Jesenske barve Provanse

ali makaroni po provansalsko

Vem, da večina popotnikov Provanso že pozna. Tudi jaz sem jo v mladosti že obiskala. A take lepote je vredno obiskati tudi večkrat in predvsem deliti z drugimi. In vsakič doživimo kaj novega, morda nam nekdo pokaže čisto drugi zorni kot nečesa, za kar smo bili prepričani, da že poznamo.

Moj zapis potovanja ni namenjen odkrivanju novih lepot juga Francije. Moj namen je deliti z vami našo izkušnjo, naše občutke in naše makarone (o tem več v nadaljevanju). Morda pa koga prepričam, da se ali prvič ali pa ponovno, odpravi na pot in obišče te res svetovno znane prelepe kraje.

22.10.2021

Ljubljana-San Remo

Priprave ne potovanje v času krompirjevih šolskih počitnic so potekal že mesec dni. Dva dni pred odhodom na Sicilijo, pa smo morali plan spremeniti, saj so napovedali dež, ki naj bi se cel teden sprehajal po tem lepem otoku.

Radarska slika je kazala, da bo na jugo Francije najbolj jasno nebo, zato smo plan na hitro prilagodili in v petek dopoldne odrinili na pot.

Nismo prišli še niti do meje z Italijo, ko smo ugotovili, da je Rok pozabil doma jakno in orodje za manjša popravila Naceta. Zato je bil prvi postanek že v Novi Gorici.

Pot smo nadaljevali mimo Benetk, Verone, tik pred Brescio smo zavili proti jugu, mimo Cremone, ko se nekje pri Alessandriji začnejo opozorila o zastojih na avtocesti. Zato jo zapustimo, v Ovadi natočimo nafto in se po stari cesti odpeljemo proti Genovi.

Kar je bil najprej le obvezen obvoz, se je izkazalo kot čudovita pot skozi kanjon reke Sture, ki vodi skozi kraj Rossiglione, čez prelaz Turchini do Genove. Tam se vrnemo na avtocesto in že v temi prispemo v San Remo.

Prvotni namen je bil, da spimo v kampu, a pred vhodom v kamp zagledamo parkirišče za avtodome, ki je bilo že kar polno. Odločimo se, da prvič preizkusimo spanje na prkirišču. Najdemo mesto poleg ogromnega Morela.

23.10.2021

San Remo-Monte Carlo-Nice-Cannes-Grasse-Castellane

Zbudimo se ob čudovitem sončnem vzhodu in ko stopimo nekaj korakov stran od Naceta ugotovimo, da smo spali poleg zelo lepe plaže in tik ob morju.

• 

• 

A nas že čaka pot naprej. Spet nazaj na avtocesto in po nekaj kilometrih že prvi zastoj. Stojimo v tunelu, ko približno 7 avtom za nami zaslišimo zvoke težkega zaviranja in kmalu zatem zvok zvijanja pločevine. Nekdo ni pravočasno opazil, da stojimo in zgodila se je nesreča. Spreletel nas je srh – to bi lahko bili tudi mi. Nekaj minut smo preživeli kar v tišini, vsak z mislimi nekje drugje. Na srečo se kmalu premaknemo odpeljemo stran od vsega tega.

Prvi postanek je Monte Carlo. Po ozkih ulicah se spustimo čisto do Kazinoja in še nekoliko naprej, prepričani, da ne bomo nikjer našli parkirišča. A tokrat je bila sreča na naši strani, parkirišče za ovinkom od centra. Še dobro, da je kombi le 6m dolg.

Jutranji sprehod po Monte Carlu je res čaroben. Sijalo je sonce, mesto se je prebujalo in vse te lepe zgradbe so kar sijale. Najprej si ogledamo Hotel de Pariz, kjer se je odvijal film, ki sva ga z Emo nekaj dni pred tem gledali. Na prijazno prošnjo, če smeva vstopiti za sekundo, so naju spustili notri. Zaradi korone imajo poostren nadzor in sprehajanje po hotelu ni kar tako dovoljeno.

Ogledamo si še Kazino (od zunaj seveda), Opero, park v okolici, cesto, kjer tekmujejo s formulami in zaliv z jahtami bogatih ljudi. Lepo je, res je.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Z nasmehom zapustimo mesto/državo, tik pred odhodom nam ponudnik telefonije pobere z računa vse do limita, saj MC ni v EU in je prenos podatkov svinjsko (oprostite, a drugega izraza ne najdem) drag.

