*dobrodošli na Finskem

Ali kako smo se zaljubili v Finsko

Finska je bila del našega potovanja po Baltiku, ki si ga lahko preberete na tej povezavi BALTIK – Gamta, Gaismas, Vesi

Razlog za obisk Finske nam je dala naša Ema, saj se je pred časom samovoljno začela učiti finščino in ker je velika oboževalka Käärijä, finskega predstavnika na Eurosongu tega leta. Hkrati pa ima na Finskem prijateljico, s katero sta bili leto dni nazaj v Kranjski gori in sta bili še vedno v stikih.

In ker je Finska zelo daleč od Slovenije, a hkrati tako blizu Estonije, smo ji željo izpolnili in odšli na krajši potep še na Finsko. In ni nam bilo žal!

NA KRATKO O FINSKI

Finska je čudovita dežela, s prekrasno pokrajino in neverjetno prijaznimi ljudmi.

Je dvojezična, švedščina je drugi jezik – ne govorijo ga vsi.

Finski jezik je lep, čeprav ga čisto nič ne razumeš. Ema ga že kar obvlada.

Ima odlične ceste.

Hiše so vse urejene, trava pokošena.

In vse je tako kot mora biti. Nič ni odveč, nič ni premalo.

Je pa za naše razmere kar draga, tudi hrana v trgovinah. Če smo jedli zunaj, smo jedli na odprtih kuhinjah.

Morje ne Finskem je totalno primerno za kopanje. Vsaj na južnem delu.

Trajanje potovanja	7 dni
Prevoženih kilometrov	približno 700
Cena dizla	okoli 2 eur/l, mi nismo nič tankali
Spanje	spanje na divje je dovoljeno. Mi smo spali 3 noči v kampu in 3 na divje.
Hrana	odlična, a draga. Mi smo jedli v t.i. odprtih kuhinjah ali McDonaldu
Ceste	perfektne, a polne radarjev.
Komarji	nič posebnega, manj, kot smo jih pričakovali
Znanje tujih jezikov	obvladajo

Ob 10.30 smo s trajektom Tallink zapustili Estonijo in po 2 urah kasneje vstopili na Finsko, v Helsinke. Parkirali smo čisto v centru, poleg glavne tržnice, v kateri se nahaja odprta kuhinja. Ko smo ugasnili motor Naceta, se je najprej močno ulilo. Dež nam je torej sledil tudi na drugo stran morja.

CELOTNA ZGODBA POTEPANJA PO FINSKI

HELSINKI 1

Res smo bili neučakani in smo komaj dočakali, da je dež ponehal in naš prvi postanek je bilo kosilo v tej stari tržnici. Kar težko je bilo izbrati med vso to ponudbo predvsem finske hrane. Sploh za Emo in Roka, ki nista ljubitelja rib. Jaz pa sem že vnaprej vedla, da moram probati lososovo juho. Na srečo smo našli mesne kroglice za njiju in super juho zame. Božanski okusi (obeh jedi). Cena: približno 15 eur na osebo. Pijača je kar voda, ki je tam vsem na voljo. V takih luštnih malih kozarčkih.

Siti smo se sprehodili skozi zunanjo tržnico, ki je v zalivu ob obali, do razglednega kolesa (ne vem, kako se temu pravzaprav pravilno reče, v Helsinkih se imenuje Maailmapyörä). Vožnja je trajala 12 min, to so bili 3 krogi in je stala… ah, to raje obdržim zase. To si je Ema zaželela že doma in smo ji željo pač izpolnili.

Naslednja postaja je bila Uspenski katedrala.

