Na severu Španije

Poletje je tu in končno smo dočakali počitnice. Tokrat smo se odločili, da obiščemo sever Španije. Upali smo, da bom tam kakšno stopinjo hladneje, saj je bila južna polovica Evrope v primežu vročinskega vala.

Dolgi kilometri sivih betonskih avtocest nas prvi dan pripeljejo do kraja Ovada, kjer na lokalnem PZA (44.6403, 8.6500) v družbi različnih narodnosti in velikosti avtodomov, prespimo prvo noč. Spanje bolj za silo, saj sem celo noč poslušala zvoke motorjev in kamionov z lokalne ceste.

Naslednji dan 8 ur in še malo vožnje po jugu Francije, mimo odcepov za kraje, ki smo jih pred leti že obiskali, ko smo se potepali po Provansi. Prometa je ob večjih mestih nekoliko več, a vse poteka tekoče. Malo za Toulousom se ustavimo v zanimivem kampu Le Moulin (43.1906, 1.0179 ), kjer se odločimo, da ostanemo kar 2 noči. V kampu je bazen, bar, mini živalski vrt (kjer dva mala pujska kruleče hodita za nami, v upanju, da dobita kaj hrane), ogromno igral za otroke (napihljiv grad, tobogani v bazenu…), nogomet, košarka, namizni tenis, badminton… Prvi večer nas pričaka paella party z živo rock glasbo (igrali so trije 80 letniki in pevka, tudi njihovih let in bili so nadvse dobri). Cel kamp se druži na trgu, obdanem z lepimi, starimi poslopji. Paella je odlična, sangria tudi.

Naslednji dan preživimo v kampu. Z Rokom že pred 8 uro peljeva Toro na sprehod. Po celem kampu, čez mostiček na rečni otok, mimo živalskega vrta in nazaj do Naceta. Vreme je oblačno, občasno malo rosi in je nekoliko hladneje. Rok odide v bar na kavo, jaz pa k Emi v posteljo, kjer trdno zaspim do 11h, ko naju zbudi Rok. Ker je bilo nekoliko prehladno še za bazen, se odločiva za igro namiznega tenisa. Rok pa odide s skirojem do vasi. Kdo je zmagal v namiznem tenisu (3:0) bo ostala skrivnost.

Za kosilo pašta z domačim hašejem, nato pa vsak s svojo knjigo v bar na ležalnike. Popoldne se malo segreje in skočimo še v bazen. Sledi poležavanje v visečih mrežah ob bazenu.

Zvečer pa nam crkne elektrika. Kompletno! Tudi hladilnik ne dela več! Imamo sončne celice, ki so včasih zdržale nekaj dni, zdaj pa se čudimo, zakaj ne več. Malo nastane panika, saj smo nameravali po Španiji prespati kdaj tudi na kakšni plaži. Ponoči se na skrivaj priklopimo na elektriko v kampu. Ja, pravi Balkanci.

Kasneje se je izkazalo, da je akumulator še čisto OK in da je bil problem v tem, da v garaži nimamo več možnosti priklopa na elektriko in tako akumulator ni bil zadosti napolnjen. Kasneje teh težav nismo več imeli in je vse delovalo OK. Česar pa še nekaj dni nismo vedeli in smo mrzlično iskali kampe z elektriko.

Zjutraj že pred 8h zapustimo kamp in to s kar nekoliko težkim srcem, ker nam je bil res všeč. A pot se še niti ni začela, zato moramo dalje.

Spomnimo se, da je v bližini Lurd – romarsko središče. V Google maps dam Lurdes in se peljemo – nekam v milo materno. Po pol ure vožnje prispemo v eno mini vasico ob vznožju Pirenejev. Vtipkala sem namreč napačen Lourdes. Ah… Nazaj na avtocesto in dobro uro vožnje naprej.

Ob 11h prispemo v Lurd, še po samem kraju se lovimo, ker nimam pojma, kaj moram sploh iskati, kaj je tam sploh glavna točka…se vidi, da nismo romarska družina. Tako se vozimo po ozkih turističnih…pardon…romarskih uličicah in iščemo parking. Na srečo ga najdemo v centru. Sprehodimo se po totalnem krščanskem »kič-landu«. Tako kot imajo drugje stojnice s turističnimi neumnostmi, tako imajo tukaj nepregledno število trgovin z verskimi zadevami. Prodajajo na primer tudi prazno embalažo, ki je od male 1dcl plastične stekleničke, do par litrov velikega kanistra, za sveto (al ne vem kakšno) vodo, ki jo nato ob neki skali napolniš. V samem Lurdu vidimo ogromno invalidov in nikogar nisem videla, da bi čudežno shodil, zato ne vem čist točno, čemu koristi ta voda. Niti ne vem ali se jo pije ali kam vtira? Ampak vsak ima svoje prepričanje.

Mene je mami prosila, da ji prinesem eno ovco (kar se mi je zdelo zelo primerno darilo iz takega kraja). Izbrala sem črno – da jo bo spomnila name.

Sprehodimo se do cerkve in jame, kjer naj bi se Marija prikazala.