Nica

Uf, tu smo pa naleteli na gnečo. Premikali smo se po polžje skozi center mesta, parkirišča pa nikjer, niti za manjši avto. Vprašali smo celo redarja, ki je ravno pisal kazen napačno parkiranemu avtu, pa je rekel, da ob sobotah dopoldne ni nič prostega. Tako si Nice žal nismo uspeli podrobneje pogledati.

Cannes

Tu nismo imeli plana, da bi se ustavili, a ko smo se zapeljali po promenadi, ugotovim da poteka ogromen bolšjak. Joj, tako bi si ga ogledala. Naredili smo 3 kroge, a ponovno nikjer možnosti parkiranja. Tudi Cannesa si nismo uspeli pogledati. Žal…

• 

• 

Smo pa se zato ustavili na eni plaži in se vrgli v morje. Skoraj edini. Super je bilo. Na plaži je bil tudi tuš, kar nas je odrešilo pikanja soli na koži. Odličen odmor in jeza, da sta nam dve mesti spolzeli skozi roke, se je nekoliko umirila.

• 

• 

• 

Odločimo se za obrat in odpeljemo v notranjost dežele.

Grasse.

Nismo imeli namena ogledati si izdelave parfumov, ker sem jaz to že videla, Roka ne zanima tako zelo, Emi je pa čisto vseeno in bo imela še priložnost, ko bo starejša, saj sem prepričana, da se bo še kdaj vrnila sem. Zato smo spili le kavo in se sprehodili po vasi.

Prišel je čas, da poiščemo kraj, kjer bi prespali. Odločimo se za Castellane.

Pot do tja pelje po čudoviti na pol gorski pokrajini. Ob besedi Provansa vsi najprej pomislijo na vijolično sivko in polja prelepih sončnic. A jeseni je jug Francije obarvan z rumenimi, rdečimi in rjavimi listki dreves in grmovja. Na tej poti so se prepletale jesenske barve z zelenimi borovci in ponekod že skalami. Prepeljali smo nekaj prelazov in videli prelepe planote, kjer se ukvarjajo z živinorejo, ovcami… Za vsakim ovinkom smo naleteli na nov, čudovit pogled. Res je bila to zelo lepa pot.

V Castellane pridemo, ko se je ravno začelo temniti. Najdemo kamp, tuš, večerja in pademo v globok spanec.

• 

• 

• 

• 

• 

24.10.2021

Castellane – kanjon reke Verdon – Moustiers-Sainte-Marie – Aix-en-Provence – Marseille

Zbudimo se pri 0 stopinjah. Odlične spalke nas sicer grejejo, a nos, ki je kukal ven, je bil kar hladen. Okoli Naceta meglice. Seveda, saj smo kar visoko, skoraj 800 metrov nad morjem. Sredi hribov.

Za ta dan smo imeli najprej v planu obisk kanjona Verdon. Pot nas je peljala po razgledni cesti, a kaj ko smo bili mi tako zgodnji, da je bila okoli nas megla tako gosta, da smo komaj kaj videli. Šele po nekaj kilometrih je soncu uspelo prodreti skozi njo in odprli so se nam veličastni pogledi. Kakšna moč narave, kakšna moč reke, da je vse to izklesala. In nato še mojstri, ki so naredili v bregu to cesto, ki je na nekaterih koncih zarezana v živo skalo. Čudovito!

Če bi prej vedeli, bi zavili na točko razgleda, zato vsi, ki to berete in šele planirate ogled tega kanjona, nujno na Point sublimé du Verdon (43.793988, 6.398363).

Kanjon se konča v jezeru, ki smo si ga ogledali na hitro. Žal smo prišli do njega ravno nekje, kjer so noč na divje preživeli neki kamperji in okoli je tako smrdelo po fekalijah, da smo se hitro pobrali naprej.

• 

• 

• 

• 

Moustiers-Sainte-Marie

Vasica velja za eno najlepših v Provansi.

Večji avtodomi lahko parkirate nižje, pod vasjo. Mislim, da je to spodnje parkirišče celo brezplačno. Manjši kombiji in osebni avtomobili pa sredi vasi.