Katedrala Uspenski je grška pravoslavna ali vzhodnopravoslavna katedrala v Helsinkih na Finskem in glavna katedrala Finske pravoslavne cerkve, posvečena Marijinemu vnebovzetju. Njegovo ime izvira iz starocerkvenoslovanske besede uspenie, ki označuje vnebovzetje. Je največja grška pravoslavna cerkev v zahodni Evropi. (Wikipedia)

Nato pa končno do glavne katedrale, ki kraljuje celemu mestu in je meni pomenila največ, saj jo prikazujejo v uvodih vseh mojih finskih kriminalnih filmih/serijah.. ki jih gledam na Netflixu. Naj dodam, da sem v mestu našla še nekaj koncev, ki so mi bili poznani in za katere si ob gledanju teh, meni najljubših nadaljevank, nisem mislila, da jih bom kdaj videla v živo. Kar srečna sem bila.

Helsinška katedrala je finska evangeličansko-luteranska katedrala škofije Helsinki, ki se nahaja v soseski Kruununhaka v središču Helsinkov na Finskem, na Senatnem trgu. (Wikipedia)

Po ogledu velike bele katedrale je spet začelo deževati, zato smo se odpeljali do kampa, ki je 20 min oddaljen iz centra. Dobili smo mini parcelo, kjer pa nismo smeli odpreti tende –  zaradi požarne varnosti! Sem omenila, da je deževalo na polno?! Nisem vedela, ali se naj jim smejim, ko so nas prišli opozoriti. Brez tende nam je bilo malo neprijetno, ker nismo mogli imeti odprtih vrat, je namreč deževalo notri v kombi.

Smo pa uspešno oprali in v sušilcu posušili eno rundo perila, ki se ga je že kar nekaj nabralo po 10 dneh poti. Spet imamo vse majice in gatke na voljo.

HELSINKI 2

Soboto smo namenili obisku Helsinkov. Do centra smo se odpeljali z metrojem. Na recepciji kampa so nam svetovali najem koles in res smo se prijavili v njihovo aplikacijo, plačali 5 eur za eno kolo, nato pa ostali na suhem, ker nam ni nihče povedal, da na tujo telefonsko število zadeva ne deluje.

Zato z metrojem. Naj povem, da tako čistega metroja, še nikoli nisem doživela. Vožnja je trajala okoli 15 min in večino časa potekala nad površjem. Izstopili smo na glavni železniški postaji v Helsinkih. To je pravi center mesta. Okoli postaje, ki je že sama po sebi, vrhunec arhitekture, se dogaja pravo helsinško življenje. Okoli postaje je kar nekaj ogromnih nakupovalnih centrov, muzejev, cerkev, kulturnih dvoran… Ker pa je mesto v taki obliki, kot je danes, nastalo šele sredi 19. stoletja (prejšnje je namreč pogorelo), so vse stavbe novejše dobe.

Spet smo bili zgodnji in vse je bilo še zaprto. Sprehodili smo se mimo Musiikkitalo (glasbeni center Helsinkov), Eduskuntatalo (Parlament), Kansallismuseo (Narodnega muzeja (kjer so ravno pripravljali vse za bolšjak)), Finlandija kongresne in prireditvene dvorane (ki jo je zasnoval Alvar Aalto, znameniti finski oblikovalec in arhitekt) – a so jo žal prenavljali in nismo uspeli videti te prekrasne arhitekture in vse do cerkve Temppeliaukio, ki je izklesana neposredno v živo skalo, v masiven blok naravnega granita, ki je najbolj pogosta kamnina na Finskem. Predvsem med turisti je zato poznana tudi po imenu Kamnita/Skalnata cerkev (Church of the Rock ali Rock Church). Nasvet: ker zaračunavajo vstopnino, vam svetujem, da se pri blagajni ustavite in mimo nje pogledate v notranjost. Če niste res nori občudovalec te cerkve, mislim, da bo to zadostovalo. In boste privarčevali 5 eur za eno vstopnino. Kajti od tam se vidi vse, mi smo plačali v pričakovanju, da bo kaj več za videti. Pa ni bilo.