Spijemo kavo in jo končno mahnemo proti Španiji. Vmes nekje tankamo še prav drago gorivo (1,94/l), saj vozimo že na hlape in nam drugega ni preostalo.

ŠPANIJA

Takoj čez mejo zavijemo dol z avtoceste in se odpeljemo v kraj Hondarribia, kjer se po 35 letih srečam s prijateljem Maxom, s katerim sva bila skupaj v poletni šoli nemškega jezika, v Nemčiji. In to leta 1990.

Popelje nas po res lepem mestecu, ki je polno domačinov in nekaj tudi turistov. Prvič jemo pintxo-te (pinčo), pravo baskovsko hrano. Jemo, pijemo in klepetamo. Zvem, da je svetovno znani kipar. Razlaga o svojem življenju in kako sedaj živi tu, s svojima ostarelima staršema.

Sprehodimo se še po starem delu mesta, še lepši je. Spet pijemo, jemo, predvsem pa klepetava.

35 let je ogromna doba. Oba sva se v tem času zelo spremenila, tako na znotraj, kot tudi na zunaj. Pravzaprav me ni na njemu popolnoma nič spominjalo na tistega Maxa, ki sem ga poznala, ko sem bila stara 15 let. Pa vseeno, še vedno je strašno prijazni gospod, zdaj umetnik, nekoliko starejšega videza, z baretko na glavi. Moj prijatelj Max iz Marburga.

Zgodaj zvečer se poslovimo, objamemo in mi se odpeljemo v 15 min oddaljen kamp Oliden (43.3155, -1.8743), ki sem ga na srečo predhodno rezervirala. Je namreč čisto poln. Z Emo se najprej vrževa v bazen – a šele po obveznem predhodnem tuširanju in nakupu plavalnih kap. Kasneje na potovanju sva ugotovili, da vsi kampi zahtevajo v bazenih plavalne kape.

Večerjo si prinesemo kar iz restavracije v kampu – cvrtje na 100 in 1 način. Upam, da mi ne bo ponoči slabo.

DONOSTIA – SAN SEBASTIAN

Z avtobusom se zjutraj odpeljemo v Donostio (kot tu pravijo San Sebastianu). Cena vožnje za 3 osebe v eno smer je 5,85 eur, obvezno gotovina. Vozimo se 20 min. Izstopimo na zadnji postaji, ki je čisto v centru, takoj zraven starega dela mesta. Smo zgodnji in ulice so še prazne. Sprehodimo se do cerkve Koruko Andre Mariaren, kjer je na njeni fasadi skulptura mojega prijatelja kiparja Maxa. Nato sledi vzpon na hrib Urgull, do spomenika Jezusa, ki bedi nad mestom. Odpre se čudovit razgled na celotni zaliv mesta. Res zelo lepo.

Spustimo se nazaj v stari del mesta in na manjšem trgu naročimo kavo in pomarančni sok. Na sok čakamo neskončno dolgo, kave pa sploh ne dočakamo. Odločimo se, da nimamo cel dan časa, da bi čakali na njihovo počasno postrežbo. Rok želi plačati sok, ki smo ga spili, a tudi to ignorirajo. Zato vstanemo in odidemo.

V sosednji ulici najdemo manjšo kavarno, ki ima tudi dober sladoled.

Sprehodimo se proti eni cerkvi, ki jo je Rok zagledal že od daleč. Vmes pridemo še do reke in gledališča.

Mene pa se spet loti vnet mehur (enake težave sem imela že v Madridu, Ema pravi, da je to sindrom Španije) in vsak korak je hudo boleč. Vsake toliko se ustavim v kakšnem lokalu in spoznavam njihove sanitarije. To je res prava nočna mora.

Pridemo do cerkve. Spredaj en moški igra neko glasbo in je s tem naredil eno tako lepo vzdušje, saj je pred cerkvijo manjši park, s klopcami. Naslonim se ne en kandelaber in čakam Emo in Roka, ki sta si ogledala notranjost cerkve. Jaz ne vstopam v cerkve, mi lahko kaj na glavo pade.

Nato gremo do zaliva, do peščene mestne plaže. Dopoldne ni bilo tam skoraj nikogar, ko smo plažo občudovali od zgoraj, zdaj pa je bila zelo polna. Midve z Emo vstopiva v morje do kolen, Rok pa se sleče do gat in zaplava. Morje je toplejše kot na Cresu, kar me zelo preseneti. Malo sva mu zavidali plavanje.

Sprehodimo se mimo mestne hiše, na bus in popoldne smo že nazaj v kampu. Skok v bazen in dobra knjiga.

VITORIA-GASTEIZ

Zjutraj se odpeljemo v notranjost in sicer do upravnega središča Baskije – Vitorie-Gasteiz. Vmes najdemo gorivo za 1,3/l – zelo ugodno. Izberemo cesto brez cestnin. Sever Španije je prepleten s hitrimi cestami, ki so v večini delov popolnoma enake avtocestam, le da so brezplačne. Občasno so odseki, kjer se vozi počasneje ali pa skozi kraje. Mi nismo v Španiji nikoli izbrali plačljive avtoceste.