Vasica je pravzaprav vidna šele, ko si že skoraj sredi nje. Mi smo prispeli spet zelo zgodaj in se je šele počasi prebujala. Francozi na tem delu države okoli 10h začnejo s prvimi jutranjimi dejanji.

Mislim, da je vasica bolj namenjena turizmu, kot dejanskemu življenju, lahko pa da se motim. Spoznali smo sicer eno domačinko, a preostali del so bile trgovine s keramiko, usnjem ali pa kavarne. A vas je lepo ohranjena, fotogenična in vredna ogleda. Sprehodili smo se tudi do cerkvice nad njo. Prehoditi je potrebno kar nekaj stopnic, a razgled na vrhu je seveda fenomenalen.

Kava, sladoled in gremo naprej.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Naslednji cilj je Aix-en-Provence. Do mesta smo se peljali po čudoviti pokrajini, kjer so bila vidna polja sivke. Konec poletja je tam zagotovo vse vijolično. Nas pa so očarale barve trte. Vse kar si lahko domišljate jesenskega, je bilo v teh trtah. Okoli njih pa hribčki, griči, provansalske kmetije, vikendi, vasice….vse, kot na kakšnih slikah impresionistov, ki jih gledamo v muzejih. To je bila res prava Provansa. Zapeljite se skozi kraje, kot so: Roumoules, Riez, Allemagne-en-Provence, Vinon-sur-Verdon…. Ni lepšega potovanja, kot potepanje po lokalnih cestah in obludovanje malih krajev in prelepe narave. Opozarjam le na nešteto krožišč in talnih ovir (ležeči policaji). Skozi vsako vas je namreč omejitev 30 in vsi se tega držijo.

Aix-en-Provence

Spet se soočimo s težavo parkiranja. A tokrat se ne damo, parkiramo v eni stranski ulici in 15 min peš do centra. V centru pa spet bolšjak. Juhuhu. Obožujem bolšjake, čeprav redko kdaj kaj zares kupim. In v Franciji so precej cenejši od ljubljanskega. Govorim pa o bolšjaku starin. In spet nič ne kupim.

Postanemo lačni. Neuspešno se pregovarjamo, kaj bi kdo jedel in česa kdo ne bi. Pri nas se v takih situacijah vedno postavijo 3 poli. En bi jedel to, drugi tisto, tretji je pa ves tečen in bi se najraje skregal z drugima dvema. Vloge posameznikov se vsakič zamenjajo. In tako nam nikoli ne uspe, da bi se kadarkoli na potovanju složno odločili za eno restavracijo in šli jest.

Razen, če je to McDonald. Takrat se vsi strinjamo. In na žalost, je bilo tokrat spet tko. Namesto francoske hrane, smo zavili v McDonald. Ki je v Franciji kar vidno dražji od slovenskega.

Odločimo se za spanje v Marseillu. P4N nam ponudi možnost nekje na severu mesta, a ko pridemo tja, se izkaže, da je zaprto. Zato se odločimo za kamp, ki ima kar dobre ocene in je na vzhodni strani mesta. Torej na popolnoma nasprotni strani. Izberemo lokalno cesto, da si ogledamo še malo mesto.

Marseille je res pristaniško mesto in s tem mnogim priseljencem prva postaja. Prvič v življenju sem videla bivališča, pokrita le s plastiko in skrita pred pogledi drugih. Take stvari sem do sedaj videla le na televiziji, v oddaji o npr. Indiji, Južni Ameriki…

Kamp najdemo v drugem poizkusu, saj koordinate pripeljejo na manjšo ulico, kjer komaj obrneš kombi, večjega avtodoma skoraj zagotovo ne. Koordinate kampa du Garlaban so: 43.297699, 5.53656, a če pridete iz zahodne smeri, vas zapelje popolnoma napačno. Ko bo na glavni cesti predlagala navigacija, da zavijete levo v ozko cestico, tega NE storite, temveč peljite dalje, vas bo peljalo še nekaj km naprej in potem levo gor.

Ob prihodu ugotovimo, da nimajo več parcel z elektriko, kar sicer ne bi bil problem, če ne bi za tako parcelo, ki torej ne nudi nič, vseeno morali plačati 30 eur. Niso imeli niti kemičnega WCja, niti možnosti dotoka vode. Skratka kamp čist OK, a drag.