Nato smo nekaj časa posvetili tudi nakupovalnim navadam in obredli nekaj teh centrov. Ugotovili smo, da imajo čudovite zadeve, a je vse kar drago. Finska je namreč kar draga država.

Zato smo se raje vrnili do Narodnega muzeja, ki je na vrtu gostil Vintage sejem ali po naše bolšjak. Tu so prodajali večinoma stare finske dizajnerske kose oblačil, keramike, stekla… igrač in kiča. Prevladuje moda firme Marimekko, ki je obnorela Finsko (in svet) v 60. letih, a se zgodovina ponavlja in pol Helsinkov nosi njihove kose oblačil, torbice… (naj malo navedem cene: v trgovini je najcenejši etui za sončna očala iz blaga: 20 EUR; najmanjša torbica: 175 EUR. Na bolšjaku je jeans jakna, rabljena, 150 EUR.). Ja, lahko uganete, le etui za očala je šel z menoj, nekaj pa sem si vendar morala kupiti, da bom v stilu s helsinškimi ženskami).

Skratka sejem je bil zame pravi raj. S prodajalkami (ja, večinoma ženske) je bilo prijetno klepetati, ker te skoraj vsaka nevsiljivo ogovori. To so bile gospe, nekoliko starejše, urejene, elegantne, uglajene in predvsem vse zelo nasmejane. In vse z odlično angleščino.

Rok in Ema sta si v tem času ogledala Narodni muzej.

Nato smo se sprehodili čez park pri Sibelius akademiji in nazaj do železniške postaje. Na sladoled nismo šli, ker je bila kepica 6 eur.

Po vrnitvi v kamp smo šli na plažo in se kopali v finskem morju. Ni mrzlo, vsi se kopajo.

PORVOO, LAHTI in HÄMEENLINNA

V nedeljo smo kamp zapustili in obiskali staro, ohranjeno vasico Parvoo. To je ena tistih turističnih znamenitosti, ki si jo enostavno moraš ogledati, saj je res prelepa. Mi smo bili kar zgodnji in smo prehiteli skoraj vse turiste iz daljnih dežel.

Na Finskem je zelo veliko starih lesenih hiš nekoč pogoreli ali pa so jih podrli za namenom modernizacije mest. Zato večina mest nima klasičnega starega jedra mest, ko smo jih vajeni iz osrednje Evrope.

In tako obstaja Porvoo. Romantična vasica s starimi, barvitimi hiškami, kavarnicami in trgovinicami. Že na parkirišču (svetujem parkirišče je na voljo brezplačni plan vasi, ki vključuje predlagano pot ogleda in opis znamenitosti na poti. Ema je bila tako naš vodič po vasi.

Čez most in že smo bili v čarobni vasi. Na glavnem trgu smo spili kavo in jedli odlično tortico. Obiskali smo nekaj trgovinic, nakupili nekaj spominkov in se poslovili od prelepega Porvooja.

Naslednji postanek na poti je bilo nordijsko središče Lahti, ki ga poznamo iz televizije. Google nas je pripeljal na vrh skakalnic, kjer so nad nami grozeče v nebo segali naletni stolpi. Ko smo se sprehodili do dela, kjer skakalci pristajajo (iztek?), smo ugotovili, da je poleti tam bazen. Nazaj do kombija smo kar tekli, skuhali kosilo, ga pojedli in Naceta prestavili na spodnje parkirišče. Ema in Rok sta seveda takoj obiskala bazen. Prav zanimivo zgleda sredi skakalnice.

Zvečer smo prispeli v kraj Hämeenlinna, kjer smo si želeli ogledati grad, pa so nam ga pred nosom zaprli. Spet smo ogled dvorišča in zunanjega dela. Pa nam je pravzaprav tudi to zadostovalo.