V mestu najdemo parking direktno pri starem delu – oziroma v samem centru. Opazimo veliko policije in enega od policajev vprašamo, kaj se dogaja. Pove, da smo v obdobju praznovanja njihove svetnice (sem že pozabila katere) in da so to dnevi mesta. Danes je prvi dan in popoldne bodo zaprli celotni center, ker bo prireditev.

Obiščemo turistični biro, kjer nam svetujejo kaj si ogledati in kam iti kaj dobrega pojesti. Sprehodimo se po srednjeveškem delu mesta do ulice z dobrimi pinxtosi. Ta ulica je polna Palestinskih zastav, LGBT zastav, ljudje so sproščeni, nasmejani… Ko ravno začnemo jesti, se po ulici sprehodi tip, ki na sredo ulice odloži velik paket v obliki darila. Vsi se začnemo med seboj spogledovati. Ni bilo ravno prijetno – pomislili smo na bombo. A najbolj zanimivo je bilo, da ni nihče vstal od mize, nihče bežal, le malo smo se gledali. Naenkrat pa iz enega lokala pride ven šef, znori, vzame paket in ga umakne na stran. Paket je deloval zelo lahek – verjetno ni bombe. Pogovor pri vseh mizah se je nadaljeval, kot da se ne bi nič zgodilo.

Pojemo in se odpeljemo v smer Bilbao.

BILBAO

Parkiramo v samem središču mesta. Ema gre najprej v Starbucks, nato pa se odpravimo do Guggenheimovega muzeja. Meni je bila to glavna poanta Bilbaa. Stavba samega muzeja je namreč čudovita, nora arhitektura in najprej si jo ogledamo iz vseh strani. Ker imamo psa, ne moremo vsi notr in ker gre za moderno umetnost, se javim, da s Toro počakam v parku pri muzeju.

Oba se vrneta iz muzeja čisto navdušena. Ker je že pozno, se odločimo, da gremo nekam prespati in se jutri vrnemo.

Odpeljemo se do PZAja v kraji Zamudioko (43.2854, -2.8643), ki je sicer morda res navadno parkirišče, ker so dosedanji uporabniki vse uničili, župan pa zaprl vodo, a na voljo je WIFI povezava, kar je še posebej razveselilo našo najstnico.

Zjutraj se vrnemo v Bilbao, parkiramo na istem mestu in se odpravimo do starega dela mesta. Spet smo zgodnji in ozke ulice so še prazne. V stari ribarnici Ribeiro kupimo pintxote za kasnejšo malico. Sprehodimo se ob reki in čez most Zubizuri nazaj do avta. Še skok v Zara home in odpeljemo se naprej.

Faro de Ayo

Moja Tinka je rekla, da si moramo nujno ogledati najlepši svetilnik na svetu. Pa smo šli, do svetilnika Česen. Vroče je, parkiramo na brezplačnem parkirišču v vasi pred svetilnikom. Res ni daleč do njega, a tisti dan je res vroče in komaj se prisvaljkamo do Česenčka. Ja, je lep. Sam na slikah od Tine je lepši, od blizu je še kar kičast. Krog okoli njega, obvezno fotkanje in svaljkanje nazaj do avta.

Kam pa zdaj?

Smo v iskanju prenočišča. Ker smo prepričani, da nam akumulator ne dela dobro, obvezno potrebujemo kamp in priklop na elektriko. To mi je pokvarilo pol potovanja. Popolnoma nikjer ni niti enega prostega mesta v kampu. Po celi obali ne. Meni se je že mešalo. Kamorkoli smo klicali, so imeli zasedeno. Na koncu se nam je javila gospa v enem PZA (43.3937, -4.2149), a je rekla, da je na voljo le del PZAja, kjer je bila na voljo le voda in praznenje WCja. OK, bomo vsaj do vode prišli.

V bližini je plaža in takoj gremo tja. Valovi, valovi, valovi…in prepoved za pse. Malo se izmenjamo, kdo pazi na psa. Ema pa pride na svoj račun z metanjem v valove.

Zvečer ponovno kličem, pišem…v vse možne kampe in povsod so zasedeni. Sploh ne vem, kaj naj naredim. Hkrati ugotovim, da smo tudi prepozni za rezervacijo vstopnic za San Juan de Gaztelugatxxe, kjer so snemali Igro prestolov in prepozni za obisk jame Altamira in obisk prelepe plaže Ais de Catedrais. Za znort!!! Nekje na srečo najdem zapis enega naših avtodomarjev, da se za Altamiro dobijo karte tudi zjutraj, na licu mesta.

Do vhoda v jamo Altamira prispemo med prvimi in sicer skoraj uro pred odprtjem. Uspe nam dobiti karte in si ogledamo muzej. Znano je dejstvo, da na ogled ni prava jama, to so namreč zaprli za javnost, ker je bila preveč izpostavljena človeškim neumnostim. Muzej je zelo zanimiv, replika jame sploh. Prikazuje vidik umetnosti v jamskem obdobju. Zelo zanimive poslikave jame z raznimi živalmi in pa rokami.

Ko odpeljemo iz jame, nam en par veselo maha v pozdrav. Kasneje zvemo, da sta bila to dva Slovenca in najdemo se na Facebooku.