25.10.2021

Marseille – Avignon

Edina dobra lastnost kampa je bila, da so nam svetovali kje parkirati v Marseillu. Obstaja namreč garaža, ki ima zunanji del s približno 10 parkirišči, ki so namenjena višjim vozilom. Naslov parkirišča: 43.29160806749137, 5.366195711393012. Parkirišče ni poceni, a je v samem centru, v starem pristanišču. Na drugo stran vozi tudi ladjica (cena 50 centov/osebo). Mi smo jo v eno stran koristili, nazaj pa naokoli.

Stari del mesta je na zahodni strani zaliva/pristanišča Vieux Port. Se nekoliko dvigne in je polno čarobnih ulic, kjer so razne trgovinice in umetniški ateljeji. Nam je bilo zelo všeč. V eni od teh ulic, v čisto majhni, smo našli umetnika, kjer se je Rok zaljubil v eno od slik. A kam naj jo damo? Pred nami je še cela pot. Zato se odločimo, da še malo razmislimo.

Sprehodimo se še po severnem delu zaliva, kjer so moderne trgovine in vrvež ljudi. Zelo lepo. Vrnemo se po Naceta in se odpeljemo na vrh hriba nad mestom, kjer dominira Notre Dame de la Garde. Čudovit pogled na celotno mesto in okoliške otočke. Med njimi tudi Château d’If, ki ga žal nimamo časa obiskati.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Ta dan je sledilo presenečenje za našo Emo. Ker je tako zelo super popotnica, na skoraj vsakem potovanju najdemo nekaj, s čimer jo presenetimo. Tokrat smo obiskali zabaviščni park pri Marseillu (43.36648801305989, 5.188760687071345). Ker je bil ravno čas Haloweena, je bilo vse super okrašeno. Rok je s Toro počakal zunaj, midve pa sva preizkusili vse vlakce, hiše strahov, vodne tobogane, …

Pot smo nadaljevali mimo Artiguesa proti Avignonu. Kamp, kjer so spali že vsi naši predhodniki, je točno nasproti mesta.

26.10.2021

Avignon – Orange – Pont du Gard – Arles

Zjutraj se zapeljemo v mesto, ugotovimo, da bomo imeli spet težave s parkiranjem in se vrnemo v kamp, kjer doplačamo 3 eur, da lahko Naceta pustimo na parceli do 6h zvečer.

Peš se sprehodimo čez most v Avignon, na poti ugledamo še Le Pont Saint Benezet – polovični most. In že smo spet v enem od prečudovitih provansalskih mest. Ravno ujamemo odprtje Palače papežev in se odločimo za obisk. Vsak dobi v roke tablico, preko katere nato med ogledom posluša zgodbe, zgodovino in si ogleduje, kako naj bi prostori včasih resnično izgledali. Super zadeva. Ema najde v sami aplikaijo še igrico za iskanje zakladov.

Po ogledu si privoščimo kavo, kakav s pencami in dober korenčkov kolač. Pravi papeški zajtrk.

Poiščemo še ulico slikarjev, ki pa je podnevi manj čarobna, saj nismo srečali niti enega slikarja, lokali pa so bili še zaprti.

• 

• 

Vrnemo se v kamp, kjer skuhamo in pojemo kosilo – makaroni bolognese (in tako vsak dan do konca, če slučajno kdaj pozabim napisati, kaj smo jedli. Ups…čeprav, enkrat smo jedli celo torteline.).

Naslednji kraj ogleda je Orange. Do tja vodi cesta polna krožišč, na skoraj vsakem kilometru ali dveh, je eno. Samo mesto se meni ni zdelo nič posebnega, priznam. Antično gledališče smo si ponovno ogledali le z zunanje strani, v mestu mestno hišo, potem pa smo jo že mahnili proti Pont du Gardu.

• 

• 

Pont du Gard je del 50 kilometrov dolgega starodavnega rimskega akvadukta, ki je potekal od kraja Uzes do Nimes in je kraju Nimes omogočal vodo. Most se nahaja v bližini kraja Vers-Pont-du-Gard.

V kolikor se odločite za ogled muzeja, je parkirnina povrnjena. Muzej je kar obsežen in za ogled vsega, bi potrebovali kar nekaj časa, mi smo si ga ogledali le na hitro.