Parkirali smo na parkirišču, ki je namenjeno tako avtom, kot tudi tistim s prikolico in avtodomarjem. Brezplačno. Poleg gradu. Spali odlično.  Koordinate za spanje: 61.002924, 24.456963

Po Finski potujemo le po lokalnih poteh, ki nas navdušujejo, če posebej narava okoli nas. Širne planote in vsake toliko hiške, gospodarska poslopja… Res je lepo.

TAMPERE, SÄRKÄNNIEMI IN BLATO

Naslednji dan smo se že zgodaj pripeljali v Tampere, našo najbolj severno točko tega potovanja. Dopoldne smo namenili sprehodu po mestu, kosilo smo jedli na obali reke, ponovno na neke vrste odprti kuhinji. Rok je jedel njihovo znamenito Mustamakkara, kar je finska krvavica, z obvezno prilogo brusnične marmelade in mlekom. Bil je navdušen.

Popoldne pa je bil namenjen Emi in obiskali smo zabaviščni park Särkänniemi. Bil je pravi užitek, saj ni bilo nikjer nobene gneče in vrst za čakanje. In bil je prvi pravi vročinski val na naši poti. Bilo je 31 stopinj (kar je pri njihovem vlažen podnebju precej bolj vroče, kot pri nas). To je bil en redkih vročih dnih tudi za Fince, saj so imeli pred tem dolgo obdobje dežja (in za tem dnem tudi).

Pozno popoldne se nam je že vsem malo vrtelo v glavi od vseh vlakcev smrti in prostih padov, zato smo se odločili da gremo naprej. Smer Turku. Spali pa bomo nekje na poti do tja.

Zapeljemo se še skozi kraj Nokia, kjer je bila pred mnogimi letu ustanovljena firma za mobitele, a pravzaprav je to ena brezvezna vas. Nokia ima danes svoj center v Espoo, ki je del Helsinkov.

Na P4N najdemo en super kamp sredi ničesar. Do tja se odpeljemo spet po lokalnih cestah, povozimo skoraj eno košuto in se znajdemo tudi na (zelo dobrem) makedamu. Najdemo kamp, ki je pravzaprav en velik travnik, z bajerjem za kopanje in savno. Zapeljemo na travo in takoj spoznamo, da smo naredili veliko napako. Teren je totalno namočen in obtičimo v blatu. Nismo mogli ne naprej, ne nazaj.

Kmalu se pojavi ena gospa (vsaj mislim, da je bila ženska), nas priveže na en trak, drugega na svoj avto in začne vpiti neke ukaze v finščini – kdaj naj da Rok gas (smo predvidevali). A trak kmalu poči, saj je Nace težek, ona pa je preveč cukala s svojim avtom. Pospravi vse v avto, nas napoti do prve hiše in se odpelje. Z Emo greva res do prve hiše, trkava, vpijeva… nikjer nikogar. Le lep afganistanski hrt in zaspan muc sta naju gledala skozi okno.

Malo nas je postalo strah, saj smo bili sredi ničesar.

Rok se odpravi na cesto, štopat do prve vasi. Ustavi mu takoj prvi avto, s prijaznim gospodom, ki je vedel za grozne poplave, ki so se dogajale doma, v naši Sloveniji. Odpelje ga do prve hiše, kjer sta videla zunaj traktor. Rok se nekoliko boječe odpravi proti hiši, a ga medtem že pokličeva z Emo.

Kmalu po tem, ko je Rok odšel, sta se namreč iz smeri »prve hiše« pripeljala fant in punca na štirikolesniku. Izkazalo se je, da sta lastnika tega »kampa«. Takoj jima je bila jasna situacija in on je odšel po traktor, ki nas je izvleke iz blata. Ni želel nič plačila, dali sva mu eno slovensko čokolado.

In odšli po Roka, ki naju je čakal nekaj kilometrov naprej, ob cesti. Kar nekoliko pretreseni smo se odpeljali do Turkuja. Spremljal nas je čudovit sončni zahod.

Po nekaj nejevolje, kje prespati, je Rok imel vsega dost in je parkiral na parkirišču pred neko osnovno šolo sredi mesta Turku. Bilo je vse OK, nihče nas ni čudno gledal.

TURKU

Zbudili smo se ponovno v jutro z dežjem in orkanskim vetrom. V centru smo parkirali in se najprej odpravili na glavni trg. Sedemo, da bi spili eno kavo, a nas je skoraj odpihnilo.

V bednem vremenu smo se sprehodili po sicer zelo prijetnem mestu Turku. Najprej do muzeja, ki je nekoliko dvignjen na hribu, nato pa do reke, kjer smo bili priča lomljenju ogromnih vej zaradi močnih sunkov vetra. Ogledali smo si katedralo, staro mestno hišo in šli na kosilo v staro mestno tržnico. Na poti nekje je malo manjkalo, da bi veja padla name. Še dobro, da sem preventivno zamenjala stran ceste.

Na tržnici smo spet vonjali jedi, tokrat iz celega sveta. Ponujali so spet različne dobrote. Ema se je odločila za Pad Thai, Rok za nekaj finskega (kot neke vrste sarme), jaz pa ponovno za lososovo juho, ki je bila še boljša, kot v Helsinkih. Nakupili smo še kruh in nekaj sladkega peciva.

Nato smo se odpeljali do gradu. Veter je bil tako močan, da ko je Rok Tori vrgel palico, je le-ta poletela precej dlje, kot bi v brezveterju.

Ema in Rok sta si odšla ogledat tudi notranjost gradu. Ven sta prišla nasmejana do ušes in polna prigod, kaj se jima je vse zgodilo. Za začetek jima blagajničarka ni hotela dati invalidskega popusta, ker da Rok nikomur ne pomaga. Ja, prav ste prebrali. Ker ženska ni znala angleško, je namesto, da bi povedala, da ni upravičen do popusta, ker nima pomočnika, trdila, da Rok nikomur ne pomaga. Menda sta z Emo komaj zadrževala smeh (opomba: kasneje smo ugotovili, da je blagajničarka hotela povedati, da invalidi nimajo popusta, le njihovi pomočniki – a ji to žal ni uspelo).

Ena od smešnih stvari je bil tudi opis predmetov v muzeju. Na primer: v eni vitrini je bilo 15 predmetov. V prvem stolpcu je bilo opis v finščini za vsakega od teh predmetov (torej 15 alinej z opisi), drugi stolpec je vseboval 15 alinej z opisi v švedščini, v angleščini pa je pisal le en stavek in sicer: »predmeti najdeni v gradu«. To je bilo vse, brez posameznih opisov. Oba sta skoraj umrla od smeha. Super prevod. In ko sta zaposlene v gradu hotela kaj vprašati, ni niti en znal besede angleško. Res smešen grad.

Nato pa smo se vrnili v center, kjer je imela Ema dogovorjeno srečanje z Meri, ki tukaj živi. Spoznali sta se leto dni prej v Kranjski gori, kjer je bila Meri Emina mentorica angleščine v sklopu počitnic, ki jih organizira ZPM Moste Polje. Srečanje je trajalo skoraj 2 uri, medtem pa sva se midva z Rokom zdolgočaseno sprehajala po mestu. Ampak taka srečanja so res redka in sva z veseljem malo potrpela. Slovo deklet je bilo kar težko.

Mi smo se odpeljali v 2 uri oddaljen kamp v kraju Ekenäs. Spali smo v zavetrju, ker je še vedno močno pihalo in s pogledom na morje. Za našim Nacetom pa se je dvigala položna skala, s prečudovitim razgledom in prav posebno energijo. Naša finska skala.

EKENÄS

Naslednji dan smo se zbudili v sončno jutro. Takoj smo odšli na sprehod do vasi.

V vasi pa spet te njihove lesene barvne hiške, z okraski v oknih. Ena lepša od druge. Na vaškem trgu je potekal sejem, okoli pa so bile luštne male trgovine. Vas ima eno promenadno uličico.

Sprehodili smo se še do plaže, kjer je sonce postajalo vedno toplejše in martinčkali smo se na lesenih kockah. Življenje je lahko tako lepo!

Na poti domov smo si privoščili naš prvi (in edini) sladoled na Finskem. Tu je bil nekoliko cenejši, a kepica ogromna in zelo dobrega okusa.

V kampu sva z Rokom zaplavala v morju. Nato pa smo preostanek dneva preživeli ob branju knjig in poslušanju dežnih kapelj. Kosilo smo skuhali v kamp kuhinji. V vseh teh državah na naši poti, ima večina kampov skupne kuhinje. Nekatere so tako moderne, da jih sploh nismo mogli uporabiti (ravno v tem kampu je imela ena kuhinja samo indukcijo, mi pa nimamo take posode), večinoma pa vse zelo čiste.

Naslednje jutro nas je ponovno prebudilo sonce in čas je bil za odhod. Napolnimo svežo vodo (na Finskem je voda odlična) in očistimo stranišče.

Naslednja postaja je bil en velik supermarket na poti do Helsinkov. Želeli smo nakupiti nekaj dobrot še za domov, pa je bilo pravzaprav zelo malo njihove ponudbe ali pa je bila strašansko draga.

HELSINKI 3

Pred Helsinki smo se ustavili v predelu mesta, ki se imenuj Vantaa. Od tam je namreč pevec Käärijä, ki je bil letošnji predstavnik Finske na Eurosongu in je Ema navdušena nad njim. Poiskali smo tudi zid, kjer mu bo mesto posvetilo mural, saj so zelo ponosni nanj (zasedel je namreč 2. mesto, po oceni publike pa je zmagal).

In ponovno smo bili v Helsinkih, parkiramo na istem mestu in se najprej sprehodimo po parku Esplanad in iščemo spominke. Tako bednih in hkrati dragih spominkov, pa še nikjer. Same neumnosti. Magnetki pa so stali 6 eur, kar se nam je zdelo noro drago.

Kratek sprehod po mestu in spet je začelo deževati. Finci očitno nimajo poletja.

Na kosilo smo ponovno želeli iti v staro tržnico, pa Roka ni nič posebej mikalo in pristali smo na odprti tržnici, kjer smo v hudem nalivu komaj dobili mizo in jedli drago, ter podpovprečno dobro meso severnega jelena.

Nazaj v Naceta in na plažo Hietaranta, ki sem jo res želela obiskati, saj so tam snemali Helsinki crimes serijo. Našli smo tudi hudo parkirišče na skalah nad plažo, kjer smo se odločili, da prespimo. Kmalu je ponovno posijalo sonce in morje je kar vabilo.

Zvečer pa smo zaspali ob ponovnem poslušanju kapljic na strešnih oknih.

DEŽ! DEŽ! DEŽ!

Koordinate skale pri plaži: 60.172631, 24.902363

Naslednji dan vstanemo že malo po 5h zjutraj in komaj ujamemo še malo sončnega vzhoda. Ob 7.30 nas trajekt ponovno odpelje nazaj v Estonijo.

Kako je šlo naprej? Preberite tu BALTIK.

Finska. Dežela neštetih jezer. In precej manj komarjev, kot smo pričakovali. Dežela rdečih hišk z belimi robovi. Dežela hišk, v katere pospravijo smetnjake ob cesti. Dežela nasmejanih ljudi.

In dežela, ki nas je toplo sprejela, toplo spremljala in s težkim srcem smo jo zapustili. Dež? Ah, smo ga že pozabili. V spominu ostajajo barve polj, gozdov, hišk, morja, oblakov in zelenega Käärijä. Na Finskem je vse tako, kot mora biti.

Mi se zagotovo še kdaj vrnemo…vsaj upam.