In spet imam P4N v rokah in kličemo po kampih. Na srečo Rok govori špansko in je komunikacija lažja. Končno se nam javi en kamp, ki pravi, da ima nekaj mest prostih. Ni ob plaži, ima pa bazen. Oddaljen je skoraj 2 uri vožnje, pri kraju Cudillero. Rezervacij ne sprejemajo. Zato Nace skoraj leti po hitri cesti, tako se nam mudi. Vmes nekje napačno zavijemo in si pot podaljšamo za 7 min. In v uri in pol smo v kampu, na parceli št. 101. Nikamor se ne premaknem do nedelje, saj je za vikend zagotovo še težje dobiti kakšno prosto mesto.

Dva dni si vzamemo počitka, beremo knjige, se kopamo v bazenu, operemo perilo in hodimo na kavo v čudovito vasico Cudillero, do katere vodi pot strmo navzdol, nazaj grede pa seveda navzgor. A je vredna vsakega koraka. Kava in vas. Vas je skrita pred valovi Atlantika, obdana s hribi in valobrani. Huda vasica.

V soboto se odpravimo na izlet v Oviedo in Gijon.

OVIEDO

Parkiramo tik ob starem delu mesta. Smo tako zgodnji, da še umivajo ulice in žive duše nikjer (ura je 9.30). Sprehodimo se počasnega in mirnega koraka mimo zaprte katedrale do kavarne na jutranjo kavo. Družbo nam dela golob s poškodovano tačko.

Ko nadaljujemo z ogledom mesta, opazimo, da ima ena zelo lepa, veličastna stavba, dan odprtih vrat. Izvemo, da je to Asturijski parlament in da bo čez 10 min voden ogled. Ker jaz ne razumem špansko, gresta na ogled le Ema in Rok, jaz pa s psom v zelo lep park.

Privoščimo si še malo šopinga v modernem delu mesta in se počasi vrnemo proti avtu. V starem delu mesta je sedaj mrglolelo ljudi in obiskali smo še sejem razne robe in občudovali lokalno godbo. Čist hudo.

GIJON

Naslednji postanek je Gijon (izg: Hihon), kjer nikakor ne najdemo parkinga. Sobota je in sredi dneva. Končno nam uspe, smo že nekoliko lačni in morda malo znervirani. Iščemo nekaj, kjer bi lahko pojedli, a je vse rezervirano, zasedeno ali pa kar drago. Vrnemo se na glavni trg in se postavimo v vrsto čakajočih za mizo v enem od lokalov. Če je vrsta, je zagotovo dobro za jesti. Večinoma so to domačini. In res se je splačalo. Na voljo je samo meni, kjer izbiraš med 5 predjedmi in 3 glavnimi. Poleg ti pripada še pijača, kava in desert. Ema izbere otroški meni – špageti s paradižnikom, naravni zrezek in pomfrit, ker ni ljubiteljica morske hrane. Midva pa eno tako riževo juho, v kateri je bilo nešteto školjk, škampov in pol rakovice. Ma božansko dobro, res. Za glavno jed pa vsak eno ribo, nimam pojma kakšno, moja se je topila v ustih. Za desert kava in mlečni riž.

Siti in boljše volje se sprehodimo po starem delu mesta, ki ni nič posebnega, do avta in nazaj v kamp. Žal mi je, da si nismo ogledali tistega, nekoliko modernejšega dela, z nakupovalnimi uličicami.

Okoli nas so se nabrali oblaki in ponoči dočakamo prvi dež, še dobro, da smo predhodno že vse pospravili. Sem pa zvečer čisto za hec pogledala, če so morda kakšne karte za As de Catedrais morda čudežno na voljo. In res, čudežno sta bili 2. Takoj jih vzamem. Karte so brezplačne, le ker je število obiskovalcev omejeno, jih moraš vnaprej »kupiti«.

Zjutraj skočimo še po zadnje 3 rogljičke in krenemo na pot. Ob 9.30 smo že na brezplačnem parkirišču za As Catedrais. Na vhodu prijazno povem, da smo trije, a da smo dobili le še zadnji 2 karti in ali imajo morda slučajno še kakšno karto viška. Gospa najprej pravi, da ne, nato pa nam namigne, naj nikomur ne povemo in nas spusti vse tri na obalo. As Catedrais je namreč prav posebna obala, kjer je narava izklesala skale v čudovite oblike.

AS CATEDRAIS

Plaža ne razočara. To je ena od najlepših naravnih lepot. Voda res dela čudovite oblike. Nastali so oboki, arkade v skalah. Sprehajali smo se bosi po mivki, v ozadju bučenje visokih valov, ki so se počasi umikali, saj je nastopila oseka. Obisk je možen le v času oseke, na spletni strani za vsak dan posebej piše, kdaj to je. Obisk te naravne lepote res priporočam in bodite tam med prvimi, kasneje (okoli 10h, 10.30) je že gneča. Na parkingu lahko avtodomarji tudi prespijo.

Na splošno so bila na naši poti vsa parkirišča ob muzejih, znamenitostih… brezplačna. In na marsikaterem je ločen del za avtodomarje. V Španiji je avtodomarjev zelo veliko.

Od tam se zapeljemo nekaj kilometrov nazaj, do svetilnika na otočku Pancha. Malo za sprehajanje našega kužka. Psi namreč na plažo As Catedrais ne smejo.

