Cinque Terre

Za krompirjeve počitnice smo tokrat nameravali ostati kar doma, Ema je bila nekaj dni s taborniki na jesenovanju, prostih dni za nas, ki hodimo v službo, pa ni bilo. Sam ne bomo ostali kar doma, a ne?

Že nekaj časa nazaj sem imela pripravljen izlet do Cinque Terre, pa je takrat nekaj prišlo vmes in ostal je nekje v predalu. V Ljubljani se je vse pripravljalo na jesen, tam pa so obljubljali sonce in temperature okoli 20 stopinj. Zato se hitro odpravimo na pot – 5 dni za ogled 5 vasi. No, ne samo teh 5 vasi.

Zjutraj odidemo na pot, ki nas pelje mimo Benetk, Bologne in čez hrib mimo La Spezie do kraja Levanto. Cesta je bila res slaba, toliko smo poskakovali, da se nam je odvil šrauf na enem od zadnjih oken. V kamp Pian di Picche (44.1748, 9.6234) v kraju Levanto se spustimo po strmem bregu in ostrih ovinkih. V kampu nas čaka rezervirana parcela.

Kam je kar drag (200 eur za 3 noči, 3 osebe, pes, elektrika in kamper), še posebej ker smo konec oktobra, a to je cena, ki jo plačaš za kampiranje na tem področju. Je pa zelo čist, urejen, miren in predvsem blizu vlaka, ki nas naslednje jutro odpelje do najbolj južne vasice – Rio Maggiore.

Rio Maggiore

Zjutraj na železniški postaji kar na avtomatu (je pa na voljo tudi oseba na okencu) kupim 3 karte za 2-dnevno neomejeno potovanje z vlakom med 5 vasicami – Cinque Terre train card. Sedemo na “napačnega” in nas v parih minutah pripelje do Rio Maggiore (pravi se ustavi v vsaki vasici in potovanje traja nekoliko dlje).

Skozi tunel zapustimo postajo. Smo zgodnji (9h) in turistov skoraj še ni. In tudi trgovinice se šele odpirajo in v pekarni kupim Roku zajtrk (en ogromen kos njihovega kruha z različnimi nadevi – nam je kasneje domačin povedal, kako oni temu rečejo, a sem pozabila. Mi je žal.). Odpravimo se po poti navzgor, torej stran od obale, v smeri gradu. Do tja sta dve možnosti, naša je nekoliko položnejša in od cerkve dalje je na voljo celo dvigalo. Izven sezone brezplačno. Rok in Ema si ogledata cerkev, v grad pa ne vstopimo, Ema pravi, da je notri potekala seja mestnega sveta (?). Je pa čudovit razgled na vas, na strehe, na morje, na zaliv in okoliške trte.

Vrnemo se nazaj do cerkve, kjer sedemo na kavo. Uživamo ob glasbi, okolici, pogledu in seveda ob kavi. Pomarančni sok je narejen iz gnilih lanskoletnih pomaranč in nam ga takoj zamenjajo. Vrt lokala se počasi napolni.

Po strmih stopnicah se spustimo do obale, odpirajo se čudoviti pogledi na barvne hiške, obsijane s soncem.

Via dell’Amore

Vseh 5 vasic je med seboj povezanih z vlakom, turističnimi ladjicami, za domačine tudi z avti, najpopularnejši pa je treking med njimi. Jaz sem to pot pred dobrimi 30 leti v celoti prehodila in imam v spominu, da so pogledi čudoviti in pot zelo lepa. Ponekod zahtevna, ponekod ne.

Mi se na ta pohod ne odpravimo, le med Rio Maggiore in vasjo Manarola se sprehodimo po t.i. Poti ljubezni. Pot je ravna, dolga približno 1km in poteka sredi skal nad morjem. Pred leti jo je zasul zemeljski plaz, zdaj pa je odprta. Cena zanjo je vključena v karto za vlak – Cinque Terre train card. Pot poteka le v eni smeri in preden se jo lotite, je potrebno na info točki, ki se nahaja pri železniški postaji, rezervirati čas vstopa (mi smo to storili 2 min pred začetkom hoje, kako je v sezoni ne vem). Pot pripelje do naslednje vasi.

Manarola

Manarola je čudovita vasica, pogled nanjo je najlepši s severne strani. Do tja pa je več poti. Mi izberemo seveda najdaljšo. Nekje med dvema hišama se povzpnemo v breg, stopnice počasi postanejo vedno bolj naravne, na koncu samo še kamen ob kamnu in dobesedno prilezemo na razgledno (kozjo) pot, ki se vije nad vasico. Odpre se nam čudovit razgled naokoli in takoj (že vsaj tretjič danes) srečamo sosede iz kampa (mislim, da je par iz Idrije, če se najde v opisu, pošiljamo en lep pozdrav). Pot se vije med trtami in občasno so ob njej klopce, da si obiskovalci (koze verjetno ne) spočijejo svoje utrujene noge. Napotimo se v smer sever in na drugi strani rta se pot spusti dol. Pelje mimo cerkve in pokopališča. Zagledamo prvi razgled na vas Manarola. Zavijemo še bolj desno, mimo otroškega igrišča in tam je res tisti pravi pogled, ki ga poznamo iz reklam. Spustimo se do morja in po vasici nazaj do železniške postaje.