Smo pa več časa namenili samemu Pont du Gardu, ki je res monumentalen. V času našega obiska je bil obsijan s soncem in se je kar bleščal od same lepote. Okoli njega rastejo stare oljke, pod njim pa teče reka, kjer se poleti tudi kopajo. Se mi je zdelo, da se je tam čas kar malo ustavil in smo si vsi ogledovali ta most počasi in s posebnimi občutki.

Vrnitev v realnost in iskanje prenočišča. Tokrat v Arlesu.

27.10.2021

Arles – Camargue – Saintes–Maries-de-la-Mer – Aigues Mortes – Montpellier

Spali smo v kampu L’Arlesienne (43.65877096200019, 4.655175777855247). Soliden kamp, poleti ima bazen.

Arlesa sem se najbolj veselila, saj smo tu bivali v času šolske ekskurzije v srednji šoli. Imeli smo se čudovito in ogromno smo zvedeli takrat od naše razredničarke, profesorice francoščine.

Tokrat smo parkirišče našli zelo hitro. Poleg velikega sejma, kjer so na ulici prodajali vse – od šivanke do slona. Noro, res.

Ko smo vstopili v stari del mesta, nas je seveda spet očaral. Po vrvežu pred obzidjem, je za ovinkom vladal še jutranji mir. Z zunanje strani si ogledamo gledališče in areno. Nekako se nam ne ljubi vstopati res v vsako znamenitost. Za nekatere nam zadostuje že zunanji ogled.

Smo si pa ogledali Fundacijo Van Gogha, kjer sem morda pričakovala vseeno kakšno sliko več. Smo se pa sprehodili mimo kar nekaj lokacij, kjer so nastale njegove najbolj znane slike.

Na enem od trgov, v lokalu s samimi domačini, mi uspe spiti tudi prvo dobro kavo v Franciji.

Pred odhodom se ustavim na lokalni tržnici, kjer kupim nekaj zelenjave, kruh in klobaso kamarškega črnega bika.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Nato se odpravimo v delto reke Rone, pokrajino Camargue, ki slovi po svojih belih konjih, črnih bikih in flamingih. In je zelo močvirna pokrajina, glavni prebivalci pa so tamkajšnji Romi.

Najprej se ustavimo v muzeju, ki ga morda nekoliko odsvetujem. Nič zelo novega ne boste zvedeli, vstopnina pa tudi ni tako zelo nizka in vse je v francoskem jeziku (kot v večini muzejev in znamenitosti). Okoli muzeja so na voljo (brezplačne seveda) sprehajalne poti.

Mi se zapeljemo dalje in si samo pokrajino ogledujemo kar iz avta. Res je lepo. Prekrasna narava, vsake toliko čreda konj ali črnih bikov. Tudi flamingote smo ujeli.

Skozi Saintes–Maries-de-la-Mer se le zapeljemo, ker je delovalo kot prepolno špansko turistično mesto. Nekoliko ven iz kraja pa zagledamo ogromno parkirišče avtodomov in se ustavimo. Takoj zraven čudovita peščena plaža. Seveda skočimo v morje in plavamo. Mi in še ena gospa, ki pravi, da ima morje 18/19 stopinj. Nam se je zdelo več, res. Skuhamo tudi kosilo in prvič na poti postavimo mizo in stole ter uživamo na prijetne soncu. Malo mi je žal, da nismo tam kar ostali do konca dneva in uživali na sončku.

Ampak mi smo nemirni popotniki in res težko dlje časa na istem mestu, zato se odpeljemo do Aigues Mortes. Parkiramo tik pred mostom poleg obzidja. To je prednost malega kombija.

Aigues Mortes (mrtve vode) je seveda še eno očarljivo mestece, z živahnimi uličicami in trgovinicami, ki je bilo včasih čisto ob morju, danes pa okoli 6km stran. Zanimivo, kako delta Rone vpliva na to.

Spimo v predmestju Montpellierja , kamp Le Parc (43.577034159759485, 3.926587315033202). Čist OK.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

28.10.2021

Montpellier – Carcassonne – Plaža Serignan

Zjutraj se po priporočili moje mame (arhitektka) in očeta (svetovni popotnik) odpeljemo pogledati znamenito hišo L’Arbre Blanc (Belo drevo) v Montpellierju. Noro, to si morate ogledati, če boste kdaj v tem mestu. Na vrhu hiše je restavracija, mi žal nismo vedeli, sicer bi se ustavili. Tukaj si o Belem drevesu lahko preberete več: Stolpnica kot belo drevo sredi mesta (delo.si)

V samem mestu smo parkirali na odličnem parkirišču, tik poleg centra in dovolj velik tudi za avtodome (Parking Joffre 43.613409162943405, 3.886342732913263).