Potem pa Rok določi cilj – gremo v Viveiro in to po lokalni cesti. Super vožnja, ker nam ni vroče, ves čas kaže celo bolj na dež.

Ko prispemo v Viveiro, nam kamp ni všeč, zato se vrnemo v en zaliv nazaj, kjer sem prej videla lepo plažo – Playa de Esteiro (43.71073021158888, -7.55903256686691). Tam je tudi PZA, a mi smo zavili desno in parkirali kar poleg bara, kjer smo šli najprej na en drink. Ker mi je šel že ves svet na živce. Sploh pa Rok. Kar tako, ker imava tako različne potrebe in poglede na neke stvari, da bi ga najraje utopila v žlici vode. A raje spijem eno pivo.

Ema in Rok gresta na plažo in v vodo, jaz pa še malo kuham mulo. Kasneje se jima pridružim. U, tu pa je mrzla voda! Sam vseeno – zaplavam. Morje je le morje. Potem smo Naceta prestavili nekoliko višje, na parking, kjer je bilo že nekaj kamperjev in skuhamo kosilo. Visimo, zato je kuhanje kar zanimiv podvig.

Po kosilu je volja nekoliko boljša. In ker tukaj tako lepo piha, je v Nacetu pri odprtih vratih in oknih zelo prijetno in malo čiliramo. Pišem blog in skozi okno imam pogled na plažo. Vse bo OK!

Zvečer greva z Rokom na sprehod po plaži. Ko se stemni – jaz takrat že spim, ker se tu stemni res zelo pozno – Rok in Ema gledata »svinjske podrepke«. To so dejansko zvezni utrinki, a enkrat sem se zmotila v poimenovanju in ime je ostalo. Noč mine mirno, slišijo se le valovi.

LA CORUNA

Zjutraj se čez gore odpravimo do La Corune. V predmestju najprej v nabavo hrane, nato pa v center mesta. Sprehodimo se po ulicah mesta, mimo trga Maria Pito, do obale. Od tam v stari del mesta, ki je bil kar prazen. Ob obali se vrnemo nazaj do avta. Name mesto ne naredi posebnega vtisa. Odpeljemo se še do svetilnika.

Nato pa 15 min vožnje smer jug – v kamp Balcobo (43.3141, -8.5317), ki leži ob ogromni peščeni plaži, z ogromnimi valovi. Večina ljudi se le sonči, v vodi jih je zelo malo, ker vihra rdeča zastava, ki nakazuje nevarnost. Je pa veliko surfarjev, ki lovijo lomljenje valov. Z Emo ne upava prav globoko, le do kolen, a naju valovi pošteno zalivajo in močijo. So kar močni in se drživa za roke, da naju ne odplavijo.

Ker je tako luštno, se odločimo ostati še eno noč. A zjutraj se zbudimo v megleno jutro in valovi so še višji kot dan prej. Nekaj oklevamo, a se odločimo, da vseeno ostanemo. Z Rokom greva na sprehod ob obali, kjer vodi zelo urejena pot, tako za pešce, kot tudi za kolesarje. Hodiš po vrhu pečin in pogled na morje je čudovit.

Z Emo preživiva del dneva na plaži, kjer je sicer oseka, a valovi še vedno visoki. Imava tudi jopice, ker pošteno piha. Opazujeva surfarje, pobirava smeti po plaži in poslušava muziko. Zelo, zelo lepo se imava. To so taki »najini trenutki«. Zvečer se skupaj sprehodimo še v drugo smer ob obali.

Zjutraj gremo dalje. Najprej do pekarne, saj se odločimo, da v sosednji zaliv odnesemo zajtrk moji prijateljici iz vrtca, Darji, ki je tam s svojo družino. Smo zgodni in seveda še vsi spijo. Zbudimo jih le za hip, predamo zajtrk in šibamo naprej.

Dalje ob obali do Muxie, kjer naj bi se dejansko končal El Camino. Nič posebnega, vas z ribiči. Pojemo svoje rogljičke in se odpeljemo na »konec sveta« – do Finistere/Fistere. Do najbolj zahodne točke Španije.

Naslednji postanek je Santiago de Compostela. Seveda obiščemo katedralo, pred katero se zbirajo srečni in nasmejani romarji. Prav čuti se njihova pozitivna energija. Mesto je polno romarjev in komaj dobimo prosto mizo za eno kavo. Vse tu je posvečeno romarjem. Stari del mesta je lep, vreden ogleda.

Potem pa začnemo iskati kamp, ki bi bil ob plaži, saj naj bi bil ta del Galicije prav znan po lepih plažah. Najdemo enega, ki pa ima prosto mesto le za eno noč. OK, pa za eno. Z Emo hitro na plažo, morje tu pa nama ni bilo všeč, saj je v njem plavalo vse mogoče – organsko in neorgansko. Ema sploh ne gre v vodo.

Zato se odločimo, da sploh ne bomo spraševali naslednji dan ali je kdo odpovedal rezervacijo, temveč jo kar mahnemo naprej. Odpeljemo se do konca rta v kraj Ribeira. Ema pojamra, da se slabo počuti, zato gremo le v en od trgovin po hrano in takoj v iskanje senčnega kampa.