Vlak nas odpelje v vas

Corniglia

Železniška postaja je malo nad morjem, vas pa na hribu. Do vasi vodi več kot 300 stopnic, pelje pa tudi lokalni minibus (tudi vključen v karto). Izberemo bus in kmalu smo na vrhu. Lačni. Najprej najdemo restavracijo, z odlično pico. Vas je seveda lepa, a manjka ji morda tisti čar obmorske vasice. Na drugi strani vasi je balkon, od koder so ponovno odprejo čudoviti pogledi levo in desno.

Naj dodam, da imamo noro jesensko vreme. Nebo je brez oblačka, zrak pa je ogret na 24 stopinj. Sprehajamo se v kratkih hlačah in kratkih rokavih. In to zadnje dni oktobra. Vedeli smo, da bo toplo, a ne da bo tako zelo toplo. S seboj nosimo cel dan kopalke, a nismo prišli še do nobene primerne plaže.

Če se vrnem v Corniglio – za cerkvijo odkrijemo manjše nogometno igrišče, z mrežo, ki varuje igralce, da ne bi žoga poletela po pobočju v morje in stopnicami, ki delujejo kot tribune, le da gledajo stran od igrišča. Na eni od sten je slika, da se je tukaj igral nogomet še v črno belih časih.

Najprej z minubusom in nato z vlakom se vrnemo v Levanto. Dnevi so kratki. Čas do večera preživimo z lenarjenjem in gledanjem nadaljevanke Ghosts. Z Emo se na glas smejiva – nadaljevanki in sami sebi – najini štosi presegajo vse meje razuma. Čist hudo je imeti tako najstnico.

Vernazza

Budilka spet ob 7.01, tuš, zajtrk in že smo na (tokrat pravem, lokalnem) vlaku, ki nas pripelje do četrte vasi – Vernazze. Zopet je prvi postanek zajtrk na klopci pred eno od pekarn, saj Rok ne zajtrkuje z nama v kombiju, pravi, da je to zanj prezgodaj. Tržnica tudi že deluje. Turistov pa še ni veliko. Ta vasica je nekoliko manjša. Najprej se odpravimo do obale, kjer domujejo pisani čolnički. Povzpnemo se po strmih stopnicah do čuvaja gradu, kjer plačamo vstopnino. Uff, kakšen razgled, še posebej, ko se povzpnemo na stolp. Na obeh straneh morje, voda zelene barve in strehe pisanih hišk pod nami.

Kavo spijemo v zalivu, čisto ob morju. Dve mali kavici, dva pomarančna soka = 18 eur. Ja, ni ravno zastonj. Sprehodimo se še malo po vasi, ni veliko za videti in na vlak do Monterosso al Mare.

Monterosso al Mare

Ta kraj je ob obali, je bolj odprtega tipa in razdeljen na dva dela. V tistem, kjer je železniška postaja, kraljuje predvsem čudovita plaža s kamnčki in smaragdno vodo. Nato pa vodi pot ali okoli manjšega rta ali pa skozi krajši tunel na drugo stran. Tam je stari center, z ozkimi ulicami, restavracijami in trgovinami. Zvemo, da je bila leta 2011 tam huda poplava.

In tu se odločimo za kopanje v morju. Na plaži kar nekaj ljudi in vsi se kopajo. Nekateri celo zbežijo v senco. Morje je čudovito. Telesa pa ogrejemo na toplem soncu.

Za kosilo se z vlakom odpeljemo nazaj v Levanto, kar je bila manjša napaka. Te turistične vasi imajo gostilne odprte cele dneve, Levanto pa ne. Komaj smo našli eno, kjer so nam nekaj skuhali.

Še zadnje kopanje v Ligurijskem morju in vrnili smo se v kamp, ki je od plaže oddaljen cca 25 min hoje.

Še malo po Italiji

Zjutraj zapustimo kamp in se odpravimo v uro oddaljen kraj Rapallo, kjer je bila leta 1920 podpisana pogodba med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS o določitvi meje. Mesto je živahno, polno lokalov, trgovin, …

Nato se odpravimo severneje in sicer v kraj Crema, kjer si je Ema želela ogledati lokacije snemanja njenega priljubljenega filma in knjige Pokliči me po svojem imenu (Call me by your name). Prvi postanek je sicer v kraju Pandino in šele nato Crema. Pridemo ravno, ko je seveda vse zaprto. Zato gremo najprej na kosilo. In to na glavnem trgu, ker drugje ni nič. Je pa kar dobro.

Ogledamo in dokumentiramo vse okoliške snemalne lokacije (nismo edini) in v turističnem uradu Emo opremijo z različnimi informacijami in lahko se slika z različnimi rekviziti.