Sprehodili smo se skozi park in že smo bili na glavnem trgu Montpellierja – Place de la Comedie. Od tam smo se sprehodili do Arc de Triomphe in Promenade du Peyrou, kjer je na koncu vodni stolp in akvadukt. Urbanistično pravilo tam je, da ne sme biti nobena stavba v bližini višja od vodnega stolpa. Tega se držijo še danes.

Vrnili smo se mimo katedrale in po ulicah, ki so spominjale na katalonsko Barcelono. Pojedli francoski rogljiček, poiskali razglednice, obiskali stranišče v Galeries Lafayette in se skozi park vrnili k avtu.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Pred seboj smo imeli kar dolgo pot in sicer 160 km do Carcassonne. Mesta, ki je na slikah izgledalo čudovito, srednjeveško, romantično…

Na poti tja srečamo prvi dež v celem tednu. Tak kratek, močan naliv, ki nam je opravl vse mušice iz Naceta. Vse ostale dni do sedaj smo imeli namreč neznansko srečo z vremenom. Vsak dan je sijalo sonce in stopinje so se gibale sredi dneva do okoli 20 stopinj. Občasno je malo pihalo, a sicer krasne razmere za potovanje.

Ob prihodu v mesto Carcassonne se najprej nekako ne znajdemo. Ker je bilo dodano načrtu potovanja šele dan prej, nisem bila pripravljena in sploh nisem vedela, kje in kaj naj iščemo v tem mestu. Zapeljemo se skozi center, ki ni ravno pretirano navdušil. Zagledam grad na hribu in odločimo se, da se povzpnemo nanj, da vsaj nekaj vidimo. Naceta nam uspe parkirati spodaj in res, vzpnemo se po hribu navzgor.

Ko pa vstopimo skozi grajska vrata, se nam odpre mesto obdano z grajskim obzidjem. Čudovito mestece, res kot iz srednjega veka. Spet polno trgovinic, lokalov in turistov. In srednjeveških ozkih ulic.

Nekje na polovici ogleda se spet znajdemo v fazi lakote. Eni bi jedli pravo kosilo, morda kar tam, drugi ne bi, ker bi pojedli samo kak piškot, tretjim je pa čisto vseeno. Joj, spet ta faza, ko ne veš, a bi kar znorel. Sedemo k vodnjaku in se odločimo, da pojemo vsak en piškot in da po koncu ogleda mesteca nekje na poti skuhamo makarone (tokrat vsaj McDonalda ni bilo nikjer). Ker se nam je uspelo ogniti potencialnemu prepiru (lačen si čist drugačen), dobimo dodatne moči in naredimo še en krog po vasici.

Na poti nazaj proti obali, se res nekje ustavimo in skuhamo naše čudovite makarone s hašejem. Nikakor se jih ne naveličamo.

Spimo v kampu pri plaži Serignan, edinem, ki je bil sploh odprt.

• 

• 

• 

• 

• 

29.10.2021

Serignan – Les-Baux-de-Provence – Gordes – Abbaye Notre-Dame de Sénanque – Rousillon – Cassis

Iz kampa se odpeljemo proti Les-Baux-de-Provence. Spet odkrijemo vasico, ki je čisto na vrhu skale in skrita pred pogledi. Iz te vasi naj bi izvirali Grimaldijevi, ki danes kraljujejo v Monte Carlu.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Od tam nadaljujemo pot do Gordes, tudi ena teh lepih provansalskih vasic, le da je ta lepša na pogled, če jo gledamo iz sosednjega hriba, kot pa sama vas v resnici, ki je prazna in nima šarma.

Ogled smo nadaljevali nekaj kilometrov naprej, kjer je opatija Abbaye Notre-Dame de Sénanque. Že sama opatija naredi vtis, a v času sivke, je to najbolj znana fotografija Provanse. Vredno ogleda tudi izven sezone sivke.

Dva ovinka višje se ustavimo ob cesti. Čas za makarone. Ne, še vedno jih obožujemo. Tokrat z domačim paradižnikom.

Naslednji postanek je v umetniški vasici Rossillon. Zaradi bljižnega dnevnega kopa okre (ki si ga mi sicer nismo šli ogledati), so tu vse hiše pobarvane v oker barve, različnih odtenkov. Vas pa je polna ateljejev slikarjev. Zelo lepo.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Pogrešali smo morje in vrnemo se na obalo. Rok se je odločil, da bomo ponovno spali na PZA. Na koncu najdemo parkirišče, kjer je že kar nekaj avtodomov (43.23139371770931, 5.533728866570734). Spimo odlično. Ponoči se pojavijo velike francoske dežne kaplje.

30.10.2021

Parking de Gorguettes – Marseille – Villeneuve-Loubet

Zjutraj pade odločitev, da se vrnemo v Marseille po sliko, v katero se je Rok pred skoraj tednom dni, zaljubil. Parkiramo poleg Catedrale la Major in slika je naša. V zameno, pa pelje še mene v prvo Ikeo. Dežuje, ni več lepega vremena in tudi potovanje postane manj zabavno.

Vozimo se po lokalnih cestah, ustavimo se v supermarketu, kjer si kupim roza balerinke – copatke, ker sem imela že nekaj parov mokrih nogavic (ker skačem iz avta ven v natikačih) in me je že kar zeblo v noge. Nakupim še dobrote za domov.

Spimo v kampu L’Hyppodrome v Villeneuve-Loubet, kjer smo se drugi dan potepanja ustavili za kopanje in malico v Burger kingu. Tokrat skuhamo večerjo doma – ja, makarone. Še zadnjič.

31.10.2021 Villeneuve-Loubet – Ljubljana

Zjutraj se odločimo, da je vreme bedno in da je najbolje, da se kar usmerimo proti domu.

Dežuje vse nekje do Alessandrie, od tam dalje pa nas spet spremlja sonce. Za hip pomislimo, da bi mogoče naredili še en postanek v Italiji, a se odločimo, da gremo kar v domače postelje. Rok je enkraten voznik in brez problema zdrži vse do doma.

Večerjo pojemo v Marcheju na Lomu, zadišal nam je dunajski zrezek. Makaronov imamo za kak dan dovolj.

Iz Naceta vzamemo le hrano v hladilniku, ostalo naslednji dan.

Lepo je potovati, a lepo se je tudi vrniti domov. Pa čeprav je dom eno samo gradbišče, ker smo ravno sredi velike prenove.

COVID SITUACIJA

V Franciji zelo resno jemljejo epidemijo in maske so povsod obvezne. Brez PCT ni vstopa nikamor (razen v trgovine s hrano). PCT tudi dosledno pregledajo. Veliko starejših nosi maske tudi zunaj. Cepilni centri in možnosti testiranja so zelo dobro označeni in pogosti, tako v mestih, kot tudi vaseh. Pogosto so znaki za obvezno nošenje maske tudi na trgih vasi in mest, oziroma tam, kjer se zbira več ljudi.

In prav je tako!

ZA KONEC

Provansa je čudovita tudi jeseni. Prekrasne jesenske barve narave, obsijane s soncem, so nam res naredila potovanje čarobno.

V večini primerov smo morali govoriti francosko.

Kave nimajo dobre.

Bagete so odlične, rogljički in ostalo pecivo tudi.

Vasice in mesta so nas očarala in še dolgo jih bomo imeli pred očmi.

Potovanje po lokalnih cestah nam je Provanso in jug Francije res predstavilo v pravi luči. Avtoceste so drage in enake po celem svetu.

Krožišča in ležeči policaji so nam šli na koncu že malo na živce.

Največ denarja smo porabili za nafto (cca 1,5 eur/l), jedli smo makarone, kave popili zelo malo (zakaj? Glej zgoraj).

Kampi so bili od 19 eur do 30 eur. Solidni, čisti, večinoma zelo polni, ker je veliko upokojenih Francozov na poti.

Lokalne ceste so zelo lepe.

Veseli, da imamo 6m Naceta, z večjim bi imeli nekoliko več težav in organizacije, predvsem v večjih mestih in pri parkiranju.

Kakorkoli, Provanso je videlo že veliko Slovencev, zato vem, da mi ni treba delati reklame –  a vsi, ki še niste bili. Nujno pojdite.

Provansalski makaroni in ostala prehrana

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

•