Kot je bilo že jasno, nas v vseh zavrnejo, saj so vsi polni. Kar naenkrat pa zagledam parking, tudi za ADje, v senci borovega gozdička na enem rtu. Ja, to je to! Dnevna cena 7 eur, nočna 7 eur – skupaj 14 eur, brez oskrbe a s prečudovitim pogledom (42.5857, -8.9341). Parkiramo čisto ob ograji in zagledamo prečudovito, sanjsko plažo. Turkizna voda in čisto drobni kamnčki, kot rižek. Jaaa, to je to, kar sem iskala celo potovanje. Moja plaža! Malo grški, mogoče celo malo dalmatinski občutek, nekaj kar nam je poznano in blizu. Nisem si mislila, da je tudi v Galiciji tako. Mali raj na zemlji. Uživam na plaži, plavam v morju … Ema pa prespi celo popoldne v senci in se zbudi boljšega zdravja. In končno je na plažo smela tudi Tora.

Zvečer se sprehodimo po obali sosednjega zaliva, kjer je ljudi nekaj več in tudi kakšen plažni bar se najde. Odločimo se, da tu ostanemo še kak dan.

Zjutraj pa se spet zbudimo v meglo in 18 stopinj. Še pihati je začelo. Zato se odločimo, da žal zapustimo to prelepo okolje in Nacetov nos obrnemo proti domu.

Že po 100km vožnje v notranjost temperatura zraste nad 30 stopinj, nebo izgine, okoli nas vse motno in smrdi po dimu. Prihajamo v področje velikih požarov. Zgledalo je kot v peklu. Telo žalostni prizori pokrajine v dimu. Samega požara na srečo nismo videli.

Prva postaja je bila Ponteferrada, kjer spijemo kavo in pomarančni sok. Poleg dobimo še nekaj za prigriznit, da si privežemo duše. Lep grad, lep stari del mesta, a ker je praznik (15.8.), nikjer žive duše.

LEON

Odpeljemo s v Leon. Vroče je, najbolj vroče do sedaj na potovanju. Pri Leonu zapeljemo v primestni kamp, ki ima bazen. Brez tega sploh ni variante, ker je res tako vroče. Operemo perilo in kmalu se že namakamo v hladnem bazenu. Odločimo se, da bomo večerjo prinesli kar iz restavracije v kampu, Rok se odloči za hamburger, midve z Emo sva si zaželeli dunajca in pomfrit, a so imeli samo t.i. ljubljanski zrezek (polnjen s pršutom in sirom). Moram prizanti, da je bilo grozljivo zanič. Vse sem pustila, kar se redko zgodi.

Zjutraj se odpeljemo v center Leona. Parkirali smo nekje na ulici in se sprehodili po starem delu mimo Gaudijeve hiše, do glavne katedrale. Vsa mesta na naši poti (in v vseh ostalih) se vrtijo okoli katedral. Rok gre notr, midve si ogledava zunanjost in veliki trg pred njo. Sprehodimo se še po najstarejšem delu mesta, nekje so res zelo stare stavbe.

Nato še v moderni del, ki ni nič posebnega, tudi trgovine ne. Uspem si kupiti ene čevlje, ki sem jih imela ogledane že v prejšnjih mestih. Na enem od trgov spijemo kavo, sok in pojemo tapase. Na poti do avta pa še ogromen sladoled. Skočim še v Mercadono po zmrznjene hobotnice za domov.

Nazaj v kamp, kjer smo sicer upali, da je bazen že odprt, ampak jim je nekaj nagajal klor. Zato je Rok odšel s skirojem en krog, midve pa v čakanje….1h in že sva se namakali. Bazeni v kampih so bili zakon, brez njih bi crknili od vročine.

Rok se vrne pozno popoldne in predlaga, da greva peš do 2,6km oddaljenega Corte Ingles – Outlet. Naš kamp je bil na enem hribu, izven mesta. Trgovina pa v dolini. In midva bedaka, sva se odpravila na pot. Po kozjih poteh, po kolovozih, po divjini v mesto. 40 min hoje. Sej ni veliko, sam okolje je bilo pa kar divje in midva v japankah. Dol grede je šlo čisto brez problema. Za nazaj pa sva si kupila nekaj za popit, ker sva šla brez pijače na ta pohod. In bilo je kar vroče. Res bedaka. No, Corte Ingles nakup je bil srednje uspešen in za vedno bo ostala dogodivščina v spominu.

Ponoči sem slabo spala, saj je bilo v zraku čutiti dim od požara v bližini, za katerega smo prejšnji dan dobili vsi na telefone opozorilo. Prav hecno je bilo, ko je po celem kampu začelo piskati – vsi smo dobili enak SMS.

Ob 8h smo že zapustili kamp in se odpeljali proti Burgosu.

BURGOS

Burgos je čudovito mestece, seveda z osrednjo, ogromno katedralo. Na glavnem trgu kavica in sprehod po uličicah. Nedelja – zato je bilo bolj malo odprtega. A smo našli malo trgovinico, kjer je ena gospa prodajal polno lokalnih kulinaričnih dobrot. S polno vrečko odidemo naprej.

Odpeljemo se v smer Zaragoze. Vozimo se po lokalnih cestah in večinoma vzporedno z El Caminom. Videvamo popotnike, eni v parih, drugi v skupinah, večina jih je pa hodila kar samih. Sami s svojimi mislimi. Zelo lepo jih je srečati. Zunaj je noro vroče – 38 stopinj.

ZARAGOZA

Prispemo v Zaragozo, kjer v mestnem kampu z bazenom nimajo niti ene parcele proste. Zato se odpeljemo 30km stran, na en PZA (ki to dejansko ni, pa vseeno je), ker smo morali zamenjati vodo in sprazniti wc. Najprej se kar tam oblečemo v kopalke in se polivamo s cevjo, nato pa Ema odkrije, da je za ovinkom javni bazen. Naceta v senco in šibamo na kopanje. UU, kako je pasalo, saj je temperatura narasla na 42 stopinj in pihal je vroč veter.

Na večerjo smo šli v lokalni bar.

Zvečer je tako vroče, da teče iz nas, pes pa komaj diha. Ob polnoči je še vedno 33 stopinj. In ker spimo na parkingu sredi vasi, tudi nismo mogli imeti vseh vrat odprtih. Rok je naredil nek patent, da je zaklenil s ključavnico za kolo zadnja vrata in nastavil eno palčko, da so bila malo odprta. Zunaj pred kombijem pa javna razsvetljava. Jaz celo noč nisem spala. Itak, da so prišli tudi eni mulci in nekaj ropotali v bližini, nas pa na srečo pustili pri miru.

Zjutraj se odpeljemo v center Zaragoze. Takoj nam je bila zelo všeč. Parkiramo za najstarejšo cerkvijo, ki je zgrajena na temeljih mošeje, le-ta na še nečem in vse tako do rimskega foruma, ki je čisto spodaj. Pa mimo ogromne katedrale in ogromnega trga. Res impresivno. Smo spet zgodnji in najprej gremo na en stranski trg na zajtrk in kavo.

Sprehodimo se po starem delu mesta vse do trga Espana. Tam se začne nakupovalna ulica, ki ji sledimo do trga Aragon, kjer zavijemo v drugi del mesta. Ulice so manjše, lokali lokalni in trgovinice butične. Tam se nahaja Emina priljubljena trgovine Subdued. Ker čez 14 dni začne novo pot na Gimnaziji Poljane, ji prepustim, da se obleče od nog do glave. Čevlje najdeva v sosednji trgovini. Nasmejani se vrneva do Roka, ki naju čaka v lokalu na kavi. Zelo je potrpežljiv.

Nazaj do avta in smer Andora. Nekje vmes še tankamo po ceni 1,255/l, zelo ugodno. Vozimo se po pokrajini, ki malo spomni na luno ali pa na pravo suho Španijo.

Ob pričetku Pirenejev zavijemo z glavne ceste čez hrib, v neko dolino, kjer najdemo kamp z bazenom. Kamp sicer prazen, le nekaj Romov (in vsako uro jih je bilo več). Kamp sicer čist hud, v okolju, ki je noro lepo. Morda bi kamp potreboval malo ljubezni in bi bil še lepši.

Ponoči je bilo zelo mirno in ko se zjutraj zbudimo naših sosedov nikjer. Vsi so ponoči zginili iz kampa. Prikolice, šotori…vsi. Nič nam ni bilo jasno. Je pa ponoči tudi zelo pihalo in morda jih zato nismo slišali.

Zjutraj kamp zapustimo in se odpeljemo proti Andori.

ANDORA

Takoj čez mejo se začnejo različni nakupovalni centri in predvsem veliko številko bencinskih črpalk. Ustavimo se sredi Andorre la Vella, glavnega mesta. Mesto je polno trgovin, cene pa enake kot drugod. V bistvu kr neki vse skupaj. Kupim snežno kroglo za Tino, v trgovini, kjer prodajajo tudi sprej za obrambo in pištole. Skupaj s časopisi, razglednicami in cigareti.

Kar hitro se vrnemo na špansko stran. Morda si kdaj drugič ogledamo Andoro še kako drugače, tokrat ni bila prioriteta.

Na poti se z Rokom na smrt skregava in molčiva vse do Perpignana, kjer smo parkirali na ogromnem Aire de Camping. Skuhamo večerjo, Rok gre spet sam naokoli. Matr mi gre vse na živce.

Zbudimo se v deževno jutro.

AZURNA OBALA

Prevozimo francoski jug do kampa Azure Ricage, ki se nahaja na azurni obali, v malem zalivčku s svojo plažo, nad vhodom v kamp pa je čudovit viadukt, preko katerega vozijo vlaki. Kamp ima tudi bazen. Parcela je sicer nekoliko postrani in ko se ravno dobro namestimo, se ulije kot iz škafa. Voda po cesti in vseh parcelah dere v potokih. Zato pade en dremež.

Kmalu se razjasni in skočimo v morje, z Emo pa še v bazen. Skuhamo juho iz vrečke in šmorn (tudi iz vrečke). Po večerji pade ideja, da gremo jutri z vlakom v Monako. Precej bolje kot s kombijem.

MONAKO – F1

Vstanemo malo po 6h in ob 7.20 smo že na vlaku, ki vozi po celi azurni obali in francoski rivieri. Vozi nekoliko počasneje, ker je namenjen lokalnemu prometu. Čudovita vožnja, kjer vidimo vse prelepe zalive, obalo in mnoge prečudovite vile. Vožnja traja skoraj 2 uri. Izstopimo v centru Monaka. Tokratni obisk mesta je namenjen Emi in njeni Formuli 1, zato si ogledujemo predvsem cesto in ovinke. Pred kazinojem in hoteli, zunaj na trgu, so po novem table, da je prepovedano slikati kazino, hotel in goste. Nazadnje, ko smo bili na tem istem trgu, so bile table, da so obvezne maske. Takrat si lahko še vse slikal, saj so se skrivali za maskami.

Spijemo kavo, si ogledamo še startno črto, kupimo spominke in se z vlakom odpeljemo nazaj v kamp.

LA VUELTA

Na poti se odločimo, da jutri nadaljujemo pot proti Torinu, kjer bo prva etapa La Vuelte – kolesarske tekme.

Zjutraj najprej čudovita vožnja po vseh ovinkih azurne obale, ki se počasi prebuja. V Nici tankamo in obiščemo eno kamping trgovino, ker potrebujemo nove zagozde. Iščemo nek poseben model, a jih nimajo. V Carefourju nabavimo še hrano in pot proti Torinu se začne. Ceste prijetno prazne, gneče ni bilo.

Popoldne prispemo na ovinek, zasedemo odlično pozicijo in zaspimo.

Zjutraj se začnejo počasi okoli nas nabirati navijači, predvsem veliko kolesarjev. Bili so kar nekoliko hecno razpoloženi do nas, edinih Slovencev. Ker niso vedeli, da govorimo italijansko, so padale opazke, da kaj delamo tu, saj ni Pogačarja… Menim, da so bili le zavistni, da imamo super pozicijo za ogled, da imamo senco, stole in pijačo pred seboj.

Okoli 15h popoldne kolesarji pridrvijo mimo nas in vsega lepega je hitro konec.

Tako, kot tudi našega potovanja. Do doma smo potrebovali še dobrih 5 ur.

POVZETEK

Sever Španije je čudovit, popolnoma drugačen od juga. Vse je zeleno, precej bolj hribovito in ozračje ni tako peklensko vroče. Hrano imajo že pregovorno odlično, morski sadeži, ribe… na sto in en način. Ljudje so zelo prijazni, angleško žal ne zelo govoreči. Je kar dobro znati špansko oz. kastiljansko, kot pravijo oni.

Osebno so me zelo navdušila mesta Donostia – San Sebastian, Bilbao, Vittoria-Gasteiz, Oviedo… narava morda malo manj, pa ne zato, ker ni zanimiva, ampak ker mi manj pomeni. To, da sedim na plaži in ne morem v morje, mi ni všeč. Zato mi je bila Galicija všeč, ker ima zalive, v katerih je voda mirna in plaže so prekrasne.

Cene so take kot pri nas, ponekod še nižje. Gorivo se dobi ceneje, kot v Sloveniji. Hitre ceste, ki zgledajo kot avtoceste, so brezplačne. Kampi so seveda ugodnejši, kot smo vajeni v Sloveniji in na Hrvaškem, a moramo priznati, da tudi nudijo manj. A dodatnega luksuza itak med potovanji ne potrebujemo. Mi smo iskali predvsem kampe z bazeni (to so čisto majhni bazeni), da smo se lahko po napornem dnevu ohladili. Senca ni bila nujna, vročine ni bilo take, da ne bi zdržali na soncu, saj večino časa prijetno pihlja.

Španci so rekorderji v Evropi v tem, da počitnikujejo znotraj države, kar je razumljivo, saj imajo ogromno obale. A zato so bili kampi zelo polni in smo imeli veliko težav s tem, da bi dobili prosto mesto.

Bi svetovala obisk severa Španije? Absolutno, vedno! Srečali smo zelo malo tujih turistov in menim, da je ta del še zelo prvinski. Surfarji boste tu navdušeni. Ljubitelji dobre hrane tudi. Menda tudi ljubitelji vin. In pa seveda romarji, El Camino je zelo popularen.

Če bi šla še enkrat, bi več časa namenila počitnicam v Galiciji. Tam sem našla eno tako prijetno energijo in raj. Borovce in lepe plaže.

Dodam še to, da me je res navdušilo dejstvo, da so vsa parkirišča ob znamenitostih, brezplačna in da jih večina nudi še nočitev za avtodome. Tudi vstopnine so brezplačne za naravne lepote in zelo ugodne cene za muzeje, ….

Minusi tega potovanja? Za začetek moj strah, kje bomo spali, ko sem še mislila, da imamo slab akumulator. Polni kampi. Moj tečen mož. Jaz tečna. Požari. Visoki valovi. Psi ne smejo na plažo. S seboj sem imela preveč oblek za slabo vreme in čevljev. In dejstvo, da je do severa Španije takooo daleč.

NEKAJ STATISTIKE: