V življenju moramo storiti kdaj tudi kakšno neverjetno stvar. Takšno, ki bo zagotovo ostala za vedno v spominu in ki se bo marsikomu zdela nora, neverjetna in morda tudi nerazumljiva. Pa morajo biti dogodki v življenju res vsi vedno vsem razumljivi? In vedno z nekim prav posebnim globokim namenom, naukom in življenjskimi nasveti? In ali morajo naše odločitve vedno zadovoljiti ves krog ljudi okoli nas? Itak, da ne. Včasih si želimo le uživati življenje.

In s takim ciljem smo se tudi odpravili na pot okoli sveta. Želeli smo spoznati dele sveta:

• ki nas v osnovi ne privlačijo in jim dati možnost, da nas prepričajo v nasprotno,
• kamor po vsej verjetnosti ne bomo nikoli več prišli in nam bo dovolj, da se jih le malo dotaknemo in
• kamor se bomo zagotovo še vrnili in jih raziskali podrobneje.

Naše potovanje je trajalo 17 dni, ker se je en dan “ponovil”, ko smo prestopili datumsko mejo.

DAN 1 – Odhod

Sredi noči nas pobere kombi in nas odpelje do letališča na Dunaju. Tam z letalsko družbo Scoot (ki je res nizkocenovna, saj moraš obrok hrane na 11 urnem letu naročiti posebej) odletimo do Singapurja. Let je dolg, a kar nekako mine. Vmes me sicer doleti napad ledvičnih kamnov (zelo boleče), kamen se na srečo izloči.

DAN 2 – Singapur

Pristanemo zelo zgodaj zjutraj, mesto je še v temi. Iz trenirk se takoj preoblečemo v kratke hlače, zunaj je skoraj 30 stopinj. Kombi nas odpelje do najbolj znanega predela mesta – do Marina bay. Tam že poteka triatlon (kasneje bi bilo verjetno prevroče).  Sprehodimo se do znanega hotela z bazenom na strehi, skozi nakupovalni center do parka Gardens by the Bay. Ponoči so pogledi čisto drugačni in veliko stvari je čarobno osvetljenih.

Ob obali gremo nato do pogleda na moderni del Singapurja, medtem se je namreč že zdanilo. Pričaka nas nepregledno število modernih stolpnic – večinoma poslovnih stavb. Pravo nasprotje nočnemu parku in nato v nadaljevanju kitajskemu predelu mesta.

Mesto se ravno prebuja, mi pa smo že lačni in obiščemo odprto kuhinjo v kitajskem predelu. Na voljo so različne jedi; morske, ribje, juhe, rezanci, piščanec, race in naravni sokovi. Cene so zelo ugodne.

Pot nadaljujemo z ogledom Kitajske četrti, ki je v nasprotju z modernim delom, ohranil stare, nizke stavbe. Po slabo prespani noči na letalu, vseeno naredimo 36.000 korakih. Noro utrujeni smo bili, mene pa je doletelo še vnetje mehurja. Ozračje je bilo kar nekoliko napeto. Z Emo zadnji košček ogleda izpustiva, Ema v parku celo za trenutek zaspi.

Vrnemo se na letališče, kjer nas čaka let naprej na Bali. Prispemo pozno zvečer in po uri in pol vožnje na smrt utrujeni le prispemo v hotel. Na Baliju je še bolj vroče in še bolj soparno. Sredi kaosa otoka, leži oaza manjših enonadstropnih vil. Dežuje. Rok se spotakne in oblečen čisto po filmsko pade v bazen. Telefon umre za vedno. Potni list pa je bil na srečo pri meni, denar nato sušimo kot najhujša mafija.

DAN 3 – Bali

Spali odlično, saj smo bili zelo utrujeni. Sobe so lepe, prostorne, s klimo in kopalnico večjo od same sobe. Zajtrk prinesejo na teraso sobe.

Prva točka na dnevnem redu tega dne so bila masaže. V sobe smo naročili 3 maserke in lepšega začetka dneva si ne bi mogli želeti.

Nato se odpeljemo do velikega slapu, kjer smo skočili v kopalke in nato v vodo. Smo bili prepričani, da se bomo malo ohladili, a smo bili po ponovnem oblačenju in hoji nazaj po poti navkreber, vsi že spet čisto prešvicani. Res je vroče in predvsem soparno, a zato so pobočja zeleno poraščena.

Kupimo hladen kokosov oreh, v katerega naredijo le odprtino za slamico. Okus je bil bolj tako tako, ampak enkrat ga je pač treba poizkusiti.

Čas za kosilo. Odpeljemo se do zelo lepe restavracije, z mizami na čudovitem vrtu. Jemo različne otoške dobrote; race, ribe, piščanca in različno zelenjavo. Priloge so različne; ene bolj, ene manj pekoče. Za pit naročimo sveže tropske sokove. Sladica je sadje in pečene banane. Rok poizkusi sladoled z okusom duriana (smrdi kot hudič).

Pot nadaljujemo v center Ubuda, sprehodimo se po nakupovalni ulici do palače in obiščemo še vodni tempelj, kjer se kar malo zabavamo, ko nas v najhujši vročini oblečejo v krila in jopiče. Tempelj je lep.

Potem sledi čas za nakupovanje in barantanje, ki meni ne gre ravno dobro od rok. Z Emo se sprehajava med neštetimi stojnicami, vse ponujajo enako kramo; majice, torbice, pareje in podobno navlako. Sredi sprehajanja med vso to kramo, z Emo ugotoviva, da je zunaj strašen naliv. Kje je Rok nama ni znano (nima namreč telefona, pa smo mu dali Eminega in pozabili povedati, da nima vklopljenega niti zvoka niti mobilnih podatkov).

Zvečer se maserke vrnejo in masaža nas umiri za dobro spanje.

DAN 4 – Bali

Po jutranjih palačinkah za zajtrk pospravimo stvari in se odpravimo na pot. Najprej na ogled pripravljalnice kave, ki ji pridelujejo iz drekcev ene tamkajšnjih živali. Okus je dokaj specifičen. Narava naokoli pa čudovita. Bujno rastje, visoka drevesa in prekrasna zelena barva.

Naslednji postanek so riževa polja. Je zelo vroče in soparno, a se je vredno sprehoditi med riževimi terasami. Meni ta pokrajina predstavlja prav to, kar sem si zamislila, da je značilno za Bali.

Peljemo se mimo kraterja ognjenika, do templja, ki je mama vseh templjev – Besakih tempelj. Po njemu nas vodi vodič, ki obrazloži različne »kaste« njihovih bogov, njihove navade, … Tempelj je kar mogočen, a zaradi praznovanja izpred parih dni, tudi zelo umazan.

Sledi kosilo, tokrat ne ravno dobro, a zato ponovno s čudovitim pogledom na zeleno dolino pod nami.

Pred odhodom na letališče se ustavimo še na eni plaži, kjer naj bi se kopali, a je bila tako grozljivo umazana, da smo šli raje na en drink s pogledom na morje.

Bali je točno tak, kot sem si ga predstavljala; kaotičen, poln templjev in spiritualizma, gneče, glasnosti, umazanije in duhovnosti. Za razliko od zelenih riževih polj, me sam otok ni najbolj navdušil.

DAN 5 – Sydney

Noč prespimo na letu do Avstralije. Rok doživi napad anksioznosti in zastrupitve s hrano (se mi je zdelo, da kosilo dan prej ni bilo OK). S pomočjo enkratne stevardese in kisikove bombe, se le nekako umiri. Ob pristanku izvem, da se je še ena zastrupila na tem kosilu in oba odpeljemo v hotel, kjer prespita do naše vrnitve.

Mi pa se odpeljemo s kombijem do Sydney opere. Res je mogočna in lepa. Tudi znameniti most naju navduši. Tina mi je pred odhodom povedala, da je prebarvan na sivo, ker druge barve niso imeli v takšni količini. Z Emo sploh ne moreva dojeti, da sva v Sydneyu. Emi se kar smeji. Jaz pa z vnetim mehurjem (ja, spet) komaj živim. Spoznam vse javne WCje v bližini, na srečo so enkratno čisti.

Ker je opera lepša, če si jo ogledaš z morja, se z ladjico javnega prevoza odpeljemo proti plaži Manly. Pogled na most in opero je tako res impresiven.

Na plaži Manly greva z Emo najprej v lekarno, kjer dobim antibiotik in sredstva za lajšanje bolečin pri vnetju mehurja. Takoj mi pomagajo in življenje je lepše. Plaža Manly je peščena in dolga kar nekaj kilometrov. Večji del je z valovi in tam surfajo, čisto na desni pa je valov manj in lahko se kopaš. Ema se seveda takoj preobleče v kopalke in skače v valove. Prav zares je neskončno uživala.

Sledi mini shopping, ker nekaj pa le moramo imeti za spomin na Avstralijo. Z ladjico se vrnemo v Sydney, nekoliko sprehodimo po delu mesta in že pride Uber, poberemo oba bolnika in odpravimo se na letališče.

Sydney zagotovo še obiščemo, saj smo ga tokrat le malo pozdravili. Mesto je naredilo zelo prijeten vtis in upam, da se nam želja kmalu uresniči. Prepričana sem, da je še ogromno za doživeti in videti tam.

Najprej letimo do Brisbane, odločimo se, da si mesta ne bomo ogledali, saj je časa premalo. Ema ugotovi, da je na letalu pozabila knjigo, ki sem ji jo kupila v Sydneyu. Res je žalostna. Poizkusimo vse, da bi knjigo nekako dobila, a je osebje Quantasa zelo nesodelujoče.

DAN 6 – Samoa

Na ta rajski otok priletimo zelo zgodaj zjutraj, še v temi. Na letališču nas pričakajo domačini, ki pojejo in igrajo na kitaro. Glede na to, da smo bili na letalu le mi, kot turisti, ostalo pa domačini, se mi res ni zdelo, da je to neka turistična fora.

S kombijem se odpeljemo po obalni cesti in otok nas takoj navduši. Hiše so sicer skromne, a je okolica zelo urejena, trava pokošena. Vsaka hiša ima poleg zaprtega dela, še del, ki nima zunanjih sten. Kot neke vrste dnevna soba, kjer so zaščiteni pred dežjem, hkrati pa ni prevroče saj pihlja.

Vozimo se ravno v času, ko otroci hodijo v šolo. Vsi nam prijazno mahajo. Prometa je malo, le vsake toliko kak pisan šolski avtobus. Ceste lepe, sicer ožje in omejitev je na celem otoku med 40 in 50 na uro. Ves čas se vozimo ob prelepi obali, zalivih in komaj čakamo, da skočimo v morje.

Prispemo v letovišče Return to paradise. In res je kot en raj na zemlji. Je namreč letovišče, ki ga niso zgradili tujci, temveč je v celoti delo domačinom. In to mu daje res neko pristnost otoka. Sobe še niso pripravljene, zato se najprej odpravimo na zajtrk. Le-ta ni ne vem kaj, a je zato pogled iz jedilnice nekaj najlepšega. Prikaže se namreč plaža z belim peskom, svetlo modrim morjem in palmami, ki dajejo senco ležalnikom. A je lahko še kaj lepšega???

Sobe so preproste, a čiste in predvsem imajo klimo. Rok, še vedno obnemogel, zleze v posteljo in se iz nje ne premakne naslednja dva dneva. Ima 39 stopinj vročine. Res ga je sesulo,

Z Emo dan preživiva na plaži, Ema večino prespi. Pozna se utrujenost potovanja. Jaz se na srečo počutim kar dobro. Plavam v morju, slikam prelepo plažo in uživam v tem prelepem okolju. Sanjska plaža.

Na večerjo greva z Emo sami. Ona je cel dan sanjala o špagetih bolognez in res so jih imeli. Jaz pa sem jedla ful dobro tuno, pečeno na žaru, položeno na pečen krompir, neko zelenjavo z dodatkom omake iz papaje. Noro dobro! Zraven pa kozarec daiquiri koktejla.

DAN 7 – Samoa

Rok se še vedno ne počuti dobro, zato po zajtrku odide nazaj v posteljo. Midve se odpeljeva po vzhodni strani tega res čudovitega otoka najprej do razgledne točke od koder se vidi mogočen slap. Pot nadaljujemo ob obali in se ustavimo ob neki znameniti jami, ki se je udrla. Midve ogled izpustiva. Privoščiva si dve sladoledni lučki, cena obeh skupaj: 1.95 eur. Nekdo prinese še gin in tonic.

Naslednji postanek pa je na najlepši možni plaži. Seveda bela mivka in svetlo modra voda. Del dneva preživimo tam, se kopamo, Ema snorkla in klepetamo. Ema pravi, da je videla kar nekaj lepih rib. Kosilo pojemo v tamkajšnji restavraciji. Hrana nič posebnega. A zato ob naročilu soka, tega dobiš kar cel liter.

Še en skok v morje, pod tuš in gremo dalje. Vse do sončnega zahoda nas pot vodi ob obali do glavnega mesta Apia. Ker prispemo šele ob 19h je žal že vse zaprto, pa tudi sicer mesto nima nekega centra ali kakšne druge ogleda primerne zadeve. Zato se odpravimo nazaj proti hotelu. Na poti se ustavimo še za bencin in ko je bilo treba plačati, zvemo, da ne jemljejo kartic. Iz žepov vsi potegnemo kar nam je še ostalo njihove valute in z dodatkom parih dolarjev, nam uspe plačati. Torej je bilo dobro, da je bilo v mestu že vse zaprto in nam je skoraj vsa gotovina ostala.

Vrnemo se v hotel, spakiramo vse in za par ur zaspimo. Ob 1.40 smo se že odpeljali proti letališču. Zgodbe v raju je konec. S težkim srcem zapustimo otok.

Samoa je en najlepših otokov na tej poti. Ne samo, da ima najlepše plaže, celotni otok je še tako pristen in srečali smo morda 3 turiste na tem, sicer majhnem otoku. Ljudje zelo prijazni, narava čudovita. Zelo dvomim, da se na otok uspem še kdaj vrniti, a ga priporočam vsem.

DAN 8 – Fidži

Kratek let in prispemo na Fidži. S hotelskim busom se odpeljemo najprej do lokalne trgovine, kjer nabavimo malo pijače in hrane, saj se hotel nahaja na otoku, kjer razen letovišča ni nič. Med zajtrkom in večerjo zna biti namreč dolga. Cene v takem letovišči pa ponavadi visoke. Bus nas nato odpelje do rečnega brega, kjer se skupaj s prtljago vkrcamo na kovinsko ladjico, le-ta pa nas odpelje do bližnjega otoka.

Ob petju in kitari za dobrodošlico pristanemo na otoku. Letovišče me takoj navduši. Žal pa se zaplete pri sobah, kar veliko jih je bilo zelo nezadovoljnih z majhnimi kolibami. Hotel pa zadevo rešuje na precej ležeren in nekoliko neprijazen način. Mi smo imeli srečo in prejeli kolibo ob obali, ki je imela klimo in teraso pod streho. Pogled pa na čudovito zelenje in plažo takoj za tem. Med drevesi so bile viseče mreže, kjer Ema takoj zaspi. Smo tudi locirani nekoliko stran od osrednjega dogajanja in imamo res prijeten mir. Edini sosedje so družina s hčerko Emine starosti.

Potem pa žal sledi veliko razočaranje. Ob misli na Fidži si predstavljamo turkizne plaže, tu pa je bila plaža polna naplavin, voda pa tudi ne svetlo modra, temveč rjava. Pa ne ravno umazana, samo ne pa to, kar bi si človek torej želel. Skratka – bolje bedne plaže si na Fidžiju človek ne more zamisliti. Rok je šel en krog okoli otoka in je povedal, da je na drugi strani še hujše. Reka tja nanosi vse naplavine, upravljalci letovišča pa vse stare hladilnike.

Popoldne se zberemo v središču letovišča, za mizami in si ogledamo čudovito predstavo, ki so jo pripravili tamkajšnji zaposleni. Prikažejo pripravo in pitje »kave« (to ni naša kava, le beseda je enaka, gre za neko pijačo, ki menda tudi malo omami), čudovite plese, igre z ognjem, … Medtem se pod debelimi plastmi na žerjavici peče naša večerja. Vrhunec pa je zame bilo petje ob kresu na obali. Sledi božansko dobra večerja.

DAN 9 – Fidži

Po zajtrku se sprehodim po obali. Počutim se kot Robinson Crusue, ko se sprehajam med ogromnimi naplavljenimi drevesi, noro lepimi školjkami in neštetimi rakci, ki bežijo pred menoj. V bistvu je bilo kar hudo. Odpravim se do hiške, da bi vzela telefon in vse poslikala, a med tem srečam sosedo in se do kolen v morju zaklepetava.

Z Rokom se odločiva, da opereva cel kup majic, saj se nama je zdelo, da se bodo ob neprestanem rahlem vetriču, zadeve hitro posušile. Nato malo lenarimo na ležalnikih na terasi pred hiško. Ema je s prijateljico na bazenu/morju/na odbojki.

No, s sušenjem ni nič, saj se nad letoviščem razvije močno neurje. Na srečo imamo pokrito teraso, kjer lahko nadaljujem z uživanjem. Perilo pa prestavim v sobo in upam, da ga posuši klima.

Pred večerjo se zberemo in ker ena praznuje RD, ji letovišče pripravi presenečenje s pomočjo plesalcev. Res lepo.

Večerja tokrat manj bogata kot dan prej, a še vedno zelo dobra. Še vedno na polno dežuje. Res imamo smolo in dež na polno pada celo noč. Ker je naša hiška nekoliko večja, nam nič ne zalije, nekaterim pa je malo omočilo kovčke. Tukaj namreč nimajo oken, kot smo jih vajeni doma, temveč okna v obliki kot naše žaluzije, torej s paneli, ki se obračajo.

DAN 10 – Fidži

Zjutraj se zbudimo v jutro brez oblačka. Sprememba plana in otok zapustimo takoj po zajtrku. Odidemo do letovišča od hotela Intercontinental, kjer plačamo vstopnino (ki za celotni znesek vsebuje konzumacijo hrane in pijače). Razlog spremembe je bila slaba plaža na otoku. Tu nas namreč pričaka tisto pravo turkizno morje, kot smo si ga ob omembi Fidžija tudi zamišljali. Kasneje, doma, se izkaže, da vsi, ki jih poznam in so bili že na Fidžiju, pravijo da so imeli ob hotelu turkizno morje. Le mi ne.

No, ampak s to odločitvijo se vzdušje in zadovoljstvo malo popravi. Na voljo so nam t.i. kabane, hiške na plaži, ki imajo udobne postelje namesto ležalnikov. Stvari nam čuva varnostnik, hrano in pijačo pa nam prijazni fantje nosijo kar na ležalnike. Končno zaplavamo v sanjskem toplem morju svetlo modre barve. Hrana je bila odlična, pijača tudi. Le konzumacijo je bilo na koncu malo težje porabiti. Smo le Gorenjci in ne bomo pustili niti centa hotelu. Zadnji nakup so bili ogromni piškoti, ki smo jih jedli še kar nekaj naslednjih dni.

Popoldne se odpeljemo na letališče, saj nas že čaka let do Nove Zelandije, kamor prispemo pozno zvečer. Hotel je blizu letališča in kar popadamo v postelje.

Fidži je bil zame veliko razočaranje. Ne samo zaradi plaže pri našem letovišču, temveč tudi zaradi celotne cigajnarije, ki sem jo videla ob cesti. Verjetno so tiste, ta res lepe plaže, na otokih ob glavnem otoku in so težje dostopne, drage. To kar sem doživela jaz, si definitivno ne zasluži naziva »sanjski otok«.

DAN 11 – Nova Zelandija

Po zajtrku se odpeljemo do področja, kjer so snemali film Hobit in Gospodarja prstanov. Pravzaprav smo parkirali v eni vasi, od koder so nas nato s posebnim avtobusom odpeljali do prizorišča. Po celotnem filmskem setu smo imeli voden ogled. Na letu do NZ sem si film sicer želela ogledati, a mi nekako ni šlo. Samo prizorišče pa je tako luštno, vse tiste male hišice in celotna oprema; sušeče perilo, krožniki, hrana, zavese, postelje,… je tako prikupno, da si bom film poizkusila še enkrat ogledati. Celotno prizorišče vzdržujejo zelo dobro, vrtovi so obdelani, pridelki pravi.

Ob vrnitvi v vas se odločimo za kosilo kar v McDonaldu, saj za kaj drugega sploh ni bilo časa. Odpeljemo se namreč v hotel, kjer na hitro odložimo stvari in odidemo na Maorski večer. Ta poteka v večji hali, kjer nas je kar mnogo. Najprej prikažejo kako se (ponovno pod žerjavico) peče naša večerja, nato pa odpeljejo do potoka v gozdičku. Po vodi se nato pripelje čoln s predstavitvijo borcev. Vse poteka v temi in le ob spremljavi bakel. Čist hudo. Nato se šov nadaljuje v dvorani, ker prikažejo različne plese in pesmi, vse skupaj pa pospremijo še z duhovitimi vložki. Zelo zabavno.

Končno sledi večerja. Od govedine, piščanca, do ribe in škampov, pa krompirja na različne načine in zelenjavnih prilog nešteto – meni vsak okus boljši od prejšnjega. Tudi s sladicami se zelo potrudijo. En od parov praznuje 25 let poroke in nas povabi na pijačo. Program se zaključi z vprašanji množice namenjenim Maorki, ki program vodi. Moram priznati, da je zadeva morda res turistična, a zelo všečna. Sploh hrana.

DAN 12  – Nova Zelandija

Zjutraj se odpeljemo do Rotorue – Te Puia – Maorski kulturni center v geotermalnem rezervatu z gejziri. Najprej nas pozdravi smrad po gnilih jajcih (žveplo), nato pa sprehod med vsemi temi naravnimi lepotami. Res zanimivo. Žal nam vreme ni čisto naklonjeno in barve niso tako zelo lepe, kot na kakšnih slikah, a je vseeno doživetje enkratno.

Vožnjo nadaljujemo po prekrasni pokrajini. Tam je ravno jesen. Ker zopet sije sonce, se kar ne moremo naveličati teh lepih razgledov iz avta. Ustavimo se v kraju Taupo (?), kjer imamo prosto za kosilo. Mi se odločimo za pico in Emi kupimo novo knjigo, saj je bila zelo žalostna, da jo je pozabila na letalu.

Prispemo do jame Waitomo, ki je kraškega izvora. Kapniki nas morda res ne ganejo toliko, ker smo jih vajeni, presenetijo pa nas s posebnostjo te jame – črvički, ki so na steni jame. Ko so lačni, se svetijo kot kresničke. In res – ugasnili so luči in strop se je zasvetil. Nato nas v temi popeljejo še s čolnom po reki, kjer je bilo teh črvičkov na stropu ogromno. Zelo čarobno.

DAN 13 – Nova Zelandija

Zjutraj se odpravimo v Otorohanga Kiwi House, kjer si ogledamo njihovo nacionalno pernato žival  – ptiča Kiwi. Živi v temi, zato imajo zanj postavljeno posebno temno sobo, kjer sta na ogled samec in samica. Okoli tega je sicer še ornitološki ZOO, ki pa me ne navduši, saj so mi vse te kletke odvratne in je to mučenje živali. V eni od ograd je posebna goska, za katero se je zdelo, kot da se pogovarja z nami. Prav hecno je bilo. Prepričana sem, da mi je želela povedati, da naj jo rešim iz tega.

Zopet sledi vožnja po prečudoviti pokrajini in v kraju Te Awamutu Rok pusti eno staro majico, ker je to znak, da se bomo sem še kdaj vrnili. Nova Zelandija je namreč še veliko več kot to, kar smo mi doživeli. In želim si videti več!!

DAN 14 – Tahiti/Moorea

Na otok Tahiti priletimo pozno zvečer in prespimo v hotelu čez cesto. Zjutraj se s taksijem odpeljemo do pristanišča, kjer se vkrcamo na trajekt do otoka Moorea. Ko čakamo na kombi, pri lokalni prodajalki sadja kupimo narezan in ohlajen ananas. Najboljši ananas v mojem življenju!!

S kombijem se nato odpeljemo po obalni cesti (skoraj tako, kot na Samoi) in že za prvim ovinkom je točka za lepe fotke. Pod nami je namreč hotel Sofitel, ki ima sanjsko plažo, z bungalovi nad turkizno vodo. Krasen pogled. Na tem mestu se tudi srečamo s prvimi kokošmi in petelini. Kot imajo nekateri otoki polno potepuških psov, je tukaj nešteto kur.

Odpeljemo se mimo zaliva, kjer naj bi prvi beli osvajalec kapitan Cook pristal in pot nadaljujemo na nekoliko višji predel, kjer je čudovit razgled na okoliške zalive. Otok je gorat, poraščen do vrha špičastih vrhov. To je krasna kulisa, ko fotkamo zeleno naravo in drevesa s kruhovci. Ustavimo se tudi ob dveh ogromnih drevesih.

Kratek postanek v destilarni, kjer imajo poleg alkohola tudi lastno proizvodnjo sadnih sokov. Vzamemo dva različna tropska okusa in res sta oba dobra. Ker postanemo lačni, se ustavimo ob kolibi ob cesti, ki poleg različnih oblačil, nudi tudi hrano. S polnimi želodčki končno prispemo v hotel na obali. Imamo prijeten apartma, ki ima spalnico hlajeno na temperaturo Švicarskih alp, tretje ležišče pa je namenjeno savni. Zato z Emo raztegneva star kavč, ki je malo udrt, malo trd, … a se na koncu izkaže, da je bila to najboljša noč na celem potovanju.

A nismo še tam. Vsi najprej oblečemo kopalke in se po zelenih potkah letovišča odpravimo do prelepe plaže. Palme, mivka, trava za ležanje in predvsem lepa voda. Celo nekaj skal za snorklanje. Spet en mali raj na zemlji. Ker smo bili kar utrujeni od celotnega potovanja, bi tukaj lahko mirno ostali par dni, da se malo spočijemo. A žal ni bilo tako.

Popoldne preživimo na plaži in uživamo. Zvečer je še zadnji večer, rečemo nekaj prijetnih besed in še zadnjič spimo v posteljah.

DAN 15 – Tahiti/Moorea

Po zajtrku se še enkrat vržemo v morje, nato pa letovišče zapustimo in se odpeljemo okoli otoka do naslednje lepe plaže. Ustavimo s v Tikihouse, kjer ravno poteka poroka dveh belih po starodavnih običajih. Srednje ganljivo, meni se je zdelo, da sta zavita v neke bele rjuhe, okoli njiju pa se dogaja nekaj kvazi tradicionalnega.

Na tej plaži naj bi bile vidne mante. Mene to ni najbolj ganilo, ker se jih malo bojim, zato grem v vodo le do kolen. Ema se nastavlja soncu, kasneje pa naredi nekaj super fotk. Okolje je res fotogenično.

Naslednja plaža je tista, ki smo jo dan prej opazovali z razgledne točke. Sicer ne gremo na hotelski del, a je tudi javna plaža noro lepa. Sanjski pogled na morje, a žal je tok v njem kar močan in je bilo potrebno malo moči, da si ostal na mestu. Zopet možnost prelepih fotk, ki bodo ohranjale spomine na te trenutke.

Zadnja plaža, pa je bila pravzaprav nam najljubša. Čisto lokalna, polna domačinov, ki so predvajal glasbo, ponujali neko hrano, se igrali različne igre ali pa le poležavali na zeleni travi ob plaži. Polno dogajanja. Morje zopet prelepo. In za piko na i, je imela plaža tuš, kjer sem celo srečala neke mlade domačinke, ki so mi posodile šampon. Pred nami je namreč dolga pot domov in s slano kožo bi verjetno bilo nekoliko neprijetno.

Še zadnji pozdrav morju, plaži in ribicam.

Odpeljemo se do trajekta in ob vožnji nazaj na otok Tahiti, smo priča čudovitemu sončnemu zahodu, kot da bi se tudi otok poslavljal od nas.

Ob prihodu na Tahiti se odpravimo do bližnje odprte kuhinje in še preden uspemo naročiti hrano, se pošteno ulije. Mize nam prestavijo pod streho. Hrana kitajska. Dobra. Na koncu dobesedno skupaj zberemo njihovo gotovino, da plačamo račun. S taksiji do letališča in adijo rajski otoki.

Moorea je čudovit otok, krasne plaže in dobra hrana. Je turističen, a ne tako nabit, da bi to že motilo ali pa smo bili mi v takem, mirnem obdobju tu.

DAN 16 – Los Angeles

Dolg nočni let in zbudimo se v Los Angelesu. S kombijem se vozimo skozi mesto in si ogledujemo različne znamenitosti – različne športne dvorane, mestno središče, kjer kraljujejo visoke stolpnice, do znanega Hollywooda, Beverly Hillsa z bogatimi hišami in trgovinami. Peljemo se mimo hotela, kjer so snemali Čedno dekla in ulice, kjer je opravila vse tiste nakupa. Skozi okna poizkusimo narediti kar se da dobre fotke, za kaj več žal ni bilo časa.

Na kosilo gremo v menda znano restavracijo s hamburgerji IN-N-OUT in kljub dolgemu čakanju res lahko povem, da so hamburgerji eni najboljših.  Nato imamo pol ure časa za spominke in slikanje znamenitih zvezd slavnih na pločniku.

Odpeljemo se mimo pomola Santa Monica na Venice beach, a ni bilo nobene možnosti, da bi parkirali in zelo se nam je že mudilo na letališče. Za to mi je zelo žal, a nimam kaj.

V LA se verjetno ne bom nikoli več vrnila, ker se me s tem hitrim ogledom ni dotaknil.

Nazaj na letališče in na letalo.

DAN 17 – Prihod domov

Čez celo Ameriko, severni Atlantik do Londona. Prestop na drugo letalo in še zadnja, mučna pot do naše ljubljene Slovenija. Objemi, slovo in že grem na srečo vsak svojo pot. Mi v objem mojemu očiju, ki nas pričaka z darilom od mami (malica za večerjo in naslednji dan). Ob prihodu hitro tečemo po Toro, ki je bila v varstvu in veseli, a utrujen, pademo v domače postelje. Sam spanca pa od nikoder. Jet leg je zoprna zadeva. Še dobro, da smo imeli naslednji dan vsi prosto.

ZAKLJUČEK

Najpogostejše vprašanje, ki ga prejmem je: kaj boste/ste imeli od tako hitrega potovanja?

Kaj pa bi morali imeti po vaše?

Ni vse v tem, da moraš od nečesa “nekaj imeti”. Veliko je tudi v samem doživetju, občutku in uživanju v trenutku. S hitrim ogledom morda ugotoviš, kaj ti je res všeč, kam se želiš še vrniti in kaj je bilo dovolj videti enkrat. Tudi tak način potovanja ima svoj čar, ker ti da širino in občutek za različne kraje.

Bele plaže – enkratno, a včasih je slika lepša od dejanskega stanja. Pa še mivko imaš povsod.

Velika mesta – ja, naš vajb, zato se v Sydney zagotovo še vrnemo.

Narava – manj naš način potovanja, ampak Nova Zelandija nas je tako navdušila, da se zagotovo še vrnemo in morda dodamo še kakšne kraje.

Fidži – največje razočaranje

Bali – potrditev, da otok ni »naš«

Samoa in Moorea – upam, da se še kdaj vidimo. Če pa nam ne uspe, pa oboje svetujem vsem vam.

HRANA

Tako dobro nisem jedla še na nobenem potovanju (čeprav enkrat pa smo zavili v McDonald hi hi). Jedla sem večinoma tuno, kadar je bila na jedilniku riba, ampak vedno je bila odlična. Tudi mesne jedi, sploh na Maorskem večeru. Pa odlična hrana na tradicionalnem večeru na Didžiju. OK, vmes je bil še kak sendvič, kar nekaj letalske hrane (najboljša na Air Tahiti nui). Zmagovalec potovanja pa je zame ananas pri pristaniški prodajalki na Moorei.