skupino je uspešno vodila cel teden, nikoli dala občutka, da ji sledimo, vedno smo bili ob njej. 13 sopotnikov, ki so kot skupina prijateljev s pomočjo 3 predstavnikov Po svetu tkali vezi, pisali popotniške zgodbe, plesali ob ritmu vetra v hribih, šteli korake ob levadah in se kopali v naravnih bazenih.

Madeira nas je očarala vse. Vsak je našel nekaj zase, za svoje srce in za svoje spomine. Dokazale smo, da lahko tudi nekoliko starejše dame žurajo kot študentke, plešejo in pojejo pa kot največje dive sveta. Blanka me je opogumila, da se občasno dovolim fotografirat, čeprav si nisem všeč na slikah. Je rekla, da naj se slikam zase, za moje spomine. In to zdaj počnem. Marjanka in Laura sta me vrnili v čas mladosti. Za en teden sta mi podarili smeh, prijateljstvo in uživanje življenja. Lojz in Renata sta me navdihnila s humanitarnostjo, pogledi na socialne zadeve, davke in na trud, ki ga mora človek vložiti, če želi v življenju uspeti. Andreja in Margita, hvala za srčnost. Nejc, hvala za dnevno ažurno obveščanje stanja tvojih misli – odlično si opravil delo. Miha – ti si zakladnica znanja, krožišč, strmih cest in strpnosti. Mislim, da bi bil tudi dober kuhar cmokov. Mateja, Matjaž in Peter, brez vaju bi ostali na kakšnem zelo strmem klancu, nasmejali bi se precej manj, zato en velik hvala. Andreja številka 2, zelo mi je žal, da se nisva bolje spoznali. I. pa sem poznala že od prej.

DAN 8 – gremo domov

Zjutraj z Lauro res na hitro zapustiva sobo, saj sva skoraj spregledali uro, kdaj se dobimo v avli. Miha kasneje celo ugotovi, da je nekaj pozabil v sefu.

V avli sledijo tople besede Katje namenjene nam in Matjaževe namenjene Katji.

Zadnji dan je namenjen še manjšim nakupom v mestu in naši zadnji kavi pred tržnico.

img-f2dfe0a26fb43903aad7965146360c19-v2736405013781258507

Nato se odpeljemo do kraja, kjer se začne spust z njihovimi znamenitimi sankami, a je bila vrsta starih ameriških turistov iz križark tako dolga in sam spust meni nekoliko bebav, da se odločimo, da tole atrakcijo preskočimo.

Sledi letališče, slabo vreme, nekateri avioni ne morejo pristati in jih preko Flight radarja opazujemo, kako krožijo nad nami. Nato let do Zuricha in prestop ter let do Ljubljane, kamor prispemo okoli 22.30.

Sledijo objemi in obljube, da se še kdaj vidimo.

Opomba

Turistična agencija Po svetu nikakor ni sponzorirala te objave. So pa moji prijatelji in z njimi sem preživela že mnogo lepih trenutkov, prvič pa smo tudi skupaj potovali. Za njih lahko povem le to, da bi jih zagotovo priporočila tudi moji najboljši prijateljici, moji mami in mojemu očetu. Kar menim, da pove